Jennifer Healey: Če bi avti lahko govorili, bi se lahko izognili nesrečam

Ko vozimo, smo v steklenem balonu, z zaklenjenimi vrati, pritikamo na plin in zanašamo se na naše oči, četudi lahko vidimo le nekaj avtov pred nami in nekaj za nami. Ampak kaj če bi lahko avtomobili med sabo posredovali informacije o položaju in hitrosti in bi z modeli predvidevanja izračunali najvarnejšo pot za vse na cesti? Jennifer Healey si predstavlja svet brez prometnih nesreč. (Posnetek: TED@Intel)

Priznajmo si:

Vožnja je nevarna.

Je ena od stvari o katerih ne razmišljamo radi,

ampak dejstvo, da se religiozne ikone in nalepke za srečo

pojavljajo na armaturnih ploščah po svetu,

priča o dejstvu, da se tega zavedamo.

Prometne nesreče so glavni povzročitelj smrti

pri ljudeh od 16 do 19 let, v Združenih Državah --

glavni vzrok smrti --

in 75 procentov teh nesreč ni v povezavi

z drogami ali alkoholom.

Torej, kaj se dogaja?

Nihče ne more zagotovo vedeti,
ampak spomnim se svoje prve nesreče.

Bila sem mladi voznik na avtocesti

in pri avtu pred mano sem videla, da so se prižgale zavorne luči.

Pomislila sem "V redu, ta upočasnjuje,

tudi samo bom upočasnila."

Pritisnila sem na zavoro.

Ampak ne, ta pred mano ne upočasnjuje.

Ta se ustavlja, popolnoma, ustavlja se sredi avtoceste.

Šel je iz 65 (100 km/h) -- do nič?

Pritisnila sem na zavoro.

Čutila sem, da se je uklopil ABS in avto je še kar peljal,

in ne bo se ustavil, in vem, da se ne bo ustavil,

in zračna blazina se je sprožila, avto je bil totalka.

Na srečo nihče ni bil poškodovan.

Ampak nisem vedela, da se bo tisti avto ustavil,

in mislim, da smo sposobni česa boljšega.

Mislim, da lahko preoblikujemo vožnjo,

s tem, da dovolimo, da se naši avti pogovarjajo med sabo.

Želim, da malo pomislite

kako je dandanes voziti.

Sedeš v avto. Zapreš vrata. Si v steklenem mehurčku.

Ne moreš imeti neposrednega občutka sveta okoli tebe.

Si v tem povečanem telesu.

Tvoja naloga je, da ga usmerjaš

po delno vidnih cestah,

med drugimi jeklenimi velikani, pri super-človeški hitrosti.

Ja? In vse kar imaš kot vodilo, sta tvoji dve očesi.

Torej, to je vse kar imaš,

oči, ki niso bile ustvarjene za to nalogo.

Potem ljudje rečejo, stvari, kot so:

Hočeš zamenjati pas,

kaj je prva stvar, ki ti jo naročijo?

Nehaj gledati na cesto. Tako je prav.

Ne glej kam greš, obrni se,

preveri mrtve kote,

in vozi po cesti, ne da bi gledal kam pelješ.

Ti in vsi ostali. To je varen način vožnje.

Zakaj to počnemo? Ker moramo.

Moram sprejeti odločitev, naj gledam sem ali naj gledam sem.

Kaj je bolj pomembno?

In po navadi nam gre odlično

z izbiranjem in razmišljanjem čemu na cesti se posvetimo.

Ampak včasih kaj spregledamo.

Včasih kaj zaznamo narobe ali pa prepozno.

V nešteto nesrečah, voznik pravi:

"Nisem ga videl."

In temu verjamem. Temu verjamem.

Vsega ne moremo videti.

Ampak danes imamo tehnologijo, ki nam lahko pomaga, da to izboljšamo.

V prihodnosti, ko si bodo avti izmenjevali podatke,

ne bomo videli le za tri avte naprej,

ampak za tri avte nazaj, v desno in levo,

vse to hkrati, iz ptičje perspektive,

pravzaprav bomo videli v tiste avte.

Videli bomo lahko hitrost avta, ki je pred nami,

da vidimo kako hitro pospešuje ali se ustavlja.

Če se popolnoma ustavlja, bom vedela.

In z izračuni in algoritmi in modeli predvidevanja,

bomo lahko videli v prihodnost.

Lahko se vam zdi nemogoče.

Kako lahko predvidiš prihodnost? To je težko.

V bistvu ne. Z avti ni nemogoče.

Avti so tridimenzionalni predmeti

s stalnim položajem in hitrostjo.

Potujejo po cesti.

Pogosto potujejo po vnaprej zastavljeni poti.

Res ni tako težko ustvariti razumnih predvidevanj

glede tega, kje bo avto v prihodnosti.

Tudi, če si v avtu

in pride mimo motorist --bshoom!--

85 milj na uro (140 km/h).

Vem, da ste to že doživeli --

ta motorist ni "kar prišel od nikoder".

Ta motorist je bil na cesti verjetno zadnje pol ure.

(Smeh)

Res? Mislim, gotovo ga je nekdo videl.

10, 20, 30 milj nazaj, nekdo ga je videl

in takoj, ko ga en avto vidi

in ga postavi na zemljevid, je na zemljevidu --

položaj, hitrost,

lahko rečemo, da bo pot nadaljeval pri 85 mph (140 km/h).

Ti boš vedel, ker bo vedel tvoj avto, ker

mu bo tisti drugi avto zašepetal na uho,

npr.: "Mimogrede, pet minut,

motorist, pazi."

Lahko narediš razumna predvidevanja o vedenju avtov.

Mislim, saj so 'Newtonski' predmeti.

To je pri njih zelo prikladno.

Torej, kako do tega?

Začnemo lahko z nečim preprostim,

kot je izmenjava podatkov o polažaju med avti,

samo z delitvijo GPS-ja.

Če imam GPS in kamero v avtu,

se mi kar zdi kje sem

in kako hitro peljem.

Z računalniškim pogledom lahko predvidim kje

so avti okoli mene, nekako, in kam grejo.

In enako je z ostalimi avti.

Lahko natančno vedo kje so,

in se jim zdi kje so ostali avti.

Kaj se zgodi, če si dva avta delita podatke,

če se pogovarjata?

Lahko vam povem natanko kaj se zgodi.

Oba modela se izboljšata.

Vsi imajo korist.

Profeso Bob Wang in njegova ekipa

so naredili računalniško simulacijo kaj se zgodi,

ko se približna predvidenja združi, celo pri malo prometa,

kjer si avti le delijo GPS podatke.

In to raziskavo smo premaknili iz računalniške simulacije

v robotske testne neprave s senzorji,

ki so v avtih, zdaj na te robote:

stereo kamere, GPS

in dvodimenzionalne laserske pregledovalce območja,

ki so navadno v vzvratnih sistemih.

Dodali smo tudi diskreten radio za komunikacijo na kratke razdalje,

in roboti se med sabo pogovarjajo.

Ko se ti roboti približajo eden drugemu,

si izmenjajo natančne podatke o položaju

in lahko se eden drugemu izogibajo.

Zdaj dodajamo več in več robotov

in odkrili smo nekaj problemov.

Eden od problemov se pojavi, ko je preveč tega pogovarjanja,

potem je težko obdelati toliko podatkov, zato je treba nekatere prioritizirati

in s tem nam pomagajo modeli predvidevanja.

Če vaši robotski avti sledijo predvidenim potem,

se ni potrebno posvečati vsem njim.

Prednost daš tistemu,

za katerega se vidi,
da mogoče ne bo sledil načrtu.

Ta zna biti problem.

In lahko predvidiš novo pot.

Tako da ne veš samo da pelje izven načrta, ampak veš kako.

In veš katere voznike je potrebno opozoriti, da se umaknejo s poti.

In hoteli smo narediti -- kako lahko najbolje opozorimo vse?

Kako lahko ti avti šepetajo "Moraš se umakniti s poti."?

No, odvisno je od dveh stvari:

prva je zmožnost avta

in druga je sposobnost voznika.

Če ima nekdo res dober avto,

ampak telefonira ali počne kaj drugega,

potem ni v najboljšem položaju,

da bi reagiral v sili.

Zato smo začeli ločeno raziskavo

o modeliranju voznikovega stanja.

In zdaj, z uporabo treh kamer

zaznamo, če voznik gleda naprej,

stran, dol, na telefon

ali sreba kavo.

Lahko predvidimo nesreče

in lahko predvidimo kdo in kateri avto,

sta na najboljšem položaju, da se umakneta

za najvarnejšo pot vseh.

Temeljno, te tehnologije danes obstajajo.

Mislim, da je največja težava s katero se soočamo

naša lastna volja za izmenjavo podatkov.

Misli, da gre za zaskrbljujoče mišljenje,

ta misel, da nas bodo avti opazovali,

da bodo govorili o nas z drugimi avti,

da se bomo vozili po cesti v morju govoric.

Ampak verjamem, da je lahko storjeno tako, da je naša privatnost zaščitena,

tako kot zdaj, ko pogledam vaš avto od zunaj,

v resnici ne vem nič o vas.

Če pogledam vašo registracijo,

ne vem kdo ste.

Verjamem, da lahko naši avti govorijo o nas za našimi hrbti.

(Smeh)

In mislim, da bo to dobro.

Hočem, da razmislite za trenutek,

če res nočete, da bi raztresena najstnica za vami

vedela, da zavirate,

da se popolnoma ustavljate.

S tem, da delimo podatke,

storimo kar je najboljše za vse.

Torej, dovolite, da vas vaš avto opravlja.

S tem bodo ceste veliko varnejše.

Hvala.

(Aplavz)