Kaj se zgodi, ko je prioriteta medijev dobiček?

David Puttnam v svojem premišljenem govoru zastavi vprašanje o medijih: ali imajo moralni imperativ ustvarjati informirane državljane ali lahko prosto sledijo dobičku za vsako ceno, kot katerokoli drugo podjetje? Njegova rešitev, kako uravnovesiti dobiček z odgovornostjo je drzna ... in morda se z njo ne boste strinjali. (Posneto na TEDxHousesofParliament)

Če smem, bi začel

z zgodbo o polžu iz Paisleya.

26. avgusta 1928 zvečer

se je May Donoghue z vlakom
odpeljala iz Glasgowa

v Paisley, sedem milj vzhodno od mesta.

Tam je v kavarni Wellmeadow

naročila škotski sladoledov napitek

mešanico sladoleda in ingverjevega piva,

ki ji ga je plačal prijatelj.

Ingverjevo pivo je bilo
v temno rjavi steklenici

z oznako "D. Stevenson,
Glen Lane, Paisley."

Popila je nekaj napitka,

a ko so ji v kozarec

dolili preostalo pivo,

je na površje splaval

razpadajoč polž.

Čez tri dni so jo sprejeli

v bolnišnico v Glasgowu

in ugotovili, da ima resen gastroenteritis

ter da je v šoku.

Primer Donoghue proti Stevensonu,
ki je sledil,

je postavil pomemben pravni precedens:

Proizvajalec ingverjevega piva Stevenson

je imel jasno dolžnost skrbnega ravnanja

do May Donoghue,

čeprav med njima ni bilo pogodbe

in čeprav ni sama niti kupila pijače.

Lord Atkin, eden od sodnikov,
je zadevo opisal tako:

Izogibati se morate dejanjem ali
njihovi opustitvi,

če lahko razumno predvidevate,

da bi to lahko poškodovalo drugega.

Če bi ta dolžnost ne obstajala,
se sprašujem,

koliko bi jih še zbolelo,

preden bi Stevenson izgubil posel.

Ohranite zgodbo o polžu v mislih,

saj vsebuje pomembno načelo.

Lani je dobrodelna organizacija,
Hansard Society,

ki si prizadeva za boljšo
parlamentarno demokracijo

ter spodbuja vključevanje javnosti
v politiko,

poleg letnega poročila

objavila tudi posebno poglavje

o politiki in medijih.

Tule je nekaj depresivnih izsledkov

te raziskave.

Tabloidi ne pomagajo

graditi političnega državljanstva
med bralci,

pravzaprav je še slabše

kot med tistimi, ki sploh
ne berejo časopisov.

Bralci izključno tabloidov
bodo dvakrat bolj verjetno

imeli negativno mnenje o politiki,

kot ne-bralci časopisov.

Ne samo, da so manj politično angažirani.

Berejo medije, ki krepijo njihov

negativen pogled na politiko,

s čimer spodbujajo fatalističen in ciničen

odnos do demokracije in
njihove vloge v njej.

Nič čudnega, da je poročilo ugotovilo,

da v tem smislu tisk, posebej tabloidi,

ne upravičujejo svoje vloge glede

njihovega pomena za demokracijo.

Dvomim, da bo kdo med vami

resno izzval to mnenje.

A če ima Hansard prav, in ponavadi ima,

potem je to velik problem,

na katerega se bom osredotočil

v naslednjih desetih minutah.

Od časa polža iz Paisleya

ter posebej v zadnjem desetletju

se je razmišljanje o
dolžnosti skrbnega ravnanja

precej razvilo,

saj je povezano s številnimi vidiki
civilne družbe.

V splošnem dolžnost skrbnega ravnanja
nastane, ko posameznik

ali skupina izvaja določen akt,

ki bi lahko drugim naredil škodo,

fizično, duševno ali gospodarsko.

To se nanaša predvsem na očitne zadeve,

denimo empatičen odnos
do otrok in mladine,

do uslužbencev, starejših in nemočnih.

Redko, če sploh, se razširi na
prav tako pomembne razprave

o ranljivosti trenutnega sistema vladanja,

v smislu, da so poštenje, točnost
in nepristranskost

ključne za gradnjo

in utrditev jasne

participatorne demokracije.

Bolj ko razmišljate o tem,

bolj čudno postaja.

Pred nekaj leti sem imel čast

otvoriti čisto novo šolo

na severovzhodu Anglije.

Učenci so jo preimenovali v Akademijo 360.

Ko sem šel skozi občudovanja vreden

stekleni atrij,

sem pred seboj v zidu videl,

z ognjenimi črkami, vgraviran znan

opomin Marka Avrelija:

Če ni res, tega ne govori,

če ni prav, tega ne stori.

Ravnatelj je videl, da gledam tja,

in dejal je: "Oh, to je moto naše šole."

Na vlaku nazaj proti Londonu

mi to ni dalo miru.

Smo res potrebovali

več kot 2000 let, da smo sprejeli,

da je to enostavno načelo tisto najmanj,

kar pričakujemo drug od drugega?

Mar ni čas, da razvijemo koncept

dolžnosti skrbnega ravnanja

ter ga razširimo na skrb

za skupne, a vse bolj ogrožene
demokratične vrednote?

Odsotnost dolžnosti skrbnega ravnanja

v mnogih poklicih

prehitro pripelje do obtožb zanemarjanja,

v tem primeru - ali res lahko
kar sprejmemo misel,

da v bistvu zanemarjamo

zdravje lastne družbe

ter vrednot, na katerih temelji?

Lahko kdo pošteno potrdi, z dokazi,

da se isti mediji, ki jih
je Hansard tako odkrito obsodil,

dovolj skrbno izogibajo

obnašanju, za katerega lahko predvidijo,

da bi utegnilo spodkopati
ali celo poškodovati

našo krhko demokratično ureditev.

Seveda bodo nekateri trdili,

da to lahko hitro zdrsne v

cenzuro, četudi samocenzuro,

a ta argument zame ne zdrži.

Mora biti mogoče

uravnotežiti svobodo izražanja

s širšo moralno
in družbeno odgovornostjo.

Naj pojasnim z lastnim primerom

iz svoje kariere filmarja.

Ves ta čas nisem nikoli sprejel,

da bi filmarji

svoje delo postavljali izven ali iznad

lastnega dostojnega seta vrednot

o svojem življenju, svoji družini

ter prihodnosti družbe, v kateri živimo.

Še več.

Odgovoren filmar ne bi nikoli
razvrednotil svojega dela

do te mere, da bi postalo manj kot zvesto

svetu, v katerem sam želi živeti.

Filmarji, novinarji, celo blogerji

morajo spoštovati družbena pričakovanja,

ki pridejo z močjo njihovega medija

v kombinaciji z njihovimi
strokovnimi veščinami.

Seveda ta dolžnost ni napisana,

a je za nadarjenega filmarja
in odgovornega novinarja

ali celo blogerja
po moje povsem neizogibna.

Moramo se zavedati, da je naša predstava

o svobodi posameznika in o
ustvarjalni svobodi

v zgodovini zahodne ideje

precej nova,

zato je pogosto podcenjena

in se jo hitro lahko spodkoplje.

Je nagrada, ki hitro izgine

in ko je izgubljena, predana,

jo je zelo težko dobiti nazaj.

Prva obrambna črta

morajo biti naši lastni standardi,

ne tisti, ki jih določi cenzor ali zakon,

lastni standardi in lastna integriteta.

Naša integriteta, ko

delamo z drugimi

in naši standardi, ko delujemo v družbi.

Ti naši standardi

morajo biti del
trajnostne družbene agende.

So del kolektivne odgovornosti,

odgovornosti umetnika ali novinarja,

da pokaže svet, kakršen je,

to pa mora iti z roko v roki

z odgovornostjo tistih, ki vodijo družbo,

da se soočijo s tem svetom

ter nimajo skušnjav,
da bi napačno identificirali

vzroke za njegove težave.

A v zadnjih letih

je postalo osupljivo jasno,

da je velik del medijev

v veliki meri zaobšel to odgovornost.

Posledično po vsem zahodnem svetu

poenostavljeni pristopi strank k protestu

in pozivi predvsem razočaranim

starejšim ljudem,

skupaj z apatijo
in obsedenostjo s trivialnim,

značilno za vsaj del mladine,

vse skupaj, ti in podobni

moderni odkloni

grozijo, da bodo uničili

aktivno, informirano razpravo
in aktivnost,

poudarjam aktivnost.

Najbolj zavzeti libertarci bodo rekli,

da bi sodišče moralo zavreči primer
Donoghue proti Stevensonu

ter da bi Stevenson
sčasoma izgubil posel,

če bi še naprej prodajal pivo s polži.

A večina med nami
verjetno sprejema razumno vlogo

države pri uresničevanju
dolžnosti skrbnega ravnanja,

poudarek je na "razumno".

Sodnik se mora vprašati,
ali so ustrezno poskrbeli

in razumno predvideli

posledice svojih dejanj.

To ne pomeni prevlade države,

je pa majhen skupni test razumnosti,

za katerega bi rad,
da bi se nanašal na medije,

ki dajejo ton in vsebino

večini naše demokratične razprave.

Če hoče demokracija delovati,

morajo razumni možje in žene
razumeti in razpravljati

o včasih težkih, kompleksnih stvareh

in to počnejo v atmosferi, ki ima za cilj

razumevanje, ki vodi do sporazuma

ali pa vsaj do produktivnega,

delujočega kompromisa.

Politika so izbire

in med njimi gre za prioritete.

Treba je uskladiti nasprotujoče si izbire,

kjerkoli in kadarkoli mogoče
na podlagi dejstev.

A če so dejstva izkrivljena,

bodo dogovori verjetno
le še povečali konflikt,

sledil pa mu bo

pritisk na družbo.

Mediji se morajo odločiti:

je njihova vloga razvnemati

ali informirati?

Konec koncev vedno pridemo do

kombinacije zaupanja in vodenja.

Pred 50 leti je predsednik John F. Kenedy

imel dva epska govora,

enega o razoroževanju in
drugega o državljanskih pravicah.

Prvi je skoraj takoj vodil

v Pogodbo o prepovedi jedrskih poskusov,

drugi je leta 1964 vodil
v Zakon o državljanskih pravicah,

oba sta bila velika skoka naprej.

Dobro vodena
in dobro informirana demokracija

lahko doseže veličastne stvari,

a obstaja predpogoj.

Zaupati moramo tistim,
ki odločajo,

da ne delujejo v svojem interesu,

pač pa v interesu vseh ljudi.

Potrebujemo na dejstvih utemeljena mnenja,

jasno razdelana,

ne tista peščice močnih

in potencialno manipulativnih korporacij,

ki sledijo svojim pogosto ozkim ciljem,

temveč točne, nepristranske informacije,

ki nam bodo pomagale sprejemati odločitve.

Če želimo svojim otrokom in vnukom

zagotoviti dostojno, polno življenje,

moramo v največji možni meri izvajati

dolžnost skrbnega ravnanja,

za živahno in upam, trajno, demokracijo.

Hvala lepa, da ste me poslušali.

(aplavz)