Peter Norvig: Učilnica s 100.000 študenti

Jeseni 2011 sta Peter Norvig in Sebastjan Thrun izvedla študijski letnik o umetni intiligenci pred 175 študenti v predavalnici in več kot 100.000 preko spletnega prenosa. Peter nam pove več o tem, kaj se je naučil o globalni učilnici.

Vsakdo je oboje: učenec

in učitelj.

To sem jaz, ko me je navdahnila

prva tutorka,

moja mama.

In to sem jaz med poučevanjem

o umetni inteligenci

pred 200 študenti

na Univerzi Stanford.

Vsi, študentje in jaz,

smo uživali.

Toda opazil sem,

da je predmet poučevanja

napreden

in sodoben,

medtem ko tehnologija poučevanja ni.

Pravzaprav sem uporabil

enako tehnologijo,

kot je bila na voljo v učilnici v 14. stoletju.

Opaženi: učbenik,

obraz za katedrom

in speči tip

v ozadju. (Smeh)

Tako kot danes.

S kolegom Sebastianom,

prav tako predavateljem, naju je spreletelo:

mora obstajati boljši pristop.

Sprejela sva nov izziv

in v spletnem okolju postavila predavanje,

ki bo enako ali še bolj kakovostno kot

najine lekcije na Stanfordu,

hkrati pa dostopno komurkoli in

kjerkoli po svetu brezplačno.

Predavanje sva napovedala 29. julija

in v 2 tednih se je prijavilo

50.000 ljudi.

Število je nato naraslo na 160.000 prijavljenih

študentov iz 209 držav.

Ob takem občinstvu

sva bila vznemirjena,

pa tudi malce prestrašena,

ker še nisva povsem dokončala vsebine predavanja.

Lotila sva se dela.

Preučila sva, kar so naredili že drugi,

kaj od tega bi lahko uporabila in kaj spremenila.

Benjamin Bloom je dokazal,

da je učenje 1:1 najbolj učinkovito.

To sva želela posnemati;

kot nekoč jaz in moja mama,

pa čeprav sva se zavedala,

da bo pravzaprav šlo za odnos 1:na tisoče ljudi.

Tukaj me kamera snema,

medtem ko govorim in

rišem na list papirja.

Nek študent je izjavil, da se je med predavanjem počutil,

kot da bi sedel v baru

v družbi izredno pametnega prijatelja,

ki mu razlaga še neosvojeno

učno snov.

To je bil odziv, ki sva si ga želela.

Na Akademiji Khan smo ugotovili,

da kratki, 10-minutni posnetki,

učinkujejo mnogo bolje, kot če bi

poskušali posneti in

predvajati enourno predavanje.

Midva sva se odločila, da posnetke narediva še krajše

in še bolj interaktivne.

Najin tipičen video je

dolg od 2 do 6 minut.

Zastavila sva anketno vprašanje:

kako naj še pristopimo,

da bodo predavanja občutena kot učenje v živo?

Tu razlagam, kako računalnik uporablja

angleško slovnico

in tvori povedi. Tukaj

pa je premor, v katerem morajo študenti

reflektirati, razumeti, kaj se dogaja

in označiti prava polja,

preden lahko nadaljujejo.

Študenti se najbolje učijo takrat,

ko aktivno vadijo.

Želela sva jih angažirati, da se spoprimejo

z dvoumnostjo, jih voditi k

spajanju ključnih idej.

Večinoma sva se izogibala nalog,

kot so: tu je formula,

določi vrednost Y,

če je X=2.

Namesto tega sva se odločila za odprta vprašanja.

Nek študent je zapisal: »Zdaj

Bayesove mreže in primere

teorije iger vidim, kamorkoli pogledam.«

Tak odgovor mi je bil všeč,

prav to je bil najin cilj.

Nisva namreč želela, da si študenti zapomnijo formule,

želela sva, da spremenijo

svoj pogled na svet.

In uspelo nama je,

bolje rečeno: uspelo je njim.

Malce ironično je,

da sva želela pretresti tradicionalne načine poučevanja,

na koncu pa najina

spletna predavanja bolj kot

spletnim učnim orodjem pravzaprav približala tradicionalnim,

kakršna uporabljajo na fakultetah.

V večini spletnih učilnic so videoposnetki vedno na voljo.

Gledate jih lahko, kadarkoli si zaželite.

Če jih lahko gledate kadarkoli,

jih lahko tudi jutri.

Toda če jih lahko jutri,

jih morda

ne boste nikoli. (Smeh)

Zato sva oživila "inovacijo"

rokov oddaje. (Smeh)

Video so si lahko ogledali

katerikoli dan,

ob koncu tedna pa so morali

opraviti tudi domačo nalogo.

To je motiviralo študente, da so ostajali dejavni,

poleg tega pa so se istočasno

vsi ukvarjali z isto snovjo.

Če si se prijavil v forum za diskusijo,

si odgovor dobil v nekaj minutah.

Zdaj vam bom pokazal nekaj teh forumov,

večinoma nastalih v organizaciji študentov.

Ob dvojcu Daphne Koller in Andrew Ng smo spoznali

koncept prevrnjene učilnice.

Študentje so si samostojno

ogledovali videoposnetke,

nato pa o njih skupaj debatirali.

Eric Mazur me je naučil,

da so vrstniki najboljši inštruktorji,

ker se še spomnijo,

kako je, če nečesa ne razumeš.

S Sebastianom sva to deloma pozabila.

Seveda v učilnici

z več deset tisoč študenti

ni šlo brez diskusije,

zato smo te spletne forume podprli in negovali.

Nazadnje še Teach For America,

kjer sem se naučil, da primarni cilj

poučevanja ni podajanje informacije.

Bolj pomembni sta motivacija in odločenost.

Postalo je ključno, da študentje uvidijo,

da trdo delava zanje,

oni pa se med seboj podpirajo.

Predavanje je trajalo 10 tednov

in na koncu si je približno 80.000 študentov v povprečju ogledovalo

po en video tedensko.

Več kot 20.000 jih je dokončalo vse domače naloge,

v kar so vložili od 50 do 100 ur dela.

Prejeli so potrdilo o uspešnem zaključku predavanj.

Kaj sva se torej naučila?

Poskusila sva z nekaj starimi in

nekaj novimi idejami, jih združila.

Seveda obstaja še veliko drugih idej, vrednih poskušanja.

Sebastian predava prav v tem času,

jaz bom poučeval jeseni.

Stanford Coursera, Udacity, MITx

in ostali si prav tako obetajo novih predavanj.

Vznemirljivi časi so!

Zame pa so najbolj vznemirljivi

podatki, ki jih zbiramo.

Gre za tisoče interakcij

med študenti in znotraj predavanj,

skupaj na bilijone interakcij,

ki jih lahko tudi analiziramo.

Ko se bomo od tega česa naučili

in eksperimentirali,

bo nastopila prava revolucija.

Zaznali boste rezultate

nove generacije osupljivih študentov.

(Aplavz)