Kako bacili potujejo na letalih - in kako jih ustaviti

Raymond Wang ima samo 17 let, pa že pomaga graditi bolj zdravo prihodnost. S pomočjo dinamike tekočin je ustvaril računalniške simulacije toka zraka na letalih. Ugotovil je nekaj neprijetnega: ko nekdo na letalu kihne, tok zraka pravzaprav pomaga širiti patogene med druge potnike. Wang prikaže nepozabno animacijo poti kiha po kabini ter svojo nagrajeno rešitev: majhno napravo v obliki plavuti, ki poveča pritok svežega zraka v letalih ter preusmeri s patogeni nasičen zrak navzven.

Prosim, dvignite roke,

če ste v preteklem letu leteli z letalom.

Kar precej vas je.

No, to izkušnjo ste v enem letu delili

z več kot tremi milijardami ljudi.

In ko toliko ljudi v teh kovinskih ceveh

leti po vsem svetu,

se lahko zgodi kaj takega

in pride do izbruha bolezni.

Stvar me je začela zanimati,

ko sem lani slišal za izbruh ebole.

Izkazalo se je,

da čeprav se ebola širi
po omejenih območjih

in preko večjih kapljic,

obstajajo druge vrste bolezni,

ki se lahko širijo po letalski kabini.

Če pogledamo nekaj številk,

je slika precej strašljiva.

Recimo virus H1N1,

neki tip je z njim šel na letalo

in na enem samem letu

se je okužilo še 17 ljudi.

Pa še nekdo, okužen s SARS-om,

ta je na triurnem letu

okužil še 22 drugih.

Temu jaz ne bi rekel dobra
nadnaravna moč.

Ob tem ugotovimo tudi,

da je te bolezni težko vnaprej ugotoviti.

Ko se torej nekdo vkrca na letalo,

je morda bolan

in je morda v fazi,

ko ima bolezen,

a ne kaže simptomov,

lahko pa bolezen širi

na druge ljudi v letalu.

To se zgodi zato,

ker v kabino prihaja zrak z vrha

in s strani, kot vidite v modrem.

Ven pa gre skozi te zelo
učinkovite filtre,

ki odstranijo 99,97% patogenov
blizu odvodov.

Trenutno to poteka

po vzorcu mešanja zračnih tokov.

Če nekdo kihne,

bo zrak večkrat zaokrožil,

preden bo odstranjen skozi filter.

Pomislil sem: to je precej resen problem.

Nisem imel denarja,
da bi kupil letalo,

zato sem sestavil računalnik.

Izkazalo se je,
da z računalniškim modelom toka

lahko poustvarimo simulacije,

ki so natančnejše,

kot če bi izvedli meritve v letalu samem.

To deluje tako: začnemo

z dvodimenzionalnimi risbami,

te so na voljo na tehničnih papirjih
na internetu.

Vzamem jih in uporabim program 3D modela,

prav zgradim ta model.

Potem pa ga razdelim na majcene delce,

na tak način, da lahko računalnik
bolje razume model.

Računalniku povem, kje zrak pride v kabino
in kje gre ven,

dodam ščepec fizike

in čakam, da računalnik napravi simulacijo.

V običajni kabini dobimo tale rezultat:

če oseba v sredini kihne,

"pljusk", to gre naravnost v obraze drugih.

Precej ogabno.

Od spredaj, kot vidite, potnika

poleg tistega v sredini

ne uživata najbolj.

Poglejmo s strani:

patogeni se širijo vzdolž kabine.

Pomislil sem: "To ni dobro."

Zato sem napravil preko 32
različnih simulacij

in prišel do te rešitve.

To je - če bo patentirano -
usmerjevalec vhoda zraka.

S tem lahko prenos patogenov zmanjšamo

za 55-krat,

vnos svežega zraka pa povečamo
za okoli 190 odstotkov.

To dosežemo tako,

da tale kos materiala

namestimo na ta že obstoječa mesta
na letalu.

To je cenovno učinkovito

in se lahko napravi čez noč.

Potrebujemo samo nekaj vijakov.

Rezultati pa so neverjetni.

Namesto težavnih vrtincev zraka

dobimo te zračne zidove,

ki pridejo med potnike

in ustvarijo osebne cone dihanja.

Tule sredinski potnik spet kihne,

a tokrat lahko zrak potisnemo navzdol

do filtrov za izhod.

Enako velja s strani,

vidite, kako patogene potisnemo navzdol.

Poglejmo isti scenarij

z vstavljeno inovacijo,

ko sredinski potnik kihne,

gre zrak naravnost do izhoda

in nima časa okužiti drugih.

Potnika poleg osebe v sredini

ne vdihujeta praktično nobenih patogenov.

Poglejmo s strani,

vidite, kako učinkovit je sistem.

Skratka, s tem sistemom zmagamo.

Poglejmo, kaj to pomeni.

Ne deluje samo, če kihne potnik v sredini.

Deluje tudi pri potniku ob oknu

ter tistem ob prehodu.

Kaj ta rešitev pomeni za svet?

Če to prenesemo

z računalnika v realnost,

lahko s tem 3D modelom tule,

z uporabo 3D tiskanja,

ugotovimo enak vzorec
zračnih tokov navzdol

do potnikov.

Epidemija SARS-a je svet stala

okoli 40 milijard dolarjev.

V prihodnje

bi velik izbruh bolezni
svet lahko stal

preko tri bilijone dolarjev.

V preteklosti je bilo treba letalo
vzeti iz prometa

za mesec ali dva,

porabiti na desettisoče delovnih ur
in več milijonov dolarjev,

da bi kaj spremenili.

Zdaj lahko novost namestimo čez noč

in takoj vidimo rezultate.

Zdaj mora poskus dobiti certifikat,

biti testiran med letom,

iti skozi postopke odobritve.

A to je primer, da so včasih
najboljše rešitve

najbolj enostavne.

Še pred dvema letoma

se ta projekt ne bi zgodil,

ker ga tehnologija ne bi dovoljevala.

Z naprednim programiranjem

ter z razvojem interneta

pa smo v zlati dobi inovacij.

Zato vas vprašam: Zakaj čakamo?

Skupaj lahko zgradimo prihodnost že danes.

Hvala.

(aplavz)