O pozitivni psihologiji

Martin Seligman govori o psihologiji -- kot o raziskovalnem področju in kot o delu ena-na-ena z vsakim pacientom in vsakim praktikom. Do česa lahko psihologija pomaga človeku s tem, ko se oddaljuje od osredotočenosti le na bolezni?

Ko sem bil predsednik
Ameriškega psihološkega združenja,

so me poskušali izuriti v komuniciranju z mediji,

in srečanje s CNN

povzema to, o čemer bom govoril danes,

kar je enajsti razlog, zakaj bi bili optimistični.

Urednik revije Discover nam jih je povedal deset,

jaz pa vam bom povedal enajstega.

In so prišli do mene -- CNN -- ter rekli, "Profesor Seligman,

bi nam lahko povedali kaj o stanju psihologije dandanes?"

Radi bi naredili intervju z vami o tem." In jaz sem rekel, "Super."

Nato je rekla, "Ampak to je CNN in na razpolago imate le majhen izseček."

Potem sem vprašač, "No, koliko besed pa dobim?"

In ona reče, "Eno."

(smeh)

Zaženejo kamere in ona reče, "Profesor Seligman,

kakšno je stanje v psihologiji dandanes?

"Dobro."

(Smeh)

"Rez, rez. To ne bo dobro.

Mislim, da bi vam res morali dati daljši izseček."

"Koliko besed pa dobim tokret?" "Mislim, no, dve dobite.

Doktor Seligman, kakšno je stanje v psihologiji dandanes?"

"Ni dobro."

(Smeh)

"Poglejte, doktor Seligman,

videti je, da se ne počutite udobno s tem medijem.

Bolje bi bilo, ko bi vam dali pravi izseček.

Tokrat dobite tri besede.

Profesor Seligman, kakšno je stanje v psihologiji dandanes?

"Ni dovolj dobro." In to je tema, o kateri bom govoril sedaj.

Rad bi razložil, zakaj je bila psihologija dobro, zakaj ni bila dobro

in kako bi lahko, v naslednjih desetih letih, bila dovolj dobro.

In sočasno bi rad rekel nekaj podobnega glede tehnologije,

zabave industrije in oblikovanja, saj se mi zdi, da se soočajo s podobnimi problemi.

Torej, zakaj je bila psihologija dobro?

Več kot 60 let je psihologija delovala znotraj boleznskega modela.

Pred desetimi leti, ko sem potoval z letalom,

in se predstavil svojim sopotnikom ter jim povedal, kaj počnem,

so se presedli stran od mene.

Govorili so, pravzaprav pravilno,

da je bistvo psihologije v iskanju tega, kar je z nekom narobe. Najdi čudaka.

Sedaj pa, ko ljudem povem, kaj počnem, se mi ljudje približajo.

In kar je bilo dobro glede psihologije,

okoli 30 milijard dolarjev NIMH investicije,

glede delavanja znotraj bolezenskega modela

in glede tega, kako se dojema psihologijo,

je, da pred 60 leti nobena bolezen bi bila ozdravljiva --

šlo je za izkrivljanje resnice.

Sedaj se čahko 14 motenj zdravi,

dve izmed teh pa sta dejansko ozdravljivi.

Poleg tega se je je prišlo do tehnološkega napredka,

znanost mentalnih bolezni.

Ugotovili smo, da lahko vzamemo meglene koncepte -- kot sta depresija, alkoholizem --

in jih merimo z natančnostjo.

Da lahko ustvarimo klasifikacijo mentalnih bolezni.

Da lahko razumemo vzroke mentalnih bolezni.

Da lahko gledamo preko časa na iste ljudi --

ljudje, na primer, ki si genetsko ranjivi za shizofrenijo --

in se vprašali, kakšna je prispevek materinske vloge neodvisno od genetike

in smo tako lahko izolirali tretje spremenljivke

z izvajanjem eksperimentov o mentalnih bolezni.

Kar je najboljše, smo sposobni, v zadnjih 50 letih,

izumljati farmakološke in psihološkie tretmaje.

Nato smo bili jih bili sposobni rigorozno testirati

v naključnm dodeljevanju, placebo kontrolni dizajn,

in zavrgli tiste stvari, ki niso delovale in obdržali tiste, ki so.

Zaključek tega je, da psihologija in psihiatrija v zadnjih 60 letih

lahko dejanko trdita, da lahko naredimo nesrečne ljudi manj nesrečne.

Meni se zdi to čudovito. Ponosen sem na to.

Ampak kar ni bilo v redu, so tri poledice, ki iz povedanega izhajajo.

Prva je morala,

da so psihologi in psihiatri postali viktimologi in patologi,

in je naš pogled na človeško naravo tak -- če se zanjdeš v teževah, bodo nate padale opeke.

Pozabili smo, da ljudje sprejemajo odločitve in izbirajo.

Pozabili smo na odgovornost. To je bila prva napaka.

Druga napaka je bila, da smo pozabili na ljudi.

Pozabili smo na možnost izboljšanja normalnih življenj.

Pozabili smo na misijo narediti relativno zadovoljne ljudi še bolj srečne,

bolj izpolnjene, bolj produktivne. In "genij", "visoko talentiran" sta postali umazani besedi.

Nihče ne deluje tako.

In tretji problem bolezenskega modela je,

da v naglici narediti nekaj za ljudi v težavah,

da v naglici narediti nekaj, zato da bi popravili škodo,

nikoli nismo pomislili, da bi razvili intervencije,

ki bi naredile ljudi srečnejše, pozitivne intervencije.

Torej to ni bilo dobro.

To je pripeljalo ljudi, kot so Nancy Etcoff, Dan Gilbert,

Mike Csikszentmihalyi in mene do delovanja v smeri, ki ji jaz pravim pozitivna psihologija,

ki ima tri cilje.

Prvi cilje je, da bi moralo biti psihologijo zanimati tako

človeške moči kot človeške šibkosti.

Prav tako bi se morala ukvarjati z gradnjo moči kot tudi s popravljanjem škode.

Moralo bi jo zanimati, kar je v življenju najboljšega.

Moralo bi jo zanimati, kako narediti življenja normalnih ljudi še bolj zadovoljujoča,

prav tako delo z geniji in z vzgajanjem visokih talentov.

V zadnjih 10 letih in z upanem za prihodnost,

smo videli začetke znanosti pozitivne psihologije,

znanost o tem, kaj naredi življenje vredno živeti.

Zdi se, da lahko merimo različne oblike sreče.

Kdor koli med vami, lahko brezplačno obišče to spletno stran

in izpolni velik nabor testov, ki merijo srečo.

Lahko me vprašate, kako lahko postavite pozitivne emocije, pomen,

zanos nasproti dobesedno na desettisoče drugih ljudi?

Naredili smo nasprotje diagnostičnega priročnika mentalnih bolezni,

klasifikacija moči in verlin, ki zajame razmerje med spoloma,

kako jih definitati, kako jih diagnosticirati,

kaj jih gradi in kaj so njihove ovire na poti.

Ugotovili smo, da lahko raziščemo vzroke pozitivnim strategijam,

odnos med levo hemisferično aktivnostjo

in desno hemisferično aktivnostjo kot vzrok za srečo.

Celo življenje se ukvarjam z resnično nesrečnimi ljudmi,

in vprašal sem jih,

kako se ekstremno nesrečni ljudje razlikujejo od ostalih?

Pred šestimi leti smo vprašali ekstremno srečne ljudi.

In kako se oni rezlikujejo od vseh nas?

Izkazalo se je, da obstaja ena pot.

Niso bolj religiozni, niso v boljpi telesni formi,

nimajo več denarja, niso bolj privlačni,

niso doživeli več dobrih kot slabih dogodkov v življenju.

Edina razlika med njimi in ostalimi je: so izredno družabi.

Ne sedijo na seminarju v nedeljo dopoldne.

(Smeh)

Ne preživljajo časa v samoti.

Vsak med njimi je v romantičnem razmerju

in vsak med njimi ima bogat nabor prijateljev.

Ampak pozor. To so komaj korelacijski podatki, niso vzročni,

in na tem mestu govorim o sreči v prvem, hollywoodskem, pomenu:

sreča kot veseljačenje, hihitanje in dobra volja.

Čez trenutek vam bom povedal, zakaj to niti približno ni dovolj.

Ugotovili smo, da lahko pregledamo intervencije v zadnjih nekaj stoletjih.

od Buddhe do Tonyja Robbinsa.

Predlaganih je bilo približno 120 intervencij,

ki načeloma naredijo ljudi bolj srečne.

Ugotovili smo, da jih lahko strnemo

in smo dejansko izvedli eksperiment z naključnim dodeljevanjem,

študije učinkovitosti in efekta.

Katere intervencije dejansko naredi ljudi dolgotrajno srečnejše?

V nekaj mintuah, vam bom razložil nekaj rezultetov teh raziskav.

Bistveno je, da je misija, za katero si želim bi psihologija prevzela

kot dodatek k misijam, usmerjenim v mentalne bolezni,

in kot dodatek k misijam, kako narediti nesrečne ljudi manj nesrečne,

ta, kako lahko psihologija dejansko naredi ljudi srečnejše?

Da si zastavimo to vprašanje -- sreča ni beseda, ki bi jo pogosto uporabljali --

smo morali reducirati na tisto, kar je po mojem mnenju vprašljivo glede sreče.

Jaz verjamem v obstoj treh različnih --

lahko jim rečem različnih, saj so jih zgradile različne intervencije --

možno je imeti eno, bolj kot drugo --

tri različna srečna življenja.

Prvo srečno življenje je prijetno življenje.

To je življenje, v katerem je toliko pozitivnih emocij, kot jih je možno imeti,

in v katerem posedujemo sposobnosti za njihovo razširitev.

Drugo življenje je življenje udejstvovanja --

življenje v delu, partnerstvu, ljubezeni, prostem času, ko se čas ustavi zate.

O tem je govoril Aristotelj.

Tretje je življenje smisla.

Sedaj želim povedati nekaj o vsakem izmed teh življenj

in o tem, kar vem o njih.

Prvo živlenje je prijetno življenje in je tako dobro kot bi si ga vsak želel,

gre za doživljenja čim več prijetnih dogodkov,

čim več pozitivnih emocij,

in učenje veščin -- okušanje in čuješnost -- da bi jih razširili,

da bi jih raztegnili čez čas in prostor.

Ampak prijetno življenje ima tri slabosti,

in sicer je to razlog, zakaj pozitivna psihologija ni srečo-logija in zakaj se ne zaključi tukaj.

Prva slabost prijetnega življenja,

izkušenj pozitivnih emocij, je dedljivost,

okoli 50 procentov take sreče je dedljive in dejansko se je ne da veliko modificirati.

Različni triki, ki jih Matthieu [Ricard] in jaz ter drugi poznamo

o višanju nivoja pozitivnih emocj v življenju

so v 15 do 20 procenrov triki, kako iz življenja dobiti več.

Drugi razlog je ta, da pozitivna emocija habituira. Hitro doseže platfon.

Je precej tako kot francoski vaniljin sladoled, prva pokušnja je vreden 100 procentov;

z vsako pokušnjo do šeste, užitek izgine.

In, kot sem že rekel, ni pretirano flaksibilna.

To nas pripelje do drugega življenja.

Povedati vam moram zgodbo o svojem prijatelji Lenu,

da bi vam lahko razložil, zakaj je pozitivna psihologija več kot pozitivna emocija,

več kot gradnja užitka.

V dveh od treh veličastnih arenah življenja, je Len, dokler je dosegel 30 let,

bil izredno uspešen. Prva arena je delo.

Do svojega 20 leta je postal delničar,

do svojega 25 leta je postal miltimilijonar

in voditel trgovsko-delniško družbo.

Druga arena, igra -- bil je nacionalen prvak v bridžu.

Ampak v tretju veliki areni življenja, ljubezen, je Len poplen polom.

Razlog je v tem, da je Len kot mrzla riba.

(Smeh)

Len je introverten.

Ameriška ženska je Lenu rekla, ko sta bila še par,

"Nisi zabaven. Ne čutiš pozitivnih emocj. Spravi se stran."

Len je bil dovolj premožen, da si je lahko privoščil pshianalitika iz Park Avenue,

ki ga je obravnaval pet let, da bi našel seksualno travmo,

ki je v njem nekako zaklenila pozitivne emocije.

Ampak izkazalo se je, da ni šlo za nikakršno seksualno travmo.

Izakazao se je -- Len je odraščal v Long Isladnu

in je igral nogomet in gledal nogomet in igral bridž --

Len se nahaja v spodnjih petih procentih tistih, za katere pravimo, da posedujejo pozitivno afektivnost.

Vprašanje je, je Len nesrečen? Jaz mislim, da ne.

V nasprotju s tem, kar so nam psihologi govorilo o spodnjih 50 procentih

človeške rase in pozitivni afektivnosti,

jaz mislim, da je Len eden izmed najbolj srečnih ljudi, kar jih poznam.

Ni obsojen na pekel nesreče

in to zato, ker je Len, tako kot večina vas, izredno sposoben preiti v stanje zanosa.

Ko ob 9:30 zjutraj vstopi na tla American Exchange ,

se zanj čas ustavi. Ustavi se, dokler ne zazvoni zvonec, ki naznanja konec.

Ko se odigra prve karte,

in 10 dni, dokler se turnir ne zaključi, se čas za Lena ustavi.

Gre za, kot je govoril Mike Csikszentmihalyi,

zanos. Razlikuje se od ugodja na zelo pomemben način.

Ugodje vsebuje surove občutke: veš kaj se ti dogaja. Je misel in občutek.

Ampak, kot vam je Mike včeraj povedal -- med zanosm, ne čutiš ničesar.

Postaneš eno z glasbo. Čas se ustavi.

Doživljaš izredno koncentracijo.

To je zančilno tudi za kar mi mislimo, da je dobro življenje.

Mislimo, da imamo recept zanj,

kar naj bi bilo poznavanje svojih moči.

In spet, obstaja veljaven test,

ki testira, katerih pet moči je pri vas prisotnih.

Potem sledi preurejanje življenja tako, da bi jih uporabil čim več.

Preurejanje svojega dela, ljubezni,

iger, prijateljstev in svojega starševstva.

Samo en primer. Ena oseba je delala kot polnilec paketov v Genuardi.

Sovražila je delo.

Poskuša se je prebiti skozi collage.

Njena najvišja moč je socialna inteligentnost,

zato je preuredila pakiranje tako, da je za stranke naredila

srečanje z njo, višek njihovega dneva.

Seveda ji je spodletelo.

Vzela je torej svoje najvišje moči

in preuredila delo tako, da bi jih čim več uporabljala.

Kar dobiš iz tega ni nenehno smehljanje.

Ne izgledaš kot Debbie Reynolds.

Ne hihitaš se veliko. Dobiš pa več absorpcije.

Torej to je druga pot. Prva pot, pozitivne emocije.

Druga pot je zanos.

In tretja pot je smisel.

To ni tako veličastna sreča, kot si jo tradicionalno predstavljamo.

Pomen, v tem smislu vsebuje -- zelo podobno kot dobrobit --

zavedanje, katere so tvoje moči in njihova uporaba,

da bi pripadali oziroma da bi služili nečemu večjemu kot samo mi sami.

Omenil sem, da glede vseh vrst življenj, torej prijetno življenje,

dobro življenje in življenje smisla, ljudje sprašujejo

ali obstajajo stvari, ki trajno spremenijo ta življenja?

Zdi se, da je odgovor pritrdilen. Podal vam bom nekaj enostavnih primerov.

To so raziskovali na strog način.

Tezo so testirali na podoben način kot testirajo zdravila, da bi ugotovili, katera delujejo.

Z naključno razdelitvijo, placebo in kontrolna skupina,

longitudinalne študije različnih intervencij.

Naj vam orišem, za kakšne intervencije smo ugotovili, da imajo učinek.

Ko ljudi učimo o prijetnem življenju,

kako živeti bolj prijetno življenje,

je ena izmed nalog najti sposobnosti čuječnosti, sposobnosti okušanja,

in osebi je dodeljeno, naj si sestavi čudovit dan.

Naslednjo soboto si vazmi čas in si ustvari čudovit dan,

uporabi sposobnosti okušanja in čuječnosti, da bi povečal te užitke.

Na tak način lahko pokažemo, kako lahko prijetno življenje opolnomočimo.

Hvaležnostni obisk. Prosil bi vas, da vsi to naredite skupaj z mano.

Zaprite oči.

Prosil bi vas, da se spomnite na nekoga, ki je naredil nekaj zelo pomembnega,

kar je spremenilo vaše življenje na bolje,

tej osebo pa se niste nikoli primerno zahvalili.

Ta oseba mora biti živa. OK.

Sedaj, OK, lahko odprete oči.

Upam, da imate vsi tako osebo.

Vaša naloga, ko se učite o hvaležnostem obisku, je,

da napišete 300 besed dolgo sporočilo tej osebi,

pokličite jih po telefonu v Phoenix,

vprašajte jih, ali jih lahko obiščete, pojavite se na njihovih vratih,

preberite jim spročilo -- vsakdo pade v jok, ko se mu to zgodi.

Kar se zgodi, ko testiramo ljudi en teden kasneje, en mesec kasneje,

tri mesece kasneje je, da so bolj srečni in manj depresivni.

Še en primer je zmenek moči, v katerem dobimo par,

vsak pri sebi najde najvišje moči na testu moči,

in potem si skupaj sestavita večer, v katerem oba uporabita svoje moči.

Ugotovili smo, da to opolnomoči partnerski odnos.

In zabava nasproti filatropiji.

Tako je lepo biti v skupini kot je ta,

kjer vas je veliko namenilo življenje filantropnosti.

No, moji študentje in ljudje, s katerimi delam tega niso spoznali,

torej dejansko pripravimo ljudi, da strorijo neko altruistično dejanje

in da naredijo nekaj zabavnega, kar predstavlja kotrast.

Kasneje smo ugotovili, da ko storimo nekaj zabavnega,

dobimo kvadratno krivuljo.

Ko pa naredimo neko filantropsko dejanje da bi pomagali drugemu, pa dober občutek traja in traja.

To so torej bili primeri pozitivnih intervencij.

Zadnja stvar, o kateri bi govoril je,

da nas zanimajo, kako zelo so ljudje zadovoljni z življenjem.

To je pa redko tisto, kar delate vi. To je naša ciljna spremenljivka.

Postavimo vprašanje kot funkcijo treh različnih življenj,

kako zelo so zadovoljno z življenjem?

Vprašamo -- in to smo naredili v 15 replikacijah ter tako vključili na tisoče ljudi --

v kolikšni meri prizadevanje za užitek,

prizadevanje za pozitivne emocije, za prijetno življenje,

prizadevanje za vključevanje, ustavljanje časa zase

in prizadevanje za smisel pripomore k višjemu zadovoljstvu z življenjem?

Dobljeni rezultati so nas presenetili, vendar so bili obratni kot smo pričakovali.

Izkazalo se je, da prizadevanje za užitek skoraj nič ne pripomore k višjemu zadovoljstvu z življenjem.

Prizadevanje za smisel je najmočnejše.

Prizadevanje za udejstvovanje je prav tako zelo močno.

Užitek je pomemben, ko sta prisotna tako udejstvovanje

kot tudi smisel, saj je takrat užitek le češnja na vrh torte.

Kar pomeni, da je polno življenje -- celota je večja od svojih delov -- ko imaš na razpolago vse tri.

Po drugi strani, če nimaš nobene izmed treh,

torej prazno življenje, je celota manj od svojih delov.

In kar sedaj sprašujemo je,

ali isti odnos, fizično zdravje, morbidnost,

kako dolgo živiš in produktivnost, sledijo istemu odnosu?

Torej, je v skupnem delovanju

produktivnost funkcija pozitivnih emocij, vključevanja in smisla?

Je zdravje funkcija pozitivnega vključevanja,

užitke ali smisla življenja?

Obstaja razlog, zakaj bi lahko na obe vprašanji odgovorili pritrdilno.

Torej, Chris je rekel, da ima zadnji predavatelj priložnost združiti vse, kar smo do sedaj slišali

in to je bilo zame izjemno. Nikoli nisem bil vklučen v podobno srečanje kot je to.

Nikoli nisem slišal predavatelje govoriti preko sebe,

kar je bila ena izmed izjemnih stvari.

Ugotovil sem, da se problemi v psihologiji zdijo vzporedni

problemov v tehnologiji, zabavni industriji in oblikovanju na naslednji način.

Vsi vemo, da so bili tehnologija, zabavna industrija in oblikovanje

uporabljeni za destruktivne namene.

Vemo tudi, da se tehnologija, zabava in oblikovanje

lahko uprabljajo za olajšanje bolečin.

Mimogrede, razlika med lajšanjem nesreče

in gradnjo sreče je izredno pomembna.

Ko sem pred 30 leti postal terapevt, sem mislil,

da je dovolj dobro, če nekoga pripravimo, do tega, da ni depresiven,

da ni anksiozen, jezen, ampak jih naredimo srečne.

Tega nisem nikoli našel. Ugotovil sem, da je najbolje kar lahko narediš, da prideš do ničle.

Ampak bili so prazni.

Izkazalo se je, da se veščine sreče, veščine prijetnega življenja,

veščine vključevanja, veščine pomena

razlikujejo od veščin lajšanja nesreče.

In s tem lahko po mojem mnenju potegnemo vzporednico

s tehnologijo, zabavno industrijo in oblikovanjem.

Torej je mogoče za te tri voznike našega sveta,

da povišajo srečo, da povišajo pozitivno emocionalnost

in to so tipični načini njihove uporabe.

Ampak ko enkrat razdelite srečo, kot sem to storil jaz --

ne samo pozitvnih emocij, to ni niti približno dovolj --

bo prisoten zanos v življenju in prisoten bo občutek smisla.

Laura Lee nam je povedala, da je

oblikovanje, po mojem mnenju tudi zabavna industrija in tehnologija,

lahko uporabljen za povišanje udejstvovanja v življenju.

Torej, če zaključim, enajsti razlog za optimizem,

poleg vesoljsega dvigala, je,

da lahko po mojem mnenju s pomočjo tehnologije, zabavne indrustije in oblikovanja

povišamo količino sreče

pri ljudeh na Zemlji.

Če lahko tehnologija, v naslednjem desetletju ali dveh poviša prijetno življenje,

dobro življenje in smiselno življenje, bo dovolj dobro.

Če zabavno industrijo pravilno predstavimo, lahko poviša pozitivno emocionalnost,

pomen, navdušenje, bo dovolj dobro.

Če lahko oblikovanje poviša pozitivno emocionalnost,

navdušenje, zanos in smisel,

kar delamo mi vsi skupaj, bo dovolj dobro. Hvala.

(Aplavz)