Revščina ni znak slabega karakterja; je znak pomanjkanja denarja

"Ideje lahko spreminjajo svet in tudi ga," pravi zgodovinar Rutger Bregman, ko predstavi svojo provokativno zamisel: zagotovljen temeljni dohodek. Spoznajte petstoletno zgodovino te ideje ter pozabljen moderni poskus, ki je dejansko uspel - in si predstavljajte, koliko energije in talenta bi sprostili, če bi se enkrat za vselej rešili revščine.

Naj začnem s preprostim vprašanjem:

Zakaj revni ljudje sprejemajo
toliko slabih odločitev?

Vem, to je grobo vprašanje.

ampak poglejte si podatke.

Revni si več sposojajo, manj prihranijo,

več kadijo, manj se ukvarjajo
s športom, več pijejo

in jedo manj zdravo.

Zakaj?

Standardno razlago

je nekoč ponudila britanska premierka
Margaret Thatcher.

Revščino je poimenovala
"osebnostna okvara".

(smeh)

V bistvu, slab karakter.

Vem, da mnogi med vami ne bi bili
tako neposredni.

Ampak prepričanje, da je z revnimi
nekaj narobe,

ni samo mnenje gospe Thatcher.

Kdo med vami morda verjame,
da bi revni morali odgovarjati

za svoje napake.

Nekdo drug, da bi jim bilo treba pomagati
pri sprejemanju pravih odločitev.

A temeljna predpostavka je ista:

z njimi je nekaj narobe.

Če bi jih le lahko spremenili,

jih naučili, kako živeti,

če bi nas le poslušali.

Če sem iskren,

sem tudi jaz dolgo tako mislil.

Šele pred nekaj leti sem odkril,

da je vse, kar sem mislil,
da vem o revščini, zgrešeno.

Začelo se je, ko sem naletel na članek

nekaj ameriških psihologov.

Potovali so 8000 milj daleč v Indijo,

da bi naredili izjemno raziskavo.

To je bil poskus
s pridelovalci sladkornega trsa.

Ti kmetje pridelajo do okoli 60 odstotkov

svojega letnega prihodka naenkrat,

takoj po žetvi.

Se pravi, da so del leta relativno revni,

del pa relativno bogati.

Raziskovalci so pred in po žetvi
napravili test inteligence pri kmetih.

Kar so odkrili, me je vrglo iz tira.

Kmetje so imeli pred žetvijo
dosti slabše rezultate.

Učinki življenja v revščini se, kot kaže,

izrazijo z izgubo 14 točk
inteligenčnega kvocienta.

Naj ponazorim.

To je primerljivo z neprespano nočjo

ali z učinki alkoholizma.

Čez nekaj mesecev sem slišal,
da Eldar Shafir,

profesor s Princetona
ter eden od avtorjev študije,

prihaja na Nizozemsko, kjer živim.

Srečala sva se v Amsterdamu,

da bi govorila njegovi novi
revolucionarni teoriji revščine.

Če jo na kratko povzamem:

mentaliteta pomanjkanja.

Ljudje se obnašajo drugače,

ko zaznavajo pomanjkanje nečesa.

Ni važno, kaj je ta stvar,

lahko je pomanjkanje časa,
denarja ali hrane.

Vsi poznate ta občutek,

ko imate preveč dela

ali ne naredite odmora za kosilo

in vam krvni sladkor pade.

To vašo pozornost zoži
na trenutno pomanjkanje,

na sendvič, ki ga morate dobiti takoj,

na sestanek, ki se začne čez pet minut,

na račune, ki jih je treba
plačati do jutri.

Dolgoročni vidik pade v vodo.

To lahko primerjamo z novim računalnikom,

ki izvaja 10 zapletenih programov hkrati.

Postaja vse bolj počasen in dela napake.

Na koncu zmrzne...

pa ne zato, ker je zanič računalnik,

ampak zato, ker ima preveč dela naenkrat.

Revni imajo enako težavo.

Slabih odločitev ne sprejemajo zato,
ker so neumni,

ampak zato, ker živijo v kontekstu,

v katerem bi vsak
sprejemal slabe odločitve.

Nenadoma sem razumel,

zakaj toliko programov
proti revščini ne deluje.

Vlaganje v izobraževanje, denimo,
je pogosto brez učinka.

Revščina ni pomanjkanje znanja.

Nedavna analiza 201 študije

o učinku usposabljanja
za upravljanje z denarjem

je pokazala, da nima
skoraj nobenega učinka.

Ne razumite me narobe ...

ne pravim, da se revni
ničesar ne naučijo ...

zagotovo usposabljanje koristi.

A ni dovolj.

Ali kot je dejal profesor Shafir:

"To je, kot bi učil nekoga plavati,

in ga potem vrgel v nevihtno morje."

Spomnim se, da sem obsedel,

zmeden.

Bil sem prevzet:

to bi lahko dognali že pred desetletji.

Ti psihologi niso potrebovali
zapletenih meritev možganov,

samo izmerili so IQ teh kmetovalcev.

In IQ teste smo izumili pred
več kot sto leti.

Spomnil sem se, da sem o psihologiji
revščine bral že poprej.

George Orwell,
eden najboljših pisateljev vseh časov,

je sam izkusil revščino
v 20-ih letih 20. stoletja.

"Bistvo revščine," je takrat zapisal,

je v tem, da "uniči prihodnost."

Zdelo se mu je izjemno, citiram:

"Kako se ljudem lahko zdi samoumevno,
da vam imajo pravico pridigati

in moliti za vas,

takoj ko vaš dohodek
pade pod določeno raven."

Te besede danes še kako odmevajo.

Veliko vprašanje tukaj je, seveda:

Kaj lahko storimo?

Sodobni ekonomisti imajo
na voljo nekaj rešitev.

Revnim bi lahko pomagali pri birokraciji

in jih z SMS-i opominjali,
naj plačajo račune.

To je hudo popularna rešitev
za današnje politike,

predvsem zato,

ker je pač skoraj zastonj.

Take rešitve so po moje
znamenje današnjega časa,

v katerem tako pogosto
zdravimo simptome,

ignoriramo pa temeljne vzroke.

Zato se sprašujem:

Zakaj ne spremenimo konteksta,
v katerem živijo revni?

Ali če se vrnem k računalniškemu primeru:

Zakaj se ubadati s programsko opremo,

ko pa lahko problem rešimo
z namestitvijo več spominskega prostora?

Na to se je profesor Shafir
odzval z brezizraznim pogledom.

Čez par trenutkov je dejal:

"Aha, razumem.

Hočete torej revnim dati več denarja,

in tako odpraviti revščino.

Ja, seveda, to bi bilo super.

A bojim se, da tako levičarskih politikov,

kot jih imate v Amsterdamu,

v ZDA nimamo."

Toda ali je to res zastarela
levičarska zamisel?

Nekoč sem bral o starem načrtu-

nekaj, kar so nekoč predlagali
vodilni misleci.

Filozof Thomas More je to prvi nakazal
v svoji knjigi Utopija,

pred več kot 500 leti.

Drugi zagovorniki ideje segajo
tako na levo kot desno stran spektra,

denimo borec za državljanske pravice
Martin Luther King

ali ekonomist Milton Friedman.

In zamisel je neverjetno enostavna:

zagotovljen temeljni dohodek.

Kaj je to?

To je preprosto.

Gre za mesečna sredstva,
ki pokrijejo osnovne potrebe:

hrano, bivališče, izobraževanje.

Je povsem brezpogojna

in nihče ne bo zahteval,
da zanjo kaj naredite,

nihče vam ne bo ukazoval,
kaj naj z njo napravite.

Temeljni dohodek ni usluga, je pravica.

Ne nosi nobene stigme.

Ko sem spoznal pravo naravo revščine,

sem se vprašal:

Je to ideja, na katero smo čakali?

Je res lahko tako preprosto?

Potem sem naslednja tri leta

prebral vse, kar sem našel
o temeljnem dohodku.

Raziskal sem na ducate poskusov,

ki so jih naredili po svetu,

in kmalu sem naletel na zgodbo o kraju,

ki mu je uspelo dejansko
odpraviti revščino.

Toda potem ...

so na to skoraj vsi pozabili.

Zgodba se začne v Dauphinu v Kanadi.

Leta 1974 so vsi v tem majhnem kraju
imeli zagotovljen temeljni dohodek,

zato nihče ni živel pod pragom revščine.

Na začetku poskusa

je v mesto prišla vojska raziskovalcev.

Štiri leta je vse potekalo odlično.

Nato so v Kanadi izvolili novo vlado,

ki ni videla smisla v dragem poskusu.

Postalo je jasno, da ni denarja
za analizo rezultatov,

in raziskovalci so dokumente pospravili
v okoli 2000 škatel.

Minilo je 25 let,

dokler ni kanadska profesorica
Evelyn Forget

teh škatel našla.

Tri leta je s podatki
opravljala vse vrste statističnih analiz

in naj se je še tako trudila,

je bil rezultat vedno isti:

poskus je bil prepričljivo uspešen.

Evelyn Forget je odkrila,

da so prebivalci Dauphina
postali bogatejši,

pametnejši in bolj zdravi.

Šolski uspeh otrok se je zelo povečal.

Delež bolnikov v bolnišnici
se je zmanjšal za 8,5 odstotka.

Nasilje v družini je upadlo,

prav tako težave z duševnim zdravjem.

In ljudje niso pustili svojih služb.

Malo manj so delali edino
mlade matere in študenti,

ti zadnji so se dlje šolali.

Podobne rezultate najdemo

v številnih poskusih po svetu,

od ZDA do Indije.

Se pravi ...

naučil sem se tega:

ko gre za revščino,

bi se mi, bogati, morali nehati delati,
da vse vemo.

Revnim ne pošiljajmo čevljev in medvedkov,

saj jih sploh ne poznamo.

In znebimo se veleindustrije
paternalističnih birokratov.

Zakaj ne bi njihovih plač dali revnim,

tistim, ki rabijo pomoč.

(aplavz)

Veste, dobra stran denarja je v tem,

da ga ljudje lahko porabijo
za nakup potrebščin,

ne za stvari, ki so potrebne
po mnenju samozvanih strokovnjakov.

Pomislite, koliko odličnih znanstvenikov
in podjetnikov in piscev,

kot je bil George Orwell,

trpi v pomanjkanju.

Pomislite, koliko energije in talenta
bi sprostili,

če bi se enkrat za vselej rešili revščine.

Menim, da bi temeljni dohodek deloval
kot tvegani kapital za ljudi.

Ne moremo si privoščiti,
da ga ne uvedemo,

saj je revščina noro draga.

Poglejte strošek revščine otrok v ZDA.

Ocenjen je na 500 milijard dolarjev letno,

od višjih stroškov za zdravstvo
do več šolskega osipa

ter več kriminala.

To je neverjetna izguba
človeškega potenciala.

A spregovorimo še o tistem očitnem.

Kako si lahko sploh privoščimo
zagotovljen temeljni dohodek?

No, pravzaprav je dosti ceneje,
kot si mislite.

V Dauphinu so ga financirali
z negativnim davkom na dohodek.

Ljudje so torej dobili
dodatni dohodek,

ko so padli pod mejo revščine.

Po tem scenariju,

bi po ocenah ekonomistov,

s stroškom 175 milijard dolarjev,

kar je četrtina izdatkov za vojsko v ZDA
in en odstotek BDP,

vse revne Američane
dvignili nad mejo revščine.

Revščino bi lahko odpravili.

To bi moral biti naš cilj.

(aplavz)

Čas za majhne ideje in
mini spodbude je minil.

Res verjamem, da je prišel čas
za radikalne nove ideje

in da je temeljni dohodek veliko več
kot le še en ukrep.

Zahteva tudi popoln obrat
v razumevanju dela.

In v tem smislu

ne bo odrešil samo revnih,

ampak vse nas.

Milijonom ljudi se danes zdi,

da ima njihovo delo
malo smisla in pomena.

Nedavna anketa med 230.000 uslužbenci

v 142 državah

je pokazala, da jih le 13 odstotkov
dejansko uživa v svoji službi.

V drugi anketi
je 37% britanskih delavcev dejalo,

da je njihovo delovno mesto
pravzaprav nepotrebno.

Kot pravi Brad Pitt
v filmu Klub golih pesti:

""Prevečkrat imamo službe, ki jih sovražimo,
zato da kupimo drek, ki ga ne rabimo."

(smeh)

Ne razumite me narobe,

ne govorim o učiteljih in smetarjih

in negovalcih.

Če oni nehajo delati,

smo v težavah.

Govorim o dobro plačanih profesionalcih
z odličnimi življenjepisi,

ki služijo denar z...

strateškimi sestanki s kolegi,

ter razpravami o dodani vrednosti
disruptivnega soustvarjanja

v omreženi družbi.

(smeh)

(aplavz)

Ali nekaj takega.

Pomislite, koliko talenta mečemo stran,

enostavno s tem, da otrokom govorimo,
da morajo "zaslužiti za življenje".

Ali pa, kot je matematični genij
s Facebooka pred leti dejal:

"Najboljši umi moje generacije

razmišljajo o tem, kako ljudi zvabiti,
da kliknejo na reklamo."

Zgodovinar sem.

In če nas zgodovina česa uči,

nas uči tega, da so stvari lahko drugačne.

Nič neizogibnega ni v tem,

kako oblikujemo družbo in gospodarstvo.

Ideje lahko spreminjajo svet in tudi ga.

In predvsem v zadnjih letih je po moje

postalo kristalno jasno,

da ne moremo ostati pri statusu quo,

da potrebujemo nove ideje.

Vem, mnogi ste pesimistični

zaradi naraščajoče neenakosti,

ksenofobije,

podnebnih sprememb.

A ni dovolj, da vemo, da smo proti.

Moramo biti tudi za nekaj.

Martin Luther King ni rekel:
"Imam nočno moro."

(smeh)

Imel je sanje.

(aplavz)

Torej ...

tole so moje sanje:

Verjamem v prihodnost,

kjer vrednost dela ni določena

z višino plače,

ampak s količino sreče, ki jo delite,

ter s smislom, ki ga dajete.

Verjamem v prihodnost,

kjer se ne izobražujemo za
še eno nekoristno službo,

ampak za dobro življenje.

Verjamem v prihodnost,

kjer odsotnost revščine ni privilegij,

temveč pravica za vse.

Tako torej.

Tako.

Imamo raziskave,
imamo dokaze

in imamo sredstva.

Več kot 500 let po tem, ko je
Thomas More pisal o temeljnem dohodku,

in sto let po tem, ko je George Orwell
odkril pravo naravo revščine,

moramo spremeniti svoj pogled na svet,

saj revščina ni znak slabega karakterja.

Revščina je pomanjkanje denarja.

Hvala.

(aplavz)