Skromen predlog za preobrazbo Evrope: Janis Varufakis na TEDxAcademy

Profesor Varufakis predlaga decentraliziran sistem za Evropo, da bi jo preobrazil, preden jo kriza v sistemu stre. Preuči vse različne možnosti ukrepanja in pojasni, zakaj je njegov predlog najboljša možnost.

Ko so Gandija nekoč prosili
za komentar o evropski civilizaciji,

se je odzval:
"To bi bila zelo dobra ideja."

Ko nas sedaj vprašajo
za mnenje o Evropski uniji,

nam je najbrž oproščeno,
če odgovorimo nekaj podobnega.

Kako čudovita ideja bi to bila,
če bi jo le lahko izvedli.

Združena samo v imenu

je Evropska unija, se bojim,

v procesu razpada.

S predanostjo in odločnostjo
kolonije termitov,

ki razžirajo temelje,

kmalu ne bo ostalo nič
razen prazne lupine,

ki nas bo spominjala na
nekdanji veličastni ideal Evropske unije.

V romanih Agathe Christie,

ko bralec v uvodu naleti
na skupino karakterjev,

ponavadi višjega sloja,
ki se zbere v kakšnem gradu,

bralec ve, kaj lahko pričakuje,
serijo umorov.

Podobno kot zdaj, ko slišimo,
da se zbirajo evropski politiki,

vemo, kaj lahko pričakujemo,
komedijo napak,

ki bo zavita v zmagoslavno retoriko,

ampak za katero se bo kmalu izkazalo,
da ni nič drugega,

kot nevarno škodljivo govoričenje.

Motiti se je človeško.

A za spektakularno zmešnjavo

potrebujemo elito, narejeno iz premierjev,

predsednikov, ministrov,
aparatčikov, mnenjskih voditeljev,

ki so odločeni, da se ne bodo soočili

s krizo sistema na sistematičen način.

Sedaj imamo, na srečo,
vsaj dovolj dokazov,

zaradi katerih je
tako zanikanje nedopustno.

Človeštvo samega sebe
ne preseneti pogosto,

a dvakrat se je to že zgodilo.

Enkrat leta 1929 in spet nedavno 2008.

1929 bi nas moralo naučiti enostavne
binarne dvojne lekcije.

Najprej, da je prva žrtev
take krize skupna valuta.

To je bil zlati standard 1929
in je evro danes.

Druga žrtev je seveda
resnica in civiliziranost.

Taka grozljiva kriza prizadene svet.

Hobbsovska vojna vseh proti vsem
se zgrne nad nič hudega sluteče človeštvo

in prva žrtev je naša zmožnost
prepoznati sistemsko krizo,

v kateri smo, kot tako.

In tako nas naredi nesposobne
prevzeti odgovornost

za vsaj del te krize.

Trilerji se začnejo
s premetenim detektivom, ki razkriva

en sumljiv karakter za drugim.

A dobri trilerji, vam povem,

se ne končajo z razkritjem krivca.

Gredo en korak naprej.

Dosežejo pomemben trenutek,

ko premeteni detektiv
nenamerno razkrinka sebe.

Zbegan strmi v svoj obraz v ogledalu.

Ta kriza ima na nas podoben učinek.

Maske padajo.

Brezvestni bankirji, bedasti politiki,

zahrbtni poslovneži, cinični akademiki,

nekritični državljani, vsi so razkrinkani,

a ko njihove maske padajo,
potrtost postaja generalizirana.

Medtem se človeške žrtve kopičijo

in edini način, da jih osmislimo

in jih razumno merimo,
je s štetjem izgubljenih generacij.

Čas je za preobrazbo Evrope
in preobrazbo nas samih v tem procesu.

Medicina je šele nedavno

uspela rešiti več ljudi,
kot jih je pobila.

Nekje do leta 1920 je bila bolezen
bolj zaželena od zdravila.

Podobno pri evrski krizi sedaj

naši evropski voditelji uprizarjajo nekaj,

čemur jaz pravim strupeno zdravilo.

Toksične varščine, plehko varčevanje.

Da bi rešili evrski sistem,
smo ustvarili valutno unijo,

za katero ni bilo mišljeno,
ni bila narejena tako, da bi zdržala

katastrofo leta 2008,

sunke tistega velikega potresa.

Namesto tega smo ustvarili oder,

ki, namesto da bi pomagal
stavbi pred zrušenjem,

nanjo izvaja še več pritiska.

Ustvarili smo ta sklad za
evropsko finančno stabilnost,

ali nestabilnost,

in ga oblikovali.

Ustvarili smo ga po vzoru
izvedenih finančnih instrumentov

zloglasnih bratov Lehman.

Bilo je, kot če bi vzeli dva kamna

in ju zvezali skupaj z vrvico,

v upanju, da bosta sedaj bolje plavala.

Rezultat je, seveda,
nekontrolirani razpad,

ki ga sedaj doživljamo.

Do sedaj je to spoznala večina ljudi.

Sedaj se nam tu riše novi Jeruzalem.

Prihaja v obliki tako imenovane
"federalne opcije".

Dobro misleči Evropejci in
federalistični prijatelji

recitirajo litanije federalnih konceptov,
idej, predlogov.

Vam jih bom nekaj pokazal.

Slišimo o pomembnosti oblikovanja fiskalne
ali transferne unije v Evropi,

o zvezni blagajni,

da bi dali novemu leviatanu,
novemu ekonomskemu carju,

moč, da nam vlada z železno pestjo
in nas pusti odprtih ust.

Slišimo o centralizirani odpravi
nacionalnega premoženja,

še posebno grškega.

Zakoni nacionalne suverenosti

kot cena, ki jo moramo plačati
za to fiskalno unijo,

in seveda spremembe pogodbe,
pred katerimi trepetamo,

ki morajo skozi 27 parlamentov
in/ali elektoratov.

Povem vam, da je to
neizvedljivo in nezaželeno.

Zakaj je neizvedljivo?

Ker - in to je sporočilo federalistom -

najhujši sovražnik federalizma
je trenutno federalizem sam.

In razlog, da vam to govorim, je,

če gremo v smeri federalistov,

nas bo kriza zagotovo prehitela.

Tekla bo hitreje od nas.

In ko bodo spremembe sporazuma
trajale dlje kot kolaps evra,

nam bo ostala samo še tleča zmešnjava,

v kateri se ne bo dalo nič več povezati.

A obstaja še drugi razlog, zakaj je treba
zavrniti to federalno opcijo:

če so Združene države Evrope dobra ideja,

to ni ideja, ki bi jo morali
zapraviti in zajeti

v kontekstu poskusa reševanja
trenutne krize.

Naj povem zelo preprosto.
Federalna opcija bo mogoča le,

ko bo krize enkrat konec,
ne kot zdravilo za krizo.

Sposobni in vredni federacije
bomo šele takrat,

ko si bomo kot Evropejci lahko
predstavljali prihodnost,

v kateri bodo Grki in Nemci

volili grške in nemške politike,
ki nas bodo predstavljali.

Dostojno federalno Evropo
bomo zmožni ustvariti šele,

ko si bomo lahko predstavljali,
da so državne vojske

razpadle in se združile
v skupno evropsko obrambno silo.

Dostojno federacijo
bomo zmožni sestaviti le,

če si lahko predstavljamo situacijo,
kjer so naši pogledi ovrednoteni

znotraj Evrope samo
glede na njihovo vrednost,

kar so starodavni Atenci
imenovali "Isigoria."

Namesto da bi sodili nekaj,
kar nekdo pove,

po tem, kdo so,
s katerim naglasom govorijo,

iz katere države prihajajo,

in hkrati na simbolni,
a zelo pomembni ravni,

naj vam povem,
prave federacije bomo sposobni le,

ko se odločimo kot Evropejci,
kaj natisniti na naše evrske bankovce.

Namesto teh abstraktnih mostov in vrat,
ki simbolizirajo eno stvar,

našo nezmožnost strinjanja
o skupnih simbolih.

Če imam prav, da novi Jeruzalem
pravzaprav ni novi Jeruzalem,

in da predlaga neizvedljivo
in nezaželeno idejo,

ki bo prav tako vodila
v nekontroliran razpad,

kaj je potem alternativa?

Naj vam predlagam,
da preden se strinjamo o alternativi,

bi se morda morali strinjati
o nekaj skupnih načelih,

ki naj bi vodila našo prihodnost.

Ta prihodnja načela se morda
zdijo kontradiktorna,

a lahko se izvajajo harmonično

in če se ne morejo,
potem nimamo prihodnosti.

Naj vam pokažem primere.

Po enem načelu bi morali končati
popolnoma razdeljeno Evropo,

ki smo jo ustvarili v Maastrichtu,
da bi ustvarili evro.

Obenem bi morali
ojačati nacionalno suverenost

in ojačati nacionalno odgovornost
znotraj tega modela.

Še drugi set.

Končajmo psevdosolidarnost,
ki je bila vsiljena Nizozemcemi in Nemcem,

da bi dali varščine,
lažne varščine Grkom in Ircem.

Nehajmo z bedasto skromnostjo,
ki samo slabša krizo dolga.

Ignorirajmo vse klice po takojšnjem
povračilu dolga, ki ne bo delovalo,

a obenem združimo investicije
in upravljanje z našimi težavami,

kot sta obstoječi dolg in bančne izgube.

To imenujem decentralizirana
evropeizacija,

tako da mi dovolite akronim.

Dostojna Evropa.

Evropeizirati kaj?

Svoboščine.

Potrebujemo evropsko upravljanje
z obstoječim dolgom.

Potrebujemo upravljanje bančnega sektorja,
ki se podira okoli nas,

in potrebujemo evropeizirano
investicijsko politiko.

Kako bomo to storili brez
sprememb pogodbe in federacije?

V Evropi že imamo obstoječe institucije

in vsaki od njih lahko dodelimo
eno izmed teh nalog.

Ne bom se spuščal v to.

To ni ne čas ne prostor.

Večji del tega predloga
lahko vidite drugje.

Vse, kar hočem sedaj, je, na hitro orisati

namen vsega tega.

Decentralizirana Evropa ustvarja pogoje

za okrepitev nacionalne neodvisnosti
in nacionalne odgovornosti.

Ker če integriramo te tri sfere Evrope,

obstoječi dolg, banke,
investicijske tokove,

potem ima na nacionalni ravni lahko

vsaka država članica uravnotežen proračun

in se lahko nauči živeti
v skladu z zmožnostmi

in se prav tako okrepi v teh okvirih

in je tako popolnoma neodvisna.

Tako vam predstavljam
predlog Dostojne Evrope

kot zametek pogojev
za izoblikovanje federacije,

ki sem ga že omenil in ga ne bom več.

Naj končam z mitom,

v katerem je Sibila iz Kumae

ponudila Tarkviniju Superbu,
takratnemu kralju Rima,

devet knjig o modrosti za ceno,
ki se je Tarkviniju zdela pretirana

in je zato zavrnil ponudbo.

Sibila je, kot veste,
začela zažigati eno knjigo za drugo,

dokler Tarkinij ni plačal prvotne cene

za preostale tri dele.

Naj vam namignem, da evropska kriza
sledi Sibilini strategiji.

Problem je v tem, da evropski voditelji
kar naprej pravijo ne

in zaradi tega nam grozi,

da bo naša skupna dediščina
pogorela v celoti.

Decentralizirana evropeizacija
ponuja Evropi priložnost,

da reši te simbolične
zadnje tri knjige modrosti.

Ponuja nam priložnost za novo dobo,

v kateri Evropejci, severni in južni,

zahodni in vzhodni,
lahko pogledamo drug drugemu v oči

in vidimo in prepoznamo partnerja.

Če zamudimo to priložnost,

bo Evropa ves planet potegnila

v ogabno godljo
že tretjič v enem stoletju.

Naša dolžnost in obveza je,
da to preprečimo.

Hvala.

(Aplavz)