Brene Brown: Moč ranljivosti

Brene Brown preučuje človeško povezanost - našo sposobnost empatije, pripadanja, ljubezni. V ganljivem, zabavnem predavanju na TEDxHouston deli globok vpogled iz svojega raziskovanja, ki jo je usmerilo v osebno iskanje boljšega razumevanja sebe in človeštva. Vredno, da ga delite.

Torej, začela bom s tem:

pred nekaj leti me je poklicala načrtovalka dogodkov,

ker naj bi imela predavanje.

Poklicala me je in mi rekla:

"Zares se mučim s tem,

kaj naj napišem o tebi na mali letak."

In pomislila sem: "Torej, s čim se muči?"

Rekla je: "Torej, slišala sem te predavati

in mislim, da te bom poimenovala raziskovalka.

Toda bojim se, da če te poimenujem raziskovalka, nihče ne bo prišel,

ker bodo vsi mislili, da si dolgočasna in irelevantna."

(Smeh)

In jaz: "V redu."

In ona: "Toda, kar mi je bilo pri tvojem predavanju všeč

je to, da pripoveduješ zgodbo.

Zato menim, da te bom poimenovala kar pripovedovalka zgodb."

In seveda, oglasil se je akademski, negotov del mene:

"Kako me boš imenovala?"

In rekla je: "Imenovala te bom priovedovalka zgodb."

In jaz: "Zakaj pa ne čarobna škratovka?"

(Smeh)

In potem: "Naj za trenutek razmislim o tem."

Poskusila sem iz globin priklicati svoj pogum.

In pomislila sem, veš kaj, sem pripovedovalka zgodb.

Sem kvalitativna raziskovalka.

Zbiram zgodbe, to počnem.

In mogoče so zgodbe samo podatki z dušo.

In mogoče sem samo pripovedovalka zgodb.

In rekla sem: "Veš kaj.

Zakaj me ne poimenuješ kar raziskovalka - pripovedovalka zgodb."

In ona: "Haha. To ne obstaja."

(Smeh)

Torej sem raziskovalka - pripovedovalka zgodb.

in danes bom govorila vam --

govorimo o širitvi dojemanja --

in želim vam govoriti in povedati nekaj zgodb

o delu mojega raziskovanja,

ki je temeljito razširilo moje dojemanje

in resnično spremenilo način kako živim in ljubim

in delam in vzgajam.

In tu se začne moja zgodba.

Ko sem bila mlada raziskovalka, študentka na doktorskem študiju,

sem imela v prvem letu profesorja,

ki nam je dejal:

"Takole je,

če ne moreš izmeriti, ne obstaja."

Mislila sem, da me želi samo očarati.

In sem vprašala:"Zares?" In odgovoril je:"Absolutno."

In morate razumeti,

da imam diplomo iz socialnega dela, magisterij iz socialnega dela,

in delala sem doktorat iz socialnega dela.

Torej, moja celotna akademska kariera

je bila obkrožena z ljudmi,

ki so na nek način verjeli v

"življenje je neurejeno, ljubi ga."

In jaz sem bolj za: "življenje je neurejeno,

očisti ga, organiziraj ga

in ga spravi v škatlo."

(Smeh)

In misliti, da sem našla svojo pot,

našla kariero, ki me vodi --

resnično, eden velikih rekov v socialnem delu

je: "Sprejmi nelagodje dela."

Jaz pa sem bolj, nelagodje udarim po glavi,

ga prestavim in dobim same 10-tke.

To je bila moja mantra.

Bila sem zelo navdušena nad tem.

In mislila sem si, veš kaj, to je kariera zame,

saj me zanimajo nekatere neurejene teme.

Toda hočem jih napraviti urejene.

Hočem jih razumeti.

Hočem se poglobiti v stvari,

za katere vem, da so pomembne

in vsem predstaviti rešitev.

In začela sem s povezanostjo.

Ko si socialni delavec več kot 10 let,

spoznaš,

da je povezanost tisto zaradi česar smo tu.

To je tisto, kar daje namen in smisel našim življenjem.

To je bistvo vsega.

Ni pomembno ali se pogovarjaš z ljudmi,

ki delajo v socialnem sodstvu in v duševnem zdravju in na zlorabah in zanemarjanju,

vsi vemo, da je povezanost,

sposobnost, da se čutimo povezani --

neurobiološko smo tako ustvarjeni --

zato smo tukaj.

Pomislila sem torej, veš kaj, začela bom s povezanostjo.

Saj poznate situacijo,

ko vas šef oceni

in vam pove 37 stvari, ki jih počnete res super

in eno stvar -- "možnost za rast?"

(Smeh)

In razmišljate lahko samo o tisti možnosti za rast, ali ne?

Torej, očitno je po tej poti šlo tudi moje delo,

saj ko ljudi vprašaš o ljubezni,

ti pripovedujejo o srčnih bolečinah,

ko ljudi vprašaš o pripadanju,

ti pripovedujejo o svojih najbolj bolečih izkušnjah

izključenosti.

In ko vprašaš ljudi o povezanosti,

so mi pripovedovali zgodbe o nepovezanosti.

In zelo hitro -- kakšne šest tednov od začetka raziskave --

sem odkrila to neimenovano stvar,

ki je popolnoma razvozlala povezanost,

na način, ki ga nisem razumela oziroma ga nisem nikoli videla.

Zato sem se umaknila iz raziskave

in pomislila, to moram razvozlati.

Izkazalo se je, da je to sram.

In sram je lahko razumeti

kot strah pred nepovezanostjo:

Ali je pri meni kaj takšnega

da, če bi drugi ljudje to vedeli, ali videli,

ne bi bil vreden povezanosti.

O njem vam lahko povem, da je:

univerzalen, vsi ga imamo.

Sramu ne doživljajo samo ljudje, ki

nimajo sposobnosti človeške empatije ali povezanosti.

Nihče ne želi govoriti o njem

in manj kot govorimo o njem, več ga imamo.

Kaj podkrepi ta sram,

tisto "Nisem dovolj dober," --

občutek, ki ga vsi poznamo:

"Nisem dovolj suh,

dovolj bogat, dovolj lep, dovolj pameten,

dovolj promoviran."

Stvar, ki to pokrepi

je boleča ranljivost,

ta ideja o tem,

da moramo za povezanost

dovoliti sebi, da smo videni,

resnično videni.

In, saj veste kaj si mislim o ranljivosti. Sovražim ranljivost.

In tako sem pomislila, to je moja priložnost,

da jo udarim nazaj s svojo merilno palico.

Vstopila bom, ugotovila kaj to je,

porabila bom leto dni in popolnoma razstavila sram,

razumela bom kako ranljivost deluje

in jo bom prelisičila.

Torej, bila sem pripravljena in resnično vznemirjena.

Ampak, kot veste, to se ne bo končalo dobro.

(Smeh)

Saj to veste.

Torej, o sramu bi vam lahko veliko povedala,

toda morala bi si sposoditi čas vse ostalih.

Toda, lahko vam povem za kaj pravzaprav gre --

in to je verjetno ena najpomembnejših stvari, ki sem se jo naučila

v desetletju, ko sem to raziskovala.

Moje eno leto

se je spremenilo v šest let:

tisoče zgodb,

stotine dolgih intervjujev, fokusnih skupin.

V nekem trenutku so mi ljudje pošiljali strani dnevnikov,

in svoje zgodbe --

tisoče podatkov v šestih letih.

In nekako sem jih razumela.

Nekako sem razumela, to je sram,

tako deluje.

Napisala sem knjigo,

objavila teorijo,

toda nekaj ni bilo v redu --

in bilo je to,

če sem vzela ljudi, ki sem jih intervjuvala

in jih razdelila na tiste,

ki v resnici imajo občutek vrednosti,

tukaj se namreč konča,

pri občutku vrednosti --

imajo močan občutek ljubezni in pripadnosti --

in ljudi, ki se bojujejo za ta občutek,

in ljudi, ki se vedno sprašujejo ali so dovolj dobri.

Obstajala je samo ena spremenljivka,

ki je ločevala ljudi, ki imajo

močan občutek ljubezni in pripadnosti

in ljudi, ki se resnično bojujejo zanj.

In sicer so ljudje, ki imajo

močan občutek ljubezni in pripadnosti

verjeli, da so vredni ljubezni in pripadnosti.

To je to.

Verjamejo, da so vredni.

In zame najtežji del

tistega, kar nas drži stran od povezanosti

je naš strah, da nismo vredni povezanosti,

je bilo nekaj, za kar sem čutila, da moram tako osebno kot profesionalno

bolje razumeti.

In kaj sem naredila,

vzela sem vse intervjuje,

kjer sem videla vrednost, kjer sem videla, da ljudje živijo na tak način,

in pregledala samo te intervjuje.

Kaj imajo ti ljudje skupnega?

Imam majhno odvisnost od pisarniškega materiala,

toda to je že drugo predavanje.

Imela sem torej mapo in flomaster

in razmišljala sem kako naj poimenujem to raziskavo.

In prva beseda, ki mi je prišlo na misel

je bila iskreni.

To so iskreni ljudje, ki živijo iz tega globokega občutka vrednosti.

Zapisala sem to na mapo

in začela pregledovati podatke.

V resnici sem to naredila

v štirih dneh

zelo intenzivne podatkovne analize,

v katerih sem se vrnila nazaj in pregledala intervjuje, zgodbe, incidente.

Kaj je tema? Kakšen je vzorec?

Moj mož je z otroci odšel iz mesta,

saj vedno počnem noro stvar Jackson-a Pollack-a,

ko samo pišem

v svojem raziskovalnem stanju.

In odkrila sem to.

Kar so imeli skupnega

je bil pogum.

In za trenutek želim ločiti med pogumom in hrabrostjo.

Pogum, originalna definicija poguma (courage),

ko je beseda prvič prišla v angleški jezik --

je iz latinske besede cor, ki pomeni srce --

in originalna definicija

naj bi povedalo zgodbo, kdo si s svojim celim srcem.

In tako so ti ljudje,

zelo enostavno, imeli pogum

biti nepopolni.

Imeli so sočutje,

da so bili prijazni najprej do sebe in potem še do drugih,

saj, kot se je izkazalo, ne moremo biti sočutni z drugimi,

če nismo prijazni do sebe.

In nazadnje, imeli so povezanost,

in -- to je težji del --

kot rezultat avtentičnosti,

so bili pripravljeni spustiti tisto, kar so mislili, da morajo biti,

zato, da so bili tisto kar so.

In to moraš absolutno narediti

za povezanost.

Druga skupna stvar

pa je bila ta:

popolnoma so sprejeli ranljivost.

Verjeli so,

da jih tisto, kar jih naredi ranljive,

naredi čudovite.

Niso rekli, da je ranljivost

prijetna,

niti niso rekli, da je boleča --

kot sem slišala v prejšnjih intervjujih o sramu.

Povedali so samo, da je nujna.

Govorili so o pripravljenosti,

da prvi rečejo: "Ljubim te.",

pripravljenosti,

da nekaj naredijo,

čeprav ni nobenih zagotovil,

pripravljenosti

predihati se skozi čakanje na zdravnikov klic

po opravljeni mamografski preiskavi.

Pripravljeni so vlagati v odnos,

ki se mogoče bo, ali pa ne bo izšel.

Menili so, da je to osnova.

Jaz osebno sem mislila, da je to izdaja.

Nisem mogla verjeti, da sem prisegla zvestobo

raziskovanju, kjer je naše delo --

saj veste, definicija raziskovanja

je nadzorovati in predvidevati, raziskovati,

z jasnim namenom

nadzorovati in predvidevati.

In zdaj je moja misija

nadzorovati in predvidevati

ugotovila, da je potrebno živeti z ranljivostjo

in prenehati nadzorovati in predvidevati.

To je pripeljalo do majhnega živčnega zloma --

(Smeh)

-- ki je v bistvu izgledal bolj takole.

(Smeh)

In je res.

Jaz ga imenujem živčni zlom; moja terapevtka to imenuje duhovno prebujenje.

Duhovno prebujenje zveni bolje kot živčni zlom,

toda zagotavljam vam, da je bil živčni zlom

In morala sem odložiti svoje podatke in najti terapevta.

Naj vam nekaj povem: kdo ste veste

takrat, ko pokličete svoje prijatelje in rečete "Mislim, da potrebujem nekoga.

Imaš kakšen predlog?"

Nekako pet mojih prijateljev je odreagiralo:

"Vau. Ne bi želel biti tvoj terapevt."

(Smeh)

In jaz: "Kaj pa to pomeni?"

In oni: "Samo tako pravim, veš.

Ne prinesi merilne palice."

In jaz "V redu."

In sem našla terapevtko.

Na moje prvo srečanje z njo, Diano --

sem prinesla svoj seznam

kako živijo iskreni ljudje in sedla.

In vrašala me je: "Kako si?"

In odgovorila sem: "Dobro sem. V redu sem."

Vprašala je: "Kaj se dogaja?"

In to je terapevtka, ki dela s terapevti,

ker moramo hoditi k njim,

ker so vajeni vsega živega.

(Smeh)

In sem dejala:

"Takole je, borim se."

In je odvrnila: "S čim se boriš?"

Jaz pa: "Imam težavo z ranljivostjo.

In vem, da je ranljivost bistvo

sramu in strahu

in našega boja za vrednost,

izgleda pa, da je tudi zibelka

radosti in kretivnosti

pripadanja, ljubezni.

In mislim, da imam problem

in potrebujem nekaj pomoči."

In sem dejala: "Pa še nekaj:

nič družinskih stvari,

nič sranja iz otroštva."

(Smeh)

"Potrebujem samo nekaj strategij."

(Smeh)

(Ploskanje)

Hvala.

In potem naredi takole.

(Smeh)

In rečem: "Je slabo, kajne?"

In ona reče:"Ni niti dobro niti slabo."

(Smeh)

"Je samo kar je."

In jaz sem rekla: "Oh moj Bog, tole bo pa zanič."

(Smeh)

In je bilo in ni bilo.

In trajalo je približno eno leto.

In veste, da so ljudje,

ki se, takrat ko spoznajo, da sta ranljivost in občutljivost pomembna,

predajo in stopijo vanju.

A: to nisem jaz

in B: niti družim se ne s takšnimi ljudmi.

(Smeh)

Zame je bila to leto dni dolga borba.

Bla je težka borba.

Ranljivost je pritisnila, jaz sem pritisnila nazaj.

Borbo sem izgubila,

toda verjetno sem nazaj pridobila svoje življenje.

In tako sem se vrnila k raziskavi

in se naslednji dve leti

resnično trudila, da bi razumela, kaj oni, iskreni,

kako se odločajo,

in kaj počnemo

z ranljivostjo.

Zakaj se tako močno bojujemo z njo?

Ali sem sama v boju z ranljivostjo?

Ne.

Torej naučila sem se.

Ranljivost otopimo --

ko čakamo na klic.

Bilo je zabavno, ko sem na Twitter in Facebook poslala tekst:

"Kako bi opredelili ranljivost?

Zaradi česa se čutite ranljive?"

In v uri in pol sem dobila 150 odgovorov.

Ker sem želela vedeti,

kaj je tam zunaj.

To, da moram moža prositi za pomoč,

ker sem bolna, in sva se šele pred kratkim poročila;

začeti seks s svojim možem;

začeti seks s svojo ženo;

da me nekdo odbije; povabiti nekoga na zmenek;

čakanje na zdravnikov klic;

biti odpuščen; odpuščati zaposlene --

to je svet, v katerem živimo.

Živimo v ranljivem svetu.

In eden izmed načinov, kako se soočamo z njim

je, da ranljivost otopimo.

In mislim, da za to obstajajo dokazi --

in ni edini razlog, da ti dokazi obstajajo,

vendar mislim, da je pomemben razlog --

smo najbolj zadolžena,

predebela,

odvisna in na zdravilih

odrasla kohorta v zgodovini ZDA.

Težava je -- in do tega sem prišla z raziskavo --

da ne moreš selektivno otopeti čustev.

Ne moreš reči, tole je slabo.

Tukaj je ranljivost, tukaj je žalovanje, tukaj je sram,

tukaj je strah, tukaj je razočaranje.

Tega nočem čutiti.

Popil bom dve pivi in pojedel bananin-oreščkov mafin.

(Smeh)

Tega nočem čutiti.

In vem, da je ta smeh smeh zavedanja.

Saj je moje delo takšno, da preučujemo vaša življenja.

Bog.

(Smeh)

Ne moremo otopeti teh težkih čustev,

ne da bi otopeli druga naša čustva.

Ne moremo selektivno otopeti.

Torej, ko otopimo tista,

otopimo veselje,

otopimo hvaležnost,

otopimo srečo.

In potem smo nesrečni

in iščemo namen in smisel

in potem se čutimo ranljive

in potem popijemo dve pivi in pojemo bananin-oreščkov mafin.

In to postane nevaren krog.

Ena izmed stvari, o kateri menim da moramo razmišljati

je, zakaj in kako otopimo čustva.

In ni nujno, da je to ravno z odvisnostjo.

Drugo kar počnemo

je, da vse negotove stvari naredimo gotove.

Religija se je razvila od verovanja v vero in skrivnost

do gotovosti.

Jaz imam prav, ti nimaš prav. Utihni.

To je to.

Samo gotovost.

Bolj ko nas je strah, bolj ranljivi smo,

bolj nas je strah.

Tako danes izgleda politika.

Ni več dialoga.

Ni pogovora.

Samo še obtoževanje.

Ali veste, kako opišemo obtoževanje v raziskovanju?

Način, da sprostimo bolečino in nelagodje.

Perfekcioniramo.

Če je kje kdo, ki bi želel, da njegovo življenje izgleda tako, sem to jaz,

vendar ne deluje.

Ker, jemljemo maščobo iz naših zadnjic

in jo dajemo v naša lica.

(Smeh)

Upam, da se bodo ljudje čez 100 let

ozrli nazaj na to in rekli: "vau".

(Smeh)

In perfekcioniramo, kar je najbolj nevarno,

svoje otroke.

Naj vam povem kako razmišljamo o otrocih.

Ko pridejo sem so pripravljeni na napor.

In ko držimo ta popolna majhna bitja v svoji roki,

naša naloga ni, da rečemo: "Poglej jo, popolna je.

Moja naloga je, da jo ohranim popolno --

poskrbim, da bo do petega razreda članica teniškega tima in do sedmega razreda na Yale-u."

To ni naša naloga.

Naša naloga je, da pogledamo in rečemo:

"Veš kaj? Nisi popolna in pripravljena si na napore,

toda vredna si ljubezni in pripadanja.

To je naše delo.

Pokažite mi generacijo otrok, ki so bili tako vzgojeni

in končali bomo težave, za katere verjamem, da jih danes imamo.

Pretvarjamo se, da to kar počnemo

nima vpliva na ljudi.

To počnemo v zasebnem živjenju.

To počnemo v poslu --

pa naj bo to reševanje finančnih težav ali izlitje nafte,

odpoklic --

pretvarjamo se, da to kar počnemo

nima ogromnega vpliva na druge ljudi.

Podjetjem bi rekla, to ni naš prvi rodeo ljudje.

Želimo samo, da ste autentični in resnični

in rečete: "Žal nam je.

Uredili bomo."

Obstaja pa še ena pot, in s tem bom zaključila.

Ugotovila sem tole:

da si dovolimo, da smo videni,

globoko videni,

ranljivo videni;

da ljubimo z vsem svojim srcem,

čeprav ni zagotovila --

in to je resnično težko,

in kot starš vam lahko povem, da je nadvse težko --

da vadimo zahvalnost in radost

v teh trenutkih groze,

ko se sprašujemo: "Ali te lahko ljubim tako močno?

Ali lahko strastno verjamem v to?

Sem lahko tako silovit v tem?"

Da smo sposobni ustaviti se in namesto, da bi kar se utegne zgoditi videli kot katastrofo,

reči: "Tako zelo sem hvaležen,

ker to da čutim takšno ranljivost, pomeni da sem živ."

In zadnje, kar menim, da je verjetno najpomebnejše

je, da verjamemo, da smo zadostni.

Ker, kadar delujemo iz

prepričanja, ki pravi: "Zadosten sem",

prenehamo kričati in začnemo poslušati,

prijaznejši smo in nežnejši do ljudi okoli nas

in prijaznejši in nežnejši smo do sebe.

To je vse kar imam. Hvala.

(Ploskanje)