Vsakdo je oboje: učenec in učitelj. To sem jaz, ko me je navdahnila prva tutorka, moja mama. In to sem jaz med poučevanjem o umetni inteligenci pred 200 študenti na Univerzi Stanford. Vsi, študentje in jaz, smo uživali. Toda opazil sem, da je predmet poučevanja napreden in sodoben, medtem ko tehnologija poučevanja ni. Pravzaprav sem uporabil enako tehnologijo, kot je bila na voljo v učilnici v 14. stoletju. Opaženi: učbenik, obraz za katedrom in speči tip v ozadju. (Smeh) Tako kot danes. S kolegom Sebastianom, prav tako predavateljem, naju je spreletelo: mora obstajati boljši pristop. Sprejela sva nov izziv in v spletnem okolju postavila predavanje, ki bo enako ali še bolj kakovostno kot najine lekcije na Stanfordu, hkrati pa dostopno komurkoli in kjerkoli po svetu brezplačno. Predavanje sva napovedala 29. julija in v 2 tednih se je prijavilo 50.000 ljudi. Število je nato naraslo na 160.000 prijavljenih študentov iz 209 držav. Ob takem občinstvu sva bila vznemirjena, pa tudi malce prestrašena, ker še nisva povsem dokončala vsebine predavanja. Lotila sva se dela. Preučila sva, kar so naredili že drugi, kaj od tega bi lahko uporabila in kaj spremenila. Benjamin Bloom je dokazal, da je učenje 1:1 najbolj učinkovito. To sva želela posnemati; kot nekoč jaz in moja mama, pa čeprav sva se zavedala, da bo pravzaprav šlo za odnos 1:na tisoče ljudi. Tukaj me kamera snema, medtem ko govorim in rišem na list papirja. Nek študent je izjavil, da se je med predavanjem počutil, kot da bi sedel v baru v družbi izredno pametnega prijatelja, ki mu razlaga še neosvojeno učno snov. To je bil odziv, ki sva si ga želela. Na Akademiji Khan smo ugotovili, da kratki, 10-minutni posnetki, učinkujejo mnogo bolje, kot če bi poskušali posneti in predvajati enourno predavanje. Midva sva se odločila, da posnetke narediva še krajše in še bolj interaktivne. Najin tipičen video je dolg od 2 do 6 minut. Zastavila sva anketno vprašanje: kako naj še pristopimo, da bodo predavanja občutena kot učenje v živo? Tu razlagam, kako računalnik uporablja angleško slovnico in tvori povedi. Tukaj pa je premor, v katerem morajo študenti reflektirati, razumeti, kaj se dogaja in označiti prava polja, preden lahko nadaljujejo. Študenti se najbolje učijo takrat, ko aktivno vadijo. Želela sva jih angažirati, da se spoprimejo z dvoumnostjo, jih voditi k spajanju ključnih idej. Večinoma sva se izogibala nalog, kot so: tu je formula, določi vrednost Y, če je X=2. Namesto tega sva se odločila za odprta vprašanja. Nek študent je zapisal: »Zdaj Bayesove mreže in primere teorije iger vidim, kamorkoli pogledam.« Tak odgovor mi je bil všeč, prav to je bil najin cilj. Nisva namreč želela, da si študenti zapomnijo formule, želela sva, da spremenijo svoj pogled na svet. In uspelo nama je, bolje rečeno: uspelo je njim. Malce ironično je, da sva želela pretresti tradicionalne načine poučevanja, na koncu pa najina spletna predavanja bolj kot spletnim učnim orodjem pravzaprav približala tradicionalnim, kakršna uporabljajo na fakultetah. V večini spletnih učilnic so videoposnetki vedno na voljo. Gledate jih lahko, kadarkoli si zaželite. Če jih lahko gledate kadarkoli, jih lahko tudi jutri. Toda če jih lahko jutri, jih morda ne boste nikoli. (Smeh) Zato sva oživila "inovacijo" rokov oddaje. (Smeh) Video so si lahko ogledali katerikoli dan, ob koncu tedna pa so morali opraviti tudi domačo nalogo. To je motiviralo študente, da so ostajali dejavni, poleg tega pa so se istočasno vsi ukvarjali z isto snovjo. Če si se prijavil v forum za diskusijo, si odgovor dobil v nekaj minutah. Zdaj vam bom pokazal nekaj teh forumov, večinoma nastalih v organizaciji študentov. Ob dvojcu Daphne Koller in Andrew Ng smo spoznali koncept prevrnjene učilnice. Študentje so si samostojno ogledovali videoposnetke, nato pa o njih skupaj debatirali. Eric Mazur me je naučil, da so vrstniki najboljši inštruktorji, ker se še spomnijo, kako je, če nečesa ne razumeš. S Sebastianom sva to deloma pozabila. Seveda v učilnici z več deset tisoč študenti ni šlo brez diskusije, zato smo te spletne forume podprli in negovali. Nazadnje še Teach For America, kjer sem se naučil, da primarni cilj poučevanja ni podajanje informacije. Bolj pomembni sta motivacija in odločenost. Postalo je ključno, da študentje uvidijo, da trdo delava zanje, oni pa se med seboj podpirajo. Predavanje je trajalo 10 tednov in na koncu si je približno 80.000 študentov v povprečju ogledovalo po en video tedensko. Več kot 20.000 jih je dokončalo vse domače naloge, v kar so vložili od 50 do 100 ur dela. Prejeli so potrdilo o uspešnem zaključku predavanj. Kaj sva se torej naučila? Poskusila sva z nekaj starimi in nekaj novimi idejami, jih združila. Seveda obstaja še veliko drugih idej, vrednih poskušanja. Sebastian predava prav v tem času, jaz bom poučeval jeseni. Stanford Coursera, Udacity, MITx in ostali si prav tako obetajo novih predavanj. Vznemirljivi časi so! Zame pa so najbolj vznemirljivi podatki, ki jih zbiramo. Gre za tisoče interakcij med študenti in znotraj predavanj, skupaj na bilijone interakcij, ki jih lahko tudi analiziramo. Ko se bomo od tega česa naučili in eksperimentirali, bo nastopila prava revolucija. Zaznali boste rezultate nove generacije osupljivih študentov. (Aplavz)