Nikoli slišana zgodba o Davidu in Goljatu

Gre za klasično zgodbo o zmagi šibkejšega: David, mlad pastir, oborožen le s pračo, premaga Goljata, mogočnega vojščaka. Zgodba je presegla svetopisemski okvir in postala vsakdanja oznaka za malo verjetno zmago. Toda Malcolm Gladwell se sprašuje, ali je to res vse, kar nam ta zgodba pove.

Hotel sem povedati zgodbo,

ki me je čisto obsedla, ko sem pisal novo knjigo,

gre pa za zgodbo o nečem, kar se je zgodilo

pred tri tisoč leti,

ko je bilo izraelsko kraljestvo še v povojih.

Dogaja se na območju v Šefeli

v današnjem Izraelu.

Zgodba me je obsedla zato,

ker sem mislil, da jo razumem,
ko pa sem se vrnil k njej,

sem ugotovil, da pravzaprav nimam pojma.

Ob vzhodni meji stare Palestine je potekala

gorska veriga.

Tako je danes v Izraelu.

Ob njej so vsa stara mesta

te regije: Jeruzalem, Betlehem, Hebron.

Na sredozemski strani,

na priobalnem območju, je sedaj Tel Aviv.

Med gorsko verigo in priobalnim območjem

pa je Šefela,

serija dolin in grebenov, ki potekajo v smeri
vzhod - zahod.

Če sledite Šefeli in greste skoznjo,

boste prišli od obale k goram.

Če ste bili v Izraelu, veste, da je Šefela

morda najlepši del države.

Čudovita je, s hrastovimi gozdovi,

pšeničnimi polji in vinogradi.

A kar je pomembneje, v zgodovini

je imela prav strateški pomen,

namreč: preko nje so sovražne vojske

našle pot z obale

do gora in ogrozile njihove prebivalce.

Točno to se je zgodilo pred tri tisoč leti.

Filistejci, največji sovražniki

izraelskega kraljestva,

so živeli na obalni strani.

Prišli so s Krete in so bili pomorsko ljudstvo.

Začeli so se prebijati

skozi eno od dolin Šefele

proti goram,

saj so želeli zavzeti visokogorje

poleg Betlehema in razdeliti Izrael na dva dela.

Kraljestvo, ki ga je vodil kralj Savel,

je to seveda ugotovilo

in Savel je prodrl z gora

ter se v dolini Ela spopadel s Filistejci;

to je ena najlepših dolin v Šefeli.

Izraelci so se vkopali ob severnem grebenu,

Filistejci pa ob južnem

in tako sta vojski obstali več tednov

ter se samo gledali, saj sta bili blokirani.

Nista mogli napasti ena druge, saj katerakoli
stran bi to hotela,

bi se morala spustiti v dolino

in se povzpeti po drugi strani, s čimer bi se
povsem izpostavila.

Da bi končali nerešljiv položaj,

so Filistejci svojega najmočnejšega vojaka

poslali v dolino;

ta je proti Izraelcem zavpil:

"Pošljite dol najmočnejšega med vami,

naj se samo midva spopadeva."

Ta tradicija se je v antičnem vojskovanju
imenovala boj eden na enega.

Na ta način so reševali spore

brez velikih bitk z ogromno prelite krvi.

Filistejec, ki so ga poslali,

je bil velikan.

Visok je bil dva metra.

Od glave do peta je bil odet v svetleč bronast oklep.

Imel je meč in kopje in sulico.

Bil je strah vzbujajoč.

Tako zelo, da se noben izraelski vojak
ni hotel boriti proti njemu.

To je vendar smrtna obsodba! Prepričani so bili,
da se ga ne morejo lotiti.

Končno se je kot edini javil

mladi pastir ovac,

šel je k Savlu in rekel:
"Jaz se bom boril z njim."

Savel je odgovoril:
"Tega ne moreš. To je noro.

Otrok si. On pa je mogočen vojščak."

A pastir se ni dal. Dejal je:
"Ne, ne, ne,

ne razumeš. Svojo čredo sem leta branil

pred levi in volkovi. Zmorem to."

Savel ni imel izbire. Nihče drug se ni javil.

Tako je pristal.

Potem je dečku naročil:

"Nositi moraš ta oklep. Ne moreš iti kar tak."

Hotel mu je nadeti oklep,

a pastir je rekel ne.

Dejal je: "Tega ne morem nositi."

Sveto pismo pravi: "Ne morem nositi tega,
saj ga nisem preizkusil,"

kar pomeni: "Nikoli nisem nosil oklepa.
Ti si vendar nor."

Namesto tega je s tal pobral

pet kamnov

in jih dal v pastirsko torbo

ter se odpravil po bregu navzdol,
da bi se soočil z velikanom.

Ko je velikan videl, kdo se približuje,

je zavpil: "Pridi, da s tvojim mesom

nahranim ptice neba in živali polja."

Tako je dražil tega človeka,

ki se je prihajal borit z njim.

Pastirček se je približeval

in velikan je opazil, da nosi palico.

To je bilo vse, kar je imel s sabo.

Namesto orožja je imel samo pastirsko palico

in velikan je užaljeno dejal:

"Sem mar pes, da prihajaš name s palicama?"

Pastirček pa je iz žepa vzel kamen,

ga napel v pračo,

jo zavrtel in izstrelil

ter zadel velikana med oči,

prav na najbolj občutljivo mesto,

ta je omahnil, nezavesten ali mrtev,

pastirček je stekel k njemu, vzel njegov meč

in mu odsekal glavo.

Ko so Filistejci to videli,
so se obrnili in zbežali.

Seveda je bilo velikanu ime Goljat,

pastirčku pa David,

zgodba pa me je

med pisanjem knjige obsedla zato,

ker je bilo vse, kar sem dotlej vedel o njej,

napačno.

David je v tej zgodbi šibkejši, ne?

Celo fraza David in Goljat

je postala metafora

za neverjetne zmage,

kjer šibkejši premaga mnogo močnejšega.

Zakaj pravimo, da je David šibkejši?

Ker je otrok,

majhen deček je, Goljat pa je močan velikan.

Šibkejši mu pravimo tudi zato,

ker je Goljat izkušen vojščak,

David pa le pastir.

A najpomembneje: šibkejši se zdi zato,

ker je Goljat opremljen

z modernim orožjem,

s svetlečim oklepom,

mečem in kopjem in sulico,

David pa ima samo pračo.

No, začnimo kar tu:

"David ima samo pračo."

To je prva napaka, ki jo napravimo.

V antičnem vojskovanju so poznali tri vrste vojakov.

Konjenica so bili možje na konjih in
s kočijami.

Težka pehota so bili vojaki pešaki,

oboroženi z meči in ščiti

in neke vrste oklepi.

Potem je tu artilerija, to so lokostrelci,

in še pomembneje, vojaki s pračami.

To so tisti, ki so imeli usnjene pasove

z dvema vrvema, pripetima nanje,

izstrelek - kamen ali svinčeno kroglo -

so položili v pas, ga takole zavrteli,

in izpustili eno od vrvi,

kar je izstrelek pognalo

proti tarči.

To je imel David in razumeti moramo,

da prača ni fisto kot frača.

To ni eno in isto. Ni otroška igrača.

Pravzaprav je neverjetno uničujoče orožje.

Ko jo David takole zavrti,

to počne verjetno

s šestimi ali sedmimi vrtljaji na sekundo.

To pomeni, da ko se kamen sproži,

potuje izjemno hitro,

kakih 35 metrov na sekundo.

To je dosti hitreje od baseballske žogice,

tudi ko jo vrže najboljši igralec.

Še več, kamni v dolini Ela

niso bili običajni. Šlo je za barijev sulfat,

ki ima dvakrat večjo gostoto od običajnih kamnov.

Če preračunate balistiko,

je ustavitvena moč kamna, ki ga je izstrelil David,

približno enaka ustavitveni moči

pištole kalibra .45.

To je neverjetno uničujoče orožje.

Natančnost, kot vemo iz zgodovinskih zapisov,

ki so jo imeli tisti, ki so znali upravljati s pračo,

je lahko pohabila ali celo ubila tarčo,
oddaljeno do 180 metrov.

Srednjeveške tapiserije prikazujejo,
da so strelci s pračami

lahko zadeli ptico v letu.

Bili so izjemno natančni.

Ko je David nameril - in ni bil 180 metrov stran od Goljata,

pravzaprav je bil kar blizu -

ko je nameril in ustrelil proti Goljatu,

je imel namen in pričakovanje,

da bo Goljata zadel na najbolj občutljivo mesto,

med oči.

Če se vrnemo k zgodovini antičnega vojskovanja,

bomo vedno znova ugotovili,

da so bili strelci s pračo
odločilni v boju proti pehoti

v vseh vrstah bitk.

Kaj je potem Goljat? On je težka pehota

in ko izzove Izraelce na boj,

pričakuje, da se bo boril z nekom iz njihove
težke pehote.

Ko reče: "Pridi, da bom

s teboj nahranil ptice neba in živali polja,"

je poudarek na "Pridi."

Pridi, saj se bova borila

mož na moža, takole.

Savel pričakuje isto.

David pravi: "Hočem se boriti z Goljatom,"

in Savel mu hoče dati oklep,

saj misli: "Oh, ko praviš 'boriti',

misliš na 'rokoborbo',

pehoto proti pehoti."

A David sploh nima nobenih pričakovanj.

Ne bo se boril na tak način. Zakaj bi se le?

On je pastir. Ves čas je s pračo

ščitil čredo pred levi in volkovi.

V tem je njegova moč.

Tu imamo torej pastirja,

ki ima izkušnje z morilskim orožjem,

ki se zoperstavi okornemu velikanu,

katerega k tlom pritiska
petdesetkilogramski oklep

ter neverjetno težko orožje,

uporabno samo v boju na kratki razdalji.

Goljat je lahka tarča. Nobene možnosti nima.

Zakaj torej Davida označujemo za šibkejši člen

in zakaj imamo to zmago za neverjetno?

Pomembna je še ena stvar.

Ni to, da narobe razumemo Davida

in njegov izbor orožja.

V temelju narobe razumemo tudi Goljata.

Goljat ni to, za kar se izdaja.

Svetopisemsko besedilo ponuja vse vrste namigov,

ki nas, če se ozremo nazaj, precej zmedejo,

in se ne skladajo s predstavo o mogočnem vojaku.

Najprej: Sveto pismo pravi, da Goljata

v dolino privede pomočnik.

To je čudno, mar ne?

Ta mogočni vojak

izziva Izraelce na boj eden na enega.

Zakaj ga za roko drži

verjetno mlad fant,

vse do boja?

Potem, svetopisemska zgodba posebej omeni,

kako počasi se Goljat premika,

kar je spet čudno, če gre za

najmogočnejšega vojaka, kar jih je kdaj bilo.

In potem je tu še ta čudna zadeva o tem,

kako dolgo potrebuje Goljat, da

sploh reagira, ko zagleda Davida.

David prihaja po pobočju navzdol

in se očitno ne pripravlja na boj
eden na enega.

Nič na njem ne nakazuje,

da se ne bo boril na ta način.

Saj niti meča ne nosi.

Zakaj Goljat na to ne reagira?

Kot da ne ve, kaj se tisti dan dogaja.

Potem pa še tale njegov nenavadna izjava Davidu:

"Sem mar pes, da greš nad mene s palicama?"

Palicama? David ima vendar samo eno palico.

Izkaže se, da je

medicinska skupnost veliko ugibala o tem,

ali je bilo nekaj resno

narobe z Goljatom,

kar bi morda pojasnilo vse te
očitno nenavadne stvari.

Članke so pisali o tem.

Prvi je bil leta 1960 v Indiana Medical Journalu,

kar je sprožilo verigo ugibanj,

ki se je začela z razlago za Goljatovo velikost.

Goljat je bil za ramena in glavo

višji od svojih sodobnikov,

in ponavadi je za tako velika odstopanja

vedno neka razlaga.

Najpogostejša oblika gigantizma

se imenuje akromegalija.

To povzroči benigni tumor

na hipofizi,

kar povzroči pretirano izločanje rastnega hormona.

Skozi zgodovino je veliko znanih velikanov

trpelo za akromegalijo.

Najvišji človek vseh časov

je bil Robert Wadlow,

ki je ob do smrti v starosti 24 let še vedno rastel,

visok je bil 244 cm.

Imel je akromegalijo.

Se spomnite rokoborca Andreja Velikana?

Bil je znan. Imel je akromegalijo.

Špekulira se celo, da jo je imel Abraham Lincoln.

Pri vsakomur, ki je neobičajno visok,

ponavadi najprej pomislimo na to razlago.

Akromegalijo spremljajo posebni stranski učinki,

povezani z njo,

ki vplivajo predvsem na vid.

Ko tumor na hipofizi raste,

pogosto začne pritiskati na živce vida v možganih,

zato ljudje z akromegalijo

bodisi vidijo dvojno ali so zelo kratkovidni.

Ko se je torej začelo ugibanje,

kaj bi lahko bilo narobe z Goljatom,

so dejali: "Čakajte,

to se zdi precej podobno simptomom

akromegalije."

To bi tudi pojasnilo veliko nenavadnih elementov

Goljatovega obnašanja tistega dne.

Zakaj se premika tako počasi

in ga mora v dolino pospremiti

pomočnik?

Ker sam ne zmore poti.

Zakaj tako čudno ne opazi in ne razume,

da se David ne namerava boriti z njim,

vse do zadnjega trenutka?

Ker ga ne vidi.

Ko reče: "Pridi sem, da s tvojim mesom nahranim

ptice neba in živali polja,"

je fraza "pridi sem" znak njegove ranljivosti.

Pridi sem, saj te ne vidim.

In potem je tu še: "Sem mar pes, da greš nad mene s palicama?"

Vidi dve palici, David pa ima samo eno.

Izraelci, opazujoč z vrha grebena,

so mislili, da je

izjemno močan nasprotnik.

Niso razumeli,

da je bil vir njegove moči

tudi vir njegove največje slabosti.

In v tem je po moje

za nas zelo pomembna lekcija.

Velikani niso tako močni kot se zdijo.

In včasih ima pastirček v žepu pračo.

Hvala.

(Aplavz)