Zgodovina našega sveta v 18 minutah

David Christian, ob neverjetnih ponazoritvah, pokaže celotno zgodovino vesolja, od Velikega poka, do Interneta, v navdušujočih 18 minutah. To je "Velika zgodovina": razsvetljujoč, širok pogled na zapletenost, življenje in človeštvo v primerjavi z našo tanko rezino iz kozmične časovnice.

Najprej video.

Da, to so umešana jajca.

Ampak ko to gledate,

upam, da boste začutili rahlo nelagodje.

Kajti morda ste opazili,
da video v resnici prikazuje,

da se jajce samo od-mešava.

In zdaj vidite, da so se
rumenjaki in beljaki ločili.

In zdaj se bodo zlili nazaj v lupino.

In vsi globoko v našem srcu vemo,

da vesolje ne deluje tako.

Umešano jajce je zmešnjava
– sicer okusna – ampak je zmešnjava.

Jajce je lepa, prefinjena stvar,

ki lahko ustvari še bolj zapletene stvari,

denimo piščance.

In globoko v našem srcu vemo,

da vesolje ne potuje
od zmešnjave k zapletenemu.

V resnici se ta instinkt

odraža v enem izmed
najbolj temeljnih zakonov fizike,

v drugem zakonu termodinamike,
ali zakonu o entropiji.

Kar pravi, je v bistvu,

da je splošna težnja v vesolju

prehajanje iz reda in strukture

v pomanjkanje reda,
v pomanjkanje strukture

– v resnici, v zmešnjavo.

In to daje videu malce čuden občutek.

Pa vendar, poglejmo okrog sebe.

Kar vidimo okoli nas,
je neverjetna zapletenost.

Eric Beinhocker ocenjuje,
da se samo v New Yorku

trguje s približno 10 milijardami
vrst različnega blaga.

To je skoraj stokrat več,
kot je vrst živih organizmov na Zemlji.

Trgovanje poteka zaradi vrste
skoraj sedem milijard posameznikov,

ki so povezani s trgovino,
potovanjem in internetom

v globalen sistem
gromozanske zapletenosti.

No, tukaj je velika uganka:

v vesolju, kjer vlada
drugi zakon termodinamike,

kako je mogoče

porajati zapletenost take vrste,
kot sem jo opisal,

zapletenost, ki jo predstavljava ti in jaz

in kongresni center?

No, zdi se, da je odgovor,

da vesolje lahko ustvari zapletenost,

vendar z velikimi težavami.

V žepih

se pojavijo, kar moj kolega Fred Spier

imenuje "Zlatolaskini pogoji" –

ne prevroče, ne premrzlo,

ravno prav za ustvarjanje zapletenosti.

In pojavijo se nekoliko
bolj zapletene stvari.

In kjer so nekoliko bolj zapletene stvari,

lahko dobiš
nekoliko bolj zapletene stvari.

In na ta način se zapletenost
gradi stopnja za stopnjo.

Vsaka stopnja je čarobna,

ker naredi vtis nečesa popolnoma novega,

ki se v vesolju pojavi skoraj od nikoder.

V veliki zgodovini tem trenutkom
pravimo trenutki prehoda praga.

In pri vsakem pragu postane prehod težji.

Zapletene stvari postanejo bolj krhke,

bolj ranljive;

Zlatolaskini pogoji postanejo bolj strogi,

in težje je narediti zapletenost.

Mi, kot skrajno zapletena bitja,

obupno potrebujemo poznati zgodbo

o tem, kako vesolje ustvarja zapletenost
kljub drugemu zakonu,

in zakaj zapletenost pomeni
ranljivost in krhkost.

In to zgodbo povemo v veliki zgodovini.

A zato je treba narediti nekaj,

kar lahko na prvi pogled
izgleda popolnoma nemogoče.

Treba je pregledati vso zgodovino vesolja.

Pa dajmo.

(Smeh)

Previjmo časovnico nazaj

za 13,7 milijard let,

na začetek časa.

Okoli nas ni nič.

Ni niti časa niti prostora.

Predstavljajte si najtemnejšo,
najbolj prazno reč, ki si jo morete,

in jo dvignite na tretjo potenco gazilijon
krat in natanko tam smo.

In tedaj kar naenkrat

pok!

Pojavi se vesolje, vse vesolje.

In prešli smo prvi prag.

Vesolje je majceno; manjše kot atom.

Neverjetno vroče je.

Vsebuje vse, kar je v vesolju danes,

lahko si predstavljate, da kipi.

In veča se z neverjetno hitrostjo.

In spočetka je vse nejasno,

a zelo hitro se v tej megli začenjajo
pojavljati različne stvari.

V prvi sekundi

se energija sama razbije na različne sile,

tudi na elektromagnetno in gravitacijsko.

In energija naredi nekaj drugega,
kar je čisto čarobno:

strdi se, da naredi snov –

kvarke, ki bodo naredili protone

in leptone, ki vključujejo elektrone.

Vse to se zgodi v prvi sekundi.

Gremo naprej 380.000 let.

To je dvakrat toliko, kot smo
ljudje bili na tem planetu.

In zdaj se pojavijo preprosti atomi
vodika in helija.

Rad bi se ustavil za hip,

380.000 let po začetku vesolja,

ker o vesolju na tej
stopnji vemo kar precej.

Predvsem vemo,
da je bilo skrajno preprosto.

Sestavljali so ga orjaški oblaki
vodikovih in helijevih atomov,

in so brez zgradbe.

V resnici so nekakšna kozmična zmešnjava.

Vendar to ni popolnoma res.

Nedavne študije

s sateliti, kot je satelit WMAP

so pokazale, da so v resnici

v tem ozadju majcene razlike.

To vidite tu,

modra področja so kakšno
tisočinko stopinje bolj hladna

od rdečih področij.

Te razlike so majcene,

a so dovolj, da je vesolje napredovalo

k naslednji stopnji gradnje zapletenosti.

In tako to gre.

Gravitacija je močnejša,
kjer je več snovi.

V nekoliko gostejših področjih

začne gravitacija zgoščati oblake
vodikovih in helijevih atomov.

Lahko si predstavljamo, da se je rano
vesolje razbilo na milijardo oblakov.

Vsak oblak se zgošča,

gravitacija postane močnejša
in ko gostota narašča,

narašča temperatura
v središču vsakega oblaka

in potem, v središču,

temperatura preseže toplotni prag

10 milijonov stopinj,

protoni se začnejo zlivati,

sprošča se ogromno energije

in –

bum!

Imamo prve zvezde.

Nekako 200 milijonov let po Velikem poku

se začnejo zvezde
pojavljati po vsem vesolju,

na milijarde.

Vesolje je zdaj občutno bolj zanimivo

in bolj zapleteno.

Zvezde bodo ustvarile Zlatolaskine pogoje

za prehod dveh novih pragov.

Ko velike zvezde umrejo,

dvignejo temperature tako visoko,

da se protoni začnejo zlivati
v vse vrste nenavadnih kombinacij,

in tvorijo vse elemente
periodnega sistema.

Če tako kot jaz nosite zlat prstan,

je bil skovan v eksploziji supernove.

Zdaj je vesolje kemično bolj zapleteno.

In v kemično bolj zapletenem vesolju

se da narediti več reči.

Kar se začne dogajati je,
da se okoli mladih sonc,

mladih zvezd,

začnejo ti elementi združevati,
vrtijo se okoli,

energija zvezde jih meša,

tvorijo delce, tvorijo snežinke,
tvorijo prašne drobce,

tvorijo kamne, tvorijo asteroide

in na koncu tvorijo planete in lune.

Tako se je oblikovalo naše osončje

pred štirimi milijardami in pol let.

Kamniti planeti, kot je naša Zemlja,
so bistveno bolj zapleteni kot zvezde,

ker vsebujejo
bistveno večjo raznolikost gradiva.

Tako smo prešli četrti prag zapletenosti.

Napredovanje postane zdaj težavnejše.

Naslednja stopnja uvede stvari,
ki so bistveno bolj krhke,

bistveno bolj ranljive,

a so tudi veliko bolj ustvarjalne

in veliko bolj sposobne
porajati nadaljnjo zapletenost.

Govorim seveda o živih organizmih.

Žive organizme ustvarja kemija.

Smo ogromni svežnji kemikalij.

Kemijo obvladuje elektromagnetna sila.

Deluje na manjšem obsegu kot gravitacija,

kar razloži, zakaj sva ti in jaz
manjša od zvezd in planetov.

Kaj pa so popolni pogoji za kemijo?

Kaj so Zlatolaskini pogoji?

Najprej potrebuješ energijo,

a ne preveč.

V središču zvezde je toliko energije,

da so atomi, ki se združijo,
spet takoj raztrgani narazen.

Pa tudi ne premalo.

V prostoru med galaksijami

je energije tako malo, da se
atomi ne morejo združevati.

Potrebna je ravno prava količina

in izkaže se, da so
planeti ravno pravšnji,

ker so blizu zvezd, a ne preblizu.

Potrebna je velika raznolikost
kemičnih elementov

in potrebne so tekočine, denimo voda.

Zakaj?

No, v plinih se atomi tako hitro
gibljejo drug mimo drugega,

da se ne morejo zaplesti.

V trdnih snoveh

so atomi ujeti skupaj,

ne morejo se premikati.

V tekočinah

lahko križarijo in se stiskajo

in se zvežejo v molekule.

Kje najdeš take Zlatolaskine pogoje?

No, planeti so imenitni

in naša zgodnja Zemlja
je bila skoraj popolna.

Ravno prav daleč od svoje zvezde,

da je imela velikanske oceane tekoče vode.

In globoko pod temi oceani,

pri razpokah v Zemljini skorji,

je toplota uhajala iz notranjosti Zemlje,

in raznolikost elementov je bila velika.

Ob teh oddušnikih globoko v oceanu

se je začela dogajati fantastična kemija

in atomi so se začeli združevati
v nenavadne kombinacije vseh vrst.

Vendar pa je življenje več,
kot le nenavadna kemija.

Kako ustališ te velike molekule,

ki, kot je videti, uspešno delujejo?

Tu življenje vpelje čisto novo zvijačo.

Ne ustališ posameznika;

ustališ vzorec,

tisto, kar nosi informacijo

in dovoliš, da se vzorec kopira sam.

Seveda je DNK čudovita molekula,

ki vsebuje to informacijo.

Saj poznaš dvojno vijačnico DNK.

Vsaka prečka vsebuje informacijo.

Torej DNK vsebuje informacijo o tem,
kako narediti živ organizem.

In DNK se kopira,

dela svoje kopije

in sipa vzorce preko oceana.

Tako se informacija širi.

Pazi, informacija
je postala del naše zgodbe.

Resnična lepota DNK pa je
v njenih nepopolnostih.

Ko se kopira,

se na vsako milijardo prečk
rada zgodi napaka.

In to pravzaprav pomeni, da se DNK uči.

Zbira nove načine,
kako delati žive organizme,

kajti nekatere od teh napak se obnesejo.

Ko se DNK uči,

gradi večjo raznolikost
in večjo zapletenost.

In to dogajanje lahko vidimo,
v zadnjih štirih milijardah let.

Večino tega časa
je bilo življenje na Zemlji,

so bili živi organizmi
razmeroma preprosti –

posamezne celice.

A bili so zelo raznoliki,
in v sebi, zelo zapleteni.

Potem, pred nekako
600 do 800 milijoni let,

so se pojavili mnogocelični organizmi.

Imamo gobe, imamo ribe,

imamo rastline,

imamo dvoživke, imamo plazilce,

in potem, seveda, imamo dinozavre.

In včasih se zgodijo katastrofe.

Pred petinšestdesetimi milijoni let

je na zemljo padel asteroid

blizu polotoka Jukatan,

kar je ustvarilo pogoje, enake tistim
v jedrski vojni,

in dinozavri so bili izbrisani.

Strašna novica za dinozavre,

a dobra za naše sesalske prednike,

ki so uspevali

v nišah, ki so ostale
prazne po dinozavrih.

In mi, ljudje, smo del tega
ustvarjalnega impulza evolucije,

ki se je začel pred 65 milijoni let

s padcem asteroida.

Ljudje smo se pojavili pred približno
200.000 leti.

In verjamem, da veljamo
kot prag v tej veliki zgodbi.

Naj razložim, zakaj.

Videli smo, da se DNK na nek način uči,

ko zbira informacijo.

A to je tako počasno.

DNK zbira informacijo
z naključnimi napakami,

od katerih so samo nekatere dobre.

A DNK je dejansko porodila
hitrejši način za učenje:

naredila je organizme z možgani,

in ti organizmi se lahko
učijo v realnem času.

Nabirajo informacije, se učijo.

Žalostno je, da ko umrejo,

informacija umre z njimi.

To, kar naredi ljudi drugačne,
je človeški jezik.

Blagoslovljeni smo z jezikom,
sistemom za komuniciranje,

ki je tako močan in tako natančen,

da lahko tisto, kar smo se naučili,
delimo s tako natančnostjo,

da se lahko zbere v kolektivnem spominu.

In to pomeni,

da lahko preživi posameznike,
ki so prišli do te informacije,

in se zbira iz generacije v generacijo.

In zato smo, kot vrsta,
tako ustvarjalni in tako močni,

in zato imamo zgodovino.

Zdi se, da smo edina vrsta
v štirih milijardah let,

ki imamo ta dar.

Tej sposobnosti pravim kolektivno učenje.

To nas naredi drugačne.

To lahko opazimo pri delu v najbolj
zgodnjih stopnjah človeške zgodovine.

Kot vrsta smo se razvili
v savanskih površinah Afrike,

potem pa opažamo,
da se ljudje selijo v nova okolja,

v puščave, v džungle,

v ledenodobno tundro v Sibiriji –

ostro, neizprosno okolje –

v obe Ameriki, v Avstralijo in Azijo.

Vsaka selitev je zahtevala učenje –

učenje, kako na nove načine
izkoriščati okolje,

nove načine,
kako se spoprijemati z okoljem.

Potem, pred 10.000 leti,

ko so izkoristili
nenadno spremembo v globalnem podnebju

ob koncu zadnje ledene dobe,

so se ljudje naučili kmetovanja.

Kmetovanje je bila energijska zlata jama.

Ko so izkoristili to energijo,
so se človeške populacije namnožile.

Človeške družbe so postale večje,
gostejše, bolj med seboj povezane.

Potem so se pred približno 500 leti

ljudje začeli povezovati globalno

s plovbo, z vlaki,

s telegrafom, z internetom,

dokler zdaj ne vidimo, da so ustvarili
enotne globalne možgane

iz skoraj sedem milijard posameznikov.

In ti možgani se učijo
z nadsvetlobno hitrostjo.

In v zadnjih 200 letih
se je zgodilo še nekaj.

Naleteli smo na še eno
energijsko zlato jamo,

fosilna goriva.

Tako fosilna goriva in kolektivno učenje
skupaj razložita

neverjetno zapletenost,
ki jo vidimo okoli sebe.

Tako –

pa smo tu,

spet v kongresnem centru.

Bili smo na potovanju, na potovanju
tja in nazaj, dolgem 13,7 milijard let.

Upam, da se strinjate,
da je to mogočna zgodba.

In je zgodba, v kateri ljudje igrajo
osupljivo in ustvarjalno vlogo.

A vsebuje tudi opozorila.

Kolektivno učenje je zelo,
zelo močna sila,

in ni jasno, ali ljudje upravljamo z njo.

Zelo živo se spominjam,
ko sem kot otrok rasel v Angliji,

in preživljal kubansko krizo z raketami.

Nekaj dni je bilo videti,
da je celotna biosfera

na robu uničenja.

In ista orožja so še tu,

in še vedno so usposobljena.

Če se izognemo tej pasti,
čakajo druge na nas.

Fosilna goriva kurimo tako hitro,

da zgleda, da spodkupujemo
Zlatolaskine pogoje,

ki so človeškim civilizacijam omogočili,

da so cvetele zadnjih 10.000 let.

Kar lahko velika zgodovina naredi je,

da nam pokaže naravo
naše zapletenosti in krhkosti

in nevarnosti, ki nas čakajo,

a nam lahko pokaže
tudi našo moč s kolektivnim učenjem.

In zdaj, končno –

to je tisto, kar hočem.

Hočem, da moj vnuk Daniel

in njegovi prijatelji
in njegova generacija

po vsem svetu

poznajo zgodbo o veliki zgodovini,

in jo poznajo tako dobro,

da bodo razumeli tako
izzive, ki nas čakajo,

kot priložnosti, ki nas čakajo.

In zato naša skupina

gradi brezplačen učni načrt na spletu

o veliki zgodovini

za univerzitetne študente po vsem svetu.

Verjamemo, da bo velika zgodovina

važno umsko orodje zanje,

kajti Daniel in njegova generacija

se soočajo z neznanskimi izzivi

in tudi neznanskimi priložnostmi,

ki jih čakajo v tem prelomnem trenutku

v zgodovini našega lepega planeta.

Zahvaljujem se vam za pozornost.

(Aplavz)