Ne bojte se inteligentnih strojev. Delajte z njimi

Če želimo izvleči kar največ iz tehnologije, se moramo soočiti s svojimi strahovi - in premagati moramo te strahove, če hočemo izvleči kar največ iz človečnosti, pravi Garry Kasparov. Eden največjih igralcev šaha v zgodovini je izgubil znani dvoboj proti IBM-ovem super računalniku Deep Blue leta 1997. Sedaj z nami deli svojo vizijo prihodnosti, kjer nam inteligentni stroji pomagajo uresničevati naše sanje.

Zgodba se začne leta 1985,

ko sem pri 22 letih

postal Svetovni šahovski prvak,

s tem ko sem premagal Anatolija Karpova.

Prej tega leta,

sem igral tako imenovano
ekshibicijsko simultanko

proti 32 najboljšim strojem
za igranje šaha na svetu

v nemškem Hamburgu.

Zmagal sem vse igre

in tedaj ni bilo prav veliko presenečenje,

da sem lahko hkrati premagal
32 računalnikov.

Zame je bila to zlata doba.

(Smeh)

Stroji so bili šibki

in moji lasje so bili močni.

(Smeh)

Samo 12 let kasneje

sem se boril za svoje življenje
proti samo enemu računalniku

v dvoboju,

ki so ga na naslovnici tednika "Newsweek"

poimenovali "Zadnja utrdba možganov."

Nobenega pritiska.

(Smeh)

Od mitologije do znanstvene fantastike

je bil boj med strojem in človekom

pogosto prikazan kot boj
za življenje ali smrt.

John Henry,

človek, ki je z jeklom vrtal luknje

v afriško-ameriški ljudski legendi
iz 19. stoletja,

je tekmoval proti

parno gnanemu kladivu

v kopanju tunela skozi kamnito goro.

Legenda o Johnu Henryju je del
dolgega zgodovinskega nareka,

ki podpihuje boj človeka s tehnologijo.

In ta tekmovalna retorika
je sedaj čisto normalna.

Nahajamo se v tekmi proti strojem,

v boju, če ne celo vojni.

Ukinjajo se službe.

Ljudi se menja, kot da bi
izginili iz obličja Zemlje.

Dovolj je že razmišljati o tem,
da filmi kot so "Terminator" ali "Matrica"

niso izmišljeni.

Obstaja zelo malo področij,

kjer lahko človeško telo in možgani
tekmujejo pod enakimi pogoji

proti računalniku ali robotu.

Pravzaprav, želim si, da bi jih bilo več.

Namesto tega

je bil moj privilegij in moje prekletstvo,

da sem dejansko postal pregovorna oseba

v boju med človekom in strojem,

o katerem še danes vsi govorijo.

V najbolj slavnem tekmovanju med človekom
in strojem od Johna Henryja dalje,

sem igral dva dvoboja

proti IBM-ovem super-računalniku,
Deep Blue.

Nihče se ne spomni,
da sem zmagal v prvem dvoboju -

(Smeh)

(Aplavz)

v Filadelfiji, preden sem naslednje leto
izgubil revanšo v New Yorku.

Ampak verjetno je to pošteno.

Ne obstaja dan v zgodovini,
poseben praznik na koledarju

za vse ljudi,
ki niso priplezali na Mt. Everest,

preden Sir Edmund Hillary
in Tenzing Norgay

nista osvojila vrha.

In leta 1997 sem bil še vedno
svetovni prvak,

ko so šahovski računalniki končno odrasli.

Jaz sem bil Mt. Everest

in Deep Blue se je povzpel na vrh.

Moral bi seveda reči,
da ni bil Deep Blue tisti,

ampak njegovi človeški stvaritelji -

Anantharaman, Campbell, Hoane, Hsu.

Kapo dol pred njimi.

Kot vedno, strojeva zmaga
je bila človeška zmaga,

nekaj, kar radi pozabljamo, ko ljudi
prehitijo njihove lastne kreacije.

Deep Blue je zmagal,

pa je bil inteligenten?

Ne, ni bil,

vsaj ne na način kot so upali Alan Turing
in drugi ustanovitelji računalništva.

Izkazalo se je, da je mogoče šah
obvladati s surovo močjo,

ko je enkrat strojna oprema
postala dovolj hitra

in so algoritmi postali dovolj pametni.

Vendar po definiciji rezultata,

šahovski velemojster,

je bil Deep Blue inteligenten.

Ampak celo pri neverjetni hitrosti,

200 milijonov pozicij na sekundo,

je njegova metoda

zelo malo prispevala k vpogledu
v skrivnosti človeške inteligence.

Kmalu

bodo stroji postali taksisti

in zdravniki in profesorji,

ampak ali bodo "inteligentni?"

Te definicije bi raje prepustil

filozofom in slovarju.

Kar je resnično pomembno,
je, kako se mi ljudje

počutimo ob bivanju in delu
skupaj s temi stroji.

Ko sem prvič spoznal Deep Blue,
februarja leta 1996,

sem bil svetovni prvak že več kot 10 let,

odigral sem 182 iger
za svetovno prvenstvo

in stotine iger proti drugim velemojstrom
v drugih tekmovanjih.

Vedel sem, kaj pričakovati
od svojih nasprotnikov

in kaj pričakovati od sebe.

Navajen sem bil vrednotiti njihove poteze

in ocenjevati njihovo čustveno stanje

z opazovanjem njihove telesne govorice
in gledanjem v njihove oči.

In potem sem sedel za šahovnico
nasproti Deep Blue.

Takoj sem zaznal nekaj novega,

nekaj vznemirjajočega.

Nekaj podobnega lahko doživite,

ko se prvič peljete v avtu brez voznika,

ali ko vaš računalniški delovodja prvič
izda delovni nalog.

Ampak ko sem sedel k tej prvi igri,

nisem mogel biti prepričan,

česa je ta stvar zmožna.

Tehnologija se lahko razvija v skokih
in IBM je veliko vložil.

Izgubil sem to igro.

In neizbežno sem se spraševal,

je možno, da je nepremagljiv?

Pomeni to konec za mojo ljubo igro šaha?

Porajala se mi je človeška negotovost,
človeški strah,

in edina stvar,
o kateri sem bil prepričan,

je bila, da moj nasprotnik
Deep Blue nima takih skrbi.

(Smeh)

Boril sem se nazaj

po tem uničujočem udarcu,

da bi zmagal prvo igro,

ampak rezultat je bil že znan.

Na koncu sem izgubil proti stroju,

ampak ni me doletela usoda Johna Henryja,

ki je zmagal, a umrl s kladivom v roki.

Izkazalo se je, da je svet šaha

še vedno želel imeti človeškega prvaka.

In celo danes,

ko je brezplačna aplikacija
na najnovejšem mobilniku

močnejša od Deep Blue,

ljudje še vedno igrajo šah,

in celo več kot kdajkoli prej.

Ciniki so napovedali, da se
igre po tem ne bo nihče več dotaknil,

ko jo bo lahko osvojil stroj,

a motili so se, dokazano motili,

a napovedovanje konca
je bilo vedno popularen hobi,

ko govorimo o tehnologiji.

Iz svoje izkušnje sem se naučil,

da se moramo soočiti s svojimi strahovi,

če želimo kar najbolje izkoristiti
našo tehnologijo,

in te strahove moramo premagati,

če želimo kar najbolje izkoristiti
našo humanost.

Med tem ko sem si lizal rane,

sem dobil veliko navdiha

iz mojih bojev proti Deep Blue.

Kot pravi stari ruski pregovor, če jih
ne moreš premagati, se jim pridruži.

Potem sem pomislil,

kaj če bi lahko igral
skupaj z računalnikom -

z njim ob mojem boku, z združenimi močmi,

človeška intuicija in strojna kalkulacija,

človeška strategija, strojna taktika,

človeške izkušnje, strojni spomin.

Bi lahko odigrala popolno igro?

Moja ideja se je uresničila

leta 1998 pod imenom Napredni šah,

ko sem igral kot človek-plus-stroj
proti drugemu elitnemu igralcu.

Vendar v tem prvem eksperimentu,

je obema spodletelo učinkovito združiti
človeške in strojne spretnosti.

Napredni šah je našel svoj dom
na internetu

in leta 2005 je tako imenovani
freestyle šahovski turnir

prinesel razodetje.

Ekipa velemojstrov in
najboljših strojev je sodelovala na njem,

vendar zmagovalci niso bili velemojstri,

niti super-računalnik.

Zmagovalca sta bila dva Ameriška
amaterska igralca šaha,

ki sta delala s tremi navadnimi osebnimi
računalniki naenkrat.

Njuna spretnost, kako učiti njune stroje,

je dejansko prevladala
nad superiornim znanjem šaha

njunih velemojstrskih nasprotnikov

in veliko večjo računsko močjo drugih.

In prišel sem do sledeče formulacije.

Šibak človeški igralec plus stroj

plus boljši proces je močnejši

od samostojnega zelo močnega stroja,

a še bolj neverjetno,
je močnejši od močnega človeškega igralca

plus stroj

in slabšega procesa.

To me je prepričalo, da bomo potrebovali

boljše vmesnike,
s katerimi bomo učili naše stroje

za dosego bolj uporabne inteligence.

Človek plus stroj ni prihodnost,

to je sedanjost.

Vsak, ki je uporabil spletni prevajalnik,

da bi izluščil, kaj piše v časopisnem
članku iz tujega časopisa,

vedoč, da je daleč od popolnega.

Potem uporabimo človeške izkušnje,

da stvari povežemo v smisel

in potem se stroj uči iz naših popravkov.

Ta model se širi v medicinsko
diagnostiko, varnostno analitiko.

Stroj melje podatke,

izračunava verjetnosti,

opravi delo do 80 %, 90 %,

olajša analizo

in odločanje človeškemu sodelavcu.

Ampak svojih otrok ne boste poslali v šolo

s samovozečim avtomobilom,
ki je 90 odstotkov natančen,

ali celo 99 odstotkov.

Zato potrebujemo skok naprej,

da dodamo še nekaj ključnih decimalk.

Dvajset let po mojem obračunu z Deep Blue,

drugem obračunu,

je naslovnica "Zadnja utrdba možganov"

postala nekaj vsakdanjega,

ko inteligentni stroji vdirajo

v vse sektorje, praktično vsak dan.

Vendar v nasprotju z zgodovino,

ko so stroji zamenjali

domače živali, ročno delo,

se sedaj lotevajo ljudi
z univerzitetno izobrazbo

in političnim vplivom.

In kot nekdo, ki se je boril
proti strojem in izgubil,

sem tu, da vam povem,
da je to odlična, odlična novica.

Sčasoma bo vsak poklic

občutil ta pritisk,

v nasprotnem primeru pomeni,
da je človeštvo prenehalo napredovati.

Nimamo

vpliva na to,

kdaj in kje se tehnološki napredek ustavi.

Ne moremo

ga upočasniti.

Pravzaprav

ga moramo pospešiti.

Naša tehnologija blesti pri zmanjševanju

težavnosti in negotovosti
v naših življenjih,

zato moramo poiskati

še bolj zahtevne,

še bolj tvegane izzive.

Stroji imajo

kalkulacije.

Mi imamo razumevanje.

Stroji imajo navodila.

Mi imamo namen.

Stroji imajo

objektivnost.

Mi imamo strast.

Ne sme nas skrbeti, kaj lahko
naši stroji naredijo danes.

Namesto tega nas mora skrbeti,
česa danes še ne zmorejo narediti,

ker bomo potrebovali pomoč
novih, inteligentnih strojev,

da uresničimo naše največje sanje.

In če nam spodleti,

če nam spodleti, nam ne bo zato,
ker so naši stroji preveč pametni,

ali ker niso dovolj pametni.

Če nam spodleti, bo to zato,
ker smo postali samozadovoljni

in omejili naše ambicije.

Naša človeškost ni definirana
s katerokoli veščino,

kot je vihtenje kladiva
ali celo igranje šaha.

Le eno stvar lahko naredi le človek.

Da sanja.

Torej sanjajmo velike sanje.

Hvala.

(Aplavz)