-
Prosim.
-
Pierre, klic iz Francije,
nujno je.
-
Po koncertu.
-
Za tvojo mater gre.
-
Da?
-
Z B O R I S T I
-
Me prepoznaš?
-
"Fond de l'Etang",
"oče me bo prišel iskat v soboto".
-
Pepinot.
-
Seveda te poznam.
-
Pepinot!
Koliko let je že minilo?
-
Celih 50 let.
-
"Fond de l'Etang".
-
Poglej se,
malček v prvi vrsti.
-
In tukaj si ti.
-
In nadzornik,
kako mu je že bilo ime?
-
Clement Mathieu
-
Kaj se je zgodilo z njim?
-
Odpri.
-
"Fond de l'Etang"
-leto 1949.
-
To so Mathieujevi zapisi
o dnevih na "Fond de l'Etang".
-
O svoji zgodbi
in o najini tudi.
-
Hotel je, da jih imaš.
-
Raje bi ti jih izročil ob
prijetnejših okoliščinah, vendar...
-
15. januar, 1949.
-
Po nekaj letih
poklicnega neuspeha
-
sem bil prepričan,
da najhuje šele pride.
-
Bila je šola
za težavne otroke.
-
Tako je bilo namreč
zapisano v oglasu.
-
"Fond de l'Etang"
-
Šola je mi je bila
pisana na kožo.
-
Dobro jutro.
-
Si kar sam?
-
Kaj počneš tukaj?
-
Čakam na soboto.
-
Čemu?
-
Ker bo očka prišel pome.
-
Ampak danes ni sobota.
-
Pepinot!
-
Pozdravljeni! Sem Clement
Mathieu, novi nadzornik.
-
Je to vaša prva
nadzorniška služba?
-
Nekoč sem že poučeval
na zasebni šoli.
-
Kaj ste pa učili?
-Glasbo.
-
Dobro se boste
razumeli z g. Rachinom.
-
Ravnateljem.
Včasih je igral trobento.
-
Res?
-
To sta njegovi hčeri,
tukaj namreč stanuje.
-
Ga poznate že od prej? -Ne ne,
službo sem dobil prek g. Boissementa.
-
Res?
-
To je bil stric Maxence.
-
Skušal mi je pojasniti,
da je glavni za
-
varnost, prvo pomoč,
skladišče in za popravila oken.
-
Kaj pa je z njim?
-
Učenec...
G. Rachin ga je kaznoval.
-
15 dni družbeno potrebnega
dela... Služabniško delo.
-
Kakšni pa so otroci?
-
Vam niso povedali?
-
Ne.
-
Tole je ambulanta. Kasneje
vam pokažem še zelenjavni vrtek.
-
Z veseljem
ga pridem pogledat!
-
Kaj so spet ušpičili?
-Čakajte, naj vam pomagam.
-
Ste vi Clement Mathieu?
-
Ravnatelj.
-
Rachin, ravnatelj.
-
A, ravnatelj,
se opravičujem.
-
Da, pozni ste.
-
Dali so mi napačni vozni red. -Točnost
je ena od osnovnih vrednot naše šole.
-
Zelo dobro.
-
G. ravnatelj.
-
Zelo dobro, g. ravnatelj.
-
Prav, sledite mi.
-
Najprej se naučite hišnih pravil.
Razred boste prevzeli po 16. uri...
-
Kaj je narobe!
Odgovorite mi!
-
Vzemite to.
-
Še ena past.
Delo naših pridnih otrok!
-
Posediva ga tja.
-
Ne vidim!
-
No no, ne pretiravajte.
Naj pogledam.
-
Ne kaže dobro.
-
Vi, pozvonite za zbor. -Ne bi
najprej poklicali zdravnika?
-
Sploh veste, koliko stanejo?
Kaj sem rekel? Pozvonite vendar!
-
Kje pa je zvonec?
-
Odprite vrata,
pa ga boste zagledali!
-
Vsi sem!
-
Se take stvari
pogosto dogajajo?
-
Zvonite, samo zvonite!
-
Vsi na dvorišče!
-
Hitro, tišina.
-
Pleško!
-Tišina!
-
Pristajališče za muhe!
-Tišina!
-
Tiho.
-
Nič nisem rekel!
-Tišina!
-
Sklical sem vas, ker je bil stric Maxence
pravkar poškodovan v strahopetnem napadu!
-
Upoštevajoč naš "akcija-reakcija" princip
bo tisti, ki je napad zakrivil, kaznovan.
-
Če se ne bo sam javil
čez TRI sekunde...
-
Bo vsak od vas
po 6 ur gnil v ječi!
-
Dokler se krivec
ne bo javil.
-
Ena, dva, tri...
-
Nihče? Jasno.
-
Pridite.
-
Vi, Mathieu.
-
Jaz?
-
No, pridite...
-
G. Chabert,
dajte mi dnevnik, hvala.
-
G. Mathieu, novi nadzornik, še
ni imel časti, da bi vas spoznal.
-
Pleško!
-
Tišina.
-
Zato se bo odločil,
kdo bo najprej kaznovan.
-
Tišina!
-
Izberite ime.
-
Kar tako?
-
Če smem...
-
Pustite ga.
Nadaljujte...
-
Boniface.
-
Žal. Chabert,
odpelji Bonifaca.
-
Ničesar nisem zagrešil!
-
Utihni!
-
To ni pravično!
Utihni! Gremo.
-
Ne grem!
Zbrcal te bom, če bo potrebno!
-
Tišina!
-
Dokler ta zločin ne bo raziskan,
so počitnice odpovedane,
-
obiski pa prepovedani!
-
Zato vas pozivam,
da ga čimprej prijavite.
-
Samo to bo pomagalo.
-
Kot vsi novinci imate tudi vi butaste
ideale. Naslednji teden se pogovoriva.
-
Dotlej vam bo g. Regent pokazal vaše
prostore. Prevzeli jih boste od njega.
-
Čiste rjuhe.
-
Hvala.
-
Zakaj odhajate?
-
10 šivov.
-
Škarje.
-
Vse zato, ker sem Moutonu
zaplenil cigarete.
-
Moutonu?
-
Poba. Ime mu je Mouton.
-
Je še vedno tu, ta Mouton?
-
Da boste vedeli. Le Querrec je tisti,
ki je nastavil past na Maxencova vrata.
-
Slišal sem ga
govoriti o tem.
-
Zakaj ste molčali?
-
Nočem zamuditi avtobusa.
-
Maxence ga je kaznoval,
ker je razbil nekaj oken.
-
Maščevanje.
To je v njegovem slogu.
-
Le Querrec, to ime
si morate zapomniti.
-
In "Morange",
da, "Morange"
-
Ni prav zgovoren,
vendar morate paziti nanj.
-
Angelski obraz, ampak
v oblasti samega hudiča!
-
Akcija/reakcija,
to je edino, kar razumejo.
-
Odhajam. Srečno!
-
Hvala.
-
Naša dobrotnica...
-
Tole je urnik.
-
Ure so razdeljene. Ravnatelj
uči zgodovino in francoščino,
-
medtem ko ostalo uči
G. Langlois.
-
g. Langlois, naj vam predstavim
našega novega nadzornika.
-
Ime mi je Clement Mathieu.
-
Nadzornik pri vaših letih?
-
Da, prej sem bil učitelj.
-
To je nadzornik.
-
Prav hecen je.
-
Pojdite zdaj
v učilnico. Zamujate.
-
Mislim,
da boste našli...
-
Gospod.
-
Kajenje v razredu je
prepovedano, celo za vas, gospod.
-
Daj mi nazaj.
Tišina!
-
Vrnite mi torbo!
-
Lep začetek!
-
Čestitke, Mathieu.
-
Sedite.
-
Seveda.
Ti, spet ti...
-
Kaj je storil?
-
Nič g. ravnatelj.
-
Kako to mislite... nič?
-
Ga niste pravkar
želeli kaznovati?
-
Poklical sem ga k tabli in zahteval
tišino, ko ste vstopili vi.
-
Pravzaprav bi res potrebovali tišino.
Glejte, da mi ne bo treba priti nazaj.
-
V kot.
-
V redu, zdaj, ko me bolje
poznate, se bomo malo pogovorili.
-
Prav zdaj je eden
vaših sošolcev v ječi.
-
Po nedolžnem.
-
Veste, nisem od včeraj.
-
In vem, kdo je bil.
-
15 sekund ima, da prizna.
-
Čakam.
-
Škoda, še 5 sekund.
-
Prepozno.
-
Le Querrec.
Kdo je Le Querrec?
-
Jaz, gospod.
-
Kakšno naključje!
-
Se pravi, si ti
poškodoval strica Maxenca.
-
Ne, nisem bil jaz.
-
Ne sprašujem te, ampak
trdim, da si bil ti.
-
Ničesar nisem storil.
-
Komu bo ravnatelj verjel?
Meni ali tebi?
-
Medtem, ko bom zunaj, naj
nekdo resen popazi na razred.
-
Če odločitev prepustim
svoji intuiciji,
-
je ta oseba g. Morange.
-
Tišina! Kdo je Morange?
-
Jaz, gospod.
-
Se pravi,
ti si ta angelček.
-
Pred tablo. Popazi na razred,
medtem ko me ne bo.
-
Greva!
-
Lepo si urejen.
-
Še bolj izvleci srajco,
bo primerneje.
-
Črne ovce naj bi imele oblast
nad ostalo čredo. Dokaži zdaj to.
-
Greva.
K ravnatelju.
-
Bodite usmiljeni, gospod.
-
Usmiljen?
-
Si ti pokazal usmiljenje do
sošolca, ki je v ječi namesto tebe?
-
Kaj pa stric Maxence?
-
Nisem mu hotel hudega.
Samo šala je bila.
-
Šala?
-
Dovolj je bilo. Slišiš?
Pošteno te bom namlatil...
-
Kdo je to?
-
Leclerc,
že tretjič je pobegnil.
-
Spet bo šel v ječo.
-
Boš imel vsaj družbo.
Greva.
-
Ne!
-
Poslušaj.
Morda se lahko dogovoriva.
-
Poškodoval si strica Maxencea.
Grdo si ga poškodoval.
-
Ne bom te peljal k ravnatelju.
Te bom pa kaznoval.
-
Od zdaj naprej boš delal
v ambulanti.
-
Pazil in skrbel boš za strica
Maxencea dokler ne bo ozdravel.
-
Soglašaš?
-
Ni slabo.
-
Ampak jaz znam bolje.
Obrni se.
-
Profil.
-
Nadel sem ti nasmešek.
-
Takole. Poglej se.
-
Aha, še nekaj.
-
Rdeč nos.
-
Tole je zdaj bolj
pristno, ne? Sedi.
-
V redu. Da bi vas
bolje spoznal,
-
Napišite svoje ime, starost in kaj
si želite početi, ko boste veliki.
-
Na moje začudenje
-
so vsi počeli to,
kar sem jim rekel.
-
Vsi, razen enega.
-
Zakaj ne pišeš?
-
Kako dolgo si že tukaj?
-
Dolgo?
-
Ne vem.
-
Daj no, piši, malček.
-
Naporen prvi dan.
-
Res ne vem,
čemu sem tukaj.
-
Rachin me straši.
To okolje me straši.
-
Celo otrok me je strah.
-
Zdi se mi, da lahko v vsakem trenutku
pridrvijo v sobo in me pokončajo.
-
Moja odejica.
-
Daj mi en dim.
Utihni. Zaspi.
-
Prebral sem, kaj so napisali.
-
Vsi sanjajo o velikih
karierah.
-
Dva gasilca, trije kavboji,
en krotilec levov, en vojaški pilot,
-
dva vohuna,
Napoleonov general,
-
en pilot balona, trije vojaki.
Nobenega nadzornika.
-
Zelo lepo, da si se javil,
da boš skrbel zame.
-
Vidite, zdravnik, novi nadzornik
je iskal prostovoljca.
-
In on se je javil.
Prostovoljno.
-
Čudeži se dogajajo.
-
Vstopite.
-
To je g. Mathieu,
novi nadzornik.
-
Kako ste.
In vi?
-
Kako je z njim?
-
Ne izgleda preveč lepo.
Če se vas zdaj lotijo, bo po vas.
-
Kakšno neizmerno zaupanje
imate vanje.
-
Trdo bučo imam.
-
Gre jim veliko slabše
kot meni tule.
-
Eden od njih je tukaj
nedavno umrl.
-
Umrl je?
-
Ime mu je bilo Mouton.
Skočil je s strehe.
-
K sreči je bil sirota.
-
Vsi mislijo, da ni več možno nič
storiti. Tudi on je mislil tako.
-
Dober fant je.
Samo spoznati ga moraš.
-
Stric Maxence je
prijazen, ne?
-
Le Querrec,
s tabo govorim.
-
Stric Maxence
je prijazen, ne?
-
Da.
-
Ne slišim te.
-
Pustite ga. Sramežljiv je,
kot jaz.
-
Da?
-
Govoriti moram
z vami, g. ravnatelj.
-
Želite oditi?
-Ne, samo nekaj bi poskusil.
-
Glede Maxenceve nesreče.
-
Ni bila nesreča.
-
Seveda. Samo obljubiti
mi morate tri stvari.
-
Katere?
-
Prvič, da boste odpravili
skupinsko kaznovanje.
-
Drugič, da mi boste pustili,
da kaznujem krivca sam.
-
Tretjič, dovoliti mi morate,
da njegovo ime zadržim zase.
-
Če boste seveda
imeli ime.
-
Seveda, če ga bom imel.
-
Arogantni ste.
-
Se pravi, da verjamete,
da ga boste kar tako našli?
-
V redu, Če vam uspe,
bom umaknil kazen.
-
Če boste vi našli krivca,
sem kralj norcev.
-
Vem, kdo je bil, gospod.
-
A, tako. Kdo je bil?
-
Dovolili ste mi,
da ime zadržim zase.
-
Dobro, zelo dobro.
-
Vaše metode me nervirajo.
-
Naj mi ne pride na uho, da je
v vašem razredu kaj narobe.
-
Zdi se mi, da jih že
nekako obvladujem.
-
Da se le niste prenaglili.
-
To že niso umazane slike.
-
Nikoli nisem rekel, da so.
-
Kaj piše na tvoji?
-
Ave Maria, Soprano,
skladal Clement Mathieu.
-
Na moji pa piše cord quatuor,
skladal Clement Mathieu.
-
Kot bi bila glasba...
-
Kako veš?
-
Mogoče je morzejeva abeceda?
-
Tajne šifre?
-
Morda pa je vohun.
-
Morda pa res. Vohun
pod krinko nadzornika.
-
Hitro! Prihaja.
-
Vrnite mi!
-
Kaj je to, gospod?
-
To naj vas
pa nič ne briga!
-
Kakšna težava, Mathieu?
-
Ne, vse je v redu.
-
To pa so note.
-
Za kaj?
-
Za zbor.
-
Na stranišču...
-
Zbor, lahko greste.
-
Da niste počeli česa
drugega, Mathieu. Česa?
-
Ne pretvarjajte se,
da ne veste, o čem govorim.
-
Menda ja ne mislite,
da bi jih...
-
Tokrat vam bom pogledal
skozi prste.
-
Vi pa res povsod vidite zlo.
-Tukaj? Vedno.
-
Uničimo pleškota...
-
Pravila vsa bodo nekam šla.
-
Pravila vsa bodo nekam šla.
-
Uničimo pleškota.
-
Pravila vsa bodo
nekam šla... la la la...
-
Fantje, pojte, no!
-
Corbin si, ne?
-
Gospod, ničesar
nisem zagrešil.
-
Si. Poješ.
-
Gospod, prisežem.
-
Poješ. In to brez
vsakršnega posluha.
-
Sploh ne veš.
-
Zapoj še enkrat.
Poslušam.
-
Ali bi raje zapel v
ravnateljevi pisarni, a?
-
No, dajmo, zapoj:
uničimo pleškota...
-
U-ni-či-mo Pleškota.
-
Pravila vsa
bodo nekam šla.
-
Pravila vsa bodo
nekam šla.
-
Ti še nihče ni nikoli
povedal, da obupno poješ?
-
Je res, da v kovčku
nosite glasbo, gospod?
-
Brigajte se zase.
-
Mimogrede.
-
Če boste spet brskali po mojih
stvareh, vas bo drago stalo!
-
Tišina.
Pojdite spat.
-
Spat.
-
Melodija mi je
odzvanjala v glavi.
-
Ne pojejo dobro,
ampak vsaj pojejo.
-
Zaznal sem celo nekaj
dobrih vokalov.
-
So ti otroci res tako brezupni
in brez svetle prihodnosti?
-
Jaz, ki sem prisegel,
da se ne bom več dotaknil not.
-
Nikoli ne reci nikoli.
-
Vselej je vredno poskušati.
-
23. januar,
en teden po nesreči.
-
Stricu Maxenceu se je
stanje poslabšalo.
-
Zdravnik ga je moral
poslati v bolnišnico.
-
Bo umrl?
-
Ne, pozdravili
ga bodo.
-
Isti dan je Pepinot zašel
v težave.
-
G. Pepinot, brezupni ste.
-
Zadnje vprašanje, zadnje!
-
Kako je umrl poveljnik Ney?
-
Čakam.
-
Na lovu?
-
Ne!
-
Za nalogo boste napisali:
Maršal Ney je bil usmrčen.
-
Prosto.
-
Boniface.
-
Pridi sem, poba.
-
Boniface.
-
Poglej,
nagrada za tvoj spis.
-
Nesi to gdč. Marie,
ki ti bo dala piškote.
-
Si vedel, da je bil maršal
Ney ustreljen?
-
Da, gospod.
Tako kot Napoleon.
-
Zgini!
-
Počakaj, g. Morange
-
Videl sem, da si si
nekaj beležil med uro.
-
Moram priznati, da me taka
študioznost res preseneča.
-
Prinesi mi svoj zvezek.
-
Očarljivo.
-
Preberite. In občudujte
črkovanje in slovnico.
-
G. Rachin je drek iz gajbe.
-
Je napisal 'Gospod'?
-
Ne.
-
G. Mathieu, akcija - reakcija,
v ječo z njim.
-
Gremo!
-
Gospodje.
Dober tek.
-
Si lačen, Pepinot?
-
Poglej, zdaj lahko ješ.
-
Pepinot je sirota.
-
Starši so mu
umrli med vojno.
-
Kako pa?
-Ne vem.
-
Fant si je zabil v svojo glavo,
da ga bo oče prišel iskat v soboto.
-
Sobote minevajo,
a nikogar ni ponj.
-
Povemo mu, da bo prišel
naslednji teden.
-
Ne bi bilo bolje,
da mu poveste resnico?
-
Že 100x smo mu povedali,
da sta mrtva, pa ne zaleže.
-
Zdaj ga pustimo čakati.
Tako mu je lažje.
-
Tišina.
-
Vidite?
Akcija - reakcija.
-
Kaj mislite s tem?
-
Akcija? Reakcija!
-
Nekdo sprašuje po Morangu.
-
Morange? V ječi je.
-
Nobenih obiskov za kaznovane,
Poznate pravila, ne?
-
Samo to boste
povedali obiskovalcu.
-
Kako ste, gospa?
-
V redu, hvala.
-
Sem novi nadzornik.
-
Jaz pa sem mama
Pierra Morangea.
-
Clement Mathieu.
-
Vem, da danes ni obiskov,
ampak samo danes sem imela čas...
-
Ne gre za to...
-
Je spet kaznovan?
-
Ne, ni kaznovan.
-
Ampak ga ni tukaj.
-
Kje pa je?
-
Pred eno uro je moral k zobarju.
Zobobol, saj veste...
-
Zobobol.
-
Da, ampak nič resnega.
-
Zvečer bo že nazaj.
-
Ne morem čakati.
Ob petih začnem z delom.
-
Vam lahko dam nekaj zanj?
-
Seveda.
-
Njeno ime je Violette,
Violette Morange.
-
Samohranilka. Razočarana nad
vedenjem svojega sina...
-
Nagnjen h krajam, introvertiran...
Izključen iz mnogih šol zaradi pobegov.
-
Ko so ga poslali sem
proti njegovi volji,
-
je sodniku rekla: bom imel
vsaj dva topla obroka na dan.
-
30, januar.
Eksperiment se začenja.
-
Nosijo okrogle klobuke,
naj žive Bretonci.
-
Nosijo okrogle klobuke,
naj žive Bretanija.
-
Nosijo okrogle klobuke,
naj žive Bretonci.
-
Sopran - leva stran.
-
Leclerc.
-
Božje dete je rojeno,
vsi zapojmo, da prihaja.
-
Skoraj popolno.
Alt, levo.
-
Delaire.
-
Tri kilometre hoda,
naporno kot hudič.
-
Tri kilometre hoda,
noge pa trpe.
-
Zapoj od začetka.
-
Štiri kilometre hoda.
Naporno kot hudič.
-
Štiri kilometre hoda,
noge pa trpe.
-
Se mi je zdelo, ja.
Bas, desno.
-
Ricoeur.
-
V tobačnici
imam dober tobak.
-
Dober tobak, ampak
ga ne dam, ne dam.
-
Kajenje ni dovoljeno.
-
Alt, levo.
-
Ilouse.
-
Ljubezen je kot otrok,
-
ne meni se za zakone.
-
Tenor, jasno.
Postavi se na levo.
-
Pepinot.
-
Nobene pesmi ne znam.
-
Nič ne de,
naučil te bom.
-
Še pred tem pa te razglašam
za pomočnika zborovodje.
-
Boniface.
-
Maršal, tukaj stojimo!
-
Kdo te je naučil to pesem?
-
Dedek.
-
Malce staromodna.
Levo.
-
Clement.
-
Vzemite orožje, ljudje.
Postrojite se v bataljone vsi.
-
Desno.
-
Nadzorniki so najhujši. Pijejo,
kadijo in se venomer redijo.
-
Levo.
-
Kuku, kuku, kuku.
-
Zelo lepo.
Alt.
-
Izkaži se, Corbin?
-
Oprosti, ampak ta nota
pa ne obstaja. Pridi sem.
-
G. Pepinot,
dajte mi notni zapis.
-
Najlepša hvala.
-
Odpri roke.
-
Postavi jih takole.
-
Imenujem te za stojalo.
-
G. Pepinot, hvala lepa.
-
Pozor. Sledite mi.
-
Tako, ja!
-
En, dva, tri, štiri.
-
Nadzornik je star kruh.
-
Le Clerc ni preveč bister.
-
Vsak večer vadijo enostavno
melodijo, ki jo napišem zanje.
-
Mi smo iz "Fond de l'Etang"
To nas bega.
-
Mi smo iz "Fond de l'Etang",
to nas spravlja v obup.
-
Mi smo iz "Fond de l'Etang"
To nas bega.
-
Mi smo iz "Fond de l'Etang",
to nas spravlja v obup.
-
Ni slabo.
-
Vse skupaj je bilo precej osnovno,
ampak vsaj njihovo pozornost sem pridobil.
-
Da bi se stvari nekoliko premaknile,
sem potreboval žegen svojega nadrejenega.
-
Kako, prosim?
-
Zbor?
-
Da.
-
Ubogi Mathieu,
zdaj se vam pa že meša.
-
Zbor? Tile ne bodo nikoli peli,
ali pa sem jaz kralj nor...
-
Prosim, gospod.
Nikar ne govorite tega.
-
Zakaj?
-
Ker že pojejo.
-
Zares?
Malo.
-
Zakaj me prosite za odobritev,
če pa ste že storili to brez nje?
-
Vaše metode
mi niso prav nič všeč.
-
Samo nadlegujete me.
-
Pustite me
vendar pri miru.
-
Prav. Naj pojejo. Tudi jaz
se želim vsaj enkrat nasmejati.
-
Ampak če se vam ponesreči
boste ob službo! Pojdite zdaj.
-
Hvala za vzpodbudne
Besede, gospod.
-
8. februar, prve resne vaje
Rachin je neizprosen do Moranga.
-
Po ječi ga je ponovno ponižal:
še en mesec prisilnega dela.
-
Hej, služkinja, ne pozabi
pospraviti še moje postelje!
-
15. februar.
-
Obisk Dr. Dervauxa.
Psihologa.
-
Presenetil nas je
s prijaznim darilcem.
-
Odločili smo se preseliti tega fanta
iz prevzgojnega doma Sv. Fereola k vam.
-
Da proučimo njegovo socializacijo
v manj napetem in strogem okolju.
-
Za razliko od svojih sošolcev je
Mondain že začel brati in pisati.
-
V vsakem primeru
pa zna govoriti.
-
Bolj ali manj normalno.
-
Njegove sposobnosti smo
preizkusili z Binet-Simonovim testom.
-
A, Binet-Simonov test!
-
Naredili smo tudi
Rorcharjev test.
-
Lepo.
-
Kot veste, ta test razvršča
otrokov intelekt v 7 stopenj.
-
Normalno, primerno, mejno, rahlo
zaostale, srednje in precej zaostale.
-
In, končno,
na popolnoma zaostale.
-
Mondain je
na mejnem področju.
-
Vsaj ni umobolen. Kljub temu
pa vas moram opozoriti.
-
Trpi za napadi
rahle blaznosti.
-
To pa ni dobro.
-
Kaj pravzaprav to pomeni?
-
Doktor?
-
Nagnjen je k nasilnemu vedenju, zlobi
in uničevanju. Poleg tega pa ima še
-
mitomanijo.
-Tako je.
-
Takih pa imamo pri nas
že tako ali tako veliko.
-
Razen tega pa imajo tu otroci
možnost osnovnega izobraževanja.
-
Zanimivo bo videti, kako se bo
Mondain vklopil v to sredino.
-
To je najmanj,
kar lahko naredimo.
-
Izpolnili bomo prav vsa vaša
znanstvena pričakovanja, g. doktor.
-
Gospodje, prijazno vas prosim, da
prevzamete tega fanta pod svoje okrilje.
-
Ostanete na kosilu?
-Z veseljem.
-
Tudi zanj velja. Dobiti mora
vso potrebno pozornost.
-
Akcija - reakcija.
-
Tu pa ne kadimo.
-
Da bi se eksperiment lahko začel,
bom moral vzpostaviti svojo avtoriteto.
-
Izgledaš pa kot en tepec.
-
Bo bolje, da prenehaš,
če nočeš imeti težav z menoj.
-
OK.
-
Težave bodo.
-
Res ne znaš nobene pesmi?
-
Znam, ampak...
-
Kaj ampak?
-
Ne bo vam všeč.
-
Bova videla. Zapoj.
-
Daj no...
-
Poslušam.
-
Bebec, to si ti, nemaren debel in lepljiv.
Z riti ti leze drek, tekoč in smrdljiv...
-
Dovolj!
-
Dovolj bo!
-
Sem vam rekel.
-
Ni slabo. Malo vaje, pa bo.
Imaš pa kar dober bariton.
-
Kaj imam?
-
Bariton, to ni žaljivka. Pomeni
le, da imaš takšno barvo glasu.
-
Pojdi zadaj, k basom.
-
Naj si pes oddahne.
-
Naslednji, ki se zasmeji,
dobi mojo pest v nos.
-
Kakor želiš, Mondain.
-
Osamitev končana.
-
Pepinota sem pripeljal.
Pozabili smo ga pri vratih.
-
Pepinot, danes
vendar ni sobota.
-
Mimogrede,
v pismih svojim staršem...
-
Nimam staršev.
-
Seveda, tisti,
ki imate starše...
-
Sporočite jim, da vas lahko obiščejo
vsak prvi in tretji četrtek v mesecu.
-
Morange, že spet ne poslušaš.
Kaj sem pravkar rekel?
-
Ne vem.
-
Rekel sem, da lahko pišeš
svoji materi.
-
Da te lahko obišče vsak prvi
in tretji četrtek v mesecu.
-
Ali pa kar oba dneva.
Si razumel?
-
To pa ne velja za kaznovane, zato
pozor. Ne želim si videti staršev.
-
Ampak Morange pa bi si verjetno
želel videti svojo mater.
-
Morda pa ni edini.
-
Vidiš, Morange,
zdaj pa imamo pravi zbor.
-
Briga me.
-
Kako to misliš "briga me"?
-
Kakšen glas imaš pa ti?
Zapoj lestvico.
-
"Do"...
Nadaljuj vendar.
-
Si želiš nazaj v ječo?
Pohiti, no.
-
Neotesanost ti
ne pristaja, fant moj.
-
Ne more biti vsak tak
neotesanec kot je Mondain.
-
Začnimo znova.
-
Kam pa greš?
-
Dovolj imam, grem na
stranišče. -Mondain, počakaj!
-
Daj, Corbin. Lahko grem tudi
jaz na stranišče, gospod?
-
No, prav, vsi ven.
-
Tišina. Tišina.
-
Lepo poješ, punčka.
-
Boš?
-
Pustili so te samega.
Jaz te bom branil.
-
Počakaj. Podobna sva si!
-
Moji stari so riti.
-
Tvoja mama pa tudi.
-
Sem te je dala,
da ima mir pred tabo.
-
Ne! Ona dela.
-
Se pravi, da je res,
kar govorijo? -Kaj?
-
Da je navadna pocestnica.
-
Spravi se notri!
-
Mrtev si!
-
Aja?
-
Ta dan je Morange manjkal
na shodu ob treh.
-
Nihče ni vedel, kam je šel,
vendar se je vrnil.
-
To je pomembno.
-
Zakaj si tukaj?
-
Ne dovolijo
mi po stopnicah.
-
Kako to?
-
Zakaj vendar?
-
Ker nimam denarja.
-
Zato, ker nimaš denarja, ne moreš
iti v spalnico? Kaj se dogaja?
-
Mondain. Če mu ne dam
Denarja, me ne pusti gor.
-
Paziti morava.
-
V prejšnjem domu me je
zalotil nadzornik,
-
zato sem ga moral ubiti.
-
Kako?
-
Z bajonetom sem ga zabodel.
Dobro je krvavel.
-
Ubil si ga?
-Tako je.
-
Enako bo tukaj, če me
Pleško ne bo pustil pri miru.
-
Mathieu ni najhujši.
-
Se hecaš?
Zapoje ti uspavanko.
-
Ko spiš, pa pride in se te dotika.
Take bi morali vse pobiti!
-
Dober večer, gospoda.
-
Dober tek! -Prisežem, da nisem
ničesar storil, gospod!
-
Vidim, da si si našel
pravo družbo, Corbin.
-
Izgini!
-
Tole, kar sem videl,
bo najina mala skrivnost.
-
Darilo zate.
-
Opozarjam pa te.
-
Če spregovoriš s Pepinotom,
če se ga dotakneš…
-
Niti poglej ga ne,
razumeš?
-
Samo en pogled bo spremenil
tvoje življenje v pravo nočno moro!
-
Kaj počneš tukaj, Morange?
-Nič, gospod.
-
Slišal sem neke glasove.
Verjetno od utrujenosti.
-
8. člen šolskih pravil:
učenci ne smejo sami v učilnice.
-
Če bi bil jaz g. Rachin, bi ti
naložil, da to 100x napišeš za kazen.
-
Pa še mami bi te zatožil.
-
Briga me za mater.
-
Kaj ti je storila, govori!
-Nič ne bom povedal.
-
Počakaj! Nisva še končala.
Ne boš se tako zlahka izmazal.
-
Nič ni zastonj.
Vprašaj Pepinota.
-
Tvoj problem, Morange, je, da
počneš stvari, ki ti ne pristojijo.
-
Zbeži, smili se sam sebi,
igraj upornika...
-
Mogoče to koga
impresionira, mene ne.
-
Ne bom igral tvoje igre. Od jutri
naprej obvezne zborovske vaje.
-
In vsak dan glasbene ure.
-
Pojdi spat.
-
Pojdi že!
-
3. marec.
-
On se ne zaveda,
jaz pa sem trdno prepričan.
-
Njegov glas je čudež!
-
Izjemno redko
darilo matere narave.
-
Lahko greste, ampak tiho.
-
Tiho!
-
Postopoma, ko moj zbor
postaja vse boljši,
-
uvajam svojega
novega pevca.
-
Prav, vzemite zdaj vaše
zvezke za matematiko!
-
Vi ste tisti, ki jih je
pripravil k petju?
-
Da, gospod.
Vam ni všeč?
-
O, ne, prav nasprotno.
Obožujem glasbo.
-
Tudi sam si večkrat
mrmram. -Si vi tudi?
-
Lep dan želim!
-
Enako,
spoštovani kolega.
-
Algebra, stran 27.
-
Pozdravljeni, madam.
-
Pierre bo kmalu tukaj.
-
Kaj se je zgodilo?
-Vse je v redu.
-
Kako pa je z zobom?
-
Precej bolje.
-
Ste mu povedali,
da sem se oglasila?
-
Nisem, ne.
-Zakaj pa ne?
-
Tako se mi je zdelo bolje.
-
Pierre je zelo občutljiv
in nadarjen.
-
Talent za uganjanje
norčij.
-
Ne samo to.
-
O tem se bom moral
pogovoriti z vami.
-
Petje? Nihče ga
ni nikoli učil?
-
Saj zato. Ima dar.
Nekaj bo treba storiti.
-
Zdravo.
-
Pustil vaju bom sama.
-
Kar oglasite se,
če me boste potrebovali.
-
Nisem ji povedal, da si bil zadnjič kaznovan.
Rekel sem, da si bil pri zdravniku. Ne me izdati.
-
Povedali so mi,
da lepo poješ? -Da.
-
Gospod je zadovoljen s teboj.
Se razumeta?
-
Še kar.
-
Prinesla sem ti čiste obleke.
Pa tvojo najljubšo torto sem spekla.
-
Si zadovoljen?
-
April.
Otroci me navdihujejo.
-
Vedel sem, da bo prišel dan,
ko bo moja glasba oživela.
-
Sem Clement Mathieu, glasbenik.
Vsak večer skladam zanje.
-
Ni bilo dobro, gospod?
-
Da, bilo je odlično.
-
Zgini baraba. Zgini!
-
Kaj je storil?
-
Ukradel mi je uro.
Ujel sem ga v spalnici.
-
Pri Rachinu sva bila.
"Akcija – reakcija."
-
Kam pa zdaj?
-V ječo! Za 15 dni!
-
Počakajte!
-Zakaj?
-
On je moj edini bariton.
-
Mathieu!
-
Prosim, gospod?
-Našel sem napise na...
-
Oprostite,
gospod, žoga pač.
-
Umaknite se!
-
Mathieu, Chabert,
-
z menoj.
-
Tedni so minevali,
jaz pa sem beležil nove zmage.
-
Leclerc, še vedno
sva dobra prijatelja, ne?
-
Seveda, bučman,
zakaj sprašuješ?
-
5 plus 3?
-53.
-
Si prepričan?
-Seveda.
-
Hvala!
-
Morda si samo
domišljam, ampak...
-
zdi se, da se tudi
naš ravnatelj spreminja.
-
Poglejte, stric Maxence!
-
Pozor, ne premikajte se!
-
Nasmeh!
-
Pridi ven, Mondain!
-
Konec je, poba!
-
Gremo!
-
Chabert, pravkar sem
se sestal z g. Rachinom.
-
Da mu povem, da je Mathieujev
zbor fantastičen.
-
Utrujen sem. -Ampak saj si
vselej utrujen. V redu, 29.
-
In kakšen je bil
njegov odgovor?
-
Nagnal me je.
-
Kje pa je Mondain?
-
Kaj niste opazili, da je
manjkal že pred telovadbo?
-
Na jutranjem
zboru je še bil, g. ravnatelj.
-
Potem pa je...
-
Prav, zaradi tega bom prepovedal
vse sprehode do konca leta.
-
Je ukradel veliko denarja?
-Ves denar! Okoli 200,000 frankov!
-
Kako naj zdaj poplačam
dobavitelje? Kako vendar?
-
Ne bi ga smel
sprejeti k nam.
-
Vse to zaradi bedastega
eksperimenta!
-
Zaradi vas in vaše
preklete glasbe!
-
Naslednji teden bi mi morali dostaviti
premog za ogrevanje. Poklical bom policijo.
-
Kaj se dogaja?
-Ravnatelj je lolek.
-
Opažam, da jih je
petje zbistrilo, Mathieu.
-
Lepo napredujejo.
-
Ravnatelj, otroci že tri
tedne nimajo tople vode.
-
Mrzla voda je dobra
za krvni obtok.
-
Mimogrede, Mathieu.
-
Z zborom je konec.
-
Ampak, ravnatelj.
-Hvala, g. Mathieu.
-
Policijsko postajo,
prosim.
-
Za zbor ne vem,
-
ampak za ogrevanje
lahko uporabimo les.
-
Saj ga nimamo.
-
Ravnateljevo
osebno skladišče.
-
Chabert,
"Akcija"-"Reakcija"
-
Chabert me je vedno
znova presenetil.
-
Mislil sem,
da je takšen kot Rachin.
-
V bistvu pa je v redu možakar, ki
meni, da sta šport in glasba temelj družbe.
-
Z njegovo pomočjo
sem se sklenil upreti.
-
Zdaj se je naš zbor
preselil v podzemlje.
-
Ne, vedno previsoko
zaključiš verz.
-
Še zadnjič vas prosim,
da zapojete bolj natančno.
-
Pozno je že.
Nadaljujemo jutri.
-
Ne bomo odpeli
drugega dela, gospod?
-
Nisem te še naučil
"solo" dela.
-
Sem se sam.
-
Res?
-
OK, začnimo.
-
Stopi, pridi ven.
-
13. maj, tri popoldne,
Mondain se je vrnil.
-
Kje je denar?
-Ne vem.
-
Kdo ga je sunil, a?
-Ne vem, nisem bil jaz.
-
Kaj se dogaja?
-
Tepe ga?
-
Že pol ure.
-
Se mu je zmešalo?
-
Vse zaman.
Poba ne bo povedal.
-
Prav, začniva znova.
-
Kje je denar?
-
Govori!
-
Kje je denar?
-
Pusti ga!
-
Pusti ga!
-
Umiri se!
-
Priznal je.
Naj se policija vrne.
-
Zdaj boš spoznal še malo
drugačno ustanovo, zmene.
-
Da ne bi razburili otrok, jim
nismo povedali za dogodek z Mondainom.
-
Rekli smo jim, da se je vrnil
v prejšnjo šolo. Konec zgodbe.
-
Kokoš...
-
...znese 84 jajc...
-
...vsako leto...
-
...dobro hranjena
in nastanjena...
-
...z dobrim zrakom in krmo...
-
...bo znesla 150 jajc...
-
Koliko več jajc lahko
kmetovalka pobere,
-
če ima 9 kokoši?
-
Lep dan?
-
Lepo je,
da je malo sonca.
-
Poletje prihaja.
-
Veste, Pierre me
vsak dan bolj preseneča.
-
Jaz. Želela bi se
-
vam zahvaliti za vse,
kar ste storili zanj.
-
To sem storil tudi za vas.
-
No, Pierre je priden in
tako bi tudi vi bili...
-
Naj pobrišem.
-Je že v redu, hvala.
-
Nič ne de. Saj je samo črnilo.
-To pa je bilo neumno! Tepec!
-
Kaj je zdaj to?
-
Zakaj ga tepete?
-
Povej mi, Bebert.
-
Ker je zlil črnilo na vas.
-
Ne moreš biti tiho?
-
Pierre, sramujem se te.
-
Čakajte! Je že v redu!
-
Morate razumeti.
Ponosen je na vas in lepi ste...
-
Lepa?
-
No, niste takšni kot
druge matere. To sem mislil.
-
Mislite, ker sem sama?
-
Tudi jaz sem.
-
Ampak vi nimate otrok?
-Ne.
-
Ampak tu jih imam 60.
-
Ampak, ko vidijo vas,
vidijo gospo iz sanj.
-
Mislim, mater,
o kateri so sanjali.
-
No, za Pierra to niso
sanje, saj vas že ima.
-
In zagotovo vas ne želi
deliti z drugimi otroki.
-
Moramo mu omogočiti, da gre iz te
šole in se začne glasbeno izobraževati.
-
Želela bi, da bi
imel pravo službo.
-
Glasba je prava služba.
-
Z dobrimi osnovami bi lahko
šel na konzervatorij v Lyonu.
-
Popazil bom nanj,
da ne skrene s prave poti.
-
Celo tam lahko naletite
na slabega učitelja.
-
In potem? -Potem bo pač moral
poprijeti za kaj drugega.
-
Sama ne moreva
ničesar storiti.
-
Pierre je biser. Naredil bom vse, kar je v
moji moči, da bo njegov talent zacvetel!
-
Ampak potrebujem tudi vašo
pomoč. –A, tako. Hvala.
-
Ne, ne! Kaj je danes z vami?
Ste zaspani ali kaj?
-
In ti, Boniface,
kako pa to stojiš?
-
Misliš, da lahko tako dobro
poješ? Stoj vzravnano!
-
Še enkrat. Začnite od:
"Tako nežno..."
-
Kje pa je moj "solo"?
-
Kakšen "solo"?
-
Moj "solo".
-
A, tvoj "solo".
Ne, nič več tvojega "sola".
-
Dobro poješ, ampak
nihče ni nepogrešljiv.
-
Poješ ali ne.
Vseeno mi je.
-
Zmoremo brez tebe.
Pozor.
-
Pozor, začnimo...
-
Začnimo od:
"O, noč..."
-
Mathieu!
-
Imel boš težave...
-Mislil sem, da je šel v mesto?
-
Prosto.
Pojdite se ven igrat.
-
Podrepnik ste.
Veste?
-
G. ravnatelj, obljubljam vam,
da so že končali domačo nalogo.
-
Naši dobrotniki
so slišali za vaš zbor.
-
Sama grofica mi je pisala.
-
Ona in njeni prijatelji pridejo naslednjo
nedeljo. Želijo si poslušati vaš zbor.
-
Čudovito!
-
No, lepo.
-
Že vidim ta prizor. Zlagani
nasmehi, glasba... bedno!
-
S temi vašimi zadevami imam
samo še dodatno delo.
-
Ampak, g. ravnatelj,
morda ste opazili,
-
da je glasba dobro
vplivala na otroke.
-
Že nekaj časa imamo manj
problemov z disciplino.
-
Naključje.
-
G. ravnatelj,
ne verjamem v naključja.
-
Takole. Kdo razen vas bi lahko
še obvestil dobrotnike o zboru?
-
Jaz sem bil!
-
Veste,
kdo je tole napisal?
-
Stric Maxence je najbrž mislil, da nam pomaga.
-Prihranite mi vaše bistroumne pripombe.
-
Niste mi všeč, Mathieu.
-
Mislim, da vam
nihče ni, g. ravnatelj.
-
G. Rachin, nekdo vas
čaka v sprejemnici.
-
Kasneje se pogovoriva.
-
Za vas je.
-
Včasih si mislim, da bi morali
pustiti Mondainu, da ga zadavi do konca.
-
Violette se mi zahvaljuje za to,
kar sem storil zanjo in za Pierra.
-
Želela se je
sestati z menoj.
-
In mi povedati
nekaj pomembnega.
-
Zmenek pri "Square Cafe",
dvajsetega, ob štirih popoldne.
-
Napisal sem pismo in ga poslal
na Lyonski konzervatorij.
-
Poznam tamkajšnjega
ravnatelja.
-
Sem tudi že dobil
njegov odgovor.
-
Želi slišati vašega fanta.
In v primeru, da bo sprejet,
-
mu bo pomagal
do štipendije.
-
Od zdaj naprej bodo
stvari lažje. -A tako?
-
Po tem,
ko sem vas spoznala,
-
se je moje življenje...
moje življenje...
-
Kako naj vam to povem?
-
Popolnoma spremenilo?
-Da!
-
Vse po vaši zaslugi.
-
Ne morem si predstavljati...
-
Tudi jaz ne.
Sem že izgubila upanje.
-
Razmišljam,
da morda prehitevam.
-
A, ne, ne, nič se
ne bojte, zaupajte mi.
-
Res je,
da ste mi prinesli srečo.
-
Srečo?
-
Nekoga sem spoznala.
-
Inženirja iz Lyona.
-
Spoznala sem ga v kavarni.
-
Tukaj dela na nekem
projektu za novi most.
-
Je vse v redu z vami?
-
Da.
-
Zelo dobro za vas
in za malega Pierra.
-
Ne bodite jezni.
Moram pohiteti.
-
Zelo bi bila vesela, če bi se
lahko ta teden dobili na kosilu.
-
Mu boste vi povedali
za Pierra? Prosim vas.
-
Seveda, zakaj pa ne.
-
Hvala, nasvidenje.
-
Nasvidenje.
-
Hvala vam za vse.
-
Dotlej pa prosim,
ne povejte Pierru.
-
Oprostite,
je ta stol prost?
-
Seveda.
-Hvala.
-
Grofica, rad bi...
rad... šopek.
-
Nisem razumela,
razumem pa namen.
-
Hvala, otrok moj.
-
Milostljiva, dovolite,
da vam predstavim g. Mathieuja.
-
Naš nadzornik,
ki je otroke naučil peti.
-
Grofica.
-
Čestitke, gospod.
-
Z velikim zadovoljstvom spremljamo
napredne metode g. Rachina.
-
Zahvaljujem se vam
za prispevek k tem metodam.
-
Mimogrede, kdo pa si
je zamislil šolski zbor?
-
No... -Moja malenkost,
grofica, moja ideja je bila.
-
V zelo veliko čast mi je, grofica,
da lahko pomagam tako prizadevnemu ravnatelju.
-
V redu.
Naj zdaj zapojejo!
-
G. Rachin je skromen,
ne želi si slave. -Tako je.
-
Kaj boste torej zapeli?
-
"La Nuit"
od Rameaua, grofica.
-
To bo čudovito.
-
Oprostite, kdo pa je
fante, ki sloni ob zidu?
-
Je bil kaznovan?
-
Tale? On je izjema.
-
Lahko začnem?
-
V očeh Morangea, ki je
zvesto spremljal ritem,
-
sem prebral nešteto stvari.
Ponos, zadovoljstvo,
-
pa tudi nekaj povsem
novega zanj. Hvaležnost.
-
Prvi poletni dan.
-
Naš zbor pozdravlja
novega člana.
-
Oprostite,
zmotil sem se.
-
Nadaljujte.
-
Pridite, pomembno je.
-
Čistil sem stene na stranišču,
ko sem zadel ob zidak, ki se je majal.
-
Dvignil sem ga
in našel tole.
-
Saj to so Corbinove orglice.
-In tole.
-
Najmanj 200,000 frankov
je notri.
-
Nihče ni vedel
za to skrivališče.
-
Ne govori mi, da ne veš,
kako se je denar znašel tam.
-
Si vedel, da je bil Mondain
izključen zaradi tvoje tatvine?
-
Nisem vedel.
-
Res je. Nisi vedel.
-
Zdaj pa veš.
-
Kaj te je obsedlo? Za kaj
si želel porabiti ta denar?
-
Če vam povem,
me ne boste prijavili?
-
Ne.
-
Prisežem.
-
Želel sem kupiti...
-
Kaj?
-
Toplozračni balon.
-
Ne vemo, kdo je ukradel denar, ampak
tole je dokaz, da je Mondain nedolžen.
-
Nikoli ne bi odšel brez
denarja. To je jasno.
-
Tole bomo rešili
čez dva dni, ko se vrnem.
-
Mathieu,
ne sekirajte se.
-
Če Mondain zdaj pač ni kriv, bi bil
pa zagotovo ob kakšni drugi priložnosti.
-
Takšni primeri
so brezupni. Brezupni!
-
Kje pa je tu pravica?
-Prav zdaj je v rokah pravice.
-
Ravnatelj, počakajte!
-
Počakajte!
-Vi tudi odhajate?
-
Samo prevoz potrebujem.
Grem k sestri na počitnice.
-
Veste, ima klavir.
-
Veste tudi
zakaj gre Rachin v Lyon?
-
Mislim, da se gre pogovarjat
o proračunu z dobrotniki.
-
Res?
-Da.
-
Ampak njegov osnovni namen se je prikupiti
grofici, da bi dobil medaljo za posebne zasluge.
-
Pa mislite,
da mu bo uspelo?
-
Še dvomite? Predstavil
bo idilično sliko šole,
-
zamolčal vse težave in slabosti
in pobral zasluge za vaš zbor.
-
Zasluge? -Slišal sem
vas peti, zelo lepo.
-
Gospod, je res, da sta Langlois
in ravnatelj skupaj odpotovala?
-
Da, Chabert in Carpentier
Nadomeščata. Zdaj smo glavni v hiši.
-
Potem danes ni pouka?
-
Ne.
-
Kaj pa naj počnemo?
-Naspite se.
-
Ne, imam boljšo zamisel.
-
Oprostite, vi...
-
Vaša medalja?
-Da.
-
Nič se ne bojte, g. Rachin.
Vse ob svojem času.
-
Ne vem, kako naj
se vam zahvalim.
-
G. ravnatelj,
klic za vas.
-
Oprostite, jaz...
-
Požar se je začel na strehi.
-
Ognjeni zublji so zajeli spalnice,
kjer so otroke tudi nazadnje videli.
-
60 otrok mrtvih.
Ujetih v ognjeni pasti.
-
Rachinu...
-
Njegove lažne zasluge in medalja so
se pravkar cvrli v ognjenem peklu.
-
Ampak nenadoma...
-
Po kosilu smo se odpravili
ven skozi stranski izhod.
-
Da nas Marija in vaščani
ne bi opazili, potem pa...
-
Smo šli v gozd
pri Villonu.
-
Zakaj pa tja?
-
Šli smo se orientacije v naravi.
Otrokom je bilo zelo všeč.
-
Žal vam moram povedati, Maxence, da sem
izredno jezen zaradi vašega neodgovornega ravnanja.
-
G. ravnatelj. Prevzemam vso
odgovornost za ta naš izhod.
-
Maxence me
ni uspel zadržati.
-
Temu pravim
pomanjkanje dokazov.
-
Po drugi strani pa bi lahko bili tudi
veseli, saj smo rešili življenja otrok.
-
Če ne bi pustili šole nenadzorovane,
sploh ne bi prišlo do požara!
-
Ne vem, zakaj vas
sploh še poslušam.
-
Maxence,
glede na vašo starost
-
vas bom samo opomnil.
-
Vi, g. Mathieu,
pa ste odpuščeni.
-
Zaradi kršenja
šolskega reda.
-
Če je tako, potem
pa tudi mene odpustite!
-
O tem žal ne odločate vi.
-
G. Maxence, hvala za vašo podporo.
A mislim, da vas otroci potrebujejo.
-
Skrbite za otroke, ker tale tukaj
nikoli ni in tudi nikoli ne bo.
-
To je vaša
odpravnina. Pojdite.
-
Odidite z avtobusom
ob šestih.
-
Prepovedujem vam, da bi se
videli z učenci. -Kaj pa vam je?
-
Maxence, poskrbite,
da bo tako.
-
G. ravnatelj, preden grem, dovolite
da vam povem, kaj si mislim o vas.
-
Vem, Mathieu.
-
Ste nesposobni in kruti.
-Kaj pa oni?
-
Niso sami izbrali,
da bodo tukaj. -Tudi jaz ne.
-
Nikoli si nisem
želel poučevati.
-
In tudi vi mi ne govorite, da ste si
želeli pristati v tem od boga pozabljenem kraju.
-
Imeli ste druge
ambicije. Tudi jaz.
-
Zaradi tega še nimate pravice, da se znašate nad otroci.
-Mislite, da mi ugaja tale pazniška funkcija?
-
Nekdo jo mora opraviti.
-
Ampak, pojdite.
Pojdite v Pariz.
-
Potrkajte na
ministrova vrata.
-
Sem Mathieu. Potrebujem dobre
učitelje, ne pa nekih zahojencev.
-
Dajte, borite se. Imejte vero v to,
kar počnete! Mathieu! Sveti Mathieu!
-
Falirani glasbenik,
nadzornik...
-
Samo mali,
mali, mali nadzornik,
-
Kaj pa počnete v življenju, g. Mathieu? Sem nadzornik,
nadzornik, nadzornik, nadzornik, nadzornik!
-
Zblazneli ste.
-
Utrujen sem.
Cvrite se v peklu.
-
Nasprotno, grem iz njega.
-
Upal sem, da bodo otroci kršili prepoved in
se prišli posloviti, pa tega nisem dočakal.
-
Otrokom je vseeno.
Njihova usoda je negotova.
-
In Morange...
-
Na prvem listu sem prepoznal
Bonifacovo prefinjeno pisavo.
-
In tale z napakami v črkovanju
bo verjetno Pepinotova.
-
In tale z notami...
je Morangev.
-
Ta in tale...
-
Naj vendar nehajo!
-
Zaklenili so se notri.
-
V tistem trenutku me je prevevala
sreča in neizmerni optimizem.
-
Želel bi povedati
vsemu svetu.
-
Ampak kdo bi poslušal?
-
Nihče ne ve, kdo sem.
-
Veliki umetnik, ki je
pristal na trdnih tleh.
-
Sem Clement Mathieu, falirani
glasbenik, nezaposleni nadzornik.
-
In potem?
-
Tega ni uspel zapisati.
-
Lahko pa ti povem,
kako je bilo.
-
Pepinot mi je povedal. Naslednji
dan, ko sem se vračal proti šoli,
-
so moji spomini
na otroštvo kar vreli iz mene.
-
Po tem, ko so Mathieuja odpustili,
me je mati vzela k sebi.
-
Šli smo v Lyon, kjer so me
sprejeli v glasbeno šolo.
-
Inženir me je spet želel vtakniti
v internat, pa mati ni pustila.
-
In naju je zapustil.
-
Chabert, Langlois
in stric Maxence so skupaj
-
javno obelodanili
Rachinove metode dela.
-
Otroci so bili zaslišani,
Rachin pa odpuščen.
-
Clement Mathieu je učil glasbo,
dokler ni nekega dne umrl.
-
Nikoli ni želel
postati slaven.
-
Vse, kar je storil,
je zadržal zase.
-
Zase?
No, skoraj.
-
G. Mathieu!
-
Počakajte!
-
G. Mathieu!
-
Ja kaj pa počneš tukaj?
-
Me lahko vzamete s seboj?
-
Tega pa ne morem.
-
Moraš nazaj, sicer te
bodo kaznovali!
-
Prosim.
-Vstopite že!
-
Takoj bom.
-
Ne morem te odpeljati.
-
Pojdi nazaj.
-
No, pojdi.
-
Pojdi.
-
Nisem ga mogel pustiti tam.
-
Dan, ko je bil Mathieu
odpuščen, je bila sobota.
-
Violetti.