Če smem, bi začel
z zgodbo o polžu iz Paisleya.
26. avgusta 1928 zvečer
se je May Donoghue z vlakom
odpeljala iz Glasgowa
v Paisley, sedem milj vzhodno od mesta.
Tam je v kavarni Wellmeadow
naročila škotski sladoledov napitek
mešanico sladoleda in ingverjevega piva,
ki ji ga je plačal prijatelj.
Ingverjevo pivo je bilo
v temno rjavi steklenici
z oznako "D. Stevenson,
Glen Lane, Paisley."
Popila je nekaj napitka,
a ko so ji v kozarec
dolili preostalo pivo,
je na površje splaval
razpadajoč polž.
Čez tri dni so jo sprejeli
v bolnišnico v Glasgowu
in ugotovili, da ima resen gastroenteritis
ter da je v šoku.
Primer Donoghue proti Stevensonu,
ki je sledil,
je postavil pomemben pravni precedens:
Proizvajalec ingverjevega piva Stevenson
je imel jasno dolžnost skrbnega ravnanja
do May Donoghue,
čeprav med njima ni bilo pogodbe
in čeprav ni sama niti kupila pijače.
Lord Atkin, eden od sodnikov,
je zadevo opisal tako:
Izogibati se morate dejanjem ali
njihovi opustitvi,
če lahko razumno predvidevate,
da bi to lahko poškodovalo drugega.
Če bi ta dolžnost ne obstajala,
se sprašujem,
koliko bi jih še zbolelo,
preden bi Stevenson izgubil posel.
Ohranite zgodbo o polžu v mislih,
saj vsebuje pomembno načelo.
Lani je dobrodelna organizacija,
Hansard Society,
ki si prizadeva za boljšo
parlamentarno demokracijo
ter spodbuja vključevanje javnosti
v politiko,
poleg letnega poročila
objavila tudi posebno poglavje
o politiki in medijih.
Tule je nekaj depresivnih izsledkov
te raziskave.
Tabloidi ne pomagajo
graditi političnega državljanstva
med bralci,
pravzaprav je še slabše
kot med tistimi, ki sploh
ne berejo časopisov.
Bralci izključno tabloidov
bodo dvakrat bolj verjetno
imeli negativno mnenje o politiki,
kot ne-bralci časopisov.
Ne samo, da so manj politično angažirani.
Berejo medije, ki krepijo njihov
negativen pogled na politiko,
s čimer spodbujajo fatalističen in ciničen
odnos do demokracije in
njihove vloge v njej.
Nič čudnega, da je poročilo ugotovilo,
da v tem smislu tisk, posebej tabloidi,
ne upravičujejo svoje vloge glede
njihovega pomena za demokracijo.
Dvomim, da bo kdo med vami
resno izzval to mnenje.
A če ima Hansard prav, in ponavadi ima,
potem je to velik problem,
na katerega se bom osredotočil
v naslednjih desetih minutah.
Od časa polža iz Paisleya
ter posebej v zadnjem desetletju
se je razmišljanje o
dolžnosti skrbnega ravnanja
precej razvilo,
saj je povezano s številnimi vidiki
civilne družbe.
V splošnem dolžnost skrbnega ravnanja
nastane, ko posameznik
ali skupina izvaja določen akt,
ki bi lahko drugim naredil škodo,
fizično, duševno ali gospodarsko.
To se nanaša predvsem na očitne zadeve,
denimo empatičen odnos
do otrok in mladine,
do uslužbencev, starejših in nemočnih.
Redko, če sploh, se razširi na
prav tako pomembne razprave
o ranljivosti trenutnega sistema vladanja,
v smislu, da so poštenje, točnost
in nepristranskost
ključne za gradnjo
in utrditev jasne
participatorne demokracije.
Bolj ko razmišljate o tem,
bolj čudno postaja.
Pred nekaj leti sem imel čast
otvoriti čisto novo šolo
na severovzhodu Anglije.
Učenci so jo preimenovali v Akademijo 360.
Ko sem šel skozi občudovanja vreden
stekleni atrij,
sem pred seboj v zidu videl,
z ognjenimi črkami, vgraviran znan
opomin Marka Avrelija:
Če ni res, tega ne govori,
če ni prav, tega ne stori.
Ravnatelj je videl, da gledam tja,
in dejal je: "Oh, to je moto naše šole."
Na vlaku nazaj proti Londonu
mi to ni dalo miru.
Smo res potrebovali
več kot 2000 let, da smo sprejeli,
da je to enostavno načelo tisto najmanj,
kar pričakujemo drug od drugega?
Mar ni čas, da razvijemo koncept
dolžnosti skrbnega ravnanja
ter ga razširimo na skrb
za skupne, a vse bolj ogrožene
demokratične vrednote?
Odsotnost dolžnosti skrbnega ravnanja
v mnogih poklicih
prehitro pripelje do obtožb zanemarjanja,
v tem primeru - ali res lahko
kar sprejmemo misel,
da v bistvu zanemarjamo
zdravje lastne družbe
ter vrednot, na katerih temelji?
Lahko kdo pošteno potrdi, z dokazi,
da se isti mediji, ki jih
je Hansard tako odkrito obsodil,
dovolj skrbno izogibajo
obnašanju, za katerega lahko predvidijo,
da bi utegnilo spodkopati
ali celo poškodovati
našo krhko demokratično ureditev.
Seveda bodo nekateri trdili,
da to lahko hitro zdrsne v
cenzuro, četudi samocenzuro,
a ta argument zame ne zdrži.
Mora biti mogoče
uravnotežiti svobodo izražanja
s širšo moralno
in družbeno odgovornostjo.
Naj pojasnim z lastnim primerom
iz svoje kariere filmarja.
Ves ta čas nisem nikoli sprejel,
da bi filmarji
svoje delo postavljali izven ali iznad
lastnega dostojnega seta vrednot
o svojem življenju, svoji družini
ter prihodnosti družbe, v kateri živimo.
Še več.
Odgovoren filmar ne bi nikoli
razvrednotil svojega dela
do te mere, da bi postalo manj kot zvesto
svetu, v katerem sam želi živeti.
Filmarji, novinarji, celo blogerji
morajo spoštovati družbena pričakovanja,
ki pridejo z močjo njihovega medija
v kombinaciji z njihovimi
strokovnimi veščinami.
Seveda ta dolžnost ni napisana,
a je za nadarjenega filmarja
in odgovornega novinarja
ali celo blogerja
po moje povsem neizogibna.
Moramo se zavedati, da je naša predstava
o svobodi posameznika in o
ustvarjalni svobodi
v zgodovini zahodne ideje
precej nova,
zato je pogosto podcenjena
in se jo hitro lahko spodkoplje.
Je nagrada, ki hitro izgine
in ko je izgubljena, predana,
jo je zelo težko dobiti nazaj.
Prva obrambna črta
morajo biti naši lastni standardi,
ne tisti, ki jih določi cenzor ali zakon,
lastni standardi in lastna integriteta.
Naša integriteta, ko
delamo z drugimi
in naši standardi, ko delujemo v družbi.
Ti naši standardi
morajo biti del
trajnostne družbene agende.
So del kolektivne odgovornosti,
odgovornosti umetnika ali novinarja,
da pokaže svet, kakršen je,
to pa mora iti z roko v roki
z odgovornostjo tistih, ki vodijo družbo,
da se soočijo s tem svetom
ter nimajo skušnjav,
da bi napačno identificirali
vzroke za njegove težave.
A v zadnjih letih
je postalo osupljivo jasno,
da je velik del medijev
v veliki meri zaobšel to odgovornost.
Posledično po vsem zahodnem svetu
poenostavljeni pristopi strank k protestu
in pozivi predvsem razočaranim
starejšim ljudem,
skupaj z apatijo
in obsedenostjo s trivialnim,
značilno za vsaj del mladine,
vse skupaj, ti in podobni
moderni odkloni
grozijo, da bodo uničili
aktivno, informirano razpravo
in aktivnost,
poudarjam aktivnost.
Najbolj zavzeti libertarci bodo rekli,
da bi sodišče moralo zavreči primer
Donoghue proti Stevensonu
ter da bi Stevenson
sčasoma izgubil posel,
če bi še naprej prodajal pivo s polži.
A večina med nami
verjetno sprejema razumno vlogo
države pri uresničevanju
dolžnosti skrbnega ravnanja,
poudarek je na "razumno".
Sodnik se mora vprašati,
ali so ustrezno poskrbeli
in razumno predvideli
posledice svojih dejanj.
To ne pomeni prevlade države,
je pa majhen skupni test razumnosti,
za katerega bi rad,
da bi se nanašal na medije,
ki dajejo ton in vsebino
večini naše demokratične razprave.
Če hoče demokracija delovati,
morajo razumni možje in žene
razumeti in razpravljati
o včasih težkih, kompleksnih stvareh
in to počnejo v atmosferi, ki ima za cilj
razumevanje, ki vodi do sporazuma
ali pa vsaj do produktivnega,
delujočega kompromisa.
Politika so izbire
in med njimi gre za prioritete.
Treba je uskladiti nasprotujoče si izbire,
kjerkoli in kadarkoli mogoče
na podlagi dejstev.
A če so dejstva izkrivljena,
bodo dogovori verjetno
le še povečali konflikt,
sledil pa mu bo
pritisk na družbo.
Mediji se morajo odločiti:
je njihova vloga razvnemati
ali informirati?
Konec koncev vedno pridemo do
kombinacije zaupanja in vodenja.
Pred 50 leti je predsednik John F. Kenedy
imel dva epska govora,
enega o razoroževanju in
drugega o državljanskih pravicah.
Prvi je skoraj takoj vodil
v Pogodbo o prepovedi jedrskih poskusov,
drugi je leta 1964 vodil
v Zakon o državljanskih pravicah,
oba sta bila velika skoka naprej.
Dobro vodena
in dobro informirana demokracija
lahko doseže veličastne stvari,
a obstaja predpogoj.
Zaupati moramo tistim,
ki odločajo,
da ne delujejo v svojem interesu,
pač pa v interesu vseh ljudi.
Potrebujemo na dejstvih utemeljena mnenja,
jasno razdelana,
ne tista peščice močnih
in potencialno manipulativnih korporacij,
ki sledijo svojim pogosto ozkim ciljem,
temveč točne, nepristranske informacije,
ki nam bodo pomagale sprejemati odločitve.
Če želimo svojim otrokom in vnukom
zagotoviti dostojno, polno življenje,
moramo v največji možni meri izvajati
dolžnost skrbnega ravnanja,
za živahno in upam, trajno, demokracijo.
Hvala lepa, da ste me poslušali.
(aplavz)