Les Choristes [The Chorus] Full Movie HD

Prosim.

Pierre, klic iz Francije,
nujno je.

Po koncertu.

Za tvojo mater gre.

Da?

Z B O R I S T I

Me prepoznaš?

"Fond de l'Etang",
"oče me bo prišel iskat v soboto".

Pepinot.

Seveda te poznam.

Pepinot!
Koliko let je že minilo?

Celih 50 let.

"Fond de l'Etang".

Poglej se,
malček v prvi vrsti.

In tukaj si ti.

In nadzornik,
kako mu je že bilo ime?

Clement Mathieu

Kaj se je zgodilo z njim?

Odpri.

"Fond de l'Etang"
-leto 1949.

To so Mathieujevi zapisi
o dnevih na "Fond de l'Etang".

O svoji zgodbi
in o najini tudi.

Hotel je, da jih imaš.

Raje bi ti jih izročil ob
prijetnejših okoliščinah, vendar...

15. januar, 1949.

Po nekaj letih
poklicnega neuspeha

sem bil prepričan,
da najhuje šele pride.

Bila je šola
za težavne otroke.

Tako je bilo namreč
zapisano v oglasu.

"Fond de l'Etang"

Šola je mi je bila
pisana na kožo.

Dobro jutro.

Si kar sam?

Kaj počneš tukaj?

Čakam na soboto.

Čemu?

Ker bo očka prišel pome.

Ampak danes ni sobota.

Pepinot!

Pozdravljeni! Sem Clement
Mathieu, novi nadzornik.

Je to vaša prva
nadzorniška služba?

Nekoč sem že poučeval
na zasebni šoli.

Kaj ste pa učili?
-Glasbo.

Dobro se boste
razumeli z g. Rachinom.

Ravnateljem.
Včasih je igral trobento.

Res?

To sta njegovi hčeri,
tukaj namreč stanuje.

Ga poznate že od prej? -Ne ne,
službo sem dobil prek g. Boissementa.

Res?

To je bil stric Maxence.

Skušal mi je pojasniti,
da je glavni za

varnost, prvo pomoč,
skladišče in za popravila oken.

Kaj pa je z njim?

Učenec...
G. Rachin ga je kaznoval.

15 dni družbeno potrebnega
dela... Služabniško delo.

Kakšni pa so otroci?

Vam niso povedali?

Ne.

Tole je ambulanta. Kasneje
vam pokažem še zelenjavni vrtek.

Z veseljem
ga pridem pogledat!

Kaj so spet ušpičili?
-Čakajte, naj vam pomagam.

Ste vi Clement Mathieu?

Ravnatelj.

Rachin, ravnatelj.

A, ravnatelj,
se opravičujem.

Da, pozni ste.

Dali so mi napačni vozni red. -Točnost
je ena od osnovnih vrednot naše šole.

Zelo dobro.

G. ravnatelj.

Zelo dobro, g. ravnatelj.

Prav, sledite mi.

Najprej se naučite hišnih pravil.
Razred boste prevzeli po 16. uri...

Kaj je narobe!
Odgovorite mi!

Vzemite to.

Še ena past.
Delo naših pridnih otrok!

Posediva ga tja.

Ne vidim!

No no, ne pretiravajte.
Naj pogledam.

Ne kaže dobro.

Vi, pozvonite za zbor. -Ne bi
najprej poklicali zdravnika?

Sploh veste, koliko stanejo?
Kaj sem rekel? Pozvonite vendar!

Kje pa je zvonec?

Odprite vrata,
pa ga boste zagledali!

Vsi sem!

Se take stvari
pogosto dogajajo?

Zvonite, samo zvonite!

Vsi na dvorišče!

Hitro, tišina.

Pleško!
-Tišina!

Pristajališče za muhe!
-Tišina!

Tiho.

Nič nisem rekel!
-Tišina!

Sklical sem vas, ker je bil stric Maxence
pravkar poškodovan v strahopetnem napadu!

Upoštevajoč naš "akcija-reakcija" princip
bo tisti, ki je napad zakrivil, kaznovan.

Če se ne bo sam javil
čez TRI sekunde...

Bo vsak od vas
po 6 ur gnil v ječi!

Dokler se krivec
ne bo javil.

Ena, dva, tri...

Nihče? Jasno.

Pridite.

Vi, Mathieu.

Jaz?

No, pridite...

G. Chabert,
dajte mi dnevnik, hvala.

G. Mathieu, novi nadzornik, še
ni imel časti, da bi vas spoznal.

Pleško!

Tišina.

Zato se bo odločil,
kdo bo najprej kaznovan.

Tišina!

Izberite ime.

Kar tako?

Če smem...

Pustite ga.
Nadaljujte...

Boniface.

Žal. Chabert,
odpelji Bonifaca.

Ničesar nisem zagrešil!

Utihni!

To ni pravično!
Utihni! Gremo.

Ne grem!
Zbrcal te bom, če bo potrebno!

Tišina!

Dokler ta zločin ne bo raziskan,
so počitnice odpovedane,

obiski pa prepovedani!

Zato vas pozivam,
da ga čimprej prijavite.

Samo to bo pomagalo.

Kot vsi novinci imate tudi vi butaste
ideale. Naslednji teden se pogovoriva.

Dotlej vam bo g. Regent pokazal vaše
prostore. Prevzeli jih boste od njega.

Čiste rjuhe.

Hvala.

Zakaj odhajate?

10 šivov.

Škarje.

Vse zato, ker sem Moutonu
zaplenil cigarete.

Moutonu?

Poba. Ime mu je Mouton.

Je še vedno tu, ta Mouton?

Da boste vedeli. Le Querrec je tisti,
ki je nastavil past na Maxencova vrata.

Slišal sem ga
govoriti o tem.

Zakaj ste molčali?

Nočem zamuditi avtobusa.

Maxence ga je kaznoval,
ker je razbil nekaj oken.

Maščevanje.
To je v njegovem slogu.

Le Querrec, to ime
si morate zapomniti.

In "Morange",
da, "Morange"

Ni prav zgovoren,
vendar morate paziti nanj.

Angelski obraz, ampak
v oblasti samega hudiča!

Akcija/reakcija,
to je edino, kar razumejo.

Odhajam. Srečno!

Hvala.

Naša dobrotnica...

Tole je urnik.

Ure so razdeljene. Ravnatelj
uči zgodovino in francoščino,

medtem ko ostalo uči
G. Langlois.

g. Langlois, naj vam predstavim
našega novega nadzornika.

Ime mi je Clement Mathieu.

Nadzornik pri vaših letih?

Da, prej sem bil učitelj.

To je nadzornik.

Prav hecen je.

Pojdite zdaj
v učilnico. Zamujate.

Mislim,
da boste našli...

Gospod.

Kajenje v razredu je
prepovedano, celo za vas, gospod.

Daj mi nazaj.
Tišina!

Vrnite mi torbo!

Lep začetek!

Čestitke, Mathieu.

Sedite.

Seveda.
Ti, spet ti...

Kaj je storil?

Nič g. ravnatelj.

Kako to mislite... nič?

Ga niste pravkar
želeli kaznovati?

Poklical sem ga k tabli in zahteval
tišino, ko ste vstopili vi.

Pravzaprav bi res potrebovali tišino.
Glejte, da mi ne bo treba priti nazaj.

V kot.

V redu, zdaj, ko me bolje
poznate, se bomo malo pogovorili.

Prav zdaj je eden
vaših sošolcev v ječi.

Po nedolžnem.

Veste, nisem od včeraj.

In vem, kdo je bil.

15 sekund ima, da prizna.

Čakam.

Škoda, še 5 sekund.

Prepozno.

Le Querrec.
Kdo je Le Querrec?

Jaz, gospod.

Kakšno naključje!

Se pravi, si ti
poškodoval strica Maxenca.

Ne, nisem bil jaz.

Ne sprašujem te, ampak
trdim, da si bil ti.

Ničesar nisem storil.

Komu bo ravnatelj verjel?
Meni ali tebi?

Medtem, ko bom zunaj, naj
nekdo resen popazi na razred.

Če odločitev prepustim
svoji intuiciji,

je ta oseba g. Morange.

Tišina! Kdo je Morange?

Jaz, gospod.

Se pravi,
ti si ta angelček.

Pred tablo. Popazi na razred,
medtem ko me ne bo.

Greva!

Lepo si urejen.

Še bolj izvleci srajco,
bo primerneje.

Črne ovce naj bi imele oblast
nad ostalo čredo. Dokaži zdaj to.

Greva.
K ravnatelju.

Bodite usmiljeni, gospod.

Usmiljen?

Si ti pokazal usmiljenje do
sošolca, ki je v ječi namesto tebe?

Kaj pa stric Maxence?

Nisem mu hotel hudega.
Samo šala je bila.

Šala?

Dovolj je bilo. Slišiš?
Pošteno te bom namlatil...

Kdo je to?

Leclerc,
že tretjič je pobegnil.

Spet bo šel v ječo.

Boš imel vsaj družbo.
Greva.

Ne!

Poslušaj.
Morda se lahko dogovoriva.

Poškodoval si strica Maxencea.
Grdo si ga poškodoval.

Ne bom te peljal k ravnatelju.
Te bom pa kaznoval.

Od zdaj naprej boš delal
v ambulanti.

Pazil in skrbel boš za strica
Maxencea dokler ne bo ozdravel.

Soglašaš?

Ni slabo.

Ampak jaz znam bolje.
Obrni se.

Profil.

Nadel sem ti nasmešek.

Takole. Poglej se.

Aha, še nekaj.

Rdeč nos.

Tole je zdaj bolj
pristno, ne? Sedi.

V redu. Da bi vas
bolje spoznal,

Napišite svoje ime, starost in kaj
si želite početi, ko boste veliki.

Na moje začudenje

so vsi počeli to,
kar sem jim rekel.

Vsi, razen enega.

Zakaj ne pišeš?

Kako dolgo si že tukaj?

Dolgo?

Ne vem.

Daj no, piši, malček.

Naporen prvi dan.

Res ne vem,
čemu sem tukaj.

Rachin me straši.
To okolje me straši.

Celo otrok me je strah.

Zdi se mi, da lahko v vsakem trenutku
pridrvijo v sobo in me pokončajo.

Moja odejica.

Daj mi en dim.
Utihni. Zaspi.

Prebral sem, kaj so napisali.

Vsi sanjajo o velikih
karierah.

Dva gasilca, trije kavboji,
en krotilec levov, en vojaški pilot,

dva vohuna,
Napoleonov general,

en pilot balona, trije vojaki.
Nobenega nadzornika.

Zelo lepo, da si se javil,
da boš skrbel zame.

Vidite, zdravnik, novi nadzornik
je iskal prostovoljca.

In on se je javil.
Prostovoljno.

Čudeži se dogajajo.

Vstopite.

To je g. Mathieu,
novi nadzornik.

Kako ste.
In vi?

Kako je z njim?

Ne izgleda preveč lepo.
Če se vas zdaj lotijo, bo po vas.

Kakšno neizmerno zaupanje
imate vanje.

Trdo bučo imam.

Gre jim veliko slabše
kot meni tule.

Eden od njih je tukaj
nedavno umrl.

Umrl je?

Ime mu je bilo Mouton.
Skočil je s strehe.

K sreči je bil sirota.

Vsi mislijo, da ni več možno nič
storiti. Tudi on je mislil tako.

Dober fant je.
Samo spoznati ga moraš.

Stric Maxence je
prijazen, ne?

Le Querrec,
s tabo govorim.

Stric Maxence
je prijazen, ne?

Da.

Ne slišim te.

Pustite ga. Sramežljiv je,
kot jaz.

Da?

Govoriti moram
z vami, g. ravnatelj.

Želite oditi?
-Ne, samo nekaj bi poskusil.

Glede Maxenceve nesreče.

Ni bila nesreča.

Seveda. Samo obljubiti
mi morate tri stvari.

Katere?

Prvič, da boste odpravili
skupinsko kaznovanje.

Drugič, da mi boste pustili,
da kaznujem krivca sam.

Tretjič, dovoliti mi morate,
da njegovo ime zadržim zase.

Če boste seveda
imeli ime.

Seveda, če ga bom imel.

Arogantni ste.

Se pravi, da verjamete,
da ga boste kar tako našli?

V redu, Če vam uspe,
bom umaknil kazen.

Če boste vi našli krivca,
sem kralj norcev.

Vem, kdo je bil, gospod.

A, tako. Kdo je bil?

Dovolili ste mi,
da ime zadržim zase.

Dobro, zelo dobro.

Vaše metode me nervirajo.

Naj mi ne pride na uho, da je
v vašem razredu kaj narobe.

Zdi se mi, da jih že
nekako obvladujem.

Da se le niste prenaglili.

To že niso umazane slike.

Nikoli nisem rekel, da so.

Kaj piše na tvoji?

Ave Maria, Soprano,
skladal Clement Mathieu.

Na moji pa piše cord quatuor,
skladal Clement Mathieu.

Kot bi bila glasba...

Kako veš?

Mogoče je morzejeva abeceda?

Tajne šifre?

Morda pa je vohun.

Morda pa res. Vohun
pod krinko nadzornika.

Hitro! Prihaja.

Vrnite mi!

Kaj je to, gospod?

To naj vas
pa nič ne briga!

Kakšna težava, Mathieu?

Ne, vse je v redu.

To pa so note.

Za kaj?

Za zbor.

Na stranišču...

Zbor, lahko greste.

Da niste počeli česa
drugega, Mathieu. Česa?

Ne pretvarjajte se,
da ne veste, o čem govorim.

Menda ja ne mislite,
da bi jih...

Tokrat vam bom pogledal
skozi prste.

Vi pa res povsod vidite zlo.
-Tukaj? Vedno.

Uničimo pleškota...

Pravila vsa bodo nekam šla.

Pravila vsa bodo nekam šla.

Uničimo pleškota.

Pravila vsa bodo
nekam šla... la la la...

Fantje, pojte, no!

Corbin si, ne?

Gospod, ničesar
nisem zagrešil.

Si. Poješ.

Gospod, prisežem.

Poješ. In to brez
vsakršnega posluha.

Sploh ne veš.

Zapoj še enkrat.
Poslušam.

Ali bi raje zapel v
ravnateljevi pisarni, a?

No, dajmo, zapoj:
uničimo pleškota...

U-ni-či-mo Pleškota.

Pravila vsa
bodo nekam šla.

Pravila vsa bodo
nekam šla.

Ti še nihče ni nikoli
povedal, da obupno poješ?

Je res, da v kovčku
nosite glasbo, gospod?

Brigajte se zase.

Mimogrede.

Če boste spet brskali po mojih
stvareh, vas bo drago stalo!

Tišina.
Pojdite spat.

Spat.

Melodija mi je
odzvanjala v glavi.

Ne pojejo dobro,
ampak vsaj pojejo.

Zaznal sem celo nekaj
dobrih vokalov.

So ti otroci res tako brezupni
in brez svetle prihodnosti?

Jaz, ki sem prisegel,
da se ne bom več dotaknil not.

Nikoli ne reci nikoli.

Vselej je vredno poskušati.

23. januar,
en teden po nesreči.

Stricu Maxenceu se je
stanje poslabšalo.

Zdravnik ga je moral
poslati v bolnišnico.

Bo umrl?

Ne, pozdravili
ga bodo.

Isti dan je Pepinot zašel
v težave.

G. Pepinot, brezupni ste.

Zadnje vprašanje, zadnje!

Kako je umrl poveljnik Ney?

Čakam.

Na lovu?

Ne!

Za nalogo boste napisali:
Maršal Ney je bil usmrčen.

Prosto.

Boniface.

Pridi sem, poba.

Boniface.

Poglej,
nagrada za tvoj spis.

Nesi to gdč. Marie,
ki ti bo dala piškote.

Si vedel, da je bil maršal
Ney ustreljen?

Da, gospod.
Tako kot Napoleon.

Zgini!

Počakaj, g. Morange

Videl sem, da si si
nekaj beležil med uro.

Moram priznati, da me taka
študioznost res preseneča.

Prinesi mi svoj zvezek.

Očarljivo.

Preberite. In občudujte
črkovanje in slovnico.

G. Rachin je drek iz gajbe.

Je napisal 'Gospod'?

Ne.

G. Mathieu, akcija - reakcija,
v ječo z njim.

Gremo!

Gospodje.
Dober tek.

Si lačen, Pepinot?

Poglej, zdaj lahko ješ.

Pepinot je sirota.

Starši so mu
umrli med vojno.

Kako pa?
-Ne vem.

Fant si je zabil v svojo glavo,
da ga bo oče prišel iskat v soboto.

Sobote minevajo,
a nikogar ni ponj.

Povemo mu, da bo prišel
naslednji teden.

Ne bi bilo bolje,
da mu poveste resnico?

Že 100x smo mu povedali,
da sta mrtva, pa ne zaleže.

Zdaj ga pustimo čakati.
Tako mu je lažje.

Tišina.

Vidite?
Akcija - reakcija.

Kaj mislite s tem?

Akcija? Reakcija!

Nekdo sprašuje po Morangu.

Morange? V ječi je.

Nobenih obiskov za kaznovane,
Poznate pravila, ne?

Samo to boste
povedali obiskovalcu.

Kako ste, gospa?

V redu, hvala.

Sem novi nadzornik.

Jaz pa sem mama
Pierra Morangea.

Clement Mathieu.

Vem, da danes ni obiskov,
ampak samo danes sem imela čas...

Ne gre za to...

Je spet kaznovan?

Ne, ni kaznovan.

Ampak ga ni tukaj.

Kje pa je?

Pred eno uro je moral k zobarju.
Zobobol, saj veste...

Zobobol.

Da, ampak nič resnega.

Zvečer bo že nazaj.

Ne morem čakati.
Ob petih začnem z delom.

Vam lahko dam nekaj zanj?

Seveda.

Njeno ime je Violette,
Violette Morange.

Samohranilka. Razočarana nad
vedenjem svojega sina...

Nagnjen h krajam, introvertiran...
Izključen iz mnogih šol zaradi pobegov.

Ko so ga poslali sem
proti njegovi volji,

je sodniku rekla: bom imel
vsaj dva topla obroka na dan.

30, januar.
Eksperiment se začenja.

Nosijo okrogle klobuke,
naj žive Bretonci.

Nosijo okrogle klobuke,
naj žive Bretanija.

Nosijo okrogle klobuke,
naj žive Bretonci.

Sopran - leva stran.

Leclerc.

Božje dete je rojeno,
vsi zapojmo, da prihaja.

Skoraj popolno.
Alt, levo.

Delaire.

Tri kilometre hoda,
naporno kot hudič.

Tri kilometre hoda,
noge pa trpe.

Zapoj od začetka.

Štiri kilometre hoda.
Naporno kot hudič.

Štiri kilometre hoda,
noge pa trpe.

Se mi je zdelo, ja.
Bas, desno.

Ricoeur.

V tobačnici
imam dober tobak.

Dober tobak, ampak
ga ne dam, ne dam.

Kajenje ni dovoljeno.

Alt, levo.

Ilouse.

Ljubezen je kot otrok,

ne meni se za zakone.

Tenor, jasno.
Postavi se na levo.

Pepinot.

Nobene pesmi ne znam.

Nič ne de,
naučil te bom.

Še pred tem pa te razglašam
za pomočnika zborovodje.

Boniface.

Maršal, tukaj stojimo!

Kdo te je naučil to pesem?

Dedek.

Malce staromodna.
Levo.

Clement.

Vzemite orožje, ljudje.
Postrojite se v bataljone vsi.

Desno.

Nadzorniki so najhujši. Pijejo,
kadijo in se venomer redijo.

Levo.

Kuku, kuku, kuku.

Zelo lepo.
Alt.

Izkaži se, Corbin?

Oprosti, ampak ta nota
pa ne obstaja. Pridi sem.

G. Pepinot,
dajte mi notni zapis.

Najlepša hvala.

Odpri roke.

Postavi jih takole.

Imenujem te za stojalo.

G. Pepinot, hvala lepa.

Pozor. Sledite mi.

Tako, ja!

En, dva, tri, štiri.

Nadzornik je star kruh.

Le Clerc ni preveč bister.

Vsak večer vadijo enostavno
melodijo, ki jo napišem zanje.

Mi smo iz "Fond de l'Etang"
To nas bega.

Mi smo iz "Fond de l'Etang",
to nas spravlja v obup.

Mi smo iz "Fond de l'Etang"
To nas bega.

Mi smo iz "Fond de l'Etang",
to nas spravlja v obup.

Ni slabo.

Vse skupaj je bilo precej osnovno,
ampak vsaj njihovo pozornost sem pridobil.

Da bi se stvari nekoliko premaknile,
sem potreboval žegen svojega nadrejenega.

Kako, prosim?

Zbor?

Da.

Ubogi Mathieu,
zdaj se vam pa že meša.

Zbor? Tile ne bodo nikoli peli,
ali pa sem jaz kralj nor...

Prosim, gospod.
Nikar ne govorite tega.

Zakaj?

Ker že pojejo.

Zares?
Malo.

Zakaj me prosite za odobritev,
če pa ste že storili to brez nje?

Vaše metode
mi niso prav nič všeč.

Samo nadlegujete me.

Pustite me
vendar pri miru.

Prav. Naj pojejo. Tudi jaz
se želim vsaj enkrat nasmejati.

Ampak če se vam ponesreči
boste ob službo! Pojdite zdaj.

Hvala za vzpodbudne
Besede, gospod.

8. februar, prve resne vaje
Rachin je neizprosen do Moranga.

Po ječi ga je ponovno ponižal:
še en mesec prisilnega dela.

Hej, služkinja, ne pozabi
pospraviti še moje postelje!

15. februar.

Obisk Dr. Dervauxa.
Psihologa.

Presenetil nas je
s prijaznim darilcem.

Odločili smo se preseliti tega fanta
iz prevzgojnega doma Sv. Fereola k vam.

Da proučimo njegovo socializacijo
v manj napetem in strogem okolju.

Za razliko od svojih sošolcev je
Mondain že začel brati in pisati.

V vsakem primeru
pa zna govoriti.

Bolj ali manj normalno.

Njegove sposobnosti smo
preizkusili z Binet-Simonovim testom.

A, Binet-Simonov test!

Naredili smo tudi
Rorcharjev test.

Lepo.

Kot veste, ta test razvršča
otrokov intelekt v 7 stopenj.

Normalno, primerno, mejno, rahlo
zaostale, srednje in precej zaostale.

In, končno,
na popolnoma zaostale.

Mondain je
na mejnem področju.

Vsaj ni umobolen. Kljub temu
pa vas moram opozoriti.

Trpi za napadi
rahle blaznosti.

To pa ni dobro.

Kaj pravzaprav to pomeni?

Doktor?

Nagnjen je k nasilnemu vedenju, zlobi
in uničevanju. Poleg tega pa ima še

mitomanijo.
-Tako je.

Takih pa imamo pri nas
že tako ali tako veliko.

Razen tega pa imajo tu otroci
možnost osnovnega izobraževanja.

Zanimivo bo videti, kako se bo
Mondain vklopil v to sredino.

To je najmanj,
kar lahko naredimo.

Izpolnili bomo prav vsa vaša
znanstvena pričakovanja, g. doktor.

Gospodje, prijazno vas prosim, da
prevzamete tega fanta pod svoje okrilje.

Ostanete na kosilu?
-Z veseljem.

Tudi zanj velja. Dobiti mora
vso potrebno pozornost.

Akcija - reakcija.

Tu pa ne kadimo.

Da bi se eksperiment lahko začel,
bom moral vzpostaviti svojo avtoriteto.

Izgledaš pa kot en tepec.

Bo bolje, da prenehaš,
če nočeš imeti težav z menoj.

OK.

Težave bodo.

Res ne znaš nobene pesmi?

Znam, ampak...

Kaj ampak?

Ne bo vam všeč.

Bova videla. Zapoj.

Daj no...

Poslušam.

Bebec, to si ti, nemaren debel in lepljiv.
Z riti ti leze drek, tekoč in smrdljiv...

Dovolj!

Dovolj bo!

Sem vam rekel.

Ni slabo. Malo vaje, pa bo.
Imaš pa kar dober bariton.

Kaj imam?

Bariton, to ni žaljivka. Pomeni
le, da imaš takšno barvo glasu.

Pojdi zadaj, k basom.

Naj si pes oddahne.

Naslednji, ki se zasmeji,
dobi mojo pest v nos.

Kakor želiš, Mondain.

Osamitev končana.

Pepinota sem pripeljal.
Pozabili smo ga pri vratih.

Pepinot, danes
vendar ni sobota.

Mimogrede,
v pismih svojim staršem...

Nimam staršev.

Seveda, tisti,
ki imate starše...

Sporočite jim, da vas lahko obiščejo
vsak prvi in tretji četrtek v mesecu.

Morange, že spet ne poslušaš.
Kaj sem pravkar rekel?

Ne vem.

Rekel sem, da lahko pišeš
svoji materi.

Da te lahko obišče vsak prvi
in tretji četrtek v mesecu.

Ali pa kar oba dneva.
Si razumel?

To pa ne velja za kaznovane, zato
pozor. Ne želim si videti staršev.

Ampak Morange pa bi si verjetno
želel videti svojo mater.

Morda pa ni edini.

Vidiš, Morange,
zdaj pa imamo pravi zbor.

Briga me.

Kako to misliš "briga me"?

Kakšen glas imaš pa ti?
Zapoj lestvico.

"Do"...
Nadaljuj vendar.

Si želiš nazaj v ječo?
Pohiti, no.

Neotesanost ti
ne pristaja, fant moj.

Ne more biti vsak tak
neotesanec kot je Mondain.

Začnimo znova.

Kam pa greš?

Dovolj imam, grem na
stranišče. -Mondain, počakaj!

Daj, Corbin. Lahko grem tudi
jaz na stranišče, gospod?

No, prav, vsi ven.

Tišina. Tišina.

Lepo poješ, punčka.

Boš?

Pustili so te samega.
Jaz te bom branil.

Počakaj. Podobna sva si!

Moji stari so riti.

Tvoja mama pa tudi.

Sem te je dala,
da ima mir pred tabo.

Ne! Ona dela.

Se pravi, da je res,
kar govorijo? -Kaj?

Da je navadna pocestnica.

Spravi se notri!

Mrtev si!

Aja?

Ta dan je Morange manjkal
na shodu ob treh.

Nihče ni vedel, kam je šel,
vendar se je vrnil.

To je pomembno.

Zakaj si tukaj?

Ne dovolijo
mi po stopnicah.

Kako to?

Zakaj vendar?

Ker nimam denarja.

Zato, ker nimaš denarja, ne moreš
iti v spalnico? Kaj se dogaja?

Mondain. Če mu ne dam
Denarja, me ne pusti gor.

Paziti morava.

V prejšnjem domu me je
zalotil nadzornik,

zato sem ga moral ubiti.

Kako?

Z bajonetom sem ga zabodel.
Dobro je krvavel.

Ubil si ga?
-Tako je.

Enako bo tukaj, če me
Pleško ne bo pustil pri miru.

Mathieu ni najhujši.

Se hecaš?
Zapoje ti uspavanko.

Ko spiš, pa pride in se te dotika.
Take bi morali vse pobiti!

Dober večer, gospoda.

Dober tek! -Prisežem, da nisem
ničesar storil, gospod!

Vidim, da si si našel
pravo družbo, Corbin.

Izgini!

Tole, kar sem videl,
bo najina mala skrivnost.

Darilo zate.

Opozarjam pa te.

Če spregovoriš s Pepinotom,
če se ga dotakneš…

Niti poglej ga ne,
razumeš?

Samo en pogled bo spremenil
tvoje življenje v pravo nočno moro!

Kaj počneš tukaj, Morange?
-Nič, gospod.

Slišal sem neke glasove.
Verjetno od utrujenosti.

8. člen šolskih pravil:
učenci ne smejo sami v učilnice.

Če bi bil jaz g. Rachin, bi ti
naložil, da to 100x napišeš za kazen.

Pa še mami bi te zatožil.

Briga me za mater.

Kaj ti je storila, govori!
-Nič ne bom povedal.

Počakaj! Nisva še končala.
Ne boš se tako zlahka izmazal.

Nič ni zastonj.
Vprašaj Pepinota.

Tvoj problem, Morange, je, da
počneš stvari, ki ti ne pristojijo.

Zbeži, smili se sam sebi,
igraj upornika...

Mogoče to koga
impresionira, mene ne.

Ne bom igral tvoje igre. Od jutri
naprej obvezne zborovske vaje.

In vsak dan glasbene ure.

Pojdi spat.

Pojdi že!

3. marec.

On se ne zaveda,
jaz pa sem trdno prepričan.

Njegov glas je čudež!

Izjemno redko
darilo matere narave.

Lahko greste, ampak tiho.

Tiho!

Postopoma, ko moj zbor
postaja vse boljši,

uvajam svojega
novega pevca.

Prav, vzemite zdaj vaše
zvezke za matematiko!

Vi ste tisti, ki jih je
pripravil k petju?

Da, gospod.
Vam ni všeč?

O, ne, prav nasprotno.
Obožujem glasbo.

Tudi sam si večkrat
mrmram. -Si vi tudi?

Lep dan želim!

Enako,
spoštovani kolega.

Algebra, stran 27.

Pozdravljeni, madam.

Pierre bo kmalu tukaj.

Kaj se je zgodilo?
-Vse je v redu.

Kako pa je z zobom?

Precej bolje.

Ste mu povedali,
da sem se oglasila?

Nisem, ne.
-Zakaj pa ne?

Tako se mi je zdelo bolje.

Pierre je zelo občutljiv
in nadarjen.

Talent za uganjanje
norčij.

Ne samo to.

O tem se bom moral
pogovoriti z vami.

Petje? Nihče ga
ni nikoli učil?

Saj zato. Ima dar.
Nekaj bo treba storiti.

Zdravo.

Pustil vaju bom sama.

Kar oglasite se,
če me boste potrebovali.

Nisem ji povedal, da si bil zadnjič kaznovan.
Rekel sem, da si bil pri zdravniku. Ne me izdati.

Povedali so mi,
da lepo poješ? -Da.

Gospod je zadovoljen s teboj.
Se razumeta?

Še kar.

Prinesla sem ti čiste obleke.
Pa tvojo najljubšo torto sem spekla.

Si zadovoljen?

April.
Otroci me navdihujejo.

Vedel sem, da bo prišel dan,
ko bo moja glasba oživela.

Sem Clement Mathieu, glasbenik.
Vsak večer skladam zanje.

Ni bilo dobro, gospod?

Da, bilo je odlično.

Zgini baraba. Zgini!

Kaj je storil?

Ukradel mi je uro.
Ujel sem ga v spalnici.

Pri Rachinu sva bila.
"Akcija – reakcija."

Kam pa zdaj?
-V ječo! Za 15 dni!

Počakajte!
-Zakaj?

On je moj edini bariton.

Mathieu!

Prosim, gospod?
-Našel sem napise na...

Oprostite,
gospod, žoga pač.

Umaknite se!

Mathieu, Chabert,

z menoj.

Tedni so minevali,
jaz pa sem beležil nove zmage.

Leclerc, še vedno
sva dobra prijatelja, ne?

Seveda, bučman,
zakaj sprašuješ?

5 plus 3?
-53.

Si prepričan?
-Seveda.

Hvala!

Morda si samo
domišljam, ampak...

zdi se, da se tudi
naš ravnatelj spreminja.

Poglejte, stric Maxence!

Pozor, ne premikajte se!

Nasmeh!

Pridi ven, Mondain!

Konec je, poba!

Gremo!

Chabert, pravkar sem
se sestal z g. Rachinom.

Da mu povem, da je Mathieujev
zbor fantastičen.

Utrujen sem. -Ampak saj si
vselej utrujen. V redu, 29.

In kakšen je bil
njegov odgovor?

Nagnal me je.

Kje pa je Mondain?

Kaj niste opazili, da je
manjkal že pred telovadbo?

Na jutranjem
zboru je še bil, g. ravnatelj.

Potem pa je...

Prav, zaradi tega bom prepovedal
vse sprehode do konca leta.

Je ukradel veliko denarja?
-Ves denar! Okoli 200,000 frankov!

Kako naj zdaj poplačam
dobavitelje? Kako vendar?

Ne bi ga smel
sprejeti k nam.

Vse to zaradi bedastega
eksperimenta!

Zaradi vas in vaše
preklete glasbe!

Naslednji teden bi mi morali dostaviti
premog za ogrevanje. Poklical bom policijo.

Kaj se dogaja?
-Ravnatelj je lolek.

Opažam, da jih je
petje zbistrilo, Mathieu.

Lepo napredujejo.

Ravnatelj, otroci že tri
tedne nimajo tople vode.

Mrzla voda je dobra
za krvni obtok.

Mimogrede, Mathieu.

Z zborom je konec.

Ampak, ravnatelj.
-Hvala, g. Mathieu.

Policijsko postajo,
prosim.

Za zbor ne vem,

ampak za ogrevanje
lahko uporabimo les.

Saj ga nimamo.

Ravnateljevo
osebno skladišče.

Chabert,
"Akcija"-"Reakcija"

Chabert me je vedno
znova presenetil.

Mislil sem,
da je takšen kot Rachin.

V bistvu pa je v redu možakar, ki
meni, da sta šport in glasba temelj družbe.

Z njegovo pomočjo
sem se sklenil upreti.

Zdaj se je naš zbor
preselil v podzemlje.

Ne, vedno previsoko
zaključiš verz.

Še zadnjič vas prosim,
da zapojete bolj natančno.

Pozno je že.
Nadaljujemo jutri.

Ne bomo odpeli
drugega dela, gospod?

Nisem te še naučil
"solo" dela.

Sem se sam.

Res?

OK, začnimo.

Stopi, pridi ven.

13. maj, tri popoldne,
Mondain se je vrnil.

Kje je denar?
-Ne vem.

Kdo ga je sunil, a?
-Ne vem, nisem bil jaz.

Kaj se dogaja?

Tepe ga?

Že pol ure.

Se mu je zmešalo?

Vse zaman.
Poba ne bo povedal.

Prav, začniva znova.

Kje je denar?

Govori!

Kje je denar?

Pusti ga!

Pusti ga!

Umiri se!

Priznal je.
Naj se policija vrne.

Zdaj boš spoznal še malo
drugačno ustanovo, zmene.

Da ne bi razburili otrok, jim
nismo povedali za dogodek z Mondainom.

Rekli smo jim, da se je vrnil
v prejšnjo šolo. Konec zgodbe.

Kokoš...

...znese 84 jajc...

...vsako leto...

...dobro hranjena
in nastanjena...

...z dobrim zrakom in krmo...

...bo znesla 150 jajc...

Koliko več jajc lahko
kmetovalka pobere,

če ima 9 kokoši?

Lep dan?

Lepo je,
da je malo sonca.

Poletje prihaja.

Veste, Pierre me
vsak dan bolj preseneča.

Jaz. Želela bi se

vam zahvaliti za vse,
kar ste storili zanj.

To sem storil tudi za vas.

No, Pierre je priden in
tako bi tudi vi bili...

Naj pobrišem.
-Je že v redu, hvala.

Nič ne de. Saj je samo črnilo.
-To pa je bilo neumno! Tepec!

Kaj je zdaj to?

Zakaj ga tepete?

Povej mi, Bebert.

Ker je zlil črnilo na vas.

Ne moreš biti tiho?

Pierre, sramujem se te.

Čakajte! Je že v redu!

Morate razumeti.
Ponosen je na vas in lepi ste...

Lepa?

No, niste takšni kot
druge matere. To sem mislil.

Mislite, ker sem sama?

Tudi jaz sem.

Ampak vi nimate otrok?
-Ne.

Ampak tu jih imam 60.

Ampak, ko vidijo vas,
vidijo gospo iz sanj.

Mislim, mater,
o kateri so sanjali.

No, za Pierra to niso
sanje, saj vas že ima.

In zagotovo vas ne želi
deliti z drugimi otroki.

Moramo mu omogočiti, da gre iz te
šole in se začne glasbeno izobraževati.

Želela bi, da bi
imel pravo službo.

Glasba je prava služba.

Z dobrimi osnovami bi lahko
šel na konzervatorij v Lyonu.

Popazil bom nanj,
da ne skrene s prave poti.

Celo tam lahko naletite
na slabega učitelja.

In potem? -Potem bo pač moral
poprijeti za kaj drugega.

Sama ne moreva
ničesar storiti.

Pierre je biser. Naredil bom vse, kar je v
moji moči, da bo njegov talent zacvetel!

Ampak potrebujem tudi vašo
pomoč. –A, tako. Hvala.

Ne, ne! Kaj je danes z vami?
Ste zaspani ali kaj?

In ti, Boniface,
kako pa to stojiš?

Misliš, da lahko tako dobro
poješ? Stoj vzravnano!

Še enkrat. Začnite od:
"Tako nežno..."

Kje pa je moj "solo"?

Kakšen "solo"?

Moj "solo".

A, tvoj "solo".
Ne, nič več tvojega "sola".

Dobro poješ, ampak
nihče ni nepogrešljiv.

Poješ ali ne.
Vseeno mi je.

Zmoremo brez tebe.
Pozor.

Pozor, začnimo...

Začnimo od:
"O, noč..."

Mathieu!

Imel boš težave...
-Mislil sem, da je šel v mesto?

Prosto.
Pojdite se ven igrat.

Podrepnik ste.
Veste?

G. ravnatelj, obljubljam vam,
da so že končali domačo nalogo.

Naši dobrotniki
so slišali za vaš zbor.

Sama grofica mi je pisala.

Ona in njeni prijatelji pridejo naslednjo
nedeljo. Želijo si poslušati vaš zbor.

Čudovito!

No, lepo.

Že vidim ta prizor. Zlagani
nasmehi, glasba... bedno!

S temi vašimi zadevami imam
samo še dodatno delo.

Ampak, g. ravnatelj,
morda ste opazili,

da je glasba dobro
vplivala na otroke.

Že nekaj časa imamo manj
problemov z disciplino.

Naključje.

G. ravnatelj,
ne verjamem v naključja.

Takole. Kdo razen vas bi lahko
še obvestil dobrotnike o zboru?

Jaz sem bil!

Veste,
kdo je tole napisal?

Stric Maxence je najbrž mislil, da nam pomaga.
-Prihranite mi vaše bistroumne pripombe.

Niste mi všeč, Mathieu.

Mislim, da vam
nihče ni, g. ravnatelj.

G. Rachin, nekdo vas
čaka v sprejemnici.

Kasneje se pogovoriva.

Za vas je.

Včasih si mislim, da bi morali
pustiti Mondainu, da ga zadavi do konca.

Violette se mi zahvaljuje za to,
kar sem storil zanjo in za Pierra.

Želela se je
sestati z menoj.

In mi povedati
nekaj pomembnega.

Zmenek pri "Square Cafe",
dvajsetega, ob štirih popoldne.

Napisal sem pismo in ga poslal
na Lyonski konzervatorij.

Poznam tamkajšnjega
ravnatelja.

Sem tudi že dobil
njegov odgovor.

Želi slišati vašega fanta.
In v primeru, da bo sprejet,

mu bo pomagal
do štipendije.

Od zdaj naprej bodo
stvari lažje. -A tako?

Po tem,
ko sem vas spoznala,

se je moje življenje...
moje življenje...

Kako naj vam to povem?

Popolnoma spremenilo?
-Da!

Vse po vaši zaslugi.

Ne morem si predstavljati...

Tudi jaz ne.
Sem že izgubila upanje.

Razmišljam,
da morda prehitevam.

A, ne, ne, nič se
ne bojte, zaupajte mi.

Res je,
da ste mi prinesli srečo.

Srečo?

Nekoga sem spoznala.

Inženirja iz Lyona.

Spoznala sem ga v kavarni.

Tukaj dela na nekem
projektu za novi most.

Je vse v redu z vami?

Da.

Zelo dobro za vas
in za malega Pierra.

Ne bodite jezni.
Moram pohiteti.

Zelo bi bila vesela, če bi se
lahko ta teden dobili na kosilu.

Mu boste vi povedali
za Pierra? Prosim vas.

Seveda, zakaj pa ne.

Hvala, nasvidenje.

Nasvidenje.

Hvala vam za vse.

Dotlej pa prosim,
ne povejte Pierru.

Oprostite,
je ta stol prost?

Seveda.
-Hvala.

Grofica, rad bi...
rad... šopek.

Nisem razumela,
razumem pa namen.

Hvala, otrok moj.

Milostljiva, dovolite,
da vam predstavim g. Mathieuja.

Naš nadzornik,
ki je otroke naučil peti.

Grofica.

Čestitke, gospod.

Z velikim zadovoljstvom spremljamo
napredne metode g. Rachina.

Zahvaljujem se vam
za prispevek k tem metodam.

Mimogrede, kdo pa si
je zamislil šolski zbor?

No... -Moja malenkost,
grofica, moja ideja je bila.

V zelo veliko čast mi je, grofica,
da lahko pomagam tako prizadevnemu ravnatelju.

V redu.
Naj zdaj zapojejo!

G. Rachin je skromen,
ne želi si slave. -Tako je.

Kaj boste torej zapeli?

"La Nuit"
od Rameaua, grofica.

To bo čudovito.

Oprostite, kdo pa je
fante, ki sloni ob zidu?

Je bil kaznovan?

Tale? On je izjema.

Lahko začnem?

V očeh Morangea, ki je
zvesto spremljal ritem,

sem prebral nešteto stvari.
Ponos, zadovoljstvo,

pa tudi nekaj povsem
novega zanj. Hvaležnost.

Prvi poletni dan.

Naš zbor pozdravlja
novega člana.

Oprostite,
zmotil sem se.

Nadaljujte.

Pridite, pomembno je.

Čistil sem stene na stranišču,
ko sem zadel ob zidak, ki se je majal.

Dvignil sem ga
in našel tole.

Saj to so Corbinove orglice.
-In tole.

Najmanj 200,000 frankov
je notri.

Nihče ni vedel
za to skrivališče.

Ne govori mi, da ne veš,
kako se je denar znašel tam.

Si vedel, da je bil Mondain
izključen zaradi tvoje tatvine?

Nisem vedel.

Res je. Nisi vedel.

Zdaj pa veš.

Kaj te je obsedlo? Za kaj
si želel porabiti ta denar?

Če vam povem,
me ne boste prijavili?

Ne.

Prisežem.

Želel sem kupiti...

Kaj?

Toplozračni balon.

Ne vemo, kdo je ukradel denar, ampak
tole je dokaz, da je Mondain nedolžen.

Nikoli ne bi odšel brez
denarja. To je jasno.

Tole bomo rešili
čez dva dni, ko se vrnem.

Mathieu,
ne sekirajte se.

Če Mondain zdaj pač ni kriv, bi bil
pa zagotovo ob kakšni drugi priložnosti.

Takšni primeri
so brezupni. Brezupni!

Kje pa je tu pravica?
-Prav zdaj je v rokah pravice.

Ravnatelj, počakajte!

Počakajte!
-Vi tudi odhajate?

Samo prevoz potrebujem.
Grem k sestri na počitnice.

Veste, ima klavir.

Veste tudi
zakaj gre Rachin v Lyon?

Mislim, da se gre pogovarjat
o proračunu z dobrotniki.

Res?
-Da.

Ampak njegov osnovni namen se je prikupiti
grofici, da bi dobil medaljo za posebne zasluge.

Pa mislite,
da mu bo uspelo?

Še dvomite? Predstavil
bo idilično sliko šole,

zamolčal vse težave in slabosti
in pobral zasluge za vaš zbor.

Zasluge? -Slišal sem
vas peti, zelo lepo.

Gospod, je res, da sta Langlois
in ravnatelj skupaj odpotovala?

Da, Chabert in Carpentier
Nadomeščata. Zdaj smo glavni v hiši.

Potem danes ni pouka?

Ne.

Kaj pa naj počnemo?
-Naspite se.

Ne, imam boljšo zamisel.

Oprostite, vi...

Vaša medalja?
-Da.

Nič se ne bojte, g. Rachin.
Vse ob svojem času.

Ne vem, kako naj
se vam zahvalim.

G. ravnatelj,
klic za vas.

Oprostite, jaz...

Požar se je začel na strehi.

Ognjeni zublji so zajeli spalnice,
kjer so otroke tudi nazadnje videli.

60 otrok mrtvih.
Ujetih v ognjeni pasti.

Rachinu...

Njegove lažne zasluge in medalja so
se pravkar cvrli v ognjenem peklu.

Ampak nenadoma...

Po kosilu smo se odpravili
ven skozi stranski izhod.

Da nas Marija in vaščani
ne bi opazili, potem pa...

Smo šli v gozd
pri Villonu.

Zakaj pa tja?

Šli smo se orientacije v naravi.
Otrokom je bilo zelo všeč.

Žal vam moram povedati, Maxence, da sem
izredno jezen zaradi vašega neodgovornega ravnanja.

G. ravnatelj. Prevzemam vso
odgovornost za ta naš izhod.

Maxence me
ni uspel zadržati.

Temu pravim
pomanjkanje dokazov.

Po drugi strani pa bi lahko bili tudi
veseli, saj smo rešili življenja otrok.

Če ne bi pustili šole nenadzorovane,
sploh ne bi prišlo do požara!

Ne vem, zakaj vas
sploh še poslušam.

Maxence,
glede na vašo starost

vas bom samo opomnil.

Vi, g. Mathieu,
pa ste odpuščeni.

Zaradi kršenja
šolskega reda.

Če je tako, potem
pa tudi mene odpustite!

O tem žal ne odločate vi.

G. Maxence, hvala za vašo podporo.
A mislim, da vas otroci potrebujejo.

Skrbite za otroke, ker tale tukaj
nikoli ni in tudi nikoli ne bo.

To je vaša
odpravnina. Pojdite.

Odidite z avtobusom
ob šestih.

Prepovedujem vam, da bi se
videli z učenci. -Kaj pa vam je?

Maxence, poskrbite,
da bo tako.

G. ravnatelj, preden grem, dovolite
da vam povem, kaj si mislim o vas.

Vem, Mathieu.

Ste nesposobni in kruti.
-Kaj pa oni?

Niso sami izbrali,
da bodo tukaj. -Tudi jaz ne.

Nikoli si nisem
želel poučevati.

In tudi vi mi ne govorite, da ste si
želeli pristati v tem od boga pozabljenem kraju.

Imeli ste druge
ambicije. Tudi jaz.

Zaradi tega še nimate pravice, da se znašate nad otroci.
-Mislite, da mi ugaja tale pazniška funkcija?

Nekdo jo mora opraviti.

Ampak, pojdite.
Pojdite v Pariz.

Potrkajte na
ministrova vrata.

Sem Mathieu. Potrebujem dobre
učitelje, ne pa nekih zahojencev.

Dajte, borite se. Imejte vero v to,
kar počnete! Mathieu! Sveti Mathieu!

Falirani glasbenik,
nadzornik...

Samo mali,
mali, mali nadzornik,

Kaj pa počnete v življenju, g. Mathieu? Sem nadzornik,
nadzornik, nadzornik, nadzornik, nadzornik!

Zblazneli ste.

Utrujen sem.
Cvrite se v peklu.

Nasprotno, grem iz njega.

Upal sem, da bodo otroci kršili prepoved in
se prišli posloviti, pa tega nisem dočakal.

Otrokom je vseeno.
Njihova usoda je negotova.

In Morange...

Na prvem listu sem prepoznal
Bonifacovo prefinjeno pisavo.

In tale z napakami v črkovanju
bo verjetno Pepinotova.

In tale z notami...
je Morangev.

Ta in tale...

Naj vendar nehajo!

Zaklenili so se notri.

V tistem trenutku me je prevevala
sreča in neizmerni optimizem.

Želel bi povedati
vsemu svetu.

Ampak kdo bi poslušal?

Nihče ne ve, kdo sem.

Veliki umetnik, ki je
pristal na trdnih tleh.

Sem Clement Mathieu, falirani
glasbenik, nezaposleni nadzornik.

In potem?

Tega ni uspel zapisati.

Lahko pa ti povem,
kako je bilo.

Pepinot mi je povedal. Naslednji
dan, ko sem se vračal proti šoli,

so moji spomini
na otroštvo kar vreli iz mene.

Po tem, ko so Mathieuja odpustili,
me je mati vzela k sebi.

Šli smo v Lyon, kjer so me
sprejeli v glasbeno šolo.

Inženir me je spet želel vtakniti
v internat, pa mati ni pustila.

In naju je zapustil.

Chabert, Langlois
in stric Maxence so skupaj

javno obelodanili
Rachinove metode dela.

Otroci so bili zaslišani,
Rachin pa odpuščen.

Clement Mathieu je učil glasbo,
dokler ni nekega dne umrl.

Nikoli ni želel
postati slaven.

Vse, kar je storil,
je zadržal zase.

Zase?
No, skoraj.

G. Mathieu!

Počakajte!

G. Mathieu!

Ja kaj pa počneš tukaj?

Me lahko vzamete s seboj?

Tega pa ne morem.

Moraš nazaj, sicer te
bodo kaznovali!

Prosim.
-Vstopite že!

Takoj bom.

Ne morem te odpeljati.

Pojdi nazaj.

No, pojdi.

Pojdi.

Nisem ga mogel pustiti tam.

Dan, ko je bil Mathieu
odpuščen, je bila sobota.

Violetti.