Vsakdo ima zgodbo, ki jo svet mora slišati

Dave Isay je odprl prvo StoryCorps kabino na newyorški postaji Grand Central leta 2003. Njegov namen je bil ustvariti miren prostor, kjer bi lahko ljudje počastili nekoga, ki jim je blizu s tem, da bi poslušali njegovo zgodbo. Od takrat se je StoryCorps razvil v največjo obstoječo zbirko posnetkov človeških glasov.
Njegova želja, ki je osvojila TED nagrado je, da se ta digitalni arhiv kolektivne modrosti človeštva razširi. Prisluhnite njegovi viziji o globalni širitvi StoryCorpsa in o tem, kako lahko postanete njegov del, tako da posnamete intervju z nekom preko StoryCorps aplikacije.

Danes bom poskušal zagovarjati tezo,

da je lahko povabilo ljubljeni osebi,
prijatelju ali celo tujcu,

da z vami posname pomemben intervju,

eden najpomembnejših trenutkov
v življenju tega človeka

in tudi v vašem.

Pri 22ih letih sem imel srečo,
da sem odkril svoje poslanstvo,

ko sem začel pisati radijske zgodbe.

Skoraj istočasno

sem izvedel, da je moj oče,
s katerim sva si bila zelo blizu, gej.

To je bilo popolno presenečenje.

Bili smo si zelo blizu kot družina

in to me je popolnoma potrlo.

V enem od najinih napetih pogovorov,

je oče omenil Stonewallski upor.

Povedal mi je,
da se je v neki noči leta 1969

skupina mladih temnopoltih
in latino transvestitov

uprla policiji
v gejevskem baru na Manhattnu,

ki se je imenoval Stonewall Inn

in kako je to zanetilo
moderno gibanje za gejevske pravice.

Ta neverjetna zgodba
je podžgala mojo radovednost.

Odločil sem se, da vzamem svoj
snemalnik in poskusim izvedeti kaj več.

S pomočjo mladega arhivarja
Michaela Shirkerja

sem izsledil vse ljudi,
ki jih je bilo moč najti,

ki so bili tisto noč
v baru Stonwall Inn.

Ko sem snemal intervjuje z njimi,

sem videl,
kako mi mikrofon omogoča,

da grem na lokacije,
ki jih sicer nikoli ne bi obiskal

in da govorim z ljudmi,
s katerimi drugače ne bi nikoli govoril.

Imel sem privilegij spoznati

nekaj najbolj zanimivih,
prodornih in pogumnih ljudi,

kar sem jih kdajkoli srečal.

To je bilo prvič, da je
bila zgodba Stonewalla

povedana na nacionalnem nivoju.

Oddajo sem posvetil svojemu očetu,

kar je spremenilo najin odnos
in moje življenje.

V naslednjih 15ih letih sem posnel
še veliko radijskih dokumentarcev.

Želel sem osvetliti življenja ljudi,
o katerih se v medijih le redko govori.

Vedno znova

sem doživel, kako lahko
preprosto dejanje intervjuja

pomeni zelo veliko ljudem,

zlasti tistim, ki so jim govorili,
da njihove zgodbe niso pomembne.

Dobesedno sem videl,
kako so se vzravnali,

ko so pričeli govoriti v mikrofon.

Leta 1998 sem naredil dokumentarec
o zadnjih cenenih hotelih

ulice Bowery na Manhetnu.

Nekateri so živeli v teh
poceni hotelih že desetletja.

Živeli so v kabinah
velikosti zaporniške celice,

pregrajenih z jekleno žico,

da nisi mogel skočiti
iz ene v drugo sobo.

Pozneje sem s fotografom Harveyem
Wangom napisal knjigo o teh ljudeh.

Spomnim se, ko sem prišel tja
z osnutkom knjige

in pokazal enemu od stanovalcev
stran, ki mu je bila posvečena.

V tišini je stal tam in jo gledal,

potem je porabil knjigo iz mojih rok

in stekel po dolgem, ozkem hodniku.

S knjigo nad glavo

je vpil: "Obstajam, obstajam!"

(Aplavz)

Na več načinov je ta "Obstajam" postal
imperativ, ki je privedel do StoryCorpsa,

ideje, ki sem jo dobil pred desetletjem.

Moja zamisel je bila, da bi
običajno dokumentarno delo

postavil na glavo.

Tradicionalno so predvajali dokumentarce,

ki so intervjuvali protagoniste
z namenom ustvarjati umetnost ali zabavo,

ali izobraževanje, ki je splošno dostopno
veliko ljudem,

jaz pa sem hotel poskusiti

nov model, kjer je intervju
sam namen dela

in ugotoviti ali lahko damo
mnogo ljudem možnost

da bi bili slišani na ta način.

Tako smo na postaji Grand Central
pred enajstimi leti

zgradili kabino, kjer je kdorkoli
lahko prišel in počastil nekoga

tako, da ga je intervjuval
o njegovem življenju.

Prideš v kabino,
kjer te sprejme moderator.

Usedeš se nasproti, na primer,
svojega starega očeta

za približno uro in poslušaš in govoriš.

Mnogo ljudi gleda na to tako:
Če bi bil to najin zadnji pogovor

kaj bi hotel vprašati
in kaj povedati tej osebi,

ki mi toliko pomeni?

Ob koncu dogodka,
odideš s posnetkom pogovora,

drug izvod pa gre
Ameriškemu narodopisnemu centru

pri Kongresni knjižnici,

da bodo lahko vaši pra-pra-pra pravnuki
nekega dne spoznali vašega starega očeta

skozi njegov glas in njegovo zgodbo.

To kabino smo odprli
v enem najbolj hektičnih mest na svetu

in povabili ljudi na te
neverjetno intimne pogovore

z drugim človeškim bitjem.

Sanjalo se mi ni, če bo ideja delovala,
pa je, že od vsega začetka.

Ljudje so izkušnjo doživeli
z veliko mero spoštovanja

in neverjetni pogovori
so se zgodili znotraj kabine.

Rad bi vam zavrtel animiran odlomek

intervjuja, posnetega v originalni kabini
na postaji Grand Central.

Slišali boste 12 letnega Joshuo Littmana,
ki intervjuva svojo mamo, Saro.

Josh ima aspergerjev sindrom.

Kot morda veste, so ti otroci
neverjetno inteligentni,

niso pa spretni v socialnih situacijah.

Ponavadi imajo obsesije.

V Joshovem primeru so to živali.

To je torej Josh,
ki se pogovarja s svojo mamo Saro

na Grand Centralu, pred devetimi leti.

(Video) Josh Littman:
Na lestvici od ena do deset,

ali misliš, da bi bilo tvoje življenje
drugačno brez živali?

Sara Littman: mislim, da bi izbrala
osmico brez živali,

saj dodajo veliko veselja življenju.

JL: Na kakšen način bi bilo
tvoje življenje drugačno brez njih?

SL: Lahko bi živela na primer
brez ščurkov in kač.

JL: Meni so kače v redu,
če niso strupene

in če te ne zadavijo.

SL: Jaz nisem prav navdušena nad njimi.

JL: Ščurek pa je le insekt,
ki ga radi sovražimo.

SL: Ja, prav res.

JL: Si kdaj pomislila, da ne boš zmogla,
ko si dobila otroka?

SL: Spomnim se, ko si bil dojenček
in si imel hude trebušne krče

in nisi in nisi nehal jokati.

JL: Kaj so krči?
SL: To je, ko te zelo boli trebuh

in potem samo kričiš, tudi po več ur.

JL: Še glasneje, kot kriči Amy?

SL: Bil si precej glasen,
Amy pa ima bolj predirljiv jok.

JL: Zdi se mi, da imajo vsi raje Amy,

kot bi bila popolni mali angelček.

SL: Razumem, zakaj se ti zdi,
da imajo ljudje raje Amy.

Ne pravim, da je to zaradi
tvojega Aspergerjevega sindroma,

ampak Amy je lažje biti prijazna,

zate pa se zdi, da je to težje.

Toda ljudje, ki si vzamejo čas,
da te spoznajo, te imajo zelo radi.

JL: Kot na primer Ben, Erik ali Carlos?
SL: Ja --

JL: Imam boljšo kvaliteto prijateljev
in manjšo kvantiteto? (Smeh)

SL: Ne bi sodila o kvaliteti,
ampak mislim--

JL: Amy, na primer,
ima rada Klavdijo, potem je ne mara,

pa jo ima spet rada in je spet ne mara.

SL: To je bolj stvar deklic, srček.

Pomembno zate je, da imaš
nekaj res dobrih prijateljev,

to je pravzaprav vse
kar potrebuješ v življenju.

JL: Ali sem postal sin, ki si ga hotela,
ko sem se rodil?

Ali sem dosegel tvoja pričakovanja?

SL: Presegel si moja pričakovanja, srček.

Seveda imaš neke predstave
o tem, kakšen bo tvoj otrok,

toda ti si me prisilil, da sem
se morala preseči kot starš, saj misliš--

JL: No, saj sem te jaz naredil za starša.

SL: Zaradi tebe sem postala starš.
Imaš prav. (Smeh)

Ampak tudi, ker razmišljaš drugače,

kot te učijo knjige o starševstvu,

sem se morala naučiti razmišljati
izven svojih običajnih okvirjev;

tako sem postala veliko bolj kreativna
kot starš in kot oseba.

Vedno ti bom hvaležna za to.

JL: Ti je to pomagalo,
ko si rodila Amy?

SL: To je pomagalo, ko se je rodila Amy.
Ti si zame tako nekaj posebnega;

veliko srečo imam, da si moj sin.

(Aplavz)

David Isay: Ko je bila ta zgodba
predvajana na radiu,

je Josh prejel stotine pisem,

ki so govorila, kako krasen otrok je.

Njegova mama Sara
je iz njih naredila knjigo

in ko so se otroci v šoli
spravili na Josha, sta jih skupaj brala.

Rad bi povedal, da sta oba junaka zgodbe

danes z nami.

Sara Littman in njen sin Josh,
ki je zdaj odličen učenec na kolidžu.

(Aplavz)

Veliko ljudi pove, da jokajo,
ko poslušajo zgodbe StoryCorpsa,

pa to ni zato, ker so zgodbe žalostne.

Večina jih ni.

Mislim, da je to zato, ker slišijo
nekaj pristnega in čistega

v tem času, ko včasih težko ločimo

kaj je res in kaj je le marketing.

Na nek način je to anti-resničnostni šov.

Nihče ne pride v StoryCorps,
da bi obogatel.

Nihče ne pride, da bi postal slaven.

Gre preprosto za dejanje
velikodušnosti in ljubezni.

Večina je povsem navadnih ljudi,

ki govorijo o življenjih, živetih s
prijaznostjo, pogumom in dostojanstvom

in ko slišiš tako zgodbo

imaš včasih občutek,
da hodiš po sveti zemlji.

Eksperiment na Grand Centralu
je torej deloval,

zato smo se razširili po vsej deželi.

Danes je že več kot 100.000 ljudi
v vseh petdesetih državah

in tisočih mestih po celi Ameriki

posnelo StoryCorps intervjuje.

To je trenutno največja obstoječa
zbirka človeških glasov.

(Aplavz)

Najeli in usposobili smo
stotine moderatorjev,

ki pomagajo in vodijo ljudi
skozi to izkušnjo.

Večina na StoryCorpsu dela leto ali dve,

potujejo po deželi
in zbirajo modrosti človeštva.

Temu pravijo pričevanje

in če jih boste vprašali,

vam bodo povedali,
da je najpomembnejša stvar,

ki so se jo naučili ob
pričevanju tem intervjujem

to, da so ljudje v osnovi dobri.

V prvih letih delovanja
StoryCorpsa bi lahko temu oporekali,

češ da obstaja neka pristranska selekcija,

ampak po deset tisočih intervjujev
z vsemi mogočimi ljudmi,

v vsakem koncu dežele--

bogati, revni, od pet do stopetletnikov,

80 različnih jezikov,
različna politična prepričanja --

si moramo priznati, da imajo
morda ti ljudje prav.

Tudi sam sem se ogromno naučil
iz teh intervjujev.

O poeziji, o modrosti in o milosti,

ki jo najdemo v besedah ljudi okoli nas,

ko si preprosto vzamemo čas za poslušanje.

Kot na primer ta intervju

med uradnikom iz Brooklyna,
Dannyjem Perasem,

ki je pripeljal svojo ženo Annie,
da bi ji povedal o svoji ljubezni do nje.

(Avdio) Danny Perasa: Veš, takole je:

Vedno se počutim krivega,
ko ti rečem "ljubim te."

In pogosto ti to povem.
Povem ti zato, da te spomnim,

da ne glede na to, kako nemaren sem,
to prihaja iz mene.

Je kot bi slišal krasno pesem
iz starega, hreščečega radia

in lepo od tebe je,
da si obdržala ta star radio.

Annie Perasa: Če ne najdem
sporočila na kuhinjski mizi,

mislim, da je nekaj narobe.

Vsako jutro mi napišeš
ljubezensko pismo.

DP: Edina stvar, ki bi lahko šla narobe,

bi bila, da nisem našel kulija.

AP: Moji princesi:

Zunaj močno dežuje.

Poklical te bom ob 11:20.

DP: Romantična vremenska napoved.

AP: Ljubim te. Ljubim te.
Ljubim te.

DP: Ko je nekdo srečno poročen,
ni važno kaj se zgodi v službi,

ni važno, kaj se zgodi v preostanku dneva;

doma ga čaka zatočišče,

ve, da lahko nekoga objame,

ne da bi ga ta oseba zavrnila s
"Pusti me na miru."

Biti poročen je kot bi imel
barvno televizijo.

Nikoli več nočeš črno-bele.

(Smeh)

DI: Danny je imel približno meter in pol,

je škilil in imel le en kriv zob,

toda Danny Perasa je premogel
več romantike v svojem mezincu,

kot vsi holivudski lepotci skupaj.

Kaj sem se še naučil?

Naučil sem se o skoraj
nepredstavljivi sposobnosti

odpuščanja človeškega duha.

Naučil sem se o vzdržljivosti in o moči.

Na primer pri intervjuju
med Osheo Israelom in Mary Johnson.

Ko je bil Oshea najstnik,
je ubil Maryjinega edinega sina,

Laramiuna Byrda, v uličnem pretepu.

Desetletje kasneje je Mary šla v zapor,

da bi spoznala Osheo in ugotovila
kdo je ta oseba,

ki je vzela življenje njenemu sinu.

Počasi in proti pričakovanjem
sta postala prijatelja.

Ko je bil končno izpuščen iz zapora,

se je Oshea nastanil
poleg Maryjinega doma.

To je le kratek izsek pogovora,
ki sta ga imela

kmalu po tem, ko je bil Oshea izpuščen.

(Video) Mary Johnson: Mojega sina
ni več tu.

Nisem ga videla diplomirati,
zdaj pa greš ti na kolidž.

Imela bom možnost videti tebe diplomirati.

Nisem doživela njegove poroke.

Upam, da bom nekega dne
lahko to izkusila pri tebi.

Oshea Israel: Samo da slišim
te tvoje besede, in da si

v mojem življenju na ta način,
je zame motivacija.

Motivira me,
da se trudim ostati na pravi poti.

Še vedno verjameš vame

in da si zmožna tega, ne glede na
vso bolečino, ki sem ti jo povzročil,

je neverjetno.

MJ: Vem, da ni lahko skupaj
deliti najino zgodbo,

celo ko zdaj tu sediva in se gledava.

Vem, da ni lahko in te
občudujem, ker to zmoreš.

OI: Rad te imam, gospa.
MJ: Tudi jaz te imam rada, sin.

(Aplavz)

DI: Neštetokrat so me intervjuji spomnili
na pogum in dobroto ljudi

in na to, kako se tok zgodovine vedno
usmeri proti pravičnosti.

Kot zgodba Alexis Martinez,
ki se je rodila kot Arthur Martinez

v naselju projekta Harold Ickes
v Chicagu.

V intervjuju govori s hčerko Lesley

o tem, kako se je
kot mlad fant pridružila tolpi

in kako je kasneje v življenju
spremenila spol in postala ženska.

To sta Alexis in njena hči Lesley.

(Avdio) Alexis Martinez: Ena najtežjih
stvari zame je bil

strah, da ne bom imela dovoljenja

biti prisotna v življenju svojih vnukinj,

toda ti si ta strah povsem ovrgla.

Ti in tvoj mož.

En od rezultatov tega v mojem
odnosu z vnukinjami je,

da se včasih kregajo med sabo,
če sem ona ali on.

Lesley Martinez: Ampak prosto
lahko govorijo o tem.

AM: Lahko govorijo o tem,
ampak zame je to pravi čudež.

LM: Ni se ti treba opravičevati
in biti previdna glede besed.

Ne bomo te izločili.
To je nekaj, kar sem vedno

želela da veš: da si ljubljena.

AM: Veš, zdaj to živim vsak dan.

Hodim po ulicah kot ženska
in res sem pomirjena s tem kdo sem.

Mogoče si želim,
da bi imela nežnejši glas,

ampak zdaj živim v ljubezni
in tako skušam živeti vsak dan.

DI: Zdaj živim v ljubezni.

Povedal vam bom skrivnost
o StoryCorpsu.

Potrebno je nekaj poguma,
da imamo take pogovore.

StoryCorps nagovarja našo umrljivost.

Udeleženci vedo, da bodo ti posnetki
slišani dolgo po tem, ko jih več ne bo.

Zdravnik Ira Byock, ki dela v hospicu,

je sodeloval z nami in snemal intervjuje

z umirajočimi.

Napisal je knjigo z naslovom
"Štiri najpomembnejše stvari"

o štirih stvareh, ki jih želiš reči
najpomembnejšim ljudem v tvojem življenju

pred smrtjo:

hvala, rad te imam,

odpusti mi, odpuščam ti.

To so najmočnejše besede,
ki jih lahko izrečemo en drugemu

in to se pogosto zgodi
v kabini StoryCorpsa.

Občutek možnosti dokončanja odnosa
z nekom, ki nam je drag --

nič obžalovanj, nič neizrečenega.

Je težko in zahteva pogum,

toda zato smo živi, kajne?

Torej, TED nagrada.

Ko me je prvič kontaktiral
TED in Chris pred meseci

glede možnosti nagrade,
sem bil povsem prevzet.

Prosili so me, da napišem
kratko željo za človeštvo,

ne več kot 50 besed.

Premislil sem in napisal teh 50 besed

in nekaj tednov kasneje
me je poklical Chris in mi dal zeleno luč.

Tu je moja želja:

Da bi nam pomagali

razširiti vse, kar smo se naučili
skozi StoryCorps

na cel svet.

Da bi lahko vsak kjerkoli
z lahkoto posnel pomemben intervju

z drugim človeškim bitjem,
ki bo potem arhiviran za prihodnje rodove.

Kako bomo to dosegli? S tem.

Hitimo v prihodnost,
kjer bo imel vsak na svetu

dostop do enega od teh,

ki imajo moč, ki si je niti predstavljati
nisem mogel pred enajstimi leti,

ko smo začeli s StoryCorpsom.

Ima mikrofon,

lahko ti da navodila

in lahko pošilja glasovne datoteke.

To so osnovne sestavine.

Prvi del želje je tako že v teku.

V zadnjih mesecih

je ekipa StoryCorpsa zagnano razvijala

aplikacijo, ki bo pripeljala
StoryCorps ven iz kabin,

da ga bo lahko izkusil
kdorkoli, kjerkoli, kadarkoli.

Spomnite se, SoryCorps je vedno
predstavljal dva človeka in moderatorja,

ki jima je pomagal posneti pogovor,
ki se ga bo hranilo za vse čase.

Toda prav zdaj

izdajamo beta verzijo
StoryCorps aplikacije.

Ta aplikacija deluje kot moderator,
ki te vodi skozi

proces StoryCorps intervjuja,

ti pomaga izbrati vprašanja

in ti ponuja nasvete, ki jih potrebuješ,

da posnameš pomemben
StoryCorps intervju,

potem pa ga zgolj s pritiskom tipke
arhiviraš v Kongresni knjižnici.

To je lažji del naloge, tehnologija.

Pravi izziv pa ostaja vam:

da izkoristite to orodje in
ugotovite, kako ga lahko uporabimo

po vsej Ameriki in po vsem svetu,

da bo namesto tisoče posnetih
StoryCorp intervjujev letno,

potencialno posnetih deset tisoče

ali stotine tisočev

in morda celo več.

Predstavljaje si, na primer,
nacionalno domačo nalogo,

kjer bi moral vsak študent
ameriške zgodovine po celi državi

posneti intervju s starejšo osebo
ob zahvalnem dnevu.

Tako bi bila v enem samem vikendu

zajeta ameriška življenja
in izkušnje celotne generacije.

(Aplavz)

Predstavljajte si matere na nasprotnih
straneh konflikta nekje na svetu,

ki bi se usedle k pogovoru,
pa ne da bi govorile o konfliktu,

pač pa, da bi ugotovile, kdo so ti ljudje

in bi na ta način pričele
graditi vezi zaupanja;

ali pa, da bi nekoč
postala tradicija po vsem svetu,

da bi se ljudi počastilo
s StoryCorps intervjujem

na njihov 75 rojstni dan;

ali pa, da bi ljudje v vaši skupnosti

šli v domove za ostarele, v bolnišnice
ali v zavetišča za brezdomce, v zapore

opremljeni s to aplikacijo in počastili
ljudi, ki sicer niso slišani,

jih povprašali kdo so,
kaj so se naučili v življenju

in kako želijo, da se jih spominjamo.

(Aplavz)

Pred desetimi leti sem posnel
StoryCorps intervju s svojim očetom,

ki je bil psihiater
in je postal znan gejevski aktivist.

To je najina slika ob tistem intervjuju.

Nikoli nisem mislil na ta intervju,
do pred nekaj leti,

ko je moj oče, za katerega se je zdelo,
da je popolnoma zdrav,

ki je še vedno sprejemal paciente
40 ur na teden,

dobil diagnozo raka.

Le nekaj dni za tem
je povsem nenadno umrl.

Bil je 28. junij 2012,

obletnica Stonewallskega upora.

Ta intervju sem prvič
poslušal ob treh zjutraj

na dan, ko je umrl.

Doma imam majhna otroka

in vedel sem, da je edini način,
da bosta lahko spoznala to osebo,

ki je bila tako ključna v mojem življenju,
skozi ta posnet pogovor.

Mislil sem, da ne morem
še bolj verjeti v StoryCorps,

ampak v tistem trenutku sem

v vsej polnosti in z vsem svojim bitjem
občutil pomembnost teh posnetkov.

Vsak dan prihajajo k meni ljudje,

ki mi pravijo: "Želim si, da bi
intervjuval očeta ali babico ali brata,

pa sem čakal predolgo."

Zdaj ni treba nikomur več čakati.

V tem času,

ko je toliko komunikacije
bežne in nepomembne,

vas vabimo k skupnemu
ustvarjanju digitalnega arhiva

pogovorov, ki so trajni in pomembni.

Pomagajte nam ustvariti
to darilo za naše otroke,

ta testament vsemu,
kar smo kot človeška bitja.

Upam, da nam boste pomagali
izpolniti to željo.

Intervjuvajte člana družine,
prijatelja ali celo tujca.

Skupaj lahko ustvarimo
arhiv modrosti človeštva

in morda se bomo na ta način

naučili bolj poslušati in manj kričati.

Morda nas bodo ti pogovori spomnili
na to, kar je zares pomembno.

In morda, samo morda

nam bo to pomagalo
prepoznati preprosto resnico,

ki pravi, da je vsako življenje,
prav vsako

enako in neskončno pomembno.

Najlepša hvala.

(Aplavz)

Hvala. Hvala.

(Aplavz)

Hvala.

(Aplavz)