Če smem, bi začel z zgodbo o polžu iz Paisleya. 26. avgusta 1928 zvečer se je May Donoghue z vlakom odpeljala iz Glasgowa v Paisley, sedem milj vzhodno od mesta. Tam je v kavarni Wellmeadow naročila škotski sladoledov napitek mešanico sladoleda in ingverjevega piva, ki ji ga je plačal prijatelj. Ingverjevo pivo je bilo v temno rjavi steklenici z oznako "D. Stevenson, Glen Lane, Paisley." Popila je nekaj napitka, a ko so ji v kozarec dolili preostalo pivo, je na površje splaval razpadajoč polž. Čez tri dni so jo sprejeli v bolnišnico v Glasgowu in ugotovili, da ima resen gastroenteritis ter da je v šoku. Primer Donoghue proti Stevensonu, ki je sledil, je postavil pomemben pravni precedens: Proizvajalec ingverjevega piva Stevenson je imel jasno dolžnost skrbnega ravnanja do May Donoghue, čeprav med njima ni bilo pogodbe in čeprav ni sama niti kupila pijače. Lord Atkin, eden od sodnikov, je zadevo opisal tako: Izogibati se morate dejanjem ali njihovi opustitvi, če lahko razumno predvidevate, da bi to lahko poškodovalo drugega. Če bi ta dolžnost ne obstajala, se sprašujem, koliko bi jih še zbolelo, preden bi Stevenson izgubil posel. Ohranite zgodbo o polžu v mislih, saj vsebuje pomembno načelo. Lani je dobrodelna organizacija, Hansard Society, ki si prizadeva za boljšo parlamentarno demokracijo ter spodbuja vključevanje javnosti v politiko, poleg letnega poročila objavila tudi posebno poglavje o politiki in medijih. Tule je nekaj depresivnih izsledkov te raziskave. Tabloidi ne pomagajo graditi političnega državljanstva med bralci, pravzaprav je še slabše kot med tistimi, ki sploh ne berejo časopisov. Bralci izključno tabloidov bodo dvakrat bolj verjetno imeli negativno mnenje o politiki, kot ne-bralci časopisov. Ne samo, da so manj politično angažirani. Berejo medije, ki krepijo njihov negativen pogled na politiko, s čimer spodbujajo fatalističen in ciničen odnos do demokracije in njihove vloge v njej. Nič čudnega, da je poročilo ugotovilo, da v tem smislu tisk, posebej tabloidi, ne upravičujejo svoje vloge glede njihovega pomena za demokracijo. Dvomim, da bo kdo med vami resno izzval to mnenje. A če ima Hansard prav, in ponavadi ima, potem je to velik problem, na katerega se bom osredotočil v naslednjih desetih minutah. Od časa polža iz Paisleya ter posebej v zadnjem desetletju se je razmišljanje o dolžnosti skrbnega ravnanja precej razvilo, saj je povezano s številnimi vidiki civilne družbe. V splošnem dolžnost skrbnega ravnanja nastane, ko posameznik ali skupina izvaja določen akt, ki bi lahko drugim naredil škodo, fizično, duševno ali gospodarsko. To se nanaša predvsem na očitne zadeve, denimo empatičen odnos do otrok in mladine, do uslužbencev, starejših in nemočnih. Redko, če sploh, se razširi na prav tako pomembne razprave o ranljivosti trenutnega sistema vladanja, v smislu, da so poštenje, točnost in nepristranskost ključne za gradnjo in utrditev jasne participatorne demokracije. Bolj ko razmišljate o tem, bolj čudno postaja. Pred nekaj leti sem imel čast otvoriti čisto novo šolo na severovzhodu Anglije. Učenci so jo preimenovali v Akademijo 360. Ko sem šel skozi občudovanja vreden stekleni atrij, sem pred seboj v zidu videl, z ognjenimi črkami, vgraviran znan opomin Marka Avrelija: Če ni res, tega ne govori, če ni prav, tega ne stori. Ravnatelj je videl, da gledam tja, in dejal je: "Oh, to je moto naše šole." Na vlaku nazaj proti Londonu mi to ni dalo miru. Smo res potrebovali več kot 2000 let, da smo sprejeli, da je to enostavno načelo tisto najmanj, kar pričakujemo drug od drugega? Mar ni čas, da razvijemo koncept dolžnosti skrbnega ravnanja ter ga razširimo na skrb za skupne, a vse bolj ogrožene demokratične vrednote? Odsotnost dolžnosti skrbnega ravnanja v mnogih poklicih prehitro pripelje do obtožb zanemarjanja, v tem primeru - ali res lahko kar sprejmemo misel, da v bistvu zanemarjamo zdravje lastne družbe ter vrednot, na katerih temelji? Lahko kdo pošteno potrdi, z dokazi, da se isti mediji, ki jih je Hansard tako odkrito obsodil, dovolj skrbno izogibajo obnašanju, za katerega lahko predvidijo, da bi utegnilo spodkopati ali celo poškodovati našo krhko demokratično ureditev. Seveda bodo nekateri trdili, da to lahko hitro zdrsne v cenzuro, četudi samocenzuro, a ta argument zame ne zdrži. Mora biti mogoče uravnotežiti svobodo izražanja s širšo moralno in družbeno odgovornostjo. Naj pojasnim z lastnim primerom iz svoje kariere filmarja. Ves ta čas nisem nikoli sprejel, da bi filmarji svoje delo postavljali izven ali iznad lastnega dostojnega seta vrednot o svojem življenju, svoji družini ter prihodnosti družbe, v kateri živimo. Še več. Odgovoren filmar ne bi nikoli razvrednotil svojega dela do te mere, da bi postalo manj kot zvesto svetu, v katerem sam želi živeti. Filmarji, novinarji, celo blogerji morajo spoštovati družbena pričakovanja, ki pridejo z močjo njihovega medija v kombinaciji z njihovimi strokovnimi veščinami. Seveda ta dolžnost ni napisana, a je za nadarjenega filmarja in odgovornega novinarja ali celo blogerja po moje povsem neizogibna. Moramo se zavedati, da je naša predstava o svobodi posameznika in o ustvarjalni svobodi v zgodovini zahodne ideje precej nova, zato je pogosto podcenjena in se jo hitro lahko spodkoplje. Je nagrada, ki hitro izgine in ko je izgubljena, predana, jo je zelo težko dobiti nazaj. Prva obrambna črta morajo biti naši lastni standardi, ne tisti, ki jih določi cenzor ali zakon, lastni standardi in lastna integriteta. Naša integriteta, ko delamo z drugimi in naši standardi, ko delujemo v družbi. Ti naši standardi morajo biti del trajnostne družbene agende. So del kolektivne odgovornosti, odgovornosti umetnika ali novinarja, da pokaže svet, kakršen je, to pa mora iti z roko v roki z odgovornostjo tistih, ki vodijo družbo, da se soočijo s tem svetom ter nimajo skušnjav, da bi napačno identificirali vzroke za njegove težave. A v zadnjih letih je postalo osupljivo jasno, da je velik del medijev v veliki meri zaobšel to odgovornost. Posledično po vsem zahodnem svetu poenostavljeni pristopi strank k protestu in pozivi predvsem razočaranim starejšim ljudem, skupaj z apatijo in obsedenostjo s trivialnim, značilno za vsaj del mladine, vse skupaj, ti in podobni moderni odkloni grozijo, da bodo uničili aktivno, informirano razpravo in aktivnost, poudarjam aktivnost. Najbolj zavzeti libertarci bodo rekli, da bi sodišče moralo zavreči primer Donoghue proti Stevensonu ter da bi Stevenson sčasoma izgubil posel, če bi še naprej prodajal pivo s polži. A večina med nami verjetno sprejema razumno vlogo države pri uresničevanju dolžnosti skrbnega ravnanja, poudarek je na "razumno". Sodnik se mora vprašati, ali so ustrezno poskrbeli in razumno predvideli posledice svojih dejanj. To ne pomeni prevlade države, je pa majhen skupni test razumnosti, za katerega bi rad, da bi se nanašal na medije, ki dajejo ton in vsebino večini naše demokratične razprave. Če hoče demokracija delovati, morajo razumni možje in žene razumeti in razpravljati o včasih težkih, kompleksnih stvareh in to počnejo v atmosferi, ki ima za cilj razumevanje, ki vodi do sporazuma ali pa vsaj do produktivnega, delujočega kompromisa. Politika so izbire in med njimi gre za prioritete. Treba je uskladiti nasprotujoče si izbire, kjerkoli in kadarkoli mogoče na podlagi dejstev. A če so dejstva izkrivljena, bodo dogovori verjetno le še povečali konflikt, sledil pa mu bo pritisk na družbo. Mediji se morajo odločiti: je njihova vloga razvnemati ali informirati? Konec koncev vedno pridemo do kombinacije zaupanja in vodenja. Pred 50 leti je predsednik John F. Kenedy imel dva epska govora, enega o razoroževanju in drugega o državljanskih pravicah. Prvi je skoraj takoj vodil v Pogodbo o prepovedi jedrskih poskusov, drugi je leta 1964 vodil v Zakon o državljanskih pravicah, oba sta bila velika skoka naprej. Dobro vodena in dobro informirana demokracija lahko doseže veličastne stvari, a obstaja predpogoj. Zaupati moramo tistim, ki odločajo, da ne delujejo v svojem interesu, pač pa v interesu vseh ljudi. Potrebujemo na dejstvih utemeljena mnenja, jasno razdelana, ne tista peščice močnih in potencialno manipulativnih korporacij, ki sledijo svojim pogosto ozkim ciljem, temveč točne, nepristranske informacije, ki nam bodo pomagale sprejemati odločitve. Če želimo svojim otrokom in vnukom zagotoviti dostojno, polno življenje, moramo v največji možni meri izvajati dolžnost skrbnega ravnanja, za živahno in upam, trajno, demokracijo. Hvala lepa, da ste me poslušali. (aplavz)