Katera država naredi največ dobrega za svet?

Gre za nepričakovan stranski učinek globalizacije: težave, ki so bile nekoč lokalne - recimo banka, ki posoja preveč denarja - imajo sedaj globalne posledice. Toda države še vedno delujejo neodvisno, kot bi bile same na planetu. Politični svetovalec Simon Anholt se je spomnil nenavadne lestvice, da bi vlade spodbudil k razmišljanju navzven: gre za Indeks dobrih držav. V privlačnem in humornem govoru odgovori na vprašanje, katera država naredi največ dobrega. Odgovor vas bo morda presenetil (še posebej, če živite v ZDA ali na Kitajskem).

Zadnje čase veliko razmišljam o svetu

in o tem, kako se je
v 20, 30, 40 letih spremenil.

Če se je pred dvajsetimi
ali tridesetimi leti

kokoš v zakotni vasi na vzhodu Azije
prehladila, kihnila in umrla,

je bila to tragedija zanjo
in za njene najbližje.

Ni pa bilo zelo verjetno,

da bi se zato
mi prestrašili pandemije

ter milijonov umrlih.

Če je pred dvajsetimi ali tridesetimi leti
banka v Severni Ameriki

ljudem posodila preveč denarja
in ga ti niso mogli vrniti

ter je banka zato propadla,

je bilo to slabo za posojilodajalca
in posojilojemalca.

A nismo si predstavljali,
da bo to svetovno ekonomijo

skoraj za desetletje spravilo na kolena.

To je globalizacija.

Ta čudež nam omogoča,

da svoja telesa in misli

in besede, slike in zamisli,

znanje in učenje
prenašamo po svetu

vse hitreje in ceneje.

Prinesla nam je veliko slabega,
kot sem ravno pokazal,

a tudi mnogo dobrega.

Mnogi ne vedo za izjemen uspeh
milenijskih razvojnih ciljev;

mnogi od njih so dosegli zadane tarče
veliko pred rokom.

To dokazuje, da je človeštvo

sposobno izjemnega napredka,

če deluje skupaj in se zares trudi.

A te dni se mi zdi,

da nas je globalizacija presenetila,

da se nanjo le počasi odzivamo.

Slabosti globalizacije
so včasih prav strašljive.

Vsi veliki današnji izzivi,

kot so klimatske spremembe
in človekove pravice,

demografija, terorizem in pandemije,

preprodaja narkotikov in suženjstvo

ter izumiranje vrst,
lahko bi še našteval,

v boju proti tem izzivom
ne napredujemo dosti.

To je skratka izziv današnjega časa,

na tej zanimivi točki zgodovine.

To moramo sedaj narediti.

Moramo se zresniti

in ugotoviti, kako bolje
skupaj globalizirati rešitve,

da ne bi postali vrsta,
ki bo žrtev globalizacije problemov.

Zakaj napredujemo tako počasi?

V čem je razlog?

Več jih je, seveda,
a prvi je morda ta,

da smo še vedno organizirani

na enak način kot pred 200 ali 300 leti.

Ena velesila je na planetu,

to je sedem milijard ljudi,

ki povzroča težave,

istih sedem milijard,

ki jih bo tudi rešilo.

Kako so te milijarde organizirane?

Še vedno so v kakih 200 državah,

ki imajo vlade,

ki določajo pravila,

ta pa vodijo naša ravnanja.

Ta sistem je dokaj učinkovit,

težava je le v tem,
kako pridemo do teh pravil

in kako vlade razmišljajo.

Način sploh ne deluje
za globalne probleme,

saj je obrnjen navznoter.

Tako izvoljeni politiki

kot neizvoljeni

imajo možgane
za mikroskopiranje,

ne za teleskopiranje.

Gledajo navznoter.

Obnašajo se, kot bi verjeli,
da je vsaka država otok,

ki živi srečno in neodvisno
od vseh drugih

na svojem malem planetu

v svojem malem osončju.

V tem je problem:

države tekmujejo med seboj,

se borijo druga proti drugi.

Ta teden, kot katerikoli drugi,

boste našli ljudi,
ki se med seboj pobijajo,

a celo ko se ne,

je med državami tekmovanje,

vsaka hoče zafrkniti drugo.

To seveda ni dobra ureditev.

Očitno je,
da jo moramo spremeniti.

Moramo najti načine,

da bi države opogumili
k sodelovanju,

vsaj malo.

In zakaj tega ne počnejo?

Zakaj naši voditelji
še vedno gledajo navznoter?

Prvi in najbolj očiten razlog je,
da od njih to zahtevamo.

To jim naročimo.

Ko izvolimo vlado
ali ko toleriramo neizvoljeno vlado,

ji sporočamo,
da od nje pričakujemo,

da naši državi
zagotovi določene stvari.

Da prinese blaginjo,

rast, konkurenčnost,
transparentnost, pravičnost,

vse te stvari.

Dokler ne bomo začeli
od vlade zahtevati,

naj razmišlja izven meja,

naj upošteva globalne probleme,
ki nas bodo ugonobili,

če se ne spoprimemo z njimi,

je ne moremo obtoževati,

da gleda samo navznoter,

da mikroskopira,

ne pa teleskopira.

Zato se stvari
najpogosteje ne spremenijo.

Drugi razlog je, da so vlade,

kot mi vsi,

kulturni psihopati.

Nočem biti brezobziren,
a saj veste, kaj je psihopat.

Psihopat je tisti,
ki na svojo nesrečo

ni sposoben sočustvovati
z drugimi ljudmi.

Ko se ozre naokoli,

ne vidi ljudi z globokimi, bogatimi
tridimenzionalnimi življenji,

s cilji in ambicijami.

Vidi kartonske izrezke,

kar je zelo žalostno in samotno

in na srečo zelo redko.

A kaj ni večina med nami
pravzaprav dokaj slaba v sočustvovanju?

Seveda smo dobri, ko gre za ljudi,
ki so nam nekako podobni,

hodijo, govorijo, jedo in molijo
ter se oblačijo kot mi,

ko pa gre za ljudi, ki niso taki,
se ne oblačijo kot mi,

ne molijo tako kot mi,

ne govorijo kot mi,

ali jih ne vidimo vsaj deloma
kot kartonske izrezke?

To se moramo vprašati.

To moramo stalno nadzorovati.

Smo mi in naši politiki
do neke mere kulturni psihopati?

Tretji razlog je komaj vreden omembe,
saj je tako bedast,

a vlade verjamejo,

da sta notranja in mednarodna politika

nekompatibilni, in to za vedno.

To je čista neumnost.

Delam kot politični svetovalec.

Zadnjih 15 let svetujem vladam po svetu

in nikoli še nisem naletel na
področje notranje politike,

ki se ga ne bi dalo bolj domiselno,

učinkoviteje in hitreje rešiti

kot skozi prizmo mednarodnega problema,

upoštevajoč mednarodni kontekst,

s primerjavo, kaj so storili drugi,

z vključitvijo drugih, delujoč navzven,

namesto navznoter.

Rekli boste, če vse to drži,

zakaj stvar ne deluje?

Zakaj politikov ne spremenimo?

Zakaj tega ne zahtevamo od njih?

Kot mnogi drugi,
se tudi jaz veliko pritožujem,

kako težko je spremeniti ljudi,

in kako se s tem ne splača ukvarjati.

Sprejeti moramo pač,

da smo po naravi konzervativna vrsta.

Ne maramo sprememb.

Tako je zaradi smiselnih
evolucijskih razlogov.

Verjetno ne bi bili več tu,

če ne bi bili tako odporni na spremembe.

Enostavno je: več tisoč let nazaj

smo odkrili, da če nadaljujemo s tem,
kar počnemo, ne bomo umrli,

saj nas stvari, ki smo jih počeli prej,
po definiciji niso ubile,

zato, dokler z njimi nadaljujemo,
bo vse v redu,

in ni pametno česarkoli spreminjati,
saj vas to lahko ubije.

Seveda pa so tudi izjeme.

Drugače ne bi prišli nikamor.

Ena od zanimivih izjem je,
ko lahko ljudem pokažete,

da je morda v njihovem interesu,

da skočijo v neznano

ter se malo spremenijo.

Veliko od zadnjih 10 do 15 let

skušam ugotoviti, kakšen interes

bi spodbudil politike
in podjetja ter ljudi nasploh,

da bi začeli razmišljati
malo bolj navzven,

v večjih okvirih,

ne samo navznoter, včasih tudi navzven.

Odkril sem nekaj dokaj pomembnega.

Leta 2005 sem začel s študijo
"Indeks blagovnih znamk držav".

Ge za obširno raziskavo
na velikem vzorcu populacije,

ki predstavlja okoli 70 odstotkov
svetovnega prebivalstva,

in postavil sem jim serijo vprašanj o tem,
kako vidijo druge države.

Ta indeks je v vseh teh letih
zrasel v zelo veliko bazo podatkov.

Gre za okoli
200 milijard podatkovnih točk,

ki merijo, kaj navadni ljudje
mislijo o drugih državah

in zakaj.

Zakaj sem to storil?
Zato ker vlade, ki jim svetujem,

hočejo vedeti, kako jih ljudje vidijo.

Vedo, deloma zato,
ker sem jim pomagal to razumeti,

da so države neznansko odvisne
od svojega ugleda,

če hočejo preživeti in uspeti.

Če ima država dober, pozitiven ugled,
kakor Nemčija, Švedska ali Švica,

je vse enostavno in vse poceni.

Več turistov pride. Tudi več vlagateljev.

Svoje izdelke prodaja po višjih cenah.

Po drugi strani pa je za državo
s šibkim ali negativnim ugledom

vse težko in vse drago.

Vlade zato močno skrbi,
kakšen je ugled države,

saj to neposredno vpliva

na to, koliko zaslužijo,

saj je več denarja ravno to,
kar so obljubili ljudem.

Pred nekaj leti sem si vzel čas,
se pogovoril s to ogromno bazo podatkov

ter jo vprašal,

zakaj imajo nekateri ljudje
eno državo raje kot druge.

Baza podatkov mi je dala
šokanten odgovor.

6,8.

Nimam časa, da bi pojasnil.

Povedala mi je,

(smeh) (aplavz)

da imamo raje dobre države.

Ne občudujemo držav,
ker so bogate, močne, uspešne,

moderne ali tehnološko napredne.

V osnovi občudujemo države, ki so dobre.

Kaj mislim z "dobre"?

Mislim na države, ki nekaj doprinesejo
k svetu, v katerem živimo,

zaradi katerih je svet bolj varen

ali boljši, bogatejši ali bolj pravičen.

Take države so nam všeč.

To odkritje je zelo pomembno -
vidite, kam pes taco moli -

ker reši zagato.

Zdaj lahko vsaki vladi povem,
in to tudi počnem,

da če hoče biti uspešna,
mora biti dobra.

Če hoče več prodati,

če hoče imeti več vlaganj,

če hoče postati bolj konkurenčna,

se mora začeti lepo obnašati,

ker jo bodo zato spoštovali

in bodo z njo poslovali,

zato: bolj ko sodeluje,

bolj bo konkurenčna.

To je pomembno odkritje

in ko sem prišel do njega,
sem čutil, da prihaja nov indeks.

Z leti postajajo moje ideje
vse bolj enostavne

in so tudi vse bolj otročje.

Tale se imenuje Indeks dobrih držav

in ravno to tudi prikazuje.

Meri, oziroma vsaj poskuša meriti,
koliko vsaka od držav naredi

ne za svoje ljudi, pač pa
za ostali del svetovnega prebivalstva.

Res bizarno, da se pred menoj nihče
ni spomnil, da bi to izmeril.

S kolegom dr. Robertom Goversom
sva večino zadnjih dveh let

in ob pomoči veliko
resnih in pametnih ljudi

zbirala vse mogoče zanesljive podatke
o tem, kaj države naredijo za svet.

Čakate, da vam povem,
katera je najboljša.

Saj bom,

ampak najprej vam moram pojasniti,
kaj točno mislim,

ko rečem "dobra država".

Ne mislim, da je moralno dobra.

Ko rečem, da je neka država
najdobrejša na svetu,

in res mislim najdobrejša, ne najboljša.
Najboljše pomeni nekaj drugega.

Ko govorimo o dobri državi,

je ta lahko dobra,
dobrejša ali najdobrejša.

Ni isto kot dobra,
boljša in najboljša.

To je država, ki enostavno prispeva več
za človeštvo kot katerakoli druga država.

Ne govorim o tem, kako se obnaša doma,
to se meri drugje.

In zmagovalka je

Irska.

(aplavz)

Glede na podatke

nobena druga država na prebivalca,

na dolar BDP-ja, ne prispeva več
za svet, v katerem živimo, kot Irska.

Kaj to pomeni?

To pomeni, da ko gremo spat,
bi v zadnjih 15 sekundah, preden zaspimo,

vsi morali pomisliti:

"Presneto, vesel sem, da Irska obstaja."

(smeh)

In ... (aplavz)

V breznu hude gospodarske recesije
mislim, da je v tem pomemben nauk:

če ne pozabite na
svoje mednarodne obveze,

medtem ko se trudite
obnoviti lastno gospodarstvo,

je to nekaj res posebnega.

Finska je bolj ali manj na istem.

Edini razlog, zakaj je za Irsko,

je v tem, da je njen najnižji rezultat
nižji od irskega.

Opazili boste, da so med prvimi desetimi
razen Nove Zelandije

vse države zahodnoevropske.

Tudi bogate so.

To me je razžalostilo,

saj nisem hotel,
da bi ta indeks pokazal,

da samo bogate države pomagajo revnim.

Ne gre za to.

Če pogledate navzdol po seznamu,
boste videli nekaj, kar me je osrečilo,

namreč da je Kenija med prvih 30,

kar dokazuje nekaj
zelo zelo pomembnega.

Ne gre za denar.

Gre za odnos.

Gre za kulturo.

To so vlada in ljudje,
ki jim je mar za ostali del sveta

ter imajo ideje in pogum,
da razmišljajo navzven in ne sebično.

Na hitro bom šel skozi predstavitev,

da boste videli države,
ki so se uvrstile nižje.

Nemčija je 13., ZDA so 21.,

Mehika je 66.,

in potem pride nekaj
velikih držav v razvoju,

Rusija je na 95.
in Kitajska na 107. mestu.

Države kot so Kitajska, Rusija
in Indija, ki je nekje blizu,

na nek način niso presenečenje.

Zadnja desetletja so veliko časa porabile
za izgradnjo lastnih gospodarstev,

lastne družbene in politične sfere,

a upati je,

da bo drugi del rasti malo bolj
obrnjen navzven, kot je bil dosedanji.

Vsako državo lahko analizirate
glede na dejanske podatke.

To vam dovolim. Od polnoči naprej
bo vse na goodcountry.org,

kjer si lahko ogledate države.

Pregledate lahko tudi
posamezne skupine podatkov.

To je Indeks dobrih držav.

Zakaj obstaja?

Ker hočem poskusiti uvesti to besedo

ali jo vrniti v diskurz.

Dovolj imam govora
o konkurenčnih državah.

Dovolj imam govora o uspešnih, bogatih,
hitro-rastočih državah.

Dovolj imam celo
debate o srečnih državah,

saj je tudi to konec koncev sebično.

Še vedno gre za nas

in če bomo nadaljevali s takim pristopom,
bomo zašli v hude težave.

Mislim, da vsi vemo, kaj hočemo slišati.

Slišati hočemo o dobrih državah,

zato vas prosim za uslugo.

Ne zahtevam veliko.

Morda bo za vas preprosto,

morda boste celo uživali
in ob tem pomagali:

v tem kontekstu enostavno začnite
uporabljati besedo dobro.

Ko pomislite na svojo državo

in na države drugih ljudi,

ko pomislite na podjetja,

ko govorite o današnjem svetu,

začnite uporabljati to besedo
na način, ki sem ga predstavil nocoj.

Ne dobro kot nasprotje slabega,

saj je to razprava brez konca.

Dobro kot nasprotje sebičnega,

dobra država kot tista,
ki misli na vse nas.

To vas prosim,

uporabljajte jo kot palico,
s katero boste tepli svoje politike.

Ko jih izvolite, ponovno izvolite,

ko zanje glasujete,
ko poslušate, kaj vam ponujajo,

uporabljajte besedo "dober"

in se vprašajte:

"Bi dobra država delovala tako?"

Če je odgovor ne, bodite nezaupljivi.

Vprašajte se, ali je to
obnašanje vaše države.

Hočete prihajati iz države,

katere vlada v vašem imenu
počne take stvari?

Ali imate po drugi strani
raje zamisel potovati po svetu

z visoko dvignjeno glavo, misleč:

"Ja, ponosen sem, da prihajam
iz dobre države"?

Vsi vas bodo toplo sprejeli.

In vsi bodo v zadnjih 15 sekundah,
preden zvečer zaspijo, dejali:

"Presneto, vesel sem,
da država tega človeka obstaja."

Konec koncev bo po moje to
prineslo spremembo.

Ta beseda, "dobro",

in številka 6,8,

in odkritje, ki stoji za njo,

so spremenili moje življenje.

Mislim, da lahko spremenijo tudi vaše,

in da jih lahko uporabimo,
da spremenimo

način, na katerega se obnašajo
naši politiki in podjetja.

In na ta način lahko spremenimo svet.

Odkar govorim o teh stvareh,
zelo drugače razmišljam o svoji državi.

Mislil sem, da hočem živeti
v bogati državi,

potem sem menil, da hočem
živeti v srečni državi.

Spoznal sem, da to ni dovolj,

da nočem živeti v bogati državi.

Nočem živeti v hitro rastoči
ali konkurenčni državi.

Živeti hočem v dobri državi.

Upam, da vi tudi.

Hvala.

(aplavz)