Znotraj fizičnega

Po tem, ko mu je veverica prežvečila kabel in ga pustila brez internetne povezave, se je novinar Andrew Blum začel spraševati iz česa je internet sploh narejen. Zato se je odpravil na pot, da si ogleda vse - podmorske kable, skrita stikala in ostale fizične dele, ki sestavljajo splet.

Vedno sem pisal o arhitekturi,

o zgradbah,
in pisanje o arhitekturi

temelji na določenih domnevah.

Arhitekt ustvari zasnuje stavbo,
ki se razvije v prostor,

več arhitektov pa zasnuje več stavb,
ki se razvijejo v mesto.

In kljub tej zapleteni mešanici sil

politike, kulture in ekonomije,
ki te kraje ustvarijo,

jih lahko ob koncu dneva mirno obiščemo.
Lahko se po njih sprehodimo.

Lahko jih vdihnemo.
Lahko jih občutimo.

Lahko izkusimo njihov obstoj kot kraj.

Toda v zadnjih nekaj letih me je osupnilo to,

da sem se vedno manj podajal v svet

in se vedno bolj pogosto znašel
pred računalniškim zaslonom.

Še bolj pogosto pa od leta 2007,
ko sem kupil svoj iPhone,

in nisem cele dneve le posedal pred zaslonom,

toda sem ob koncu dneva tudi gledal

v ta majhen zaslon,
ki sem ga imel v žepu.

Presenetilo me je,
kako hitro se je spremenil

moj odnos do fizičnega sveta.

V tem zelo kratkem času,

naj bo to zadnjih 15 let,
ki jih preživljamo na spletu,

ali pa zadnjih štiri, pet let,
ko je splet del našega vsakdana,

se je naš odnos
do okolja spremenil v

razdvojenost naše pozornosti.

Obenem gledamo v ekrane

in opazujemo svet okrog nas.

Še bolj pa me je osupnilo

in mi tudi ni dalo miru to,
da mi je svet znotraj zaslona dal vtis,

da je brez lastne fizične resničnosti.

Če si želel poiskati slike interneta,

je to vse kar si našel,
to slavno Optejevo sliko

interneta kot neke vrste Rimska cesta,
ki se razprostira v neskončnost

in se ne najdemo nikjer znotraj nje.

Nikoli je ne zmoremo dojeti v celoti.

Mene vedno spominja na sliko Zemlje,
ki jo je posnel Apollo,

slika modre frnikole.

Zdi se mi,
da na podoben način namiguje.

da je ne moremo v razumeti v celoti.

Vedno smo majhni navkljub njeni razsežnosti.

Če bi torej imel ta zaslonski svet

in okrog sebe fizični svet,

ju ne bi nikoli uspel
združiti na enem mestu.

In potem se je zgodilo to.

Kot se občasno zgodi,
sem nekega dne izgubil internetno povezavo,

prišel jo je popraviti serviser,

ki je začel s
prašno kepo kablov za kavčem,

sledil ji je pred hišo,
v klet in ven na dvorišče,

kjer je našel zmešnjavo kablov ob steni.

In potem je zagledal veverico,
ki je tekla ob žici,

in mi je dejal,
tukaj je vaš problem.

Veverica žveči vaš internet.

(Smeh)

To se mi je zdelo osupljivo.

Internet je transcendentna zamisel.
Je serija protokolov, ki je spremenila

vse od nakupovanja
do zmenkov in revolucij.

Zatrdno ni nekaj,

kar bi bila veverica zmožna prežvečiti.
(Smeh)

Toda kljub temu je prišlo do tega.

Veverica je nedvomno prežvečila moj internet.
(Smeh)

Potem pa sem si začel
predstavljati kaj bi se zgodilo,

če bi potegnil žico iz stene

in ji začel slediti.
Kam bi vodila?

Je internet kraj,
ki ga lahko obiščeš?

Lahko pridem do njega?
Koga bi srečal?

Je tam sploh možno kaj najti?

In v vseh pogledih je bil odgovor ne.

Internet je bil to,
ta črna škatlica z rdečo lučko.

Kot je bila prikazana
v TV seriji "Računalničarji."

Ponavadi se nahaja na vrhu Big Bena,

ker je tam možno dobiti najboljši signal.

Toda dogovorili so se,
da si jo sodelavka lahko sposodi

za popoldansko predavanje.

Starešine interneta so se bili
od naprave pripravljeni ločiti za kratek čas.

Ona škatlico pogleda in reče,
to je internet?

Celoten internet?
Je težek?

Odgovorijo ji,
seveda ne, internet je brez teže.

Postalo me je sram.
Iskal sem to stvar,

ki jo očitno iščejo le bedaki.

Internet je bila tista brezoblična packa,

ali pa hecna črna škatla
z utripajočo rdečo lučko.

Ni bil del resničnega sveta.

Toda, v bistvu je.
Resnični svet interneta zagotovo obstaja,

svet, ki sem ga zadnji dve leti obiskoval,
te kraje interneta.

Obiskal sem velike podatkovne centre,

ki porabijo enako količino energije
kot mesta v katerih se nahajajo.

Obiskal sem tudi takšne kraje,
stavbo na Hudson Street 60 v New Yorku,

ki je ena izmed tistih na svetu,

na zelo kratkem seznamu stavb,
približno dvanajst jih je,

kjer je med seboj povezanih več omrežij interneta

kot kjerkoli drugje.

Ta povezava je zatrdno fizična.

Gre za usmerjevalnik enega omrežja,
naj bo to Facebook ali Google,

B.T., Comcast
ali Time Warner, karkoli,

ki je ponavadi povezan
z rumenim kablom iz optičnih vlaken

skozi strop v nek drug usmerjevalnik
nekega drugega omrežja.

To je nedvomno fizična povezava

in je presenetljivo podrobna.

Stavba na Hudsonovi cesti
in približno 12 ostalih stavb

je povezana z desetkrat več omrežji

kot stavbe druge stopnje.

Seznam takšnih krajev je zelo kratek.

Stavba na Hudsonovi cesti
je še posebej zanimiva,

saj se tam nahaja
približno šest zelo pomembnih omrežij.

To so omrežja,
ki služijo podmorskim kablom,

napeljanimi pod oceanom.

Ti kabli povezujejo
Evropo z Ameriko in povezujejo nas.

To so kabli,
na katere se želim predvsem osredotočiti.

Če je internet globalen fenomen,

če živimo v globalni vasi,

je to zaradi kablov pod oceanom.
Takšnih kablov.

V tej dimenziji so neverjetno majhni.

Lahko jih držimo v roki.
So kot vrtna cev.

Toda v drugi dimenziji pa so neverjetno razsežni,

tako razsežni kot si lahko predstavljate.
Raztezajo se preko oceana.

Dolgi so pet,
osem ali deset tisoč kilometrov.

In čeprav sta znanost o materialih
in računska tehnologija neverjetno zapleteni,

je osnovni fizični proces presenetljivo preprost.

Svetloba vstopi na enem koncu oceana

in pride ven na drugem.

Ponavadi pride iz stavbe,
ki se imenuje sprejemno-oddajna postaja

in se pogosto skriva
v manjši obmorski naselbini.

Na dnu oceana pa so ojačevalci,

ki so podobni modroplavutemu tunu
in vsakih 80 kilometrov ojačajo signal.

Ker je hitrost prenosa
podatkov neverjetno hitra,

je osnovna enota prenosa valovne
dolžine svetlobe 10 gigabitov na sekundo,

kar je morda tisočkrat več
kot vaša domača povezava,

in je zmožna prenosa
10.000 video posnetkov.

Toda to ni vse,
saj ne bo potovala

samo ena valovna dolžina
skozi eno izmed vlaken,

ampak bo skozi potovalo
50, 60 ali 70 različnih valovnih dolžin

ali svetlobnih barv
skozi eno samo vlakno.

V enem kablu bo na primer osem vlaken,
po štiri bodo usmerjene v vsako smer.

In ta vlakna so zelo tanka,
imajo debelino lasu.

In potem se povežejo nekje s kontinentom.

Povežejo se v takšen jašek.

Dobesedno. To je dejanska lokacija,
kjer je priključen 8.000 kilometrski kabel.

To je posnetek iz Halifaxa,
kabla, ki povezuje Halifax ter Irsko.

Arhitektura se ves čas spreminja.

Pred tremi leti,
ko sem se prvič osredotočil na to tematiko,

je bil na zahodni obali Afrike en kabel,

kot je prikazan na
zemljevidu Steva Songa s črno črto.

Zdaj je tam šest kablov
in jih bo še več,

po trije ob vsaki obali.

Ko se neka država priključi z enim kablom,

se zave, da to ni dovolj.

Če želi okrog tega razviti industrijo,
se mora zavedati,

da njihova povezava ni šibka,
ampak je dolgotrajna.

Če se pretrga kabel,
je potrebno na vodo poslati ladjo,

čez krov vreči kavelj,
kabel dvigniti, poiskati drugi konec,

oba konca je potrebno zopet spojiti
in kabel spustiti nazaj na morsko dno.

To je zelo, zelo fizično naporen postopek.

Torej, to je moj prijatelj,
Simon Cooper,

ki je do nedavnega delal za Tata Communications,

ki je komunikacijski oddelek podjetja Tata,
velikega Indijskega industrijskega konglomerata.

Nisva se še nikoli srečala.

Pogovarjala sva se le skozi
teleprisotnostni sistem.

Zaradi tega nanj vedno
pomislim kot moža znotraj interneta.

(Smeh)

Je Anglež.

Znotraj industrije podmorskih
kablov prevladujejo Angleži.

In vsi so stari okrog 42 let.
(Smeh)

Ker so vsi z delom začeli ob istem času,

ko je trg doživel razcvet pred 20 leti.

Podjetje Tata je zagnalo
komunikacijsko poslovanje,

z nakupom dveh kablov.

Eden se je raztezal čez Atlantski
in drugi čez Tihi ocean.

Nadaljevali so z dodajanjem delov,

dokler niso zgradili pasu okrog sveta.

Kar pomeni, da vaše bitne
podatke pošiljajo na vzhod ali na zahod.

Dobesedno imajo
ta svetlobni žarek, ki obkroža ves svet.

Če se okvari kabel v Tihem oceanu,
bo poslal žarek v drugo smer.

Ko so s tem zaključili,
je podjetje začelo iskati nove kraje

do katerih se lahko poveže.

Iskali so kraje brez povezave.
Zato so se osredotočili na sever in jug.

V glavnem so to bili
ti kabli do Afrike.

Najbolj pa me je presenetila
Simonova geografska domišljija.

On vidi svet kot
nekakšno neverjetno razsežnost.

Predvsem mi je bilo to zanimivo,

ker sem želel osebno
videti izgradnjo takšnega kabla.

Skozi naš čas na spletu,
izkusimo te bežne trenutke povezanosti.

To kratkočasno zbližanost.
Sporočila na Twitterju, Facebooku

ali elektronski pošti.

In pričakoval sem neko fizično povezanost.

Pričakoval sem takšen trenutek
ob priključitvi kontinenta

in sem ga želel izkusiti.

In Simon je delal na novem kablu,
WACS, Zahodnoafriški Kabelski Sistem,

ki se je raztezal od Lizbone
do zahodne obale Afrike,

do Slonokoščene obale, Gane, Nigerije, Kameruna.

Povedal mi je
da bo gradnja kmalu,

odvisno od vremena,
in mi bo sporočil kdaj.

Tako mi je približno
štiri dni vnaprej povedal,

da naj grem na obalo
na jugu Lizbone.

In se bo malo po deveti uri
iz morja sprehodil ta mož.

(Smeh)

In bo imel v roki zeleno vrv iz najlona,

lahko vrv, ki se imenuje kurirska vrv.

In to je bil prvi člen
med morjem in kopnim

Ta člen, ki se bo kasneje razvil
v to 11.000 kilometrsko pot svetlobe.

Potem je buldožer začel vleči kabel
s te posebne desantne ladje za kable,

ki so ga potem zvlekli na te boje,
dokler ni bil pravilno nameščen.

Vidite lahko tudi angleške
inženirje kako delo opazujejo.

Ko je bil kabel nameščen,

se je moški vrnil v vodo z velikim nožem

in je boje odrezal,
ki so se dvignile na površje.

Kabel pa se je spustil na morsko dno.

S tem je nadaljeval,
dokler ni prispel do ladje.

In ko je prispel do nje,
so ga postregli s kozarcem soka in piškotom.

Potem je skočil nazaj v vodo
in odplaval do obale,

kjer si je prižgal cigareto.

(Smeh)

Ko je kabel prispel na obalo,

so ga začeli pripravljati
za priključitev z drugim koncem,

s kablom, ki so ga napeljali
s sprejemno-oddajne postaje.

Začeli so ga obdelovati z žago,

nato so nastrgali plastično notranjost z ...

nekakšno spretnostjo kuharjev.

In potem so se končno
dela lotili kot zlatarji,

da so lahko ta tanka vlakna,

poravnali s kablom,
ki so ga napeljali s postaje,

in so ga spojili z luknjačem.

Ko opazuješ,
kako se ti možje kabla lotijo z žago,

interneta ne vidiš več,
kot oblak.

Začne ti delovati kot nekaj izredno fizičnega.

Presenetilo me je še nekaj.

Čeprav vse to temelji
na zelo visoko razviti tehnologiji,

čeprav je to nekaj povsem novega,

je fizični proces že dolgo v obstoju.

Tudi kultura je enaka.
Vidiš domačine pri delu.

Vidiš angleške inženirje,
ki dajejo napotke v ozadju.

Najbolj pomembno pa je,
da so kraji ostali enaki.

Ti kabli se še vedno povezujejo
do ustaljenih obmorskih mest.

Kot so Lizbona, Mombasa,
Mumbaj, Singapur, New York.

Za postopek na obali je
potrebnih tri do štiri dni.

In ko je delo končano,
luknjo pokrijejo s pokrovom

in ga prekrijejo s peskom
in nanj vsi pozabimo.

In zdi se mi,
da veliko govorimo o oblaku,

toda vsakič,
ko na oblak nekaj odložimo,

se obenem tudi deloma
odpovemo odgovornosti do te stvari.

Nismo več z njo tako povezani.
Pustimo, da se z njo ukvarja nekdo drug.

In to se mi ne zdi prav.

Obstaja odlična izjava Neala Stephensona,

ki je dejal, da morajo ljudje,
ki so povezani prek žic, o žicah tudi nekaj vedeti.

In morali bi vedeti, mislim,
da moramo vedeti,

od kod prihaja naša internetna povezava.

In moramo se zavedati,
kaj nas vse fizično, fizično povezuje.

Hvala.

(Aplavz)