Ko so Gandija nekoč prosili za komentar o evropski civilizaciji, se je odzval: "To bi bila zelo dobra ideja." Ko nas sedaj vprašajo za mnenje o Evropski uniji, nam je najbrž oproščeno, če odgovorimo nekaj podobnega. Kako čudovita ideja bi to bila, če bi jo le lahko izvedli. Združena samo v imenu je Evropska unija, se bojim, v procesu razpada. S predanostjo in odločnostjo kolonije termitov, ki razžirajo temelje, kmalu ne bo ostalo nič razen prazne lupine, ki nas bo spominjala na nekdanji veličastni ideal Evropske unije. V romanih Agathe Christie, ko bralec v uvodu naleti na skupino karakterjev, ponavadi višjega sloja, ki se zbere v kakšnem gradu, bralec ve, kaj lahko pričakuje, serijo umorov. Podobno kot zdaj, ko slišimo, da se zbirajo evropski politiki, vemo, kaj lahko pričakujemo, komedijo napak, ki bo zavita v zmagoslavno retoriko, ampak za katero se bo kmalu izkazalo, da ni nič drugega, kot nevarno škodljivo govoričenje. Motiti se je človeško. A za spektakularno zmešnjavo potrebujemo elito, narejeno iz premierjev, predsednikov, ministrov, aparatčikov, mnenjskih voditeljev, ki so odločeni, da se ne bodo soočili s krizo sistema na sistematičen način. Sedaj imamo, na srečo, vsaj dovolj dokazov, zaradi katerih je tako zanikanje nedopustno. Človeštvo samega sebe ne preseneti pogosto, a dvakrat se je to že zgodilo. Enkrat leta 1929 in spet nedavno 2008. 1929 bi nas moralo naučiti enostavne binarne dvojne lekcije. Najprej, da je prva žrtev take krize skupna valuta. To je bil zlati standard 1929 in je evro danes. Druga žrtev je seveda resnica in civiliziranost. Taka grozljiva kriza prizadene svet. Hobbsovska vojna vseh proti vsem se zgrne nad nič hudega sluteče človeštvo in prva žrtev je naša zmožnost prepoznati sistemsko krizo, v kateri smo, kot tako. In tako nas naredi nesposobne prevzeti odgovornost za vsaj del te krize. Trilerji se začnejo s premetenim detektivom, ki razkriva en sumljiv karakter za drugim. A dobri trilerji, vam povem, se ne končajo z razkritjem krivca. Gredo en korak naprej. Dosežejo pomemben trenutek, ko premeteni detektiv nenamerno razkrinka sebe. Zbegan strmi v svoj obraz v ogledalu. Ta kriza ima na nas podoben učinek. Maske padajo. Brezvestni bankirji, bedasti politiki, zahrbtni poslovneži, cinični akademiki, nekritični državljani, vsi so razkrinkani, a ko njihove maske padajo, potrtost postaja generalizirana. Medtem se človeške žrtve kopičijo in edini način, da jih osmislimo in jih razumno merimo, je s štetjem izgubljenih generacij. Čas je za preobrazbo Evrope in preobrazbo nas samih v tem procesu. Medicina je šele nedavno uspela rešiti več ljudi, kot jih je pobila. Nekje do leta 1920 je bila bolezen bolj zaželena od zdravila. Podobno pri evrski krizi sedaj naši evropski voditelji uprizarjajo nekaj, čemur jaz pravim strupeno zdravilo. Toksične varščine, plehko varčevanje. Da bi rešili evrski sistem, smo ustvarili valutno unijo, za katero ni bilo mišljeno, ni bila narejena tako, da bi zdržala katastrofo leta 2008, sunke tistega velikega potresa. Namesto tega smo ustvarili oder, ki, namesto da bi pomagal stavbi pred zrušenjem, nanjo izvaja še več pritiska. Ustvarili smo ta sklad za evropsko finančno stabilnost, ali nestabilnost, in ga oblikovali. Ustvarili smo ga po vzoru izvedenih finančnih instrumentov zloglasnih bratov Lehman. Bilo je, kot če bi vzeli dva kamna in ju zvezali skupaj z vrvico, v upanju, da bosta sedaj bolje plavala. Rezultat je, seveda, nekontrolirani razpad, ki ga sedaj doživljamo. Do sedaj je to spoznala večina ljudi. Sedaj se nam tu riše novi Jeruzalem. Prihaja v obliki tako imenovane "federalne opcije". Dobro misleči Evropejci in federalistični prijatelji recitirajo litanije federalnih konceptov, idej, predlogov. Vam jih bom nekaj pokazal. Slišimo o pomembnosti oblikovanja fiskalne ali transferne unije v Evropi, o zvezni blagajni, da bi dali novemu leviatanu, novemu ekonomskemu carju, moč, da nam vlada z železno pestjo in nas pusti odprtih ust. Slišimo o centralizirani odpravi nacionalnega premoženja, še posebno grškega. Zakoni nacionalne suverenosti kot cena, ki jo moramo plačati za to fiskalno unijo, in seveda spremembe pogodbe, pred katerimi trepetamo, ki morajo skozi 27 parlamentov in/ali elektoratov. Povem vam, da je to neizvedljivo in nezaželeno. Zakaj je neizvedljivo? Ker - in to je sporočilo federalistom - najhujši sovražnik federalizma je trenutno federalizem sam. In razlog, da vam to govorim, je, če gremo v smeri federalistov, nas bo kriza zagotovo prehitela. Tekla bo hitreje od nas. In ko bodo spremembe sporazuma trajale dlje kot kolaps evra, nam bo ostala samo še tleča zmešnjava, v kateri se ne bo dalo nič več povezati. A obstaja še drugi razlog, zakaj je treba zavrniti to federalno opcijo: če so Združene države Evrope dobra ideja, to ni ideja, ki bi jo morali zapraviti in zajeti v kontekstu poskusa reševanja trenutne krize. Naj povem zelo preprosto. Federalna opcija bo mogoča le, ko bo krize enkrat konec, ne kot zdravilo za krizo. Sposobni in vredni federacije bomo šele takrat, ko si bomo kot Evropejci lahko predstavljali prihodnost, v kateri bodo Grki in Nemci volili grške in nemške politike, ki nas bodo predstavljali. Dostojno federalno Evropo bomo zmožni ustvariti šele, ko si bomo lahko predstavljali, da so državne vojske razpadle in se združile v skupno evropsko obrambno silo. Dostojno federacijo bomo zmožni sestaviti le, če si lahko predstavljamo situacijo, kjer so naši pogledi ovrednoteni znotraj Evrope samo glede na njihovo vrednost, kar so starodavni Atenci imenovali "Isigoria." Namesto da bi sodili nekaj, kar nekdo pove, po tem, kdo so, s katerim naglasom govorijo, iz katere države prihajajo, in hkrati na simbolni, a zelo pomembni ravni, naj vam povem, prave federacije bomo sposobni le, ko se odločimo kot Evropejci, kaj natisniti na naše evrske bankovce. Namesto teh abstraktnih mostov in vrat, ki simbolizirajo eno stvar, našo nezmožnost strinjanja o skupnih simbolih. Če imam prav, da novi Jeruzalem pravzaprav ni novi Jeruzalem, in da predlaga neizvedljivo in nezaželeno idejo, ki bo prav tako vodila v nekontroliran razpad, kaj je potem alternativa? Naj vam predlagam, da preden se strinjamo o alternativi, bi se morda morali strinjati o nekaj skupnih načelih, ki naj bi vodila našo prihodnost. Ta prihodnja načela se morda zdijo kontradiktorna, a lahko se izvajajo harmonično in če se ne morejo, potem nimamo prihodnosti. Naj vam pokažem primere. Po enem načelu bi morali končati popolnoma razdeljeno Evropo, ki smo jo ustvarili v Maastrichtu, da bi ustvarili evro. Obenem bi morali ojačati nacionalno suverenost in ojačati nacionalno odgovornost znotraj tega modela. Še drugi set. Končajmo psevdosolidarnost, ki je bila vsiljena Nizozemcemi in Nemcem, da bi dali varščine, lažne varščine Grkom in Ircem. Nehajmo z bedasto skromnostjo, ki samo slabša krizo dolga. Ignorirajmo vse klice po takojšnjem povračilu dolga, ki ne bo delovalo, a obenem združimo investicije in upravljanje z našimi težavami, kot sta obstoječi dolg in bančne izgube. To imenujem decentralizirana evropeizacija, tako da mi dovolite akronim. Dostojna Evropa. Evropeizirati kaj? Svoboščine. Potrebujemo evropsko upravljanje z obstoječim dolgom. Potrebujemo upravljanje bančnega sektorja, ki se podira okoli nas, in potrebujemo evropeizirano investicijsko politiko. Kako bomo to storili brez sprememb pogodbe in federacije? V Evropi že imamo obstoječe institucije in vsaki od njih lahko dodelimo eno izmed teh nalog. Ne bom se spuščal v to. To ni ne čas ne prostor. Večji del tega predloga lahko vidite drugje. Vse, kar hočem sedaj, je, na hitro orisati namen vsega tega. Decentralizirana Evropa ustvarja pogoje za okrepitev nacionalne neodvisnosti in nacionalne odgovornosti. Ker če integriramo te tri sfere Evrope, obstoječi dolg, banke, investicijske tokove, potem ima na nacionalni ravni lahko vsaka država članica uravnotežen proračun in se lahko nauči živeti v skladu z zmožnostmi in se prav tako okrepi v teh okvirih in je tako popolnoma neodvisna. Tako vam predstavljam predlog Dostojne Evrope kot zametek pogojev za izoblikovanje federacije, ki sem ga že omenil in ga ne bom več. Naj končam z mitom, v katerem je Sibila iz Kumae ponudila Tarkviniju Superbu, takratnemu kralju Rima, devet knjig o modrosti za ceno, ki se je Tarkviniju zdela pretirana in je zato zavrnil ponudbo. Sibila je, kot veste, začela zažigati eno knjigo za drugo, dokler Tarkinij ni plačal prvotne cene za preostale tri dele. Naj vam namignem, da evropska kriza sledi Sibilini strategiji. Problem je v tem, da evropski voditelji kar naprej pravijo ne in zaradi tega nam grozi, da bo naša skupna dediščina pogorela v celoti. Decentralizirana evropeizacija ponuja Evropi priložnost, da reši te simbolične zadnje tri knjige modrosti. Ponuja nam priložnost za novo dobo, v kateri Evropejci, severni in južni, zahodni in vzhodni, lahko pogledamo drug drugemu v oči in vidimo in prepoznamo partnerja. Če zamudimo to priložnost, bo Evropa ves planet potegnila v ogabno godljo že tretjič v enem stoletju. Naša dolžnost in obveza je, da to preprečimo. Hvala. (Aplavz)