Imam 99 težav... paraliza je le ena od njih

"Imam cerebralno paralizo. Ves čas se tresem." Tako Maysoon Zayid napove svoj vznemirljiv in nadvse smešen govor. (Res je smešen.) "Sem kot križanec med Shakiro in Muhammadom Alijem." Ta arabsko-ameriška komičarka nas dostojanstveno in inteligentno popelje na turnejo po svojih dogodivščinah - v vlogi igralke, komičarke, človekoljubne ženske in zagovornice invalidov.

Pozdravljene, TEDŽenske, kaj bo dobrega?

(Vzkliki)

Ni dovolj dobro.

Pozdravljene, TEDŽenske, kaj bo dobrega?

(Vzkliki)

Ime mi je Maysoon Zayid,

nisem pijana,

zdravnik, ki mi je pomagal
na svet, pa je bil.

Mojo mamo je šestkrat prerezal

v šestih različnih smereh

in me pri tem dušil.

Zaradi tega imam cerebralno paralizo,

kar pomeni, da se stalno tresem.

Poglejte.

Hudo utrujajoče je.
Sem kot Shakira, Shakira

in Muhammad Ali obenem.

(Smeh)

Cerebralna paraliza ni genetsko pogojena.

Ni okvara ob rojstvu. Ni nalezljiva.

Nihče ni uročil mamine maternice

in nisem je dobila zato,
ker bi bila starša bratranec in sestrična,

kar v resnici sta.

(Smeh)

Povzročijo jo samo nesreče,

kot se je zgodilo ob mojem rojstvu.

Opozoriti vas moram,
da nisem govornica, ki bi vas navdihnila,

in nočem, da bi se komurkoli
v tem prostoru

smilila,

ker ste nekoč

tudi vi želeli biti invalid.

Pojdimo skupaj na potovanje.

Božični večer je,
v nakupovalnem centru ste,

vozite se naokrog, iščoč parkirni prostor,

in kaj zagledate?

Šestnajst prostih mest,
namenjenih invalidom.

Mislite si: "Bog, ali ne morem biti

samo malo invaliden?"

(Smeh)

Moram vam povedati tudi,

da imam 99 težav,
in paraliza je le ena od njih.

Če bi obstajala olimpijada v zatiranju,

bi jaz dobila zlato medaljo.

Sem Palestinka, muslimanka,
ženska, invalidna,

pa še v New Jerseyu živim.

(Smeh) (Aplavz)

Če se doslej niste počutili
bolje v svoji koži, bi se morda morali.

Moj dom je Cliffside Park v New Jerseyu.

Vedno mi je bilo všeč,

da imata moj kraj in moja bolezen

isti začetnici.

Všeč mi je tudi, da bi,
če bi hotela iti peš

od doma v New York City,
to lahko storila.

Veliko ljudi s CP ne hodi,

a moji starši niso verjeli v "ne morem".

Mantra mojega očeta je bila:

"Zmoreš, da, da, zmoreš zmoreš."

(Smeh)

Kadar so moje tri starejše sestre
pomivale tla,

sem tudi jaz pomivala.

Če so moje tri starejše sestre
hodile v javno šolo,

bi moji starši tožili šolski sistem,

da bi tudi jaz lahko šla,

in če nismo vse dobivale petic,

smo jih vse dobile z maminim copatom.

(Smeh)

Oče me je naučil hoditi,
ko sem bila stara pet let,

tako da je moji peti
postavil na svoja narta

in hodil.

Druga taktika je bila, da je pred menoj

mahal z dolarskim bankovcem,
jaz pa sem ga lovila.

(Smeh)

V meni skrita striptizeta
je bila močna in ...

(Smeh)

Ja. Ne, prvi dan vrtca

sem hodila kot šimpanz,

ki so ga prevečkrat udarili.

Ko sem odraščala,
je bilo v mestu vsega šest Arabcev,

pa še to so bili vsi moji sorodniki.

Zdaj nas je dvajset

in še vedno smo vsi v sorodu. (Smeh)

Mislim, da ni nihče opazil,
da nismo Italijani.

(Smeh) (Aplavz)

To je bilo pred 11. septembrom
in preden so politiki ocenili,

da je "Sovražim muslimane"

primeren slogan za kampanjo.

Ljudje, s katerimi sem odrasla,
niso imeli težav z mojo vero.

Jih je pa skrbelo,

da bom med ramadanom umrla od lakote.

Pojasnila sem, da imam na sebi
dovolj maščobe,

da bi z njo lahko preživela cele tri mesece,

tako da je postenje od sončnega vzhoda
do zahoda mala malica.

Plesala sem step na Broadwayu.

Ja, na Broadwayu. To je noro. (Aplavz)

Starši si niso mogli privoščiti
fizioterapije,

zato so me poslali v plesno šolo.

Naučila sem se plesati v visokih petah,

in lahko hodim v visokih petah.

In iz Jerseya sem,

kjer vsi hočemo biti šik.

Ker so prijateljice nosile visoke pete,
sem jih tudi jaz.

Ko pa so prijatelji šli na
poletne počitnice

na obalo Jerseya, jaz nisem šla.

Moja poletja so potekala
na vojnem območju,

kajti starši so se bali,

da če ne gremo v Palestino

čisto vsako poletje,

bomo odrasle v Madonno.

(Smeh)

Poletne počitnice so pogosto pomenile čas,

ko me je oče poskušal ozdraviti,

zato sem pila jelenovo mleko,

na hrbtu imela vroče skodelice

ali pa so me potapljali v Mrtvo morje.

Spomnim se, kako so me oči pekle od vode

in sem mislila: "Deluje! Deluje!"

(Smeh)

Smo pa našli eno čudežno zdravilo: jogo.

Moram vam povedati, da je zelo dolgočasna,

ampak pred jogo,

sem bila stand up komičarka,
ki ni mogla stati.

Zdaj pa lahko stojim na glavi.

Starši so še okrepili prepričanje,

da lahko naredim karkoli,

da nobene sanje niso nemogoče,

in jaz sem sanjala o nastopu

v limonadi "Splošna bolnišnica".

Na fakulteti sem bila v času
pozitivne diskriminacije

in dobila sem štipendijo za univerzo ASU,

Arizona State University,

ker sem spadala v vse kvote.

Bila sem ljubljenček oddelka za gledališče.

Vsi so me imeli radi.

Naredila sem vse domače naloge
ne-ravno-pametnih otrok

imela sem odlične ocene,

pri vseh svojih in njihovih predmetih.

Vsakič ko sem odigrala sceno

iz "Steklene menažerije",

so moji profesorji jokali.

Ampak nikoli nisem dobila prave vloge.

V zadnjem letniku

se je ASU odločila za predstavo

"V Jacksonu plešejo čisto počasi".

Gre za igro o dekletu s CP.

Jaz sem bila dekle s CP.

Vsem sem glasno razlagala:

"Končno bom dobila vlogo!

Imam cerebralno paralizo!

Končno svobodna! Končno svobodna!

Hvala vsemogočnemu bogu,
končno sem svobodna!"

Nisem dobila vloge. (Smeh)

Sherry Brown jo je.

Odvihrala sem k vodji
gledališkega oddelka,

histerično sem jokala,
kot da so mi ustrelili mačko.

Vprašala sem jo, zakaj,

in dejala je, da zato,

ker so menili, da ne morem
opraviti kaskaderskih vložkov.

Odvrnila sem: "Oprostite,
če jaz ne tega ne zmorem,

potem tudi ta junakinja ne zmore."

(Smeh) (Aplavz)

Dobesedno rojena sem bila za to vlogo,

pa so jo dali igralki
brez cerebralne paralize.

Fakulteta je posnemala življenje.

Hollywood ima umazano zgodovino

najemanja igralcev brez telesnih omejitev,

da igrajo vloge ljudi z gibalnimi ovirami.

Po diplomi sem se vrnila domov

in moja prva igralska vloga

je bila vloga statistke pri neki limonadi.

Sanje so se mi uresničevale.

In vedela sem,
da bom v kratkem napredovala

od "nekoga, ki večerja v ozadju" do
"smešne najboljše prijateljice".

Namesto tega sem ostala
povzdignjen del pohištva,

ki ga lahko prepoznate samo
po zadnjem delu glave.

Postalo mi je jasno,

da tisti, ki izbirajo igralsko zasedbo,

ne jemljejo nemirnih, invalidnih igralk
iz etničnih manjšin.

Najemajo samo popolne ljudi.

So pa obstajale izjeme.

Odraščala sem ob gledanju Whoopi Goldberg,

Roseanne Barr, Ellen.

Vse te ženske so imele nekaj skupnega:

bile so komičarke.

Tako sem postala komičarka.

(Smeh) (Aplavz)

Moje prvo delo je bilo voziti znane komike

iz New Yorka na nastope v New Jersey.

Nikoli ne bom pozabila obraza
prvega komika,

ki sem ga peljala, ko je ugotovil,

da brzi po avtocesti New Jersey Turnpike

s punco s CP za volanom.

Nastopala sem po klubih po vsej Ameriki,

na Bližnjem vzhodu sem imela tudi
nastope v arabščini,

brez cenzure in brez pokrivala.

Nekateri mi pravijo

prva stand up komičarka v arabskem svetu.

Ne maram trditi, da sem prva,

vem pa, da niso nikoli slišali

grdih govoric o tem,
da ženske nismo smešne,

zdimo se jim smešne za umret.

Leta 2003 sva z bratom
Deanom Obeidallahom,

ki ima drugo mater in očeta,

ustanovila newyorški
arabsko-ameriški festival komedije,

ki sedaj šteje že deseto leto.

Želela sva spremeniti negativno podobo

arabskih Američanov v medijih

ter biti opomin tistim,
ki izbirajo igralske zasedbe,

da južnoazijski in arabski
nista sopomenki.

(Smeh)

Vključevati Arabce je bilo
veliko veliko lažje

kot premagati izziv

stigme proti invalidnosti.

Veliki preboj sem doživela leta 2010.

Kot gostjo so me povabili

na oddajo kabelske televizije

"Odštevanje s Keithom Olbermannom".

Vstopila sem, kot da grem na
maturantski ples,

oni pa so me potisnili v studio

in posedli na vrteč se stol na kolesih.

Pogledala sem scenografko in dejala:

"Oprostite, lahko dobim drug stol?"

Pogledala me je in začela:

"Pet, štiri, tri, dve ..."

In že smo šli v živo.

Morala sem se držati voditeljeve mize,

da se med sceno ne bi odpeljala iz kadra.

Ko je bilo intervjuja konec,
sem bila razkačena.

Dobila sem priložnost
in uničila sem jo.

Vedela sem, da me ne bodo
nikoli več povabili.

A ne samo da me je g. Olbermann
spet povabil,

postala sem redna sodelavka,

moj stol pa je prilepil na pod.

(Smeh) (Aplavz)

Ena od zabavnih stvari,
ki sem se jih naučila

ob delu s Keithom Olbermannom,

je, da so ljudje na internetu barabe.

Pravijo, da so otroci kruti,

ampak iz mene se nikoli niso norčevali,
ne kot otroka ne kot odrasle.

Naenkrat je moja invalidnost
na spletu postala poštena igra.

Spletni videi so imeli

take komentarje:

"Hej, zakaj se zvija?"

"Hej, je zaostala?"

In moj najljubši:
"Uboga teroristka krivih ust.

Za čim trpi?

Moliti moramo zanjo."

En komentator je celo predlagal,

da svojo invalidnost štejem kot veščino:

scenaristka, komičarka,
ima cerebralno paralizo.

Invalidnost je tako opazna kot rasa.

Če nekdo v invalidskem vozičku
ne more igrati Beyoncé,

potem Beyoncé ne more igrati
nekoga v invalidskem vozičku.

Invalidi so največja ...

Ja, kar ploskajte temu. Dajte.

(Aplavz)

Ljudje z invalidnostjo
so največja manjšina

na svetu, hkrati pa najmanj zastopana

v svetu zabave.

Zdravniki so dejali, da ne bom hodila,

pa sem tu pred vami.

A če bi odrasla s socialnimi mediji,

verjetno ne bi bila.

Upam, da lahko skupaj

ustvarimo bolj pozitivno sliko

o invalidnosti, tako v medijih
kot v vsakdanjem življenju.

Če bi bilo več pozitivnih zgodb,

bi to morda vodilo
v manj sovraštva na internetu.

Ali pa ne.

Morda je še vedno potrebna cela vas,

da nauči svoje otroke manir.

Moja vijugasta pot me je vodila

na nekaj zelo spektakularnih krajev.

Šla sem po rdeči preprogi

z zvezdnico limonad Susan Lucci

ter ikono Lorraine Arbus ob sebi.

Igrala sem v filmu z Adamom Sandlerjem

ter delala s svojim idolom,

čudovitim Davom Matthewsom.

Bila sem glavna točka svetovne turneje

pri "Podivjanih Arabcih".

Kot delegatka sem zastopala

državo New Jersey na

Demokratskem nacionalnem zborovanju
leta 2008.

In ustanovila sem dobrodelno društvo

Maysoon's Kids, ki želi

palestinskim begunskim otrokom dati

vsaj delček priložnosti,
kakršno so meni dali starši.

Najpomembnejši trenutek od vseh

je bil, ko sem dobila...
no, pred tem trenutkom zdaj...

(Smeh) (Aplavz)

… najpomembnejši trenutek

je bil, ko sem dobila priložnost nastopiti

za človeka, ki lebdi kot metulj

in zbode kot čebela,

ki ima Parkinsonovo bolezen
in se trese kakor jaz,

za Muhammada Alija.

(Aplavz)

To je bilo edinkrat,

ko me je moj oče videl nastopiti v živo,

in ta govor posvečam njegovemu spominu.

(arabščina)

Ime mi je Maysoon Zayid

in če jaz zmorem zmorem,
zmoreš zmoreš tudi ti.

(Aplavz)