Sir Ken Robinson: Navalite z revolucijo učenja!

V tem zbadljivem in zabavnem nadaljevanju njegovega legendarnega govora iz 2006, Sir Ken Robinson razloži, zakaj je treba narediti radikalen premik od standardiziranih šol k poosebljenemu učenju -- ustvarjanju pogojev, kjer se lahko razvijajo otrokovi naravni talenti.

Tukaj sem bil pred štirimi leti

in spomnim se, da se takrat

govori niso objavljali na spletu;

mislim, da so jih dajali TEDovcem v škatli,

v setu DVD-jev,

ki so jih ti dali na police, kjer so še zdaj.

(smeh)

In tako me je Chris poklical

en teden po mojem govoru

in mi rekel: "Začeli jih bomo objavljati na spletu.

Lahko objavimo tvojega?" In sem rekel: "Seveda."

In štiri leta kasneje,

kot sem rekel, si ga je ogledalo štiri ...

pravzaprav so ga sneli s spleta štirimilijonkrat.

Zato sklepam, da lahko to pomnožimo recimo z 20,

da dobimo število ljudi, ki ga je videlo.

In kot pravi Chris, obstaja lakota

po mojih videih.

(smeh)

(aplavz)

... čutite?

(smeh)

Ves ta dogodek je bil torej dovršena reklama

zame, da naredim še enega in tukaj je.

(smeh)

Al Gore je predaval

na isti TED konferenci kot jaz pred štirimi leti

in govoril o podnebni krizi.

In na to sem se navezal

ob koncu mojega prejšnjega govora.

Zato bi zdaj nadaljeval kar od tam,

ker sem, iskreno rečeno, imel samo 18 minut.

Kot sem torej govoril...

(smeh)

Vidite, prav ima.

Mislim, očitno je, da imamo večjo podnebno krizo.

In mislim, da če ljudje tega ne verjamejo, naj malo več hodijo ven.

(smeh)

Vendar pa menim, da obstaja tudi druga podnebna kriza,

ki je prav tako huda,

ima enak izvor

in s katero se moramo spopasti z enako nujo.

In s tem mislim --

mimogrede, lahko rečete "Glej, dovolj je.

Imam eno podnebno krizo;

res ne rabim še druge."

Vendar to ni kriza naravnih virov,

čeprav verjamem, da je tudi to res,

temveč kriza človeških virov.

V bistvu verjamem,

kot je reklo že več govorcev v zadnjih nekaj dneh,

da zelo slabo izkoriščamo

svoje talente.

Zelo veliko ljudi skozi vse svoje življenje

nimajo pravega občutka, kakšne talente morda imajo,

ali če sploh imajo kakšnega omembe vrednega.

Srečujem vsakovrstne ljudi,

ki mislijo, da niso v ničemer res dobri.

Pravzaprav zdaj delim svet na dve skupini.

Jeremy Bentham, slavni utilitaristični filozof,

je nekoč ta argument zabil.

Rekel je: "Na svetu sta dve vrsti ljudi,

tisti, ki delijo svet na dve vrsti

in tisti, ki ga ne."

(smeh)

No, jaz ga.

(smeh)

Srečujem vsakovrstne ljudi,

ki ne uživajo v tem, kar počnejo.

Preprosto živijo,

sprijaznjeni s tem.

Nobene radosti nimajo v svojem delu.

Prenašajo ga, namesto, da bi v njem uživali

in čakajo na vikend.

Srečujem pa tudi ljudi,

ki ljubijo svoje delo in si

ne znajo predstavljati, da bi počeli karkoli drugega.

Če bi jim rekli: "Ne delaj več tega,", bi se spraševali, o čem govorite.

Ker ne gre za to, kar delajo, ampak za to, kar so.

Pravijo: "Ampak to sem jaz, veš.

Bilo bi neumno, če bi se temu odpovedal, ker

nagovarja moj pravi jaz."

In to ne velja za zadosti ljudi.

V bistvu ravno nasprotno; mislim,

da so zagotovo v manjšini.

In mislim, da je mnogo

možnih razlag tega.

Visoko med njimi

je izobraževanje,

ker izobraževanje na nek način

zelo mnogo ljudi odrine stran

od njihovih naravnih talentov.

In človeški viri so kot naravni viri;

pogosto so globoko zakopani.

Morate jih iti iskati.

Ne ležijo kar tako na površju.

Ustvariti morate okoliščine, v katerih se pokažejo.

In mogoče si predstavljate,

da bo za to poskrbela izobrazba.

Vendar prepogosto ne.

Vse sisteme izobraževanja na svetu

trenutno reformirajo.

In to ni dovolj.

Reforme niso več uporabne,

ker samo izboljšujejo zgrešen model.

Kar potrebujemo --

in ta beseda se je v teh nekaj dneh pogosto uporabila --

ni evolucija,

temveč revolucija v izobraževanju.

Mora se preoblikovati

v nekaj drugega.

(aplavz)

Eden od resničnih izzivov

je prenoviti osnovo

izobraževanja.

Prenavljanje je težko,

saj pomeni početje nečesa,

kar se ljudem večinoma ne zdi preprosto.

Pomeni izpodbijanje stvari, ki so nam samoumevne,

stvari, ki se nam zdijo očitne.

Velik problem za reformo

ali preoblikovanje

je tiranija zdrave pameti --

stvari, ki jih ljudje mislijo:

"Ne da se narediti drugače, ker se to dela na ta način."

Pred kratkim sem naletel na odličen citat Abrahama Lincolna,

za katerega sem mislil, da boste zadovoljni, če ga na tej točki citiram.

(smeh)

To je rekel decembra 1862

na drugem letnem zasedanju kongresa.

Razložiti moram, da nimam pojma, kaj se je takrat dogajalo.

V Britaniji ne učimo ameriške zgodovine.

(smeh)

Zatiramo jo. Veste, to je naša politika.

(smeh)

Nedvomno se je decembra 1862 dogajalo nekaj očarljivega,

česar se Američani med nami

zavedajo.

A rekel je to:

"Dogme

tihe preteklosti

niso kos razburkani sedanjosti.

Situacija

je polna težav

in s situacijo se moramo dvigniti."

To mi je všeč.

Ne spopasti se z njo, dvigniti se z njo.

"Ker je naš primer nov,

moramo misliti na nov način

in tudi delati na nov način.

Osvoboditi se moramo jarma

in potem bomo rešili našo deželo."

Všeč mi je ta beseda, "osvoboditi".

Veste, kaj pomeni?

Da obstajajo ideje, ki smo jim vsi podvrženi,

ki so nam preprosto samoumevne,

kot naravni red stvari, kako stvari so.

In veliko naših idej

je bilo oblikovanih, ne da se soočijo s težavami tega stoletja,

temveč da bi se kosale z okoliščinami preteklih stoletij.

Vendar je naš razum še vedno hipnotiziran z njimi.

In od nekaj teh idej se moramo osvoboditi.

To je seveda lažje reči, kot narediti.

Zelo težko je vedeti, mimogrede, kaj je tisto, kar nam je samoumevno.

Razlog za to je, da nam je to samoumevno.

Naj vas torej vprašam nekaj, kar morda jemljete kot samoumevno.

Koliko tukaj vas je starih več kot 25?

To ni to, kar mislim, da vam je samoumevno.

Prepričan sem, da vam je to že znano.

Je tukaj kaj ljudi mlajših od 25?

Odlično. Sedaj pa tisti čez 25,

lahko dvignete roke, če nosite zapestne ure?

Kar velik delež nas je, kaj ne?

Vprašajte isto sobo polno najstnikov.

Najstniki ne nosijo zapestnih ur.

Ne mislim, da ne morejo ali da ne smejo,

večinoma se odločijo, da jih ne bodo.

Razlog za to pa je, da smo tisti, ki smo starejši

od 25, odraščali v preddigitalni družbi.

Tako, če želimo vedeti, koliko je ura,

moramo nositi nekaj, kar nam bo to povedalo.

Današnja mladina živi v digitaliziranem svetu

in oni imajo uro povsod.

Ne vidijo razloga, da bi to počeli.

In mimogrede, tudi vam ni treba;

ampak, ker ste to vedno počeli, to počnete še naprej.

Moja hčerka nikoli ne nosi ure, moja hčerka Kate, ki je stara 20.

V tem ne vidi smisla.

In pravi, "To je naprava s samo eno funkcijo."

(smeh)

"Mislim, to je pa res bedno!"

In potem rečem, "Ne, ne, tudi datum kaže."

(smeh)

"Ima več funkcij."

Ampak, vidite, obstajajo stvari, ki smo jim podvrženi v izobraževanju.

Naj navedem nekaj primerov.

Ena od njih je ideja linearnosti,

da se začne tukaj in greste po progi

in če boste vse naredili pravilno, boste

pripravljeni za preostanek življenja.

Vsi, ki so govorili na TED, so nam implicitno povedali,

včasih tudi eksplicitno, drugačno zgodbo,

da življenje ni linearno, temveč organsko.

Svoja življenja ustvarjamo v simbiozi,

ko raziskujemo svoje talente

v odnosu do okoliščin, ki nam jih pomagajo ustvariti.

Toda veste, postali smo obsedeni

s to linearno pripovedjo.

In najbrž je vrhunec izobraževanja,

da se vpišemo na fakulteto.

Mislim, da smo obsedeni s tem, da ljudi spravljamo na fakulteto,

v določene vrste fakultet.

Ne pravim, da naj ne greste na fakulteto, vendar vsem ni treba

in ni treba vsem iti zdaj.

Mogoče bodo šli kasneje, ne takoj.

Pred nekaj časa sem bil v San Franciscu,

kjer sem podpisoval knjige.

In tam je bil en kupec, v svojih tridesetih.

Vprašal sem ga: "Kaj delate?"

In odgovoril je: "Gasilec sem."

In vprašal sem: "Kako dolgo ste že gasilec?"

Rekel je: "Vedno sem bil gasilec."

In sem ga vprašal: "Kdaj pa ste se odločili?"

"Kot otrok," je rekel. "Pravzaprav je bil v šoli to zame problem,

ker so v šoli vsi želeli biti gasilci."

Rekel je: "Vendar želel sem postati gasilec."

In rekel je: "Ko sem bil v zadnjem razredu šole,

me učitelji niso jemali resno.

Še posebno en učitelj me ni jemal resno.

Rekel je, da mečem svoje življenje stran,

če je to vse, kar bom naredil z njim,

naj grem raje na fakulteto, naj postanem profesionalec,

da imam velik potencial

in da zapravljam svoj talent za gasilstvo."

In rekel je: "Bilo je ponižujoče, ker je

to povedal pred celim razredom in res sem počutil grozno.

Vendar sem si to želel in kakor hitro sem šel iz šole,

sem se prijavil pri gasilcih in bil sem sprejet."

"Veste, o tem učitelju sem malo prej razmišljal,

pred nekaj minutami, ko ste govorili,"

je rekel, "ker sem mu pred pol leta

rešil življenje."

(smeh)

Rekel je: "Bil je v razbitem avtu

in izvlekel sem ga, ga oživljal,

rešil pa sem tudi življenje njegove žene."

Rekel je: "Mislim, da ima zdaj boljše mnenje o meni."

(smeh)

(aplavz)

Veste, zame so

človeške skupnosti odvisne

od raznolikih talentov,

ne pa od enotnega pojmovanja sposobnosti.

In v srcu naših izzivov --

(aplavz)

V srcu izziva je,

da na novo vzpostavimo naše dojemanje

sposobnosti in inteligence.

Ta linearnost je problem.

Ko sem pred devetimi leti

prispel v Los Angeles,

sem naletel na izjavo o politiki

z zelo dobrimi nameni,

ki je trdila: "Fakulteta se začne v vrtcu."

Ne, se ne.

(smeh)

Se ne.

Če bi imeli čas, bi se lahko temu posvetil, vendar ga nimamo.

(smeh)

Vrtec se začne v vrtcu.

(smeh)

Moj prijatelj je nekoč rekel:

"Veš, triletnik ni polovica šestletnika."

(smeh)

(aplavz)

Tri so.

Ampak, kot smo slišali na prejšnji seji,

je zdaj takšna konkurenca za vpis v vrtec,

za vpis v pravi vrtec,

da so otroci na razgovorih za vpis, ko so stari tri leta.

Otroci, ki sedijo pred neimpresioniranimi odbori,

veste, s svojimi rezimeji,

(smeh)

ki jih preletavajo in sprašujejo: "To je to?"

(smeh)

(aplavz)

"Na svetu si že 36 mesecev in to je vse?"

(smeh)

"Nič nisi dosegel, priznaj.

Kolikor vidim, si prvih šest mesecev samo sesal pri mami."

(smeh)

Vidite, nezaslišana zamisel, vendar privlači ljudi.

Drug velik problem je konformnost.

Svoje izobraževalne sisteme smo zgradili

po modelu hitre prehrane.

O tem je pred nekaj dnevi govoril Jamie Oliver.

V gostinstvu sta dva modela zagotavljanja kakovosti.

En je hitra prehrana,

kjer je vse standardizirano.

Drug pa so stvari kot restavracije Zagat in Michelin,

kjer ni vse standardizirano,

prilagodijo se lokalnim okoliščinam.

In prodali smo se v izobraževanje po modelu hitre prehrane.

To pa osiromašuje našega duha in naše energije,

tako kot hitra prehrana izčrpava naša fizična telesa.

(aplavz)

Mislim, da si moramo priznati dvoje.

Prvič, da je človeški talent sila raznolik.

Ljudje imajo zelo različne nadarjenosti.

Nedavno sem spoznal,

da so mi kot otroku dali kitaro

ob približno enakem času, kot je Eric Clapton dobil svojo prvo kitaro.

Veste, Ericu se je izšlo, samo to pravim.

(smeh)

Na nek način se zame ni.

Te reči nisem mogel spraviti v delovanje,

ne glede na to, kako pogosto in kako močno sem pihal vanjo.

Preprosto ni delala.

Vendar ne gre samo za to.

Gre za strast.

Pogosto so ljudje dobri v rečeh, za katere jim ni mar.

Gre za strast

in kar draži naš duh in našo energijo.

In če počnete nekaj, kar imate radi in v čemer ste dobri,

gre čas po čisto drugačni poti.

Moja žena je pravkar zaključila s pisanjem romana

in mislim, da je imenitna knjiga,

vendar izgine za več ur.

Veste, kako je to, če delate nekaj, kar imate radi,

in se ura zdi kot pet minut.

Če delate nekaj, kar ni v sozvočju z vašim duhom,

se pet minut zdi kot ena ura.

In razlog, da toliko ljudi prekine izobraževanje,

je to, da jim ne hrani duha,

ne hrani jim energije ali njihove strasti.

Tako da mislim, da moramo spremeniti podobe.

Moramo preiti od v svojem bistvu industrijskega modela izobraževanja,

proizvodnega modela,

ki temelji na linearnosti

in konformnosti in kupčkanju ljudi.

Premakniti se moramo k modelu,

ki temelji na principih poljedelstva.

Zavedati se moramo, da človeški napredek

ni mehanični proces,

je organski proces.

In ne morete predvideti rezultata človeškega razvoja;

vse, kar lahko naredite, tako kot kmet,

je, da ustvarite pogoje, pod katerimi

bodo začeli napredovati.

Ko pogledamo na reformiranje in spreminjanje izobraževanja,

ne gre za kloniranje sistema.

Obstajajo sijajni sistemi kot je KIPP (program znanje je moč), to je sijajen sistem.

Obstajajo mnogi sijajni modeli.

Gre za prilagajanje vašim okoliščinam

in poosebljanje izobraževanja

z ljudmi, ki jih dejansko učite.

In to početje je po mojem mnenju

odgovor prihodnosti,

saj ne gre za določanje nove rešitve;

gre za oblikovanje gibanja v izobraževanju,

v katerem ljudje razvijajo svoje lastne rešitve,

vendar z zunanjo podporo, ki temelji na poosebljenem kurikulumu.

V tem prostoru

so ljudje, ki predstavljajo

izjemne vire v poslovnem svetu,

v multimediji, na spletu.

Te tehnologije,

kombinirane z izjemnimi talenti učiteljev,

ponujajo priložnost za revolucioniranje izobraževanja.

In pozivam vas, da se vključite,

ker je odločilno, ne samo za nas,

ampak tudi za prihodnost naših otrok,

vendar moramo preiti od industrijskega modela

k poljedelskemu modelu,

kjer je vsaka šola lahko uspešna jutri.

Tam otroci izkusijo življenje.

Ali doma, če izberejo, da se bodo šolali doma

s svojimi družinami in prijatelji.

V teh dneh je bilo

veliko govora o sanjah.

In samo na hitro želim --

Sinoči so me pesmi Natalie Merchant, ki obuja staro poezijo,

zadele v živo.

Želel sem vam prebrati hitro, zelo kratko pesem

W.B. Yeatsa, ki ga morda poznate.

To je napisal svoji ljubezni,

Maud Gonne,

in objokoval je dejstvo,

da ji ni mogel v resnici nuditi, kar je mislil, da želi od njega.

In pravi: "Imam nekaj drugega, a morda ni zate."

Pravi to:

"Ko bi imel nebeško okrašene obleke,

obdelane z zlato

in srebrno svetlobo,

modre in mračne

in temne obleke

noči in svetlobe in polsvetlobe,

bi jih razprostrl pred tvojimi nogami;

A reven kot sem,

imam samo svoje sanje;

razgrnil sem svoje sanje pred tvojimi nogami;

stopaj narahlo,

ker hodiš po mojih sanjah."

In vsak dan, povsod,

naši otroci razgrinjajo svoje sanje pod našimi nogami.

In stopati moramo narahlo.

Hvala.

(aplavz)

Najlepša hvala.