Naj začnem s preprostim vprašanjem: Zakaj revni ljudje sprejemajo toliko slabih odločitev? Vem, to je grobo vprašanje. ampak poglejte si podatke. Revni si več sposojajo, manj prihranijo, več kadijo, manj se ukvarjajo s športom, več pijejo in jedo manj zdravo. Zakaj? Standardno razlago je nekoč ponudila britanska premierka Margaret Thatcher. Revščino je poimenovala "osebnostna okvara". (smeh) V bistvu, slab karakter. Vem, da mnogi med vami ne bi bili tako neposredni. Ampak prepričanje, da je z revnimi nekaj narobe, ni samo mnenje gospe Thatcher. Kdo med vami morda verjame, da bi revni morali odgovarjati za svoje napake. Nekdo drug, da bi jim bilo treba pomagati pri sprejemanju pravih odločitev. A temeljna predpostavka je ista: z njimi je nekaj narobe. Če bi jih le lahko spremenili, jih naučili, kako živeti, če bi nas le poslušali. Če sem iskren, sem tudi jaz dolgo tako mislil. Šele pred nekaj leti sem odkril, da je vse, kar sem mislil, da vem o revščini, zgrešeno. Začelo se je, ko sem naletel na članek nekaj ameriških psihologov. Potovali so 8000 milj daleč v Indijo, da bi naredili izjemno raziskavo. To je bil poskus s pridelovalci sladkornega trsa. Ti kmetje pridelajo do okoli 60 odstotkov svojega letnega prihodka naenkrat, takoj po žetvi. Se pravi, da so del leta relativno revni, del pa relativno bogati. Raziskovalci so pred in po žetvi napravili test inteligence pri kmetih. Kar so odkrili, me je vrglo iz tira. Kmetje so imeli pred žetvijo dosti slabše rezultate. Učinki življenja v revščini se, kot kaže, izrazijo z izgubo 14 točk inteligenčnega kvocienta. Naj ponazorim. To je primerljivo z neprespano nočjo ali z učinki alkoholizma. Čez nekaj mesecev sem slišal, da Eldar Shafir, profesor s Princetona ter eden od avtorjev študije, prihaja na Nizozemsko, kjer živim. Srečala sva se v Amsterdamu, da bi govorila njegovi novi revolucionarni teoriji revščine. Če jo na kratko povzamem: mentaliteta pomanjkanja. Ljudje se obnašajo drugače, ko zaznavajo pomanjkanje nečesa. Ni važno, kaj je ta stvar, lahko je pomanjkanje časa, denarja ali hrane. Vsi poznate ta občutek, ko imate preveč dela ali ne naredite odmora za kosilo in vam krvni sladkor pade. To vašo pozornost zoži na trenutno pomanjkanje, na sendvič, ki ga morate dobiti takoj, na sestanek, ki se začne čez pet minut, na račune, ki jih je treba plačati do jutri. Dolgoročni vidik pade v vodo. To lahko primerjamo z novim računalnikom, ki izvaja 10 zapletenih programov hkrati. Postaja vse bolj počasen in dela napake. Na koncu zmrzne... pa ne zato, ker je zanič računalnik, ampak zato, ker ima preveč dela naenkrat. Revni imajo enako težavo. Slabih odločitev ne sprejemajo zato, ker so neumni, ampak zato, ker živijo v kontekstu, v katerem bi vsak sprejemal slabe odločitve. Nenadoma sem razumel, zakaj toliko programov proti revščini ne deluje. Vlaganje v izobraževanje, denimo, je pogosto brez učinka. Revščina ni pomanjkanje znanja. Nedavna analiza 201 študije o učinku usposabljanja za upravljanje z denarjem je pokazala, da nima skoraj nobenega učinka. Ne razumite me narobe ... ne pravim, da se revni ničesar ne naučijo ... zagotovo usposabljanje koristi. A ni dovolj. Ali kot je dejal profesor Shafir: "To je, kot bi učil nekoga plavati, in ga potem vrgel v nevihtno morje." Spomnim se, da sem obsedel, zmeden. Bil sem prevzet: to bi lahko dognali že pred desetletji. Ti psihologi niso potrebovali zapletenih meritev možganov, samo izmerili so IQ teh kmetovalcev. In IQ teste smo izumili pred več kot sto leti. Spomnil sem se, da sem o psihologiji revščine bral že poprej. George Orwell, eden najboljših pisateljev vseh časov, je sam izkusil revščino v 20-ih letih 20. stoletja. "Bistvo revščine," je takrat zapisal, je v tem, da "uniči prihodnost." Zdelo se mu je izjemno, citiram: "Kako se ljudem lahko zdi samoumevno, da vam imajo pravico pridigati in moliti za vas, takoj ko vaš dohodek pade pod določeno raven." Te besede danes še kako odmevajo. Veliko vprašanje tukaj je, seveda: Kaj lahko storimo? Sodobni ekonomisti imajo na voljo nekaj rešitev. Revnim bi lahko pomagali pri birokraciji in jih z SMS-i opominjali, naj plačajo račune. To je hudo popularna rešitev za današnje politike, predvsem zato, ker je pač skoraj zastonj. Take rešitve so po moje znamenje današnjega časa, v katerem tako pogosto zdravimo simptome, ignoriramo pa temeljne vzroke. Zato se sprašujem: Zakaj ne spremenimo konteksta, v katerem živijo revni? Ali če se vrnem k računalniškemu primeru: Zakaj se ubadati s programsko opremo, ko pa lahko problem rešimo z namestitvijo več spominskega prostora? Na to se je profesor Shafir odzval z brezizraznim pogledom. Čez par trenutkov je dejal: "Aha, razumem. Hočete torej revnim dati več denarja, in tako odpraviti revščino. Ja, seveda, to bi bilo super. A bojim se, da tako levičarskih politikov, kot jih imate v Amsterdamu, v ZDA nimamo." Toda ali je to res zastarela levičarska zamisel? Nekoč sem bral o starem načrtu- nekaj, kar so nekoč predlagali vodilni misleci. Filozof Thomas More je to prvi nakazal v svoji knjigi Utopija, pred več kot 500 leti. Drugi zagovorniki ideje segajo tako na levo kot desno stran spektra, denimo borec za državljanske pravice Martin Luther King ali ekonomist Milton Friedman. In zamisel je neverjetno enostavna: zagotovljen temeljni dohodek. Kaj je to? To je preprosto. Gre za mesečna sredstva, ki pokrijejo osnovne potrebe: hrano, bivališče, izobraževanje. Je povsem brezpogojna in nihče ne bo zahteval, da zanjo kaj naredite, nihče vam ne bo ukazoval, kaj naj z njo napravite. Temeljni dohodek ni usluga, je pravica. Ne nosi nobene stigme. Ko sem spoznal pravo naravo revščine, sem se vprašal: Je to ideja, na katero smo čakali? Je res lahko tako preprosto? Potem sem naslednja tri leta prebral vse, kar sem našel o temeljnem dohodku. Raziskal sem na ducate poskusov, ki so jih naredili po svetu, in kmalu sem naletel na zgodbo o kraju, ki mu je uspelo dejansko odpraviti revščino. Toda potem ... so na to skoraj vsi pozabili. Zgodba se začne v Dauphinu v Kanadi. Leta 1974 so vsi v tem majhnem kraju imeli zagotovljen temeljni dohodek, zato nihče ni živel pod pragom revščine. Na začetku poskusa je v mesto prišla vojska raziskovalcev. Štiri leta je vse potekalo odlično. Nato so v Kanadi izvolili novo vlado, ki ni videla smisla v dragem poskusu. Postalo je jasno, da ni denarja za analizo rezultatov, in raziskovalci so dokumente pospravili v okoli 2000 škatel. Minilo je 25 let, dokler ni kanadska profesorica Evelyn Forget teh škatel našla. Tri leta je s podatki opravljala vse vrste statističnih analiz in naj se je še tako trudila, je bil rezultat vedno isti: poskus je bil prepričljivo uspešen. Evelyn Forget je odkrila, da so prebivalci Dauphina postali bogatejši, pametnejši in bolj zdravi. Šolski uspeh otrok se je zelo povečal. Delež bolnikov v bolnišnici se je zmanjšal za 8,5 odstotka. Nasilje v družini je upadlo, prav tako težave z duševnim zdravjem. In ljudje niso pustili svojih služb. Malo manj so delali edino mlade matere in študenti, ti zadnji so se dlje šolali. Podobne rezultate najdemo v številnih poskusih po svetu, od ZDA do Indije. Se pravi ... naučil sem se tega: ko gre za revščino, bi se mi, bogati, morali nehati delati, da vse vemo. Revnim ne pošiljajmo čevljev in medvedkov, saj jih sploh ne poznamo. In znebimo se veleindustrije paternalističnih birokratov. Zakaj ne bi njihovih plač dali revnim, tistim, ki rabijo pomoč. (aplavz) Veste, dobra stran denarja je v tem, da ga ljudje lahko porabijo za nakup potrebščin, ne za stvari, ki so potrebne po mnenju samozvanih strokovnjakov. Pomislite, koliko odličnih znanstvenikov in podjetnikov in piscev, kot je bil George Orwell, trpi v pomanjkanju. Pomislite, koliko energije in talenta bi sprostili, če bi se enkrat za vselej rešili revščine. Menim, da bi temeljni dohodek deloval kot tvegani kapital za ljudi. Ne moremo si privoščiti, da ga ne uvedemo, saj je revščina noro draga. Poglejte strošek revščine otrok v ZDA. Ocenjen je na 500 milijard dolarjev letno, od višjih stroškov za zdravstvo do več šolskega osipa ter več kriminala. To je neverjetna izguba človeškega potenciala. A spregovorimo še o tistem očitnem. Kako si lahko sploh privoščimo zagotovljen temeljni dohodek? No, pravzaprav je dosti ceneje, kot si mislite. V Dauphinu so ga financirali z negativnim davkom na dohodek. Ljudje so torej dobili dodatni dohodek, ko so padli pod mejo revščine. Po tem scenariju, bi po ocenah ekonomistov, s stroškom 175 milijard dolarjev, kar je četrtina izdatkov za vojsko v ZDA in en odstotek BDP, vse revne Američane dvignili nad mejo revščine. Revščino bi lahko odpravili. To bi moral biti naš cilj. (aplavz) Čas za majhne ideje in mini spodbude je minil. Res verjamem, da je prišel čas za radikalne nove ideje in da je temeljni dohodek veliko več kot le še en ukrep. Zahteva tudi popoln obrat v razumevanju dela. In v tem smislu ne bo odrešil samo revnih, ampak vse nas. Milijonom ljudi se danes zdi, da ima njihovo delo malo smisla in pomena. Nedavna anketa med 230.000 uslužbenci v 142 državah je pokazala, da jih le 13 odstotkov dejansko uživa v svoji službi. V drugi anketi je 37% britanskih delavcev dejalo, da je njihovo delovno mesto pravzaprav nepotrebno. Kot pravi Brad Pitt v filmu Klub golih pesti: ""Prevečkrat imamo službe, ki jih sovražimo, zato da kupimo drek, ki ga ne rabimo." (smeh) Ne razumite me narobe, ne govorim o učiteljih in smetarjih in negovalcih. Če oni nehajo delati, smo v težavah. Govorim o dobro plačanih profesionalcih z odličnimi življenjepisi, ki služijo denar z... strateškimi sestanki s kolegi, ter razpravami o dodani vrednosti disruptivnega soustvarjanja v omreženi družbi. (smeh) (aplavz) Ali nekaj takega. Pomislite, koliko talenta mečemo stran, enostavno s tem, da otrokom govorimo, da morajo "zaslužiti za življenje". Ali pa, kot je matematični genij s Facebooka pred leti dejal: "Najboljši umi moje generacije razmišljajo o tem, kako ljudi zvabiti, da kliknejo na reklamo." Zgodovinar sem. In če nas zgodovina česa uči, nas uči tega, da so stvari lahko drugačne. Nič neizogibnega ni v tem, kako oblikujemo družbo in gospodarstvo. Ideje lahko spreminjajo svet in tudi ga. In predvsem v zadnjih letih je po moje postalo kristalno jasno, da ne moremo ostati pri statusu quo, da potrebujemo nove ideje. Vem, mnogi ste pesimistični zaradi naraščajoče neenakosti, ksenofobije, podnebnih sprememb. A ni dovolj, da vemo, da smo proti. Moramo biti tudi za nekaj. Martin Luther King ni rekel: "Imam nočno moro." (smeh) Imel je sanje. (aplavz) Torej ... tole so moje sanje: Verjamem v prihodnost, kjer vrednost dela ni določena z višino plače, ampak s količino sreče, ki jo delite, ter s smislom, ki ga dajete. Verjamem v prihodnost, kjer se ne izobražujemo za še eno nekoristno službo, ampak za dobro življenje. Verjamem v prihodnost, kjer odsotnost revščine ni privilegij, temveč pravica za vse. Tako torej. Tako. Imamo raziskave, imamo dokaze in imamo sredstva. Več kot 500 let po tem, ko je Thomas More pisal o temeljnem dohodku, in sto let po tem, ko je George Orwell odkril pravo naravo revščine, moramo spremeniti svoj pogled na svet, saj revščina ni znak slabega karakterja. Revščina je pomanjkanje denarja. Hvala. (aplavz)