Prosim. Pierre, klic iz Francije, nujno je. Po koncertu. Za tvojo mater gre. Da? Z B O R I S T I Me prepoznaš? "Fond de l'Etang", "oče me bo prišel iskat v soboto". Pepinot. Seveda te poznam. Pepinot! Koliko let je že minilo? Celih 50 let. "Fond de l'Etang". Poglej se, malček v prvi vrsti. In tukaj si ti. In nadzornik, kako mu je že bilo ime? Clement Mathieu Kaj se je zgodilo z njim? Odpri. "Fond de l'Etang" -leto 1949. To so Mathieujevi zapisi o dnevih na "Fond de l'Etang". O svoji zgodbi in o najini tudi. Hotel je, da jih imaš. Raje bi ti jih izročil ob prijetnejših okoliščinah, vendar... 15. januar, 1949. Po nekaj letih poklicnega neuspeha sem bil prepričan, da najhuje šele pride. Bila je šola za težavne otroke. Tako je bilo namreč zapisano v oglasu. "Fond de l'Etang" Šola je mi je bila pisana na kožo. Dobro jutro. Si kar sam? Kaj počneš tukaj? Čakam na soboto. Čemu? Ker bo očka prišel pome. Ampak danes ni sobota. Pepinot! Pozdravljeni! Sem Clement Mathieu, novi nadzornik. Je to vaša prva nadzorniška služba? Nekoč sem že poučeval na zasebni šoli. Kaj ste pa učili? -Glasbo. Dobro se boste razumeli z g. Rachinom. Ravnateljem. Včasih je igral trobento. Res? To sta njegovi hčeri, tukaj namreč stanuje. Ga poznate že od prej? -Ne ne, službo sem dobil prek g. Boissementa. Res? To je bil stric Maxence. Skušal mi je pojasniti, da je glavni za varnost, prvo pomoč, skladišče in za popravila oken. Kaj pa je z njim? Učenec... G. Rachin ga je kaznoval. 15 dni družbeno potrebnega dela... Služabniško delo. Kakšni pa so otroci? Vam niso povedali? Ne. Tole je ambulanta. Kasneje vam pokažem še zelenjavni vrtek. Z veseljem ga pridem pogledat! Kaj so spet ušpičili? -Čakajte, naj vam pomagam. Ste vi Clement Mathieu? Ravnatelj. Rachin, ravnatelj. A, ravnatelj, se opravičujem. Da, pozni ste. Dali so mi napačni vozni red. -Točnost je ena od osnovnih vrednot naše šole. Zelo dobro. G. ravnatelj. Zelo dobro, g. ravnatelj. Prav, sledite mi. Najprej se naučite hišnih pravil. Razred boste prevzeli po 16. uri... Kaj je narobe! Odgovorite mi! Vzemite to. Še ena past. Delo naših pridnih otrok! Posediva ga tja. Ne vidim! No no, ne pretiravajte. Naj pogledam. Ne kaže dobro. Vi, pozvonite za zbor. -Ne bi najprej poklicali zdravnika? Sploh veste, koliko stanejo? Kaj sem rekel? Pozvonite vendar! Kje pa je zvonec? Odprite vrata, pa ga boste zagledali! Vsi sem! Se take stvari pogosto dogajajo? Zvonite, samo zvonite! Vsi na dvorišče! Hitro, tišina. Pleško! -Tišina! Pristajališče za muhe! -Tišina! Tiho. Nič nisem rekel! -Tišina! Sklical sem vas, ker je bil stric Maxence pravkar poškodovan v strahopetnem napadu! Upoštevajoč naš "akcija-reakcija" princip bo tisti, ki je napad zakrivil, kaznovan. Če se ne bo sam javil čez TRI sekunde... Bo vsak od vas po 6 ur gnil v ječi! Dokler se krivec ne bo javil. Ena, dva, tri... Nihče? Jasno. Pridite. Vi, Mathieu. Jaz? No, pridite... G. Chabert, dajte mi dnevnik, hvala. G. Mathieu, novi nadzornik, še ni imel časti, da bi vas spoznal. Pleško! Tišina. Zato se bo odločil, kdo bo najprej kaznovan. Tišina! Izberite ime. Kar tako? Če smem... Pustite ga. Nadaljujte... Boniface. Žal. Chabert, odpelji Bonifaca. Ničesar nisem zagrešil! Utihni! To ni pravično! Utihni! Gremo. Ne grem! Zbrcal te bom, če bo potrebno! Tišina! Dokler ta zločin ne bo raziskan, so počitnice odpovedane, obiski pa prepovedani! Zato vas pozivam, da ga čimprej prijavite. Samo to bo pomagalo. Kot vsi novinci imate tudi vi butaste ideale. Naslednji teden se pogovoriva. Dotlej vam bo g. Regent pokazal vaše prostore. Prevzeli jih boste od njega. Čiste rjuhe. Hvala. Zakaj odhajate? 10 šivov. Škarje. Vse zato, ker sem Moutonu zaplenil cigarete. Moutonu? Poba. Ime mu je Mouton. Je še vedno tu, ta Mouton? Da boste vedeli. Le Querrec je tisti, ki je nastavil past na Maxencova vrata. Slišal sem ga govoriti o tem. Zakaj ste molčali? Nočem zamuditi avtobusa. Maxence ga je kaznoval, ker je razbil nekaj oken. Maščevanje. To je v njegovem slogu. Le Querrec, to ime si morate zapomniti. In "Morange", da, "Morange" Ni prav zgovoren, vendar morate paziti nanj. Angelski obraz, ampak v oblasti samega hudiča! Akcija/reakcija, to je edino, kar razumejo. Odhajam. Srečno! Hvala. Naša dobrotnica... Tole je urnik. Ure so razdeljene. Ravnatelj uči zgodovino in francoščino, medtem ko ostalo uči G. Langlois. g. Langlois, naj vam predstavim našega novega nadzornika. Ime mi je Clement Mathieu. Nadzornik pri vaših letih? Da, prej sem bil učitelj. To je nadzornik. Prav hecen je. Pojdite zdaj v učilnico. Zamujate. Mislim, da boste našli... Gospod. Kajenje v razredu je prepovedano, celo za vas, gospod. Daj mi nazaj. Tišina! Vrnite mi torbo! Lep začetek! Čestitke, Mathieu. Sedite. Seveda. Ti, spet ti... Kaj je storil? Nič g. ravnatelj. Kako to mislite... nič? Ga niste pravkar želeli kaznovati? Poklical sem ga k tabli in zahteval tišino, ko ste vstopili vi. Pravzaprav bi res potrebovali tišino. Glejte, da mi ne bo treba priti nazaj. V kot. V redu, zdaj, ko me bolje poznate, se bomo malo pogovorili. Prav zdaj je eden vaših sošolcev v ječi. Po nedolžnem. Veste, nisem od včeraj. In vem, kdo je bil. 15 sekund ima, da prizna. Čakam. Škoda, še 5 sekund. Prepozno. Le Querrec. Kdo je Le Querrec? Jaz, gospod. Kakšno naključje! Se pravi, si ti poškodoval strica Maxenca. Ne, nisem bil jaz. Ne sprašujem te, ampak trdim, da si bil ti. Ničesar nisem storil. Komu bo ravnatelj verjel? Meni ali tebi? Medtem, ko bom zunaj, naj nekdo resen popazi na razred. Če odločitev prepustim svoji intuiciji, je ta oseba g. Morange. Tišina! Kdo je Morange? Jaz, gospod. Se pravi, ti si ta angelček. Pred tablo. Popazi na razred, medtem ko me ne bo. Greva! Lepo si urejen. Še bolj izvleci srajco, bo primerneje. Črne ovce naj bi imele oblast nad ostalo čredo. Dokaži zdaj to. Greva. K ravnatelju. Bodite usmiljeni, gospod. Usmiljen? Si ti pokazal usmiljenje do sošolca, ki je v ječi namesto tebe? Kaj pa stric Maxence? Nisem mu hotel hudega. Samo šala je bila. Šala? Dovolj je bilo. Slišiš? Pošteno te bom namlatil... Kdo je to? Leclerc, že tretjič je pobegnil. Spet bo šel v ječo. Boš imel vsaj družbo. Greva. Ne! Poslušaj. Morda se lahko dogovoriva. Poškodoval si strica Maxencea. Grdo si ga poškodoval. Ne bom te peljal k ravnatelju. Te bom pa kaznoval. Od zdaj naprej boš delal v ambulanti. Pazil in skrbel boš za strica Maxencea dokler ne bo ozdravel. Soglašaš? Ni slabo. Ampak jaz znam bolje. Obrni se. Profil. Nadel sem ti nasmešek. Takole. Poglej se. Aha, še nekaj. Rdeč nos. Tole je zdaj bolj pristno, ne? Sedi. V redu. Da bi vas bolje spoznal, Napišite svoje ime, starost in kaj si želite početi, ko boste veliki. Na moje začudenje so vsi počeli to, kar sem jim rekel. Vsi, razen enega. Zakaj ne pišeš? Kako dolgo si že tukaj? Dolgo? Ne vem. Daj no, piši, malček. Naporen prvi dan. Res ne vem, čemu sem tukaj. Rachin me straši. To okolje me straši. Celo otrok me je strah. Zdi se mi, da lahko v vsakem trenutku pridrvijo v sobo in me pokončajo. Moja odejica. Daj mi en dim. Utihni. Zaspi. Prebral sem, kaj so napisali. Vsi sanjajo o velikih karierah. Dva gasilca, trije kavboji, en krotilec levov, en vojaški pilot, dva vohuna, Napoleonov general, en pilot balona, trije vojaki. Nobenega nadzornika. Zelo lepo, da si se javil, da boš skrbel zame. Vidite, zdravnik, novi nadzornik je iskal prostovoljca. In on se je javil. Prostovoljno. Čudeži se dogajajo. Vstopite. To je g. Mathieu, novi nadzornik. Kako ste. In vi? Kako je z njim? Ne izgleda preveč lepo. Če se vas zdaj lotijo, bo po vas. Kakšno neizmerno zaupanje imate vanje. Trdo bučo imam. Gre jim veliko slabše kot meni tule. Eden od njih je tukaj nedavno umrl. Umrl je? Ime mu je bilo Mouton. Skočil je s strehe. K sreči je bil sirota. Vsi mislijo, da ni več možno nič storiti. Tudi on je mislil tako. Dober fant je. Samo spoznati ga moraš. Stric Maxence je prijazen, ne? Le Querrec, s tabo govorim. Stric Maxence je prijazen, ne? Da. Ne slišim te. Pustite ga. Sramežljiv je, kot jaz. Da? Govoriti moram z vami, g. ravnatelj. Želite oditi? -Ne, samo nekaj bi poskusil. Glede Maxenceve nesreče. Ni bila nesreča. Seveda. Samo obljubiti mi morate tri stvari. Katere? Prvič, da boste odpravili skupinsko kaznovanje. Drugič, da mi boste pustili, da kaznujem krivca sam. Tretjič, dovoliti mi morate, da njegovo ime zadržim zase. Če boste seveda imeli ime. Seveda, če ga bom imel. Arogantni ste. Se pravi, da verjamete, da ga boste kar tako našli? V redu, Če vam uspe, bom umaknil kazen. Če boste vi našli krivca, sem kralj norcev. Vem, kdo je bil, gospod. A, tako. Kdo je bil? Dovolili ste mi, da ime zadržim zase. Dobro, zelo dobro. Vaše metode me nervirajo. Naj mi ne pride na uho, da je v vašem razredu kaj narobe. Zdi se mi, da jih že nekako obvladujem. Da se le niste prenaglili. To že niso umazane slike. Nikoli nisem rekel, da so. Kaj piše na tvoji? Ave Maria, Soprano, skladal Clement Mathieu. Na moji pa piše cord quatuor, skladal Clement Mathieu. Kot bi bila glasba... Kako veš? Mogoče je morzejeva abeceda? Tajne šifre? Morda pa je vohun. Morda pa res. Vohun pod krinko nadzornika. Hitro! Prihaja. Vrnite mi! Kaj je to, gospod? To naj vas pa nič ne briga! Kakšna težava, Mathieu? Ne, vse je v redu. To pa so note. Za kaj? Za zbor. Na stranišču... Zbor, lahko greste. Da niste počeli česa drugega, Mathieu. Česa? Ne pretvarjajte se, da ne veste, o čem govorim. Menda ja ne mislite, da bi jih... Tokrat vam bom pogledal skozi prste. Vi pa res povsod vidite zlo. -Tukaj? Vedno. Uničimo pleškota... Pravila vsa bodo nekam šla. Pravila vsa bodo nekam šla. Uničimo pleškota. Pravila vsa bodo nekam šla... la la la... Fantje, pojte, no! Corbin si, ne? Gospod, ničesar nisem zagrešil. Si. Poješ. Gospod, prisežem. Poješ. In to brez vsakršnega posluha. Sploh ne veš. Zapoj še enkrat. Poslušam. Ali bi raje zapel v ravnateljevi pisarni, a? No, dajmo, zapoj: uničimo pleškota... U-ni-či-mo Pleškota. Pravila vsa bodo nekam šla. Pravila vsa bodo nekam šla. Ti še nihče ni nikoli povedal, da obupno poješ? Je res, da v kovčku nosite glasbo, gospod? Brigajte se zase. Mimogrede. Če boste spet brskali po mojih stvareh, vas bo drago stalo! Tišina. Pojdite spat. Spat. Melodija mi je odzvanjala v glavi. Ne pojejo dobro, ampak vsaj pojejo. Zaznal sem celo nekaj dobrih vokalov. So ti otroci res tako brezupni in brez svetle prihodnosti? Jaz, ki sem prisegel, da se ne bom več dotaknil not. Nikoli ne reci nikoli. Vselej je vredno poskušati. 23. januar, en teden po nesreči. Stricu Maxenceu se je stanje poslabšalo. Zdravnik ga je moral poslati v bolnišnico. Bo umrl? Ne, pozdravili ga bodo. Isti dan je Pepinot zašel v težave. G. Pepinot, brezupni ste. Zadnje vprašanje, zadnje! Kako je umrl poveljnik Ney? Čakam. Na lovu? Ne! Za nalogo boste napisali: Maršal Ney je bil usmrčen. Prosto. Boniface. Pridi sem, poba. Boniface. Poglej, nagrada za tvoj spis. Nesi to gdč. Marie, ki ti bo dala piškote. Si vedel, da je bil maršal Ney ustreljen? Da, gospod. Tako kot Napoleon. Zgini! Počakaj, g. Morange Videl sem, da si si nekaj beležil med uro. Moram priznati, da me taka študioznost res preseneča. Prinesi mi svoj zvezek. Očarljivo. Preberite. In občudujte črkovanje in slovnico. G. Rachin je drek iz gajbe. Je napisal 'Gospod'? Ne. G. Mathieu, akcija - reakcija, v ječo z njim. Gremo! Gospodje. Dober tek. Si lačen, Pepinot? Poglej, zdaj lahko ješ. Pepinot je sirota. Starši so mu umrli med vojno. Kako pa? -Ne vem. Fant si je zabil v svojo glavo, da ga bo oče prišel iskat v soboto. Sobote minevajo, a nikogar ni ponj. Povemo mu, da bo prišel naslednji teden. Ne bi bilo bolje, da mu poveste resnico? Že 100x smo mu povedali, da sta mrtva, pa ne zaleže. Zdaj ga pustimo čakati. Tako mu je lažje. Tišina. Vidite? Akcija - reakcija. Kaj mislite s tem? Akcija? Reakcija! Nekdo sprašuje po Morangu. Morange? V ječi je. Nobenih obiskov za kaznovane, Poznate pravila, ne? Samo to boste povedali obiskovalcu. Kako ste, gospa? V redu, hvala. Sem novi nadzornik. Jaz pa sem mama Pierra Morangea. Clement Mathieu. Vem, da danes ni obiskov, ampak samo danes sem imela čas... Ne gre za to... Je spet kaznovan? Ne, ni kaznovan. Ampak ga ni tukaj. Kje pa je? Pred eno uro je moral k zobarju. Zobobol, saj veste... Zobobol. Da, ampak nič resnega. Zvečer bo že nazaj. Ne morem čakati. Ob petih začnem z delom. Vam lahko dam nekaj zanj? Seveda. Njeno ime je Violette, Violette Morange. Samohranilka. Razočarana nad vedenjem svojega sina... Nagnjen h krajam, introvertiran... Izključen iz mnogih šol zaradi pobegov. Ko so ga poslali sem proti njegovi volji, je sodniku rekla: bom imel vsaj dva topla obroka na dan. 30, januar. Eksperiment se začenja. Nosijo okrogle klobuke, naj žive Bretonci. Nosijo okrogle klobuke, naj žive Bretanija. Nosijo okrogle klobuke, naj žive Bretonci. Sopran - leva stran. Leclerc. Božje dete je rojeno, vsi zapojmo, da prihaja. Skoraj popolno. Alt, levo. Delaire. Tri kilometre hoda, naporno kot hudič. Tri kilometre hoda, noge pa trpe. Zapoj od začetka. Štiri kilometre hoda. Naporno kot hudič. Štiri kilometre hoda, noge pa trpe. Se mi je zdelo, ja. Bas, desno. Ricoeur. V tobačnici imam dober tobak. Dober tobak, ampak ga ne dam, ne dam. Kajenje ni dovoljeno. Alt, levo. Ilouse. Ljubezen je kot otrok, ne meni se za zakone. Tenor, jasno. Postavi se na levo. Pepinot. Nobene pesmi ne znam. Nič ne de, naučil te bom. Še pred tem pa te razglašam za pomočnika zborovodje. Boniface. Maršal, tukaj stojimo! Kdo te je naučil to pesem? Dedek. Malce staromodna. Levo. Clement. Vzemite orožje, ljudje. Postrojite se v bataljone vsi. Desno. Nadzorniki so najhujši. Pijejo, kadijo in se venomer redijo. Levo. Kuku, kuku, kuku. Zelo lepo. Alt. Izkaži se, Corbin? Oprosti, ampak ta nota pa ne obstaja. Pridi sem. G. Pepinot, dajte mi notni zapis. Najlepša hvala. Odpri roke. Postavi jih takole. Imenujem te za stojalo. G. Pepinot, hvala lepa. Pozor. Sledite mi. Tako, ja! En, dva, tri, štiri. Nadzornik je star kruh. Le Clerc ni preveč bister. Vsak večer vadijo enostavno melodijo, ki jo napišem zanje. Mi smo iz "Fond de l'Etang" To nas bega. Mi smo iz "Fond de l'Etang", to nas spravlja v obup. Mi smo iz "Fond de l'Etang" To nas bega. Mi smo iz "Fond de l'Etang", to nas spravlja v obup. Ni slabo. Vse skupaj je bilo precej osnovno, ampak vsaj njihovo pozornost sem pridobil. Da bi se stvari nekoliko premaknile, sem potreboval žegen svojega nadrejenega. Kako, prosim? Zbor? Da. Ubogi Mathieu, zdaj se vam pa že meša. Zbor? Tile ne bodo nikoli peli, ali pa sem jaz kralj nor... Prosim, gospod. Nikar ne govorite tega. Zakaj? Ker že pojejo. Zares? Malo. Zakaj me prosite za odobritev, če pa ste že storili to brez nje? Vaše metode mi niso prav nič všeč. Samo nadlegujete me. Pustite me vendar pri miru. Prav. Naj pojejo. Tudi jaz se želim vsaj enkrat nasmejati. Ampak če se vam ponesreči boste ob službo! Pojdite zdaj. Hvala za vzpodbudne Besede, gospod. 8. februar, prve resne vaje Rachin je neizprosen do Moranga. Po ječi ga je ponovno ponižal: še en mesec prisilnega dela. Hej, služkinja, ne pozabi pospraviti še moje postelje! 15. februar. Obisk Dr. Dervauxa. Psihologa. Presenetil nas je s prijaznim darilcem. Odločili smo se preseliti tega fanta iz prevzgojnega doma Sv. Fereola k vam. Da proučimo njegovo socializacijo v manj napetem in strogem okolju. Za razliko od svojih sošolcev je Mondain že začel brati in pisati. V vsakem primeru pa zna govoriti. Bolj ali manj normalno. Njegove sposobnosti smo preizkusili z Binet-Simonovim testom. A, Binet-Simonov test! Naredili smo tudi Rorcharjev test. Lepo. Kot veste, ta test razvršča otrokov intelekt v 7 stopenj. Normalno, primerno, mejno, rahlo zaostale, srednje in precej zaostale. In, končno, na popolnoma zaostale. Mondain je na mejnem področju. Vsaj ni umobolen. Kljub temu pa vas moram opozoriti. Trpi za napadi rahle blaznosti. To pa ni dobro. Kaj pravzaprav to pomeni? Doktor? Nagnjen je k nasilnemu vedenju, zlobi in uničevanju. Poleg tega pa ima še mitomanijo. -Tako je. Takih pa imamo pri nas že tako ali tako veliko. Razen tega pa imajo tu otroci možnost osnovnega izobraževanja. Zanimivo bo videti, kako se bo Mondain vklopil v to sredino. To je najmanj, kar lahko naredimo. Izpolnili bomo prav vsa vaša znanstvena pričakovanja, g. doktor. Gospodje, prijazno vas prosim, da prevzamete tega fanta pod svoje okrilje. Ostanete na kosilu? -Z veseljem. Tudi zanj velja. Dobiti mora vso potrebno pozornost. Akcija - reakcija. Tu pa ne kadimo. Da bi se eksperiment lahko začel, bom moral vzpostaviti svojo avtoriteto. Izgledaš pa kot en tepec. Bo bolje, da prenehaš, če nočeš imeti težav z menoj. OK. Težave bodo. Res ne znaš nobene pesmi? Znam, ampak... Kaj ampak? Ne bo vam všeč. Bova videla. Zapoj. Daj no... Poslušam. Bebec, to si ti, nemaren debel in lepljiv. Z riti ti leze drek, tekoč in smrdljiv... Dovolj! Dovolj bo! Sem vam rekel. Ni slabo. Malo vaje, pa bo. Imaš pa kar dober bariton. Kaj imam? Bariton, to ni žaljivka. Pomeni le, da imaš takšno barvo glasu. Pojdi zadaj, k basom. Naj si pes oddahne. Naslednji, ki se zasmeji, dobi mojo pest v nos. Kakor želiš, Mondain. Osamitev končana. Pepinota sem pripeljal. Pozabili smo ga pri vratih. Pepinot, danes vendar ni sobota. Mimogrede, v pismih svojim staršem... Nimam staršev. Seveda, tisti, ki imate starše... Sporočite jim, da vas lahko obiščejo vsak prvi in tretji četrtek v mesecu. Morange, že spet ne poslušaš. Kaj sem pravkar rekel? Ne vem. Rekel sem, da lahko pišeš svoji materi. Da te lahko obišče vsak prvi in tretji četrtek v mesecu. Ali pa kar oba dneva. Si razumel? To pa ne velja za kaznovane, zato pozor. Ne želim si videti staršev. Ampak Morange pa bi si verjetno želel videti svojo mater. Morda pa ni edini. Vidiš, Morange, zdaj pa imamo pravi zbor. Briga me. Kako to misliš "briga me"? Kakšen glas imaš pa ti? Zapoj lestvico. "Do"... Nadaljuj vendar. Si želiš nazaj v ječo? Pohiti, no. Neotesanost ti ne pristaja, fant moj. Ne more biti vsak tak neotesanec kot je Mondain. Začnimo znova. Kam pa greš? Dovolj imam, grem na stranišče. -Mondain, počakaj! Daj, Corbin. Lahko grem tudi jaz na stranišče, gospod? No, prav, vsi ven. Tišina. Tišina. Lepo poješ, punčka. Boš? Pustili so te samega. Jaz te bom branil. Počakaj. Podobna sva si! Moji stari so riti. Tvoja mama pa tudi. Sem te je dala, da ima mir pred tabo. Ne! Ona dela. Se pravi, da je res, kar govorijo? -Kaj? Da je navadna pocestnica. Spravi se notri! Mrtev si! Aja? Ta dan je Morange manjkal na shodu ob treh. Nihče ni vedel, kam je šel, vendar se je vrnil. To je pomembno. Zakaj si tukaj? Ne dovolijo mi po stopnicah. Kako to? Zakaj vendar? Ker nimam denarja. Zato, ker nimaš denarja, ne moreš iti v spalnico? Kaj se dogaja? Mondain. Če mu ne dam Denarja, me ne pusti gor. Paziti morava. V prejšnjem domu me je zalotil nadzornik, zato sem ga moral ubiti. Kako? Z bajonetom sem ga zabodel. Dobro je krvavel. Ubil si ga? -Tako je. Enako bo tukaj, če me Pleško ne bo pustil pri miru. Mathieu ni najhujši. Se hecaš? Zapoje ti uspavanko. Ko spiš, pa pride in se te dotika. Take bi morali vse pobiti! Dober večer, gospoda. Dober tek! -Prisežem, da nisem ničesar storil, gospod! Vidim, da si si našel pravo družbo, Corbin. Izgini! Tole, kar sem videl, bo najina mala skrivnost. Darilo zate. Opozarjam pa te. Če spregovoriš s Pepinotom, če se ga dotakneš… Niti poglej ga ne, razumeš? Samo en pogled bo spremenil tvoje življenje v pravo nočno moro! Kaj počneš tukaj, Morange? -Nič, gospod. Slišal sem neke glasove. Verjetno od utrujenosti. 8. člen šolskih pravil: učenci ne smejo sami v učilnice. Če bi bil jaz g. Rachin, bi ti naložil, da to 100x napišeš za kazen. Pa še mami bi te zatožil. Briga me za mater. Kaj ti je storila, govori! -Nič ne bom povedal. Počakaj! Nisva še končala. Ne boš se tako zlahka izmazal. Nič ni zastonj. Vprašaj Pepinota. Tvoj problem, Morange, je, da počneš stvari, ki ti ne pristojijo. Zbeži, smili se sam sebi, igraj upornika... Mogoče to koga impresionira, mene ne. Ne bom igral tvoje igre. Od jutri naprej obvezne zborovske vaje. In vsak dan glasbene ure. Pojdi spat. Pojdi že! 3. marec. On se ne zaveda, jaz pa sem trdno prepričan. Njegov glas je čudež! Izjemno redko darilo matere narave. Lahko greste, ampak tiho. Tiho! Postopoma, ko moj zbor postaja vse boljši, uvajam svojega novega pevca. Prav, vzemite zdaj vaše zvezke za matematiko! Vi ste tisti, ki jih je pripravil k petju? Da, gospod. Vam ni všeč? O, ne, prav nasprotno. Obožujem glasbo. Tudi sam si večkrat mrmram. -Si vi tudi? Lep dan želim! Enako, spoštovani kolega. Algebra, stran 27. Pozdravljeni, madam. Pierre bo kmalu tukaj. Kaj se je zgodilo? -Vse je v redu. Kako pa je z zobom? Precej bolje. Ste mu povedali, da sem se oglasila? Nisem, ne. -Zakaj pa ne? Tako se mi je zdelo bolje. Pierre je zelo občutljiv in nadarjen. Talent za uganjanje norčij. Ne samo to. O tem se bom moral pogovoriti z vami. Petje? Nihče ga ni nikoli učil? Saj zato. Ima dar. Nekaj bo treba storiti. Zdravo. Pustil vaju bom sama. Kar oglasite se, če me boste potrebovali. Nisem ji povedal, da si bil zadnjič kaznovan. Rekel sem, da si bil pri zdravniku. Ne me izdati. Povedali so mi, da lepo poješ? -Da. Gospod je zadovoljen s teboj. Se razumeta? Še kar. Prinesla sem ti čiste obleke. Pa tvojo najljubšo torto sem spekla. Si zadovoljen? April. Otroci me navdihujejo. Vedel sem, da bo prišel dan, ko bo moja glasba oživela. Sem Clement Mathieu, glasbenik. Vsak večer skladam zanje. Ni bilo dobro, gospod? Da, bilo je odlično. Zgini baraba. Zgini! Kaj je storil? Ukradel mi je uro. Ujel sem ga v spalnici. Pri Rachinu sva bila. "Akcija – reakcija." Kam pa zdaj? -V ječo! Za 15 dni! Počakajte! -Zakaj? On je moj edini bariton. Mathieu! Prosim, gospod? -Našel sem napise na... Oprostite, gospod, žoga pač. Umaknite se! Mathieu, Chabert, z menoj. Tedni so minevali, jaz pa sem beležil nove zmage. Leclerc, še vedno sva dobra prijatelja, ne? Seveda, bučman, zakaj sprašuješ? 5 plus 3? -53. Si prepričan? -Seveda. Hvala! Morda si samo domišljam, ampak... zdi se, da se tudi naš ravnatelj spreminja. Poglejte, stric Maxence! Pozor, ne premikajte se! Nasmeh! Pridi ven, Mondain! Konec je, poba! Gremo! Chabert, pravkar sem se sestal z g. Rachinom. Da mu povem, da je Mathieujev zbor fantastičen. Utrujen sem. -Ampak saj si vselej utrujen. V redu, 29. In kakšen je bil njegov odgovor? Nagnal me je. Kje pa je Mondain? Kaj niste opazili, da je manjkal že pred telovadbo? Na jutranjem zboru je še bil, g. ravnatelj. Potem pa je... Prav, zaradi tega bom prepovedal vse sprehode do konca leta. Je ukradel veliko denarja? -Ves denar! Okoli 200,000 frankov! Kako naj zdaj poplačam dobavitelje? Kako vendar? Ne bi ga smel sprejeti k nam. Vse to zaradi bedastega eksperimenta! Zaradi vas in vaše preklete glasbe! Naslednji teden bi mi morali dostaviti premog za ogrevanje. Poklical bom policijo. Kaj se dogaja? -Ravnatelj je lolek. Opažam, da jih je petje zbistrilo, Mathieu. Lepo napredujejo. Ravnatelj, otroci že tri tedne nimajo tople vode. Mrzla voda je dobra za krvni obtok. Mimogrede, Mathieu. Z zborom je konec. Ampak, ravnatelj. -Hvala, g. Mathieu. Policijsko postajo, prosim. Za zbor ne vem, ampak za ogrevanje lahko uporabimo les. Saj ga nimamo. Ravnateljevo osebno skladišče. Chabert, "Akcija"-"Reakcija" Chabert me je vedno znova presenetil. Mislil sem, da je takšen kot Rachin. V bistvu pa je v redu možakar, ki meni, da sta šport in glasba temelj družbe. Z njegovo pomočjo sem se sklenil upreti. Zdaj se je naš zbor preselil v podzemlje. Ne, vedno previsoko zaključiš verz. Še zadnjič vas prosim, da zapojete bolj natančno. Pozno je že. Nadaljujemo jutri. Ne bomo odpeli drugega dela, gospod? Nisem te še naučil "solo" dela. Sem se sam. Res? OK, začnimo. Stopi, pridi ven. 13. maj, tri popoldne, Mondain se je vrnil. Kje je denar? -Ne vem. Kdo ga je sunil, a? -Ne vem, nisem bil jaz. Kaj se dogaja? Tepe ga? Že pol ure. Se mu je zmešalo? Vse zaman. Poba ne bo povedal. Prav, začniva znova. Kje je denar? Govori! Kje je denar? Pusti ga! Pusti ga! Umiri se! Priznal je. Naj se policija vrne. Zdaj boš spoznal še malo drugačno ustanovo, zmene. Da ne bi razburili otrok, jim nismo povedali za dogodek z Mondainom. Rekli smo jim, da se je vrnil v prejšnjo šolo. Konec zgodbe. Kokoš... ...znese 84 jajc... ...vsako leto... ...dobro hranjena in nastanjena... ...z dobrim zrakom in krmo... ...bo znesla 150 jajc... Koliko več jajc lahko kmetovalka pobere, če ima 9 kokoši? Lep dan? Lepo je, da je malo sonca. Poletje prihaja. Veste, Pierre me vsak dan bolj preseneča. Jaz. Želela bi se vam zahvaliti za vse, kar ste storili zanj. To sem storil tudi za vas. No, Pierre je priden in tako bi tudi vi bili... Naj pobrišem. -Je že v redu, hvala. Nič ne de. Saj je samo črnilo. -To pa je bilo neumno! Tepec! Kaj je zdaj to? Zakaj ga tepete? Povej mi, Bebert. Ker je zlil črnilo na vas. Ne moreš biti tiho? Pierre, sramujem se te. Čakajte! Je že v redu! Morate razumeti. Ponosen je na vas in lepi ste... Lepa? No, niste takšni kot druge matere. To sem mislil. Mislite, ker sem sama? Tudi jaz sem. Ampak vi nimate otrok? -Ne. Ampak tu jih imam 60. Ampak, ko vidijo vas, vidijo gospo iz sanj. Mislim, mater, o kateri so sanjali. No, za Pierra to niso sanje, saj vas že ima. In zagotovo vas ne želi deliti z drugimi otroki. Moramo mu omogočiti, da gre iz te šole in se začne glasbeno izobraževati. Želela bi, da bi imel pravo službo. Glasba je prava služba. Z dobrimi osnovami bi lahko šel na konzervatorij v Lyonu. Popazil bom nanj, da ne skrene s prave poti. Celo tam lahko naletite na slabega učitelja. In potem? -Potem bo pač moral poprijeti za kaj drugega. Sama ne moreva ničesar storiti. Pierre je biser. Naredil bom vse, kar je v moji moči, da bo njegov talent zacvetel! Ampak potrebujem tudi vašo pomoč. –A, tako. Hvala. Ne, ne! Kaj je danes z vami? Ste zaspani ali kaj? In ti, Boniface, kako pa to stojiš? Misliš, da lahko tako dobro poješ? Stoj vzravnano! Še enkrat. Začnite od: "Tako nežno..." Kje pa je moj "solo"? Kakšen "solo"? Moj "solo". A, tvoj "solo". Ne, nič več tvojega "sola". Dobro poješ, ampak nihče ni nepogrešljiv. Poješ ali ne. Vseeno mi je. Zmoremo brez tebe. Pozor. Pozor, začnimo... Začnimo od: "O, noč..." Mathieu! Imel boš težave... -Mislil sem, da je šel v mesto? Prosto. Pojdite se ven igrat. Podrepnik ste. Veste? G. ravnatelj, obljubljam vam, da so že končali domačo nalogo. Naši dobrotniki so slišali za vaš zbor. Sama grofica mi je pisala. Ona in njeni prijatelji pridejo naslednjo nedeljo. Želijo si poslušati vaš zbor. Čudovito! No, lepo. Že vidim ta prizor. Zlagani nasmehi, glasba... bedno! S temi vašimi zadevami imam samo še dodatno delo. Ampak, g. ravnatelj, morda ste opazili, da je glasba dobro vplivala na otroke. Že nekaj časa imamo manj problemov z disciplino. Naključje. G. ravnatelj, ne verjamem v naključja. Takole. Kdo razen vas bi lahko še obvestil dobrotnike o zboru? Jaz sem bil! Veste, kdo je tole napisal? Stric Maxence je najbrž mislil, da nam pomaga. -Prihranite mi vaše bistroumne pripombe. Niste mi všeč, Mathieu. Mislim, da vam nihče ni, g. ravnatelj. G. Rachin, nekdo vas čaka v sprejemnici. Kasneje se pogovoriva. Za vas je. Včasih si mislim, da bi morali pustiti Mondainu, da ga zadavi do konca. Violette se mi zahvaljuje za to, kar sem storil zanjo in za Pierra. Želela se je sestati z menoj. In mi povedati nekaj pomembnega. Zmenek pri "Square Cafe", dvajsetega, ob štirih popoldne. Napisal sem pismo in ga poslal na Lyonski konzervatorij. Poznam tamkajšnjega ravnatelja. Sem tudi že dobil njegov odgovor. Želi slišati vašega fanta. In v primeru, da bo sprejet, mu bo pomagal do štipendije. Od zdaj naprej bodo stvari lažje. -A tako? Po tem, ko sem vas spoznala, se je moje življenje... moje življenje... Kako naj vam to povem? Popolnoma spremenilo? -Da! Vse po vaši zaslugi. Ne morem si predstavljati... Tudi jaz ne. Sem že izgubila upanje. Razmišljam, da morda prehitevam. A, ne, ne, nič se ne bojte, zaupajte mi. Res je, da ste mi prinesli srečo. Srečo? Nekoga sem spoznala. Inženirja iz Lyona. Spoznala sem ga v kavarni. Tukaj dela na nekem projektu za novi most. Je vse v redu z vami? Da. Zelo dobro za vas in za malega Pierra. Ne bodite jezni. Moram pohiteti. Zelo bi bila vesela, če bi se lahko ta teden dobili na kosilu. Mu boste vi povedali za Pierra? Prosim vas. Seveda, zakaj pa ne. Hvala, nasvidenje. Nasvidenje. Hvala vam za vse. Dotlej pa prosim, ne povejte Pierru. Oprostite, je ta stol prost? Seveda. -Hvala. Grofica, rad bi... rad... šopek. Nisem razumela, razumem pa namen. Hvala, otrok moj. Milostljiva, dovolite, da vam predstavim g. Mathieuja. Naš nadzornik, ki je otroke naučil peti. Grofica. Čestitke, gospod. Z velikim zadovoljstvom spremljamo napredne metode g. Rachina. Zahvaljujem se vam za prispevek k tem metodam. Mimogrede, kdo pa si je zamislil šolski zbor? No... -Moja malenkost, grofica, moja ideja je bila. V zelo veliko čast mi je, grofica, da lahko pomagam tako prizadevnemu ravnatelju. V redu. Naj zdaj zapojejo! G. Rachin je skromen, ne želi si slave. -Tako je. Kaj boste torej zapeli? "La Nuit" od Rameaua, grofica. To bo čudovito. Oprostite, kdo pa je fante, ki sloni ob zidu? Je bil kaznovan? Tale? On je izjema. Lahko začnem? V očeh Morangea, ki je zvesto spremljal ritem, sem prebral nešteto stvari. Ponos, zadovoljstvo, pa tudi nekaj povsem novega zanj. Hvaležnost. Prvi poletni dan. Naš zbor pozdravlja novega člana. Oprostite, zmotil sem se. Nadaljujte. Pridite, pomembno je. Čistil sem stene na stranišču, ko sem zadel ob zidak, ki se je majal. Dvignil sem ga in našel tole. Saj to so Corbinove orglice. -In tole. Najmanj 200,000 frankov je notri. Nihče ni vedel za to skrivališče. Ne govori mi, da ne veš, kako se je denar znašel tam. Si vedel, da je bil Mondain izključen zaradi tvoje tatvine? Nisem vedel. Res je. Nisi vedel. Zdaj pa veš. Kaj te je obsedlo? Za kaj si želel porabiti ta denar? Če vam povem, me ne boste prijavili? Ne. Prisežem. Želel sem kupiti... Kaj? Toplozračni balon. Ne vemo, kdo je ukradel denar, ampak tole je dokaz, da je Mondain nedolžen. Nikoli ne bi odšel brez denarja. To je jasno. Tole bomo rešili čez dva dni, ko se vrnem. Mathieu, ne sekirajte se. Če Mondain zdaj pač ni kriv, bi bil pa zagotovo ob kakšni drugi priložnosti. Takšni primeri so brezupni. Brezupni! Kje pa je tu pravica? -Prav zdaj je v rokah pravice. Ravnatelj, počakajte! Počakajte! -Vi tudi odhajate? Samo prevoz potrebujem. Grem k sestri na počitnice. Veste, ima klavir. Veste tudi zakaj gre Rachin v Lyon? Mislim, da se gre pogovarjat o proračunu z dobrotniki. Res? -Da. Ampak njegov osnovni namen se je prikupiti grofici, da bi dobil medaljo za posebne zasluge. Pa mislite, da mu bo uspelo? Še dvomite? Predstavil bo idilično sliko šole, zamolčal vse težave in slabosti in pobral zasluge za vaš zbor. Zasluge? -Slišal sem vas peti, zelo lepo. Gospod, je res, da sta Langlois in ravnatelj skupaj odpotovala? Da, Chabert in Carpentier Nadomeščata. Zdaj smo glavni v hiši. Potem danes ni pouka? Ne. Kaj pa naj počnemo? -Naspite se. Ne, imam boljšo zamisel. Oprostite, vi... Vaša medalja? -Da. Nič se ne bojte, g. Rachin. Vse ob svojem času. Ne vem, kako naj se vam zahvalim. G. ravnatelj, klic za vas. Oprostite, jaz... Požar se je začel na strehi. Ognjeni zublji so zajeli spalnice, kjer so otroke tudi nazadnje videli. 60 otrok mrtvih. Ujetih v ognjeni pasti. Rachinu... Njegove lažne zasluge in medalja so se pravkar cvrli v ognjenem peklu. Ampak nenadoma... Po kosilu smo se odpravili ven skozi stranski izhod. Da nas Marija in vaščani ne bi opazili, potem pa... Smo šli v gozd pri Villonu. Zakaj pa tja? Šli smo se orientacije v naravi. Otrokom je bilo zelo všeč. Žal vam moram povedati, Maxence, da sem izredno jezen zaradi vašega neodgovornega ravnanja. G. ravnatelj. Prevzemam vso odgovornost za ta naš izhod. Maxence me ni uspel zadržati. Temu pravim pomanjkanje dokazov. Po drugi strani pa bi lahko bili tudi veseli, saj smo rešili življenja otrok. Če ne bi pustili šole nenadzorovane, sploh ne bi prišlo do požara! Ne vem, zakaj vas sploh še poslušam. Maxence, glede na vašo starost vas bom samo opomnil. Vi, g. Mathieu, pa ste odpuščeni. Zaradi kršenja šolskega reda. Če je tako, potem pa tudi mene odpustite! O tem žal ne odločate vi. G. Maxence, hvala za vašo podporo. A mislim, da vas otroci potrebujejo. Skrbite za otroke, ker tale tukaj nikoli ni in tudi nikoli ne bo. To je vaša odpravnina. Pojdite. Odidite z avtobusom ob šestih. Prepovedujem vam, da bi se videli z učenci. -Kaj pa vam je? Maxence, poskrbite, da bo tako. G. ravnatelj, preden grem, dovolite da vam povem, kaj si mislim o vas. Vem, Mathieu. Ste nesposobni in kruti. -Kaj pa oni? Niso sami izbrali, da bodo tukaj. -Tudi jaz ne. Nikoli si nisem želel poučevati. In tudi vi mi ne govorite, da ste si želeli pristati v tem od boga pozabljenem kraju. Imeli ste druge ambicije. Tudi jaz. Zaradi tega še nimate pravice, da se znašate nad otroci. -Mislite, da mi ugaja tale pazniška funkcija? Nekdo jo mora opraviti. Ampak, pojdite. Pojdite v Pariz. Potrkajte na ministrova vrata. Sem Mathieu. Potrebujem dobre učitelje, ne pa nekih zahojencev. Dajte, borite se. Imejte vero v to, kar počnete! Mathieu! Sveti Mathieu! Falirani glasbenik, nadzornik... Samo mali, mali, mali nadzornik, Kaj pa počnete v življenju, g. Mathieu? Sem nadzornik, nadzornik, nadzornik, nadzornik, nadzornik! Zblazneli ste. Utrujen sem. Cvrite se v peklu. Nasprotno, grem iz njega. Upal sem, da bodo otroci kršili prepoved in se prišli posloviti, pa tega nisem dočakal. Otrokom je vseeno. Njihova usoda je negotova. In Morange... Na prvem listu sem prepoznal Bonifacovo prefinjeno pisavo. In tale z napakami v črkovanju bo verjetno Pepinotova. In tale z notami... je Morangev. Ta in tale... Naj vendar nehajo! Zaklenili so se notri. V tistem trenutku me je prevevala sreča in neizmerni optimizem. Želel bi povedati vsemu svetu. Ampak kdo bi poslušal? Nihče ne ve, kdo sem. Veliki umetnik, ki je pristal na trdnih tleh. Sem Clement Mathieu, falirani glasbenik, nezaposleni nadzornik. In potem? Tega ni uspel zapisati. Lahko pa ti povem, kako je bilo. Pepinot mi je povedal. Naslednji dan, ko sem se vračal proti šoli, so moji spomini na otroštvo kar vreli iz mene. Po tem, ko so Mathieuja odpustili, me je mati vzela k sebi. Šli smo v Lyon, kjer so me sprejeli v glasbeno šolo. Inženir me je spet želel vtakniti v internat, pa mati ni pustila. In naju je zapustil. Chabert, Langlois in stric Maxence so skupaj javno obelodanili Rachinove metode dela. Otroci so bili zaslišani, Rachin pa odpuščen. Clement Mathieu je učil glasbo, dokler ni nekega dne umrl. Nikoli ni želel postati slaven. Vse, kar je storil, je zadržal zase. Zase? No, skoraj. G. Mathieu! Počakajte! G. Mathieu! Ja kaj pa počneš tukaj? Me lahko vzamete s seboj? Tega pa ne morem. Moraš nazaj, sicer te bodo kaznovali! Prosim. -Vstopite že! Takoj bom. Ne morem te odpeljati. Pojdi nazaj. No, pojdi. Pojdi. Nisem ga mogel pustiti tam. Dan, ko je bil Mathieu odpuščen, je bila sobota. Violetti.