Ernesto Sirolli: Nekomu želite pomagati? Utihnite in mu prisluhnite!

Ko svetovalci gospodarsko manj razvitim področjim prepoznajo lokalno problematiko, se z najboljšimi nameni osredotočijo na akcijo, ker so menja, da lahko le z delom problem tudi odpravijo. Ernesto Sirolli namiguje, da je tak pristop naiven. V tem duhovitem in strastnem govoru predlaga, naj ljudi najprej poslušamo, če jim želimo pomagati pri odkrivanju njihovega podjetniškega potenciala. Sirollijeva nasvet in primer dobre prakse sta koristna za vsakega podjetnika.

Vsega, kar delam, in vse, kar delam poklicno –

v svojem življenju – sem se naučil

v mladosti, v sedmih letih dela v Afriki.

Med letoma 1971 in 1977 –

izgledam mlad, pa nisem –

sem delal v Zambiji, Keniji, na Slonokoščeni obali, v Alžiriji, Somaliji

na projektih strokovnega sodelovanja z afriškimi državami.

Delal sem za neko italijansko nevladno organizacijo

in vsak projekt, ki smo se ga v Afriki lotili,

je propadel.

In bil sem zbegan.

Pri enaindvajsetih sem bil prepričan, da smo Italijani dobri

in da v Afriki delamo dobro.

Pa nismo; vse, česar smo se dotaknili, smo uničili.

S prvim projektom, ki je bil tudi navdih za mojo prvo knjigo,

Sapice iz Zambezija,

smo se Italijani odločili,

da bomo Zambijce naučili, kako pridelovati hrano.

In tako smo šli s svojimi italijanskimi semeni v južno Zambijo,

v to prečudovito dolino

vzdolž reke Zambezi

in učili lokalno prebivalstvo, kako se pridelajo italijanski paradižniki,

pa bučke ...

Seveda lokalnih prebivalcev to ni prav nič zanimalo,

zato smo jim plačali, da so prišli in delali

in včasih so celo zares prišli.

Zdelo se nam je nepojmljivo, da se ljudje tukaj,

sredi tako rodovitne doline, ne ukvarjajo s kmetijstvom.

A namesto, da bi jih vprašali, kako to, da ničesar ne gojijo,

smo si preprosto rekli: »Hvala bogu, da smo prišli.

Ravno prav, da Zambijce rešimo pred stradanjem.«

In kakopak je v Afriki vse čudovito uspevalo.

Zrasli so nam prekrasni paradižniki. V Italiji paradižnik

zraste do tolikšne velikosti. V Zambiji pa je tolikšen.

Nismo mogli verjeti in Zambijcem smo govorili:

»Poglejte, kako je kmetovanje enostavno.«

Ko pa so paradižniki postali lepo zreli in rdeči,

je ponoči iz reke prišlo 200 povodnih konjev,

ki so ves pridelek pojedli.

»O bog, nilski konji!« smo rekli Zambijcem,

oni pa so odvrnili: »Tako je, zaradi njih tukaj ni kmetijstva.«

»Zakaj nam tega niste povedali?« – »Nikoli niste vprašali.«

Mislil sem, da po Afriki blodimo samo Italijani,

nakar sem videl, kaj so počeli Američani,

kaj so počeli Angleži in kaj Francozi

in ko sem vse to videl,

sem bil na naš zambijski projekt prav ponosen.

Mi smo vsaj nahranili nilske konje.

Morali bi videti,

res bi morali videti, kakšne bedarije smo namenili

nič hudega slutečim Afričanom.

Preberite si knjigo

z naslovom »Jalova pomoč« avtorice Dambise Moyo,

ekonomistke iz Zambije.

Knjiga je izšla leta 2009.

Zahodne države donatorice smo v zadnjih 50 letih

afriški celini nakazale dva tisoč bilijard ameriških dolarjev.

Ne bom vam govoril o škodi, ki jo je ta denar povzročil.

Raje si preberite njeno knjigo.

Naj vam afriška ženska pove o škodi, ki smo jo povzročili.

Zahodnjaki smo imperialistični, kolonialistični misijonarji,

ki znamo z ljudmi ravnati samo na dva načina:

smo pokroviteljski ali pa očetovski.

Obe besedi izvirata iz latinskega korena »pater«,

kar pomeni »oče.«

Njuna pomena pa sta kljub temu različna.

Če sem očetovski, z ljudmi iz drugačne kulture ravnam

kot s svojimi otroki: »Tako zelo vas imam rad.«

Če sem pokroviteljski, pa z vsakomer iz drugačne kulture

ravnam kot s svojim služabnikom.

Zato belce v Afriki imenujejo »bwana«, šef.

Klofuto v obraz sem dobil tudi ob branju

Schumaherjeve knjige "Majhno je lepo,"

ki trdi, da predvsem za gospodarski razvoj velja,

da je ljudi, ki nočejo pomoči, treba pustiti pri miru.

To bi moralo biti prvo načelo pomoči.

Prvo načelo pomoči je spoštovanje.

Danes zjutraj je gospod, ki je otvoril to konferenco,

na tla položil palico in nas, vas vprašal:

"Si sploh lahko predstavljamo, predstavljate mesto,

ki ga ne zaznamuje neokolonializem?«

Ko sem bil star 27 let, sem se odločil,

da bom ljudem samo odgovarjal,

zato sem razvil sistem, imenovan Pospeševanje podjetništva,

pri katerem ničesar ne poskušaš sprožiti,

nikogar ne motiviraš, ampak postaneš služabnik

lokalnih strasti, služabnik lokalnih prebivalcev

s sanjami, da bi postali boljši ljudje.

In kar storiš, je, da utihneš.

V skupnost nikoli ne prideš s kakršnimi koli idejami,

ampak z domačini sedeš za isto mizo.

Ne delamo v pisarnah.

Srečujemo se v kavarnah. Srečujemo se v pubih.

Nimamo nikakršne infrastrukture.

In kaj se zgodi? Z ljudmi postanemo prijatelji

in tako izvemo, kaj nekdo želi početi.

Najpomembnejša je strast.

Idejo že lahko nekomu podariš.

In če je ta oseba noče uresničiti,

kaj boš potem?

Strast, s katero ljudje hranimo lasten razvoj,

je najpomembnejša.

Strast, ki jo vložimo v osebni razvoj,

je najpomembnejša.

Ljudem pomagamo, da si poiščejo znanje,

saj nihče ne uspe sam.

Človek z idejo je morda brez potrebnega znanja,

a to znanje je na voljo.

Zato sem pred mnogimi leti dobil tole idejo:

zakaj ne bi namesto tega, da pridemo v neko skupnost

in ljudem govorimo, kaj naj delajo in česa ne,

ljudi raje poslušali? Ampak ne na srečanjih skupnosti.

Naj vam zaupam skrivnost.

Srečanja skupnosti imajo eno težavo.

Podjetniki tja ne hodijo

in nikoli vam ne bodo javno povedali,

kaj bodo storili s svojim denarjem

in katere priložnosti so zaznali.

Načrtovanje ima torej svojo slepo pego.

Najpametnejših ljudi v vaši skupnosti sploh ne poznate,

ker ne hodijo na javna srečanja.

Naše delo poteka 1:1

in da bi to lahko izvajali, je potrebno ustvariti

socialni sistem, ki še ne obstaja.

Izmisliti si moramo nov poklic.

Ta poklic se imenuje družinski zdravnik za podjetništvo,

družinski zdravnik za podjetje, ki sedi z vami

v vašem domu, v vaši kuhinji, v kavarni

in vam pomaga najti način, kako vašo strast preoblikovati

v nekaj, s čimer se lahko preživljate.

S tem sem poskusno začel v mestu Esperance v Zahodni Avstraliji.

Takrat sem pisal doktorat

in iskal načine, da zaobidem to pokroviteljsko sranje,

ko mi pridemo k vam in vam govorimo, kaj morate storiti.

Tako sem tisto prvo leto v Esperanceu

samo hodil po ulicah in v treh dneh

dobil svojo prvo stranko. Pomagal sem človeku,

ki je v garaži prekajal ribe. Bil je Maor

in pomagal sem mu, da je ribe začel prodajati restavraciji v Perthu,

da se je postavil, skratka. Nakar so do mene pristopili še drugi ribiči:

»Si ti tisti, ki je pomagal Maoru? Lahko pomagaš nam?«

In tako sem pomagal tem petim ribičem, da so delali skupaj

in da so svoje čudovite tune namesto v tovarno konzerv v Albanyu

in namesto za 60 centov na kilogram

uspeli prodati za 15 dolarjev v suši restavracijo na Japonsko.

Prišli so kmetje in mi rekli:

»Hej, ti si pomagal ribičem. Lahko pomagaš še nam?«

V enem letu sem prišel do 27 tekočih projektov,

ko je do mene pristopila vlada:

»Kako ti to uspeva?«

Odvrnil sem: »Naredim nekaj zelo, zelo težkega.

Utihnem in jim prisluhnem.«

In tako

mi reče vlada: »Stori to še enkrat.«

Uspelo nam je v 300 skupnostih po svetu.

Pomagali smo zagnati 40.000 podjetij.

Nova generacija podjetnikov

zdaj umira od osamljenosti.

Peter Drucker, eden najboljših managerskih svetovalcev vseh časov,

je umrl nekaj let nazaj, v starosti 96 let.

Peter Drucker je bil profesor filozofije,

preden je stopil v poslovni svet.

In Peter Drucker je dejal:

»Načrtovanje je nezdružljivo

s podjetniško družbo in ekonomijo.«

Načrtovanje v podjetništvu predstavlja poljub smrti.

Zdaj torej prenavljate novozelandski Christchurch,

ne da bi vedeli, kam želijo najpametnejši ljudje v Christchurchu

vlagati svoj denar in energijo.

Nauučiti se morate te ljudi prepričati,

da pridejo k vam na pogovor.

Ponuditi jim morate zaupnost, zasebnost,

biti jim morate v nenadkriljivo pomoč

in takrat bodo prišli, prišli bodo trumoma.

V skupnosti 10.000 ljudi mi pridobimo 200 strank.

Si predstavljate, koliko je v skupnosti 400.000 ljudi

inteligence in strasti?

Kateri predstavitvi ste to jutro najbolj ploskali?

Lokalnim, strastnim ljudem. Njim ste ploskali.

Želim povedati,

da je podjetništvo pač tam, kjer je.

Zdaj smo pri koncu prve industrijske revolucije –

neobnovljiva fosilna goriva, proizvodnja –

kar naenkrat imamo tu sisteme, ki niso vzdržni.

Motor na notranje izgorevanje ni trajnosten.

Vzdrževanje s freonom ni trajnostno.

Zagotoviti moramo

hrano, izobraževanje, prometno infrastrukturo in komunikacije

za sedem milijard ljudi in da bo vse to tudi trajnostno.

Nimamo še tehnologij, ki bi to zmogle.

Kdo bo izumil tehnologijo

za zeleno revolucijo? Univerze? Pozabite!

Vlada? Pozabite!

To bodo podjetniki in oni to počenjajo že zdaj.

Nekoč sem v neki futuristični reviji prebral

prisrčno zgodbo.

Neko skupino strokovnjakov

so leta 1860 povabili na diskusijo o prihodnosti mesta New York.

Tako so se leta 1860 ti ljudje zbrali

in špekulirali, kaj se bo

z New Yorkom zgodilo v 100 letih,

sklep pa je bil soglasen:

mesto New York čez 100 let ne bo več obstajalo.

Zakaj? Zato, ker so gledali statistike in ugotavljali,

da bo, vkolikor bo število prebivalstva še naprej tako raslo,

newyorčane treba preseliti in da bi to lahko storili,

bi potrebovali šest milijonov konj.

Konjskega gnoja šestih milijonov konj

ne bi mogli obvladati.

Že tako so se utapljali v gnoju.

Leta 1860 so se torej soočali z umazano tehnologijo,

ki je pretila, da bo zadušila vse življenje v New Yorku.

In kaj se je zgodilo? V samo 40 letih, do leta 1900,

je v Združenih državah Amerike obratovala 1001

tovarna avtomobilov. Tisoč in ena.

Ideja, da je treba poiskati drugačno tehnologijo,

je popolnoma prevladala

in iz mrtvila so vzniknile majcene tovarne.

Dearborn, Michigan. Henry Ford.

Kakor koli, pri delu s podjetniki obstaja skrivnost.

Kot prvo jim morate zagotoviti zaupnost,

sicer se z vami ne bodo pogovarjali.

Zagotoviti jim morate tudi storitve, ki jih boste opravljali

absolutno, predano in strastno.

Prav jim morate povedati resnico o podjetništvu.

Vsa, od najmanjšega do največjega podjetja,

morajo blesteti v treh stvareh:

proizvod, ki ga želite prodati, mora biti fantastičen,

zagotoviti morate fantastičen marketing

in imeti morate neverjetno finančno poslovanje.

Veste, kaj?

Nikjer na svetu še nismo srečali človeka,

ki bi bil obenem zmožen izdelovati, prodajati in skrbeti za denar.

Takega ni.

Ta oseba še ni bila rojena.

Delali smo raziskave in preučevali

100 kultnih podjetij sveta –

Carnegie, Westinghouse, Edison, Ford –

tudi novejše družbe, kot sta Google in Yahoo.

Ena stvar je, ki je vsem tem uspešnim podjetjem

po svetu skupna, samo ena stvar.

Nobenega izmed teh podjetij ni ustanovil en sam človek.

Danes podjetništva učimo 16-letnike

v Northumberlandu. Predavanje začnemo tako,

da jim damo v branje prvi dve strani iz avtobiografije Richarda Bransona.

Naloga 16-letnikov je podčrtati

na teh dveh straneh avtobiografije Richarda Bransona,

kolikokrat je avtor uporabil besedo »jaz«

in kolikokrat »mi«.

Besede »jaz« ni uporabil nikoli, »mi« pa 32-krat.

Na začetku ni bil sam.

Nihče podjetja ne ustanovi sam. Nihče.

Ustvarimo lahko skupnost,

v kateri bomo imeli pospeševalce z znanjem iz malih podjetij,

ki bodo z vami kot predani prijatelji sedeli v kavarni, baru,

ki bodo naredili za vas to, kar je nekoč nekdo storil za tega gospoda,

ki vam zdaj tule razlaga svojo epopejo,

nekdo bo pristopil k vam in vas nagovoril: »Kaj potrebuješ?

Kaj znaš? Znaš to izdelati?

OK, znaš to prodati? Znaš upravljati z denarjem?«

»O ne, tega ne znam.« – »Želiš, da ti za to nekoga poiščem?«

Mi aktiviramo skupnosti.

Pri nas delajo skupine prostovoljcev, ki podpirajo pospeševanje podjetništva

in vam pomagajo najti sredstva in ljudi.

Spoznali smo, da je moč inteligence,

ki jo lokalno prebivalstvo premore, tolikšna,

da lahko spremenite navade in gospodarstvo

te skupnosti le tako, da zajemate iz strasti,

energije in domišljije svojega lastnega naroda.

Hvala.