Andy Puddicombe: Potrebno je samo 10 čuječnih minut

Kdaj nazadnje niste počeli popolnoma ničesar celih 10 minut? Andy Puddicombe, strokovnjak za čuječnost, opisuje preobrazbeno moč prav tega: 10 minut na dan osvežite svoj um samo s tem, da ste čuječi in doživljate sedanji trenutek (Ni potrebno kadilo in neobičajni položaji.)

Živimo v zelo aktivnem svetu.

Življenjski tempo je pogosto zelo hiter, naš um je vedno aktiven

in ves čas nekaj počnemo.

Torej, s tem v mislih bi želel, da si vzamete trenutek

in pomislite kdaj ste si nazadnje vzeli čas, da bi počeli nič?

Samo 10 minut v miru.

In ko pravim nič, tudi mislim nič.

Nič pošiljanja elektronske pošte, SMS-sov, nič interneta,

nič TV, nič klepetanja, nič branja,

prav tako nič razmišljanja o preteklosti

ali načrtovanja prihodnosti.

Preprosto početi nič.

Vidim precej breizraznih obrazov. (Smeh)

Predvidevam, da se boste morali vrniti daleč nazaj.

In to je zelo nenavadno, kajne?

Govorimo o našem umu.

Um, naše najbolj vredno in dragoceno sredstvo,

skozi katerega doživimo prav vsak trenutek našega življenja.

Um, na katerega se zanesemo, da bomo kot posamezniki

srečni, zadovoljni, čustveno trdni

in istočasno prijazni, uvidevni

in pozorni v naših odnosih z drugimi.

To je tisti um, na katerega se zanašamo,

da bomo osredotočeni, kreativni, spontani

in da bomo, v vsem kar počnemo, delovali najbolje.

In vendar si ne vzamemo nič časa, da bi poskrbeli zanj.

Pravzaprav porabimo več časa za skrb za naše avtomobile,

naša oblačila in naše lase, kot ga

-- no ja, mogoče ne za naše lase, toda saj veste kaj mislim.

Rezultat je seveda, da smo pod pritiskom.

Veste, um se vrti kot pralni stroj,

okrog in okrog, veliko težav, zapletenih čustev,

in ne vemo natančno, kako naj se s tem spoprimemo.

In žalostno dejstvo je, da smo tako raztreseni,

da nismo več navzoči v svetu, v katerem živimo.

Zamujamo stvari, ki so za nas najpomembnejše

in najbolj noro je, da vsi kar domnevamo,

ah, takšno je pač življenje, moramo ga pač tako sprejeti.

Pa v resnici ni potrebno, da je tako.

Torej, bil sem star kakšnih 11 let, ko sem šel zraven

na moj prvi tečaj meditacije.

In verjemite mi, imel je vse stereotipe, ki si jih lahko predstavljate -

sedenje s prekrižanimi nogami na tleh,

kadilo, zeliščni čaj, vegetarijanci, cel paket.

Toda moja mama je hodila tja in zanimalo me je, zato sem šel z njo.

Videl sem tudi nekaj kung fu filmov in na skrivaj

sem nekako mislil, da se bom lahko naučil leteti.

Ampak, takrat sem bil zelo mlad.

Ko sem bil tam, sem kot najbrž veliko ljudi,

domneval, da je to kot aspirin za um.

Ko si pod pritiskom, malo meditiraš.

Nisem razmišljal, da bi bilo to lahko po naravi preventivno,

dokler nisem bil star okoli 20 let. Takrat se je

v mojem življenju, v kratkem času, zgodilo kar precej stvari,

zares resnih stvari, ki so moje življenje obrnile na glavo.

In naenkrat sem bil preplavljen z mislimi,

preplavljen s težkimi čustvi, s katerimi se nisem znal soočiti.

Vsakič ko sem eno nekako potisni,

se je nekako spet pojavila druga.

Res je bil zelo stresno obdobje.

Verjetno se vsak od nas drugače sooča s stresom.

Nekateri ljudje se zakopljejo v delo,

hvaležni, da jim odvrne pozornost.

Drugi se obrnejo na svoje prijatelje, svojo družino in v tem poiščejo podporo.

Nekateri začnejo piti, jemati zdravila.

Jaz pa sem se soočil tako, da sem postal menih.

Torej, prekinil sem študij in se odpravil proti Himalaji.

Postal sem menih in začel proučevati meditacijo.

Ljudje me pogosto sprašujejo kaj sem se takrat naučil.

No, očitno so se stvari precej spremenile.

Postati spolno vzdržen menih, gotovo

spremeni veliko stvari.

Toda bilo je več kot to.

Naučilo me je -- dalo mi je večjo hvaležnost,

razumevanje sedanjega trenutka.

S tem mislim, da nismo izgubljeni v misli,

nismo raztreseni,

nismo prevzeti s težkimi čustvi,

ampak se namesto tega učimo, kako biti tu in zdaj,

kako biti čuječni, kako biti navzoči.

Menim, da je sedanji trenutek zelo podcenjen.

Zveni tako vsakdanje, in vendar tako malo časa preživimo

v sedanjem trenutku, da je vse prej kot vsakdanje.

Na Harvardu so pred kratkim objavili raziskavo,

ki je pokazala, da je naš um v povprečju

izgubljen v mislih 47 % časa.

Sedeminštirideset odstotkov.

Istočasno pa je to, stalno beganje uma,

neposreden vzrok za nesrečnost.

Že tako nismo dolgo časa tukaj,

da pa poleg tega preživimo skoraj pol našega življenja izgubljeni v mislih

in morebiti precej nesrečni,

ne vem, to je pravzaprav kar nekako tragično.

Še posebej, ker lahko nekaj naredimo,

ker obstaja pozitivna, praktična, dosegljiva,

znanstveno dokazana tehnika,

ki našemu umu omogoča, da je bolj zdrav,

da je bolj čuječ in manj raztresen.

In najlepše je, da kljub temu,

da potrebujemo samo kakšnih 10 minut na dan,

vpliva na naše celotno življenje.

Toda moramo vedeti, kako to izvesti.

Potrebujemo vajo. Potrebujemo okvir,

da se naučimo kako biti bolj čuječni.

To je v bistvu meditacija.

Spoznavati se s sedanjim trenutkom.

Moramo pa tudi vedeti, kako se tega lotiti

na pravi način, da dobimo najboljše rezultate.

In zato imam tole, če še se spraševali o tem.

Večina ljudi domneva,

da z meditacijo zaustavimo misli,

se svobodimo čustev, nekako nadzorujemo um,

toda v resnici je precej drugače.

Gre bolj za to, da stopimo korak nazaj,

misel vidimo bolj jasno,

smo priča temu kako prihaja in odhaja, čustva prihajajo in odhajajo,

brez obsojanja, s sproščenim in osredotočenim umom.

Torej na primer, če se zdaj

preveč osredotočim na žogice, ni mogoče,

da sem sproščen in vam istočasno predavam.

In enako, če se preveč sprostim, ko predavam,

ni mogoče, da se osredotočim na žogice. Spustil jih bom.

Tako v življenju, kot v meditaciji se zgodi,

da osredotočenje postane nekoliko preveč intenzivno

in življenje postane nekako takšno.

Zelo neprijetno je živeti življenje,

ko smo tako napeti in pod pritiskom.

Drugič spet lahko malo preveč umaknemo nogo s plina

in stvari postanejo nekako takšne.

Seveda med meditacijo - (Smrčanje) -

bomo zaspali.

Iščemo torej ravnotežje, osredotočeno sproščenost,

ko mislim dovolimo, da pridejo in gredo

brez običajne vpletenosti.

Ko se učimo biti čuječni, nas ponavadi

zmoti misel.

Recimo, da gre za zaskrbljujočo misel.

Vse gre torej krasno in naenkrat zagledamo zaskrbljujočo misel

in pomislimo: "Oh, nisem vedel, da me to skrbi."

Vrnemo se k njej in jo ponovimo. "Oh, zaskrbljen sem.

Oh, resnično sem zaskrbljen. Vau, tukaj je toliko zaskrbljenosti."

In, preden se zavemo,

nas skrbi zaradi zaskrbljenosti.

Veste, to je noro. To počnemo ves čas,

vsak dan.

Če se spomnite, ne vem, kdaj se vam je

zadnjič majal zob.

Veste, da se maje in veste da boli.

Toda kaj naredite vsake 20, 30 sekund?

(Mrmranje) Res boli. In tako še utrdimo zaplet.

In še kar naprej si to govorimo

in to počnemo ves čas. In samo, če se naučimo

opazovati svoj um na tak način, lahko začnemo opuščati

te zaplete in vzorce uma.

Toda, ko sedemo in začnemo opazovati um na tak način,

bomo lahko videli različne vzorce.

Lahko ugotovimo, da je um resnično nemiren in --

ves čas.

Ne bodite presenečeni, če boste čutili vzemirjenost v telesu,

ko boste sedli z namenom, da ne bi počeli nič in vaš um občutite tako.

Lahko ugotovite, da je um zelo pust

in dolgočasen in skoraj mehaničen.

Izgleda kot da

vstanete, greste na delo, jeste, spite, vstanete, delo.

Ali pa se ena nadležna misel

vrti okrog in okrog v vašem umu.

Karkoli že je, meditacija ponuja

priložnost, možnost, da stopimo korak nazaj

in pogledamo z drugega zornega kota

ter vidimo, da stvari niso vedno takšne kot izgledajo.

Ne moremo spremeniti

vsake najmanjše stvari, ki se zgodi v našem življenju,

lahko pa spremenimo kako jo bomo doživeli.

To je potencial meditacije, čuječnosti.

Ni potrebno, da prižigate kadilo

in nikakor ni potrebno, da sedite na tleh.

Vse kar je potrebno je, da si vzamete 10 minut časa na dan,

da stopite korak nazaj, da se spoznate s sedanjim trenutkom,

in da tako občutite večji pomen

osredotočenja, miru in jasnosti v vašem življenju.

Najlepša hvala. (Ploskanje)