Najprej video. Da, to so umešana jajca. Ampak ko to gledate, upam, da boste začutili rahlo nelagodje. Kajti morda ste opazili, da video v resnici prikazuje, da se jajce samo od-mešava. In zdaj vidite, da so se rumenjaki in beljaki ločili. In zdaj se bodo zlili nazaj v lupino. In vsi globoko v našem srcu vemo, da vesolje ne deluje tako. Umešano jajce je zmešnjava – sicer okusna – ampak je zmešnjava. Jajce je lepa, prefinjena stvar, ki lahko ustvari še bolj zapletene stvari, denimo piščance. In globoko v našem srcu vemo, da vesolje ne potuje od zmešnjave k zapletenemu. V resnici se ta instinkt odraža v enem izmed najbolj temeljnih zakonov fizike, v drugem zakonu termodinamike, ali zakonu o entropiji. Kar pravi, je v bistvu, da je splošna težnja v vesolju prehajanje iz reda in strukture v pomanjkanje reda, v pomanjkanje strukture – v resnici, v zmešnjavo. In to daje videu malce čuden občutek. Pa vendar, poglejmo okrog sebe. Kar vidimo okoli nas, je neverjetna zapletenost. Eric Beinhocker ocenjuje, da se samo v New Yorku trguje s približno 10 milijardami vrst različnega blaga. To je skoraj stokrat več, kot je vrst živih organizmov na Zemlji. Trgovanje poteka zaradi vrste skoraj sedem milijard posameznikov, ki so povezani s trgovino, potovanjem in internetom v globalen sistem gromozanske zapletenosti. No, tukaj je velika uganka: v vesolju, kjer vlada drugi zakon termodinamike, kako je mogoče porajati zapletenost take vrste, kot sem jo opisal, zapletenost, ki jo predstavljava ti in jaz in kongresni center? No, zdi se, da je odgovor, da vesolje lahko ustvari zapletenost, vendar z velikimi težavami. V žepih se pojavijo, kar moj kolega Fred Spier imenuje "Zlatolaskini pogoji" – ne prevroče, ne premrzlo, ravno prav za ustvarjanje zapletenosti. In pojavijo se nekoliko bolj zapletene stvari. In kjer so nekoliko bolj zapletene stvari, lahko dobiš nekoliko bolj zapletene stvari. In na ta način se zapletenost gradi stopnja za stopnjo. Vsaka stopnja je čarobna, ker naredi vtis nečesa popolnoma novega, ki se v vesolju pojavi skoraj od nikoder. V veliki zgodovini tem trenutkom pravimo trenutki prehoda praga. In pri vsakem pragu postane prehod težji. Zapletene stvari postanejo bolj krhke, bolj ranljive; Zlatolaskini pogoji postanejo bolj strogi, in težje je narediti zapletenost. Mi, kot skrajno zapletena bitja, obupno potrebujemo poznati zgodbo o tem, kako vesolje ustvarja zapletenost kljub drugemu zakonu, in zakaj zapletenost pomeni ranljivost in krhkost. In to zgodbo povemo v veliki zgodovini. A zato je treba narediti nekaj, kar lahko na prvi pogled izgleda popolnoma nemogoče. Treba je pregledati vso zgodovino vesolja. Pa dajmo. (Smeh) Previjmo časovnico nazaj za 13,7 milijard let, na začetek časa. Okoli nas ni nič. Ni niti časa niti prostora. Predstavljajte si najtemnejšo, najbolj prazno reč, ki si jo morete, in jo dvignite na tretjo potenco gazilijon krat in natanko tam smo. In tedaj kar naenkrat pok! Pojavi se vesolje, vse vesolje. In prešli smo prvi prag. Vesolje je majceno; manjše kot atom. Neverjetno vroče je. Vsebuje vse, kar je v vesolju danes, lahko si predstavljate, da kipi. In veča se z neverjetno hitrostjo. In spočetka je vse nejasno, a zelo hitro se v tej megli začenjajo pojavljati različne stvari. V prvi sekundi se energija sama razbije na različne sile, tudi na elektromagnetno in gravitacijsko. In energija naredi nekaj drugega, kar je čisto čarobno: strdi se, da naredi snov – kvarke, ki bodo naredili protone in leptone, ki vključujejo elektrone. Vse to se zgodi v prvi sekundi. Gremo naprej 380.000 let. To je dvakrat toliko, kot smo ljudje bili na tem planetu. In zdaj se pojavijo preprosti atomi vodika in helija. Rad bi se ustavil za hip, 380.000 let po začetku vesolja, ker o vesolju na tej stopnji vemo kar precej. Predvsem vemo, da je bilo skrajno preprosto. Sestavljali so ga orjaški oblaki vodikovih in helijevih atomov, in so brez zgradbe. V resnici so nekakšna kozmična zmešnjava. Vendar to ni popolnoma res. Nedavne študije s sateliti, kot je satelit WMAP so pokazale, da so v resnici v tem ozadju majcene razlike. To vidite tu, modra področja so kakšno tisočinko stopinje bolj hladna od rdečih področij. Te razlike so majcene, a so dovolj, da je vesolje napredovalo k naslednji stopnji gradnje zapletenosti. In tako to gre. Gravitacija je močnejša, kjer je več snovi. V nekoliko gostejših področjih začne gravitacija zgoščati oblake vodikovih in helijevih atomov. Lahko si predstavljamo, da se je rano vesolje razbilo na milijardo oblakov. Vsak oblak se zgošča, gravitacija postane močnejša in ko gostota narašča, narašča temperatura v središču vsakega oblaka in potem, v središču, temperatura preseže toplotni prag 10 milijonov stopinj, protoni se začnejo zlivati, sprošča se ogromno energije in – bum! Imamo prve zvezde. Nekako 200 milijonov let po Velikem poku se začnejo zvezde pojavljati po vsem vesolju, na milijarde. Vesolje je zdaj občutno bolj zanimivo in bolj zapleteno. Zvezde bodo ustvarile Zlatolaskine pogoje za prehod dveh novih pragov. Ko velike zvezde umrejo, dvignejo temperature tako visoko, da se protoni začnejo zlivati v vse vrste nenavadnih kombinacij, in tvorijo vse elemente periodnega sistema. Če tako kot jaz nosite zlat prstan, je bil skovan v eksploziji supernove. Zdaj je vesolje kemično bolj zapleteno. In v kemično bolj zapletenem vesolju se da narediti več reči. Kar se začne dogajati je, da se okoli mladih sonc, mladih zvezd, začnejo ti elementi združevati, vrtijo se okoli, energija zvezde jih meša, tvorijo delce, tvorijo snežinke, tvorijo prašne drobce, tvorijo kamne, tvorijo asteroide in na koncu tvorijo planete in lune. Tako se je oblikovalo naše osončje pred štirimi milijardami in pol let. Kamniti planeti, kot je naša Zemlja, so bistveno bolj zapleteni kot zvezde, ker vsebujejo bistveno večjo raznolikost gradiva. Tako smo prešli četrti prag zapletenosti. Napredovanje postane zdaj težavnejše. Naslednja stopnja uvede stvari, ki so bistveno bolj krhke, bistveno bolj ranljive, a so tudi veliko bolj ustvarjalne in veliko bolj sposobne porajati nadaljnjo zapletenost. Govorim seveda o živih organizmih. Žive organizme ustvarja kemija. Smo ogromni svežnji kemikalij. Kemijo obvladuje elektromagnetna sila. Deluje na manjšem obsegu kot gravitacija, kar razloži, zakaj sva ti in jaz manjša od zvezd in planetov. Kaj pa so popolni pogoji za kemijo? Kaj so Zlatolaskini pogoji? Najprej potrebuješ energijo, a ne preveč. V središču zvezde je toliko energije, da so atomi, ki se združijo, spet takoj raztrgani narazen. Pa tudi ne premalo. V prostoru med galaksijami je energije tako malo, da se atomi ne morejo združevati. Potrebna je ravno prava količina in izkaže se, da so planeti ravno pravšnji, ker so blizu zvezd, a ne preblizu. Potrebna je velika raznolikost kemičnih elementov in potrebne so tekočine, denimo voda. Zakaj? No, v plinih se atomi tako hitro gibljejo drug mimo drugega, da se ne morejo zaplesti. V trdnih snoveh so atomi ujeti skupaj, ne morejo se premikati. V tekočinah lahko križarijo in se stiskajo in se zvežejo v molekule. Kje najdeš take Zlatolaskine pogoje? No, planeti so imenitni in naša zgodnja Zemlja je bila skoraj popolna. Ravno prav daleč od svoje zvezde, da je imela velikanske oceane tekoče vode. In globoko pod temi oceani, pri razpokah v Zemljini skorji, je toplota uhajala iz notranjosti Zemlje, in raznolikost elementov je bila velika. Ob teh oddušnikih globoko v oceanu se je začela dogajati fantastična kemija in atomi so se začeli združevati v nenavadne kombinacije vseh vrst. Vendar pa je življenje več, kot le nenavadna kemija. Kako ustališ te velike molekule, ki, kot je videti, uspešno delujejo? Tu življenje vpelje čisto novo zvijačo. Ne ustališ posameznika; ustališ vzorec, tisto, kar nosi informacijo in dovoliš, da se vzorec kopira sam. Seveda je DNK čudovita molekula, ki vsebuje to informacijo. Saj poznaš dvojno vijačnico DNK. Vsaka prečka vsebuje informacijo. Torej DNK vsebuje informacijo o tem, kako narediti živ organizem. In DNK se kopira, dela svoje kopije in sipa vzorce preko oceana. Tako se informacija širi. Pazi, informacija je postala del naše zgodbe. Resnična lepota DNK pa je v njenih nepopolnostih. Ko se kopira, se na vsako milijardo prečk rada zgodi napaka. In to pravzaprav pomeni, da se DNK uči. Zbira nove načine, kako delati žive organizme, kajti nekatere od teh napak se obnesejo. Ko se DNK uči, gradi večjo raznolikost in večjo zapletenost. In to dogajanje lahko vidimo, v zadnjih štirih milijardah let. Večino tega časa je bilo življenje na Zemlji, so bili živi organizmi razmeroma preprosti – posamezne celice. A bili so zelo raznoliki, in v sebi, zelo zapleteni. Potem, pred nekako 600 do 800 milijoni let, so se pojavili mnogocelični organizmi. Imamo gobe, imamo ribe, imamo rastline, imamo dvoživke, imamo plazilce, in potem, seveda, imamo dinozavre. In včasih se zgodijo katastrofe. Pred petinšestdesetimi milijoni let je na zemljo padel asteroid blizu polotoka Jukatan, kar je ustvarilo pogoje, enake tistim v jedrski vojni, in dinozavri so bili izbrisani. Strašna novica za dinozavre, a dobra za naše sesalske prednike, ki so uspevali v nišah, ki so ostale prazne po dinozavrih. In mi, ljudje, smo del tega ustvarjalnega impulza evolucije, ki se je začel pred 65 milijoni let s padcem asteroida. Ljudje smo se pojavili pred približno 200.000 leti. In verjamem, da veljamo kot prag v tej veliki zgodbi. Naj razložim, zakaj. Videli smo, da se DNK na nek način uči, ko zbira informacijo. A to je tako počasno. DNK zbira informacijo z naključnimi napakami, od katerih so samo nekatere dobre. A DNK je dejansko porodila hitrejši način za učenje: naredila je organizme z možgani, in ti organizmi se lahko učijo v realnem času. Nabirajo informacije, se učijo. Žalostno je, da ko umrejo, informacija umre z njimi. To, kar naredi ljudi drugačne, je človeški jezik. Blagoslovljeni smo z jezikom, sistemom za komuniciranje, ki je tako močan in tako natančen, da lahko tisto, kar smo se naučili, delimo s tako natančnostjo, da se lahko zbere v kolektivnem spominu. In to pomeni, da lahko preživi posameznike, ki so prišli do te informacije, in se zbira iz generacije v generacijo. In zato smo, kot vrsta, tako ustvarjalni in tako močni, in zato imamo zgodovino. Zdi se, da smo edina vrsta v štirih milijardah let, ki imamo ta dar. Tej sposobnosti pravim kolektivno učenje. To nas naredi drugačne. To lahko opazimo pri delu v najbolj zgodnjih stopnjah človeške zgodovine. Kot vrsta smo se razvili v savanskih površinah Afrike, potem pa opažamo, da se ljudje selijo v nova okolja, v puščave, v džungle, v ledenodobno tundro v Sibiriji – ostro, neizprosno okolje – v obe Ameriki, v Avstralijo in Azijo. Vsaka selitev je zahtevala učenje – učenje, kako na nove načine izkoriščati okolje, nove načine, kako se spoprijemati z okoljem. Potem, pred 10.000 leti, ko so izkoristili nenadno spremembo v globalnem podnebju ob koncu zadnje ledene dobe, so se ljudje naučili kmetovanja. Kmetovanje je bila energijska zlata jama. Ko so izkoristili to energijo, so se človeške populacije namnožile. Človeške družbe so postale večje, gostejše, bolj med seboj povezane. Potem so se pred približno 500 leti ljudje začeli povezovati globalno s plovbo, z vlaki, s telegrafom, z internetom, dokler zdaj ne vidimo, da so ustvarili enotne globalne možgane iz skoraj sedem milijard posameznikov. In ti možgani se učijo z nadsvetlobno hitrostjo. In v zadnjih 200 letih se je zgodilo še nekaj. Naleteli smo na še eno energijsko zlato jamo, fosilna goriva. Tako fosilna goriva in kolektivno učenje skupaj razložita neverjetno zapletenost, ki jo vidimo okoli sebe. Tako – pa smo tu, spet v kongresnem centru. Bili smo na potovanju, na potovanju tja in nazaj, dolgem 13,7 milijard let. Upam, da se strinjate, da je to mogočna zgodba. In je zgodba, v kateri ljudje igrajo osupljivo in ustvarjalno vlogo. A vsebuje tudi opozorila. Kolektivno učenje je zelo, zelo močna sila, in ni jasno, ali ljudje upravljamo z njo. Zelo živo se spominjam, ko sem kot otrok rasel v Angliji, in preživljal kubansko krizo z raketami. Nekaj dni je bilo videti, da je celotna biosfera na robu uničenja. In ista orožja so še tu, in še vedno so usposobljena. Če se izognemo tej pasti, čakajo druge na nas. Fosilna goriva kurimo tako hitro, da zgleda, da spodkupujemo Zlatolaskine pogoje, ki so človeškim civilizacijam omogočili, da so cvetele zadnjih 10.000 let. Kar lahko velika zgodovina naredi je, da nam pokaže naravo naše zapletenosti in krhkosti in nevarnosti, ki nas čakajo, a nam lahko pokaže tudi našo moč s kolektivnim učenjem. In zdaj, končno – to je tisto, kar hočem. Hočem, da moj vnuk Daniel in njegovi prijatelji in njegova generacija po vsem svetu poznajo zgodbo o veliki zgodovini, in jo poznajo tako dobro, da bodo razumeli tako izzive, ki nas čakajo, kot priložnosti, ki nas čakajo. In zato naša skupina gradi brezplačen učni načrt na spletu o veliki zgodovini za univerzitetne študente po vsem svetu. Verjamemo, da bo velika zgodovina važno umsko orodje zanje, kajti Daniel in njegova generacija se soočajo z neznanskimi izzivi in tudi neznanskimi priložnostmi, ki jih čakajo v tem prelomnem trenutku v zgodovini našega lepega planeta. Zahvaljujem se vam za pozornost. (Aplavz)