Hvalnica ljubosumju

Kaj je ljubosumje? Kaj ga poganja in zakaj ga imamo skrivoma radi? Nobena študija še ni obdelala njegove "samotnosti, dolgotrajnosti, grozljive vznemirljivosti" - razen literature, pravi Parul Seghal. Seghalova skozi tekočo meditacijo pregleda literarna dela in pokaže, da ljubosumje ni tako zelo drugačno od iskanja znanja.

Torej, ko sem imela osem let,

je v razred prišla nova deklica.

Bila je čudovita,

kot so ponavadi vse nove deklice.

Imela je ogromno količino zelo svetlečih las

in ljubko majhno peresnico,

še glavna mesta je znala na pamet,

bila je odlična v črkovanju.

Tisto leto me je zvijalo od ljubosumja,

potem pa sem razvila svoj zlobni načrt.

Nekega dne sem po pouku
malo dlje ostala v šoli

in se skrila v dekliško stranišče.

Ko je bil zrak čist, sem prišla ven,

se splazila v učilnico

in vzela redovalnico z učiteljeve mize.

In potem sem nekaj naredila.

Spremenila sem ocene svoje tekmice,

čisto malo, malo sem znižala nekaj njenih petic.

Pravzaprav vse petice. (Smeh).

Skoraj sem že vrnila redovalnico v predal,

ampak čakaj, tudi nekateri drugi sošolci

so imeli odvratno dobre ocene.

V svoji blaznosti

sem spremenila ocene vsem,

a ne kar tako.

Vsem sem dala po nekaj dvojk,

sebi pa nekaj petic,

ker sem pač bila tam, saj veste - zakaj pa ne.

Še vedno se čudim svojemu obnašanju.

Ne razumem, odkod sem dobila zamisel.

Ne razumem, zakaj sem se počutila tako dobro,
ko sem to počela.

Odlično sem se počutila.

Ne razumem, zakaj me niso nikoli ujeli.

Hočem reči, bilo je ja očitno.

Nikoli me niso ujeli.

Najbolj od vsega pa me čudi,

da me je tako motilo,

da je ta majhna deklica, ta drobcena deklica

tako obvladala črkovanje.

Ljubosumje me čudi.

Tako skrivnostno, tako prodorno je.

Vemo, da so dojenčki ljubosumni.

Primati prav tako. Drozgi so temu zelo podvrženi.

Vemo, da je ljubosumje največji vzrok

za umore partnerjev v ZDA.

A nisem še naletela na študijo,

ki bi razčlenila njegovo samotnost,

dolgotrajnost ali grozljivo vznemirljivost.

Za to se moramo zateči k fikciji,

saj je roman laboratorij,

ki ljubosumje proučuje

v vseh možnih oblikah.

Pravzaprav morda ni pretirano reči,

da če ne bi bilo ljubosumja,

morda sploh ne bi imeli literature?

Nobene nezveste Helene, nobene Odiseje.

Nobenega ljubosumnega kralja,
nobenih Arabskih noči.

Nobenega Shakespeara.

Adijo gimnazijsko domače branje,

saj ne bi bilo romana Krik in bes,

ne bi bilo Gatsby-ja, ne romana Sonce tudi vzhaja,

izgubili bi Gospo Bovary, Ano K.

Brez ljubosumja ne bi bilo Prousta. Saj vem,

da je moderno reči, da ima Proust

odgovore na vsa vprašanja,

a v primeru ljubosumja

jih nekako res ima.

Letos mineva sto let od njegove mojstrovine
V iskanju izgubljenega časa,

kar je najbolj poglobljena študija
seksualnega ljubosumja

in splošne tekmovalnosti - to je moja spretnost -

kar bi jih sploh lahko imeli. (Smeh).

Ko pomislimo na Prousta, se spomnimo

bolj sentimentalnih delov, kajne?

Spomnimo se dečka, ki se trudi zaspati.

Pa magdalenic namočenih v sivkin čaj.

Pozabimo, kako oster je bil.

Kako nemilosten.

To so vendar knjige, za katere je
Virginia Woolf dejala,

da so napete kot struna.

Ne vem, kako močne so strune,

a predstavljajmo si, da so izjemne.

Poglejmo, zakaj tako lepo gresta skupaj,

roman in ljubosumje, ljubosumje in Proust.

Je morda očitno, da je ljubosumje,

ki se zreducira na osebo, poželenje, oviro,

enostavno tako trdna osnova za zgodbo?

Ne vem. Mislim, da je to blizu resnici.

Kaj se namreč zgodi,

ko smo ljuosumni?

Ko smo ljubosumni, si pripovedujemo zgodbo.

Zgodbo o življenju drugih ljudi,

zaradi česar se počutimo grozno,

saj je tak tudi namen takih zgodb.

Kot pripovedovalec in občinstvo

vemo, katere podrobnosti naj vključimo,

da bi še globlje zarili nož. Mar ne?

Zaradi ljubosumja postanemo ljubiteljski pisatelji,

kar je Proust dobro razumel.

V prvem delu, V Swannovem svetu,

ki je serija knjig,

Swann, eden od glavnih junakov,

ljubeče razmišlja o svoji ljubici

in o tem, kako dobra je v postelji.

Potem pa v nekaj povedih

in to so Proustove povedi,

torej so dolge kot reka,

v nekaj povedih

spremeni pogled in ugotovi:

"Čakaj, vse, kar ljubim na tej ženski,

bi lahko ljubil tudi kdo drug.

V vsem, pri čemer z njo uživam,

bi lahko užival tudi kdo drug,

morda prav zdaj."

Pripovedovati si začne to zgodbo

in odtlej, piše Proust,

vsaka nova privlačna stvar,
ki jo Swann opazi pri ljubici,

postane del njegove "zbirke orodij

v njegovi zasebni mučilnici."

Priznati moramo, da sta bila
tako Swann kot Proust

znana po ljubosumju.

Proustovi ljubimci so morali zapustiti

državo, če so hoteli končati razmerje z njim.

A ni treba biti tako ljubosumen,

da bi priznali, da je to zahteven opravek. Ne?

Ljubosumje nas izčrpa.

Lačno čustvo je. Treba ga je hraniti.

In kaj mu je všeč?

Podatki.

Podrobnosti.

Velike količine svetlečih las,

ljubka majhna peresnica.

Ljubosumje ima rado fotografije.

Zato je Instagram tak hit. (Smeh)

Proust pravzaprav poveže akademski jezik
in ljubosumje.

Ko je Swann v oklepu ljubosumja,

ko naenkrat prisluškuje pri vratih,

ko podkupuje ljubičine služabnike,

brani svoje ravnanje.

Pravi:" Poglejte, vem, da mislite,
da je to odvratno,

a nič drugače ni

kot interpretirati starinsko besedilo

ali si ogledovati spomenik."

Pravi: "To so znanstvene raziskave

s pravo intelektualno vrednostjo."

Proust nam želi pokazati, da se ljubosumje zdi

nevzdržno in da nas dela absurdne,

a je v svojem jedru iskanje védenja,

iskanje resnice, boleče resnice,

in kar se tiče Prousta, pravzaprav,

bolj boleča ko je resnica, toliko bolje.

Žalovanje, ponižanje, izguba.

To so bile Proustove poti k modrosti.

Dejal je: "Ženska, ki jo potrebujemo,

zaradi katere trpimo, v nas zbuja

spekter čustev, ki so veliko globlja in bolj bistvena,

kot bi to uspelo geniju, ki nas zanima."

Nam mar pravi, naj gremo iskat krute ženske?

Ne. Mislim, da hoče reči,

da nas ljubosumje razkrije nam samim.

Nas še kakšno drugo čustvo

odpre na tak način?

Ali nam kako drugo čustvo razkrije

lastno agresivnost in odvratno ambicijo

ter zahtevo po tistem, kar nam po naše pripada?

Nas katero drugo čustvo uči gledati

s tako posebno intenzivnostjo?

Freud je kasneje pisal o tem.

Nekega dne ga je obiskal

tesnoben mladenič, ki ga je obsedla

misel na to, da ga žena vara.

Freud je menil, da je na tem moškem nekaj čudnega,

saj ni opazoval, kaj počne njegova žena.

Bila je nedolžna, vsi so to vedeli.

Ampak ubožico

je brez razloga sumil.

Iskal je kretnje, ki jih je delala

podzavestno, iskal je naključno obnašanje.

Se tu morda preveč smehlja,

se je tam morda po nesreči dotaknila moškega?

Freud meni, da je mož postal

skrbnik ženine podzavesti.

Roman je pri tem odličen.

Odlično opisuje, kako nas ljubosumje

nauči gledati intenzivno, a nenatančno.

Pravzaprav bolj ko smo intenzivno ljubosumni,

bolj postajamo del fantazije.

Mislim, da nas ljubosumje zato

ne vodi samo v nasilje

ali v nelegalna dejanja.

Ljubosumje povzroči, da se obnašamo

na noro iznajdljive načine.

Pri tem mislim nase pri osmih letih, priznam,

mislim pa tudi na zgodbo, ki sem jo našla
v novicah.

52-letno žensko iz Michigana so ujeli,

ko je ustvarila lažni profil na Facebooku,

od koder je leto dni pošiljala
zlobna, grozna sporočila

sami sebi.

Eno leto. Eno leto.

Hotela je obtožiti

novo punco svojega bivšega fanta.

Priznati moram, da ko sem to slišala,

sem jo občudovala.

(Smeh)

Ker, hočem reči, bodimo iskreni.

Kakšna neznanska, čeprav neustrezna kreativnost. Ne?

To je nekaj, o čemer beremo v romanu.

To je nekaj iz knjig Patricie Highsmith.

Highsmithova je ena mojih najljubših.

Odlična in bizarna ženska ameriške literature je.

Je avtorica Tujcev na vlaku

in Nadarjenega gospoda Ripleya.

Ti knjigi prikazujeta, kako ljubosumje

zamegli naš razum,

in ko smo enkrat v sferi, v območju ljubosumja,

lahko membrano med tem,
kar je in kar bi lahko bilo,

prebodemo v trenutku.

Tom Ripley, njen najslavnejši junak, recimo.

Ripley gre od želje po tebi

ali po tem, kar imaš,

do tega, da postane ti in ima, kar si nekoč imel,

ti pa si pod rušo,

oglaša se na tvoje ime,

nosi tvoje prstane,

prazni tvoj bančni račun.

To je eden od načinov.

Kaj lahko naredimo?
Ne moremo ponavljati za Tomom Ripleyem.

Ne morem vsemu svetu dati dvojke,

čeprav bi si včasih zelo želela.

Škoda, saj živimo v ljubosumnih časih.

Živimo v ljubosumnih časih.

Hočem reči, vsi smo dobri državljani
družbenih medijev,

kajne, kjer je ljubosumje valuta.

Nam roman kaže izhod? Nisem prepričana.

Naredimo to, kar junaki naredijo, ko niso prepričani,

ko se znajdejo pred skrivnostjo.

Gremo na Baker street 221B

in povprašajmo po Sherlocku Holmesu.

Ko ljudje pomislijo na Holmesa,

se spomnijo njegovega antijunaka,
profesorja Moriartija,

njegovega genialnega kriminalca.

A meni je ljubši inšpektor Lestrade,

neprivlačni šef Scotland Yarda,

ki Holmesa nujno potrebuje,

potrebuje njegov razum, a ga prezira.

To mi je tako znano.

Lestrade ga potrebuje, ga prezira

in poka od zagrenjenosti pri reševanju skrivnosti.

Ko pa sodelujeta, se nekaj spremeni,

in končno v Pustolovščini šestih Napoleonov,

ko Holmes vstopi in vse očara s svojo rešitvijo,

se Lestrade obrne k njemu in reče:

"Nismo ljubosumni na vas, g. Holmes.

Ponosni smo na vas."

Doda, da ga ni moža na Scotland Yardu,

ki se ne bi želel rokovati s Holmesom.

To je eden redkih trenutkov, v katerih vidimo Holmesa ganjenega,

kar se tudi meni zdi ganljivo,

a ta kratek prizor je obenem tudi skrivnosten, ne?

Zdi se, da ljubosumje obravnava

kot problem geometrije, ne čustev.

Veste, v enem trenutku je Holmes nasprotje Lestrada.

V drugem sta na isti strani.

Naenkrat si Lestrade dovoli

občudovati razum, ki ga je preziral.

Je lahko tako enostavno?

Kaj, če je ljubosumje res stvar geometrije,

stvar tega, kam se postavimo

glede na drugega?

No, morda nam potem ni treba prezirati

odličnosti nekoga drugega.

Lahko se uskladimo z njo.

A jaz imam rada rezervne načrte.

Ko čakamo, da se to zgodi,

se spomnimo, da nas lahko tolaži literatura.

Fikcija sama odvzame skrivnostnost ljubosumju.

Udomači ga

in ga povabi k mizi.

In glejte, kdo se zbere:

nežni Lestrade, grozljivi Tom Ripley,

nori Swann, sam Marcel Proust.

V odlični družbi smo.

Hvala.

(Aplavz)