Ken Robinson pravi, da šole ubijajo kreativnost

Sir Ken Robinson na zabaven in ganljiv način predlaga izgradnjo izobraževalnega sistema, ki spodbuja (namesto da spodkopava) kreativnost.

Dobro jutro. Kako se počutite? Čudovito je bilo, mar ne?

Mene je kar odnesla cela zadeva.

Pravzaprav kar odhajam. (Smeh)

Tri teme so bile, kajne,

ki so se prepletale skozi konferenco in se nanašajo na to,

o čemer bi rad govoril.

Prva je izjemen dokaz človeške kreativnosti,

ki smo jo videli v vseh predstavitvah

in ljudeh tukaj. Že sama raznolikost

in razpon le-te. Druga je, da

smo postavljeni v položaj, ko nimamo pojma kaj se bo zgodilo

v prihodnosti. Nimamo pojma.

Brez ideje, kakšen bo razplet.

Zanima me izobraževanje --

pravzaprav, ugotavljam, da vse zanima izobraževanje.

Se vam ne zdi tako? To se mi zdi zelo zanimivo.

Če si na slavnostni večerji in poveš,

da delaš v izobraževanju --

– pravzaprav, če delaš v izobraževanju, roko na srce, nisi pogosto na slavnostnih večerjah.

(Smeh) Nisi povabljen.

In, zanimivo, nikoli nisi povabljen nazaj. To se mi zdi čudno.

Ampak če si, in rečeš nekomu,

saj veste, vprašajo te: "Kaj delaš?"

ti odgovoriš, da delaš v izobraževanju,

lahko opaziš kako pobledijo.

"O moj bog," saj veste, "zakaj ravno jaz? Na moj edini prosti večer ta teden." (Smeh)

Ampak, če jih povprašaš po njihovi izobrazbi,

te pribijejo na križ. Ker to je ena od reči,

ki je ljudem sveta, imam prav?

Kot vera, denar in drugo.

Močno me zanima izobraževanje in mislim, da zanima nas vse.

Zelo nas zanima,

delno zato, ker nas bo ravno izobraževanje

privedlo v to prihodnost, ki je ne moremo doumeti.

Če pomislite, otroci, ki bodo šli v šolo letos,

se bodo upokojevali leta 2065. Nikomur se ne sanja --

navkljub vsej strokovnosti, ki smo jo razkazovali zadnje štiri dni --

kako bo svet videti

čez pet let. In vendar naj bi jih

izobraževali za takrat. Ta nepredvidljivost, menim,

je izjemna.

In tretja stvar,

o kateri smo se vsi strinjali,

je res izjemna sposobnost, ki jo imajo otroci --

njihove sposobnosti za inoviranje. Kaj hočem reči, Sirena prejšno noč je bila biser,

kajne? Že samo videti česa je sposobna.

Izjemna je, ampak mislim, da ni, če se tako izrazim,

izjema v svetu otrok.

Je oseba z neobičajno predanostjo,

ki je našla talent. In moje mnenje je,

da imajo vsi otroci neverjetne talente.

In mi jih precej neusmiljeno zapravljamo.

Torej, želim govoriti o izobraževanju

in želim govoriti o kreativnosti. Moja trditev je, da je dandanes

kreativnost v izobraževanju prav tako pomembna kot pismenost

in bi jo morali obravnavati na isti način.

(Aplavz) Hvala. To je bilo mimogrede to.

Res lepa hvala. (Smeh) Še petnajst minut je ostalo.

Torej, rodil sem se -- ne. (Smeh)

Pred kratkim sem slišal čudovito zgodbo -- rad jo govorim --

o majhni deklici, ki je bila pri likovnem pouku. Imela je šest let

in sedela je zadaj in risala.

Učiteljica je rekla, da je ta mala deklica le redkokdaj

sodelovala, a takrat je.

Navdušena je učiteljica šla do nje

in rekla: "Kaj boš narisala?"

In deklica je rekla: "Rišem sliko Boga."

In učiteljica je rekla: "Ampak nihče ne ve, kako Bog izgleda."

In deklica je rekla: "Kmalu bodo."

(Smeh)

Ko je bil moj sin star štiri, v Angliji --

pravzaprav je bil štiri povsod, če sem pošten. (Smeh)

Če smo natančni, je bil star štiri, kamorkoli je šel tisto leto.

Igral je v Jaslicah.

Se spomnite zgodbe? No, bila je velika.

Bila je velika zgodba. Mel Gibson je posnel nadaljevanje.

Morda ste ga videli: "Jaslice II." Ampak James je dobil vlogo Jožefa,

nad čemer smo bili navdušeni.

Smatrali smo jo za eno vodilnih vlog.

Gledališče smo napolnili z agenti v majicah z napisom:

"James Robinson JE Jožef!" (Smeh)

Ni mu bilo treba govoriti, in saj se spomnite,

ko v zgodbo vstopijo Sveti trije kralji. Prinesejo darila.

Prinesejo zlato, kadilo in miro.

To se je res zgodilo. Sedeli smo tam

in gledali in mislim, da so zamenjali vrstni red,

ker, ko smo kasneje govorili s fantom in ga vprašali,

"Se ti to zdi v redu?" Rekel je: "Ja, zakaj, je bilo to narobe?"

Samo zamenjali so se, to je bilo to.

Kakorkoli že, fantje pridejo noter,

štiriletniki z brisačami na glavah,

odložijo škatle in prvi reče,

"Prinašam vam zlato."

In drugi reče: "Prinašam vam miro."

In tretji fant pravi: "Pri nas se je kadilo." (Smeh)

Tem rečem je skupno to, da bodo otroci poizkusili nove reči.

Če ne vedo, bodo poizkusili.

Imam prav? Ne bojijo se, da bo kaj narobe.

Pozor, ne trdim, da je motiti se ista stvar kot biti kreativen.

Kar vemo pa je,

da če se nisi pripravljen zmotiti,

ne boš nikoli naredil nič originalnega.

Če se nisi pripravljen zmotiti. In do takrat, ko odrastejo,

otroci večinoma izgubijo to pripravljenost.

Bojijo se narediti napako.

In mimogrede, tako vodimo naša podjetja.

Napake ožigosamo.

In naši izobraževalni sistemi delujejo tako,

da so napake najslabša stvar, ki jo lahko narediš.

In rezultat je, da ljudi

odučimo kreativnosti. Picasso je nekoč rekel:

rekel rekel je, da se vsi otroci rodijo umetniki.

Problem je ostati umetnik, ko odrasteš. V to verjamem z vso strastjo:

kreativnosti ne pridobimo z odraščanjem,

z odraščanjem jo izgubimo. Ali še raje, odučeni smo kreativnosti.

Torej, zakaj je tako?

Živel sem v Stradford-on-Avon do pred približno petimi leti.

V bistvu, smo se preselili iz Stradforda v Los Angeles.

Torej si lahko predstavljate kako gladek prehod je bil to.

(Smeh) Pravzaprav

smo živeli v kraju Snitterfield,

čisto blizu Stratforda,

kjer je bil rojen Shakespeareov oče. Vas preseneti ta nova misel? Mene je.

Ponavadi ne razmišljaš o Shakespeareu kot človeku z očetom, mar ne?

Ker ne razmišljaš

o Shakespeareu kot otroku, mar ne?

Shakespeare pri sedmih? Jaz nisem nikoli pomislil na to.

Ampak, nekoč je bil star sedem. Nekdo ga je učil

angleščine, mar ne? Kako neprijetno je moralo biti to?

(Smeh) "Bodi bolj priden." Oče ga je pošiljal spat,

saj veste, rekel mu je, "Takoj pojdi v posteljo,"

Williamu Shakespeareu, "in odloži svinčnik.

In ne govori tako. Vse zmedeš.«

(Smeh)

Kakorkoli že, preselili smo se iz Stratforda v Los Angeles

in pravzaprav bi rad rekel samo besedo o prehodu.

Sin ni hotel iti.

Imam dva otroka. On je zdaj 21, hči pa 16.

On ni hotel iti v Los Angeles. Všeč mu je bil,

a je imel punco v Angliji. To je bila ljubezen njegovega življenja, Sarah.

Poznal jo je cel mesec.

Pazite, sedaj bi imela četrto obletnico,

ker se čas vleče, ko si 16.

Kakorkoli že, bil je res razburjen na letalu

in je rekel: "Nikoli ne bom našel take punce kot Sarah."

In to nam je bilo kar všeč, če sem odkrit,

ker je bila ona glavni razlog za naš odhod.

(Smeh)

Ampak nekaj spoznaš, ko se preseliš v Ameriko

in ko potuješ po svetu:

vsak izobraževalni sistem na svetu ima isto hierarhijo predmetov.

Vsak. Ni važno kam greš.

Mislil bi si da bo kaj drugače, pa ni.

Na vrhu so matematika in jeziki,

potem humanistični predmeti in na dnu umetnost.

Povsod na Zemlji.

In prav tako je v vsakem sistemu,

hierarhija tudi znotraj umetnosti.

Grafična umetnost in glasba sta v šolah običajno

nad dramatiko in plesom. Na svetu ni izobraževalnega sistema,

ki bi vsak dan učil otroke plesati,

kot jih učimo matematike. Zakaj?

Zakaj ne? Menim, da je precej pomembno.

Mislim, da je matematika zelo pomembna, ampak ples tudi.

Otroci plešejo ves čas, če jim je dovoljeno, z nami vsemi je tako.

Vsi imamo telesa, mar ne? Sem morda izpustil sestanek?

(Smeh) Po pravici povedano,

ko otroci odraščajo, jih progresivno vedno bolj izobražujemo

od pasu navzgor. In potem se fokusiramo na njihove glave.

In bolj na eno stran.

Če bi kot nezemljan opazovali izobraževanje

in bi se vprašali: "Kaj je namen javnega izobraževanja?",

mislim, da bi morali zaključiti -- če pogledaš rezultat,

kdo res uspeva v njem,

kdo opravi vse zadane naloge,

kdo zbere vse točke, kdo so zmagovalci --

mislim, da bi morali zaključiti, da je namen javnega izobraževanja

po celem svetu

izdelovati univerzitetne profesorje.

Oni so ljudje, ki so najboljši.

In jaz sem bil eden od njih, da veste. (Smeh)

In rad imam univerzitetne profesorje, ampak veste,

ne bi jih smeli povzdigovati kot najvišjo možno točko človekovega razvoja.

So le oblika življenja,

ena od oblik življenja. Ampak so precej zanimivi

in to pravim iz naklonjenosti do njih.

Nekaj zelo zanimivega je na njih po mojih izkušnjah --

ne prav vsi, ampak po večini pa -- živijo v svojih glavah.

Živijo tam gori in malce na eno stran.

Razteleseni so veste, na nekako dobeseden način.

Na svoja telesa gledajo,

kot na transport za svoje glave, kajne?

(Smeh) Kot način, da spravijo svoje glave na sestanke.

Mimogrede, če hočete dokaze o izventelesnih doživetjih,

pojdite na akademsko konferenco

izkušenih profesorjev,

in se prikažite na zabavi zadnjo noč.

(Smeh) In tam boste videli odrasle ljudi,

kako brez ritma nekontolirano trzajo,

čakajoč konec, da gredo lahko domov in napišejo članek o tem.

Naš izobraževalni sistem temelji na ideji akademskih sposobnosti.

In za to je razlog.

Sistem je bil izumljen –na svetu,

pred 19. stoletjem v resnici ni bilo pravega javnega izobraževalnega sistema.

Vsi so bili ustvarjeni

za zadovoljevanje potreb indistrualizma.

Hierarhija temelji na dveh idejah.

Prva je, da so najpomembnejši

uporabni predmeti. Tako so vas

v šoli verjetno odvračali od stvari, ki so vam bile všeč,

z argumentom,

da ne boste nikoli dobili službe na tem področju. Drži?

Ne igraj inštrumentov, ne boš postal glasbenik;

ne ukvarjaj se z umetnostjo, ne boš umetnik.

Nedolžni nasveti – zdaj popolnoma napačni. Ves svet

je potopljen v revolucijo.

In druga stvar je akademska sposobnost, ki je prevladala

v našem pojmovanju inteligence,

ker so univerze zasnovale sistem po svoji podobi.

Če pomislite, je celoten sistem

javnega izobraževanja po svetu, raztegnjen proces

vstopa v univerzo.

In posledica je, da mnogo talentiranih,

briljantnih, kreativnih ljudi misli, da to niso,

ker stvar, ki jim je šla dobro v šoli,

ni bila cenjena, ali pa je bila celo stigmatizirana.

Menim, da si ne moremo privoščiti, da nadaljujemo na ta način.

Po podatkih UNESCO-a, bo v naslednjih 30 letih

po svetu diplomiralo več ljudi,

kot jih je od začetka zgodovine.

Več ljudi in kombinacija

vseh stvari, o katerih smo govorili --

tehnologija, način kako le-ta spreminja delo in demografija

in velik porast prebivalstva.

Naenkrat diplome niso več vredne nič. Kaj ni res?

Ko sem bil študent, če si imel diplomo, si imel službo.

Če nisi imel službe, je bilo to zato, ker je nisi hotel.

In če sem odkrit, jaz je nisem hotel. (Smeh)

Ampak otroci danes z diplomami se pogosto

vračajo domov igrat videoigre,

ker zdaj potrebuješ magisterij za delo, ki je prej zahtevalo diplomo,

in doktorat za drugo.

To je proces akademske inflacije.

Nakazuje, da se nam celotna struktura izobraževanja

trese pod nogami. Temeljito moramo premisliti

naše dojemanje inteligence.

O inteligenci vemo tri stvari.

Prvič, raznolika je. O svetu razmišljamo na vse načine,

s kakršnimi ga dojemamo. Razmišljamo vizualno,

razmišljamo v zvoku, razmišljamo kinestetično.

Razmišljamo v abstraktnih izrazih, razmišljamo v gibih.

Drugič, inteligenca je dinamična.

Če pogledaš interakcije človeških možganov,

kot smo slišali v več predstavitvah včeraj,

je inteligenca čudovito interaktivna.

Možgani niso razdeljeni v oddelke.

V bistvu je kreativnost – ki jo definiram kot proces

proizvodnje originalnih idej, ki imajo neko vrednost --

bolj pogosto kot ne produkt mešanja

več različnih načinov gledanja na stvari.

Možgani so namenoma – mimogrede,

obe polovici možganov povezuje snop živcev,

ki se imenuje corpus callosum. Debelejši je pri ženskah.

Če nadaljujem, kjer je ostala Helen včeraj, mislim,

da so ženske zato boljše pri opravljanju več stvari naenkrat.

Ker ste, mar ne?

Cel kup raziskav to potrjuje, ampak jaz to vem iz mojega osebnega življenja.

Če moja žena kuha doma --

kar se ne zgodi pogosto. Na srečo. (Smeh)

Ampak veste, ona dela -- ne, dobra je pri nekaterih stvareh --

ampak če kuha, veste,

govori s ljudmi po telefonu,

govori z otroki, barva strop,

izvaja operacije na odprtem srcu.

Če jaz kuham, so vrata zaprta, otroci so zunaj,

telefon je odložen, če vstopi, se razburim.

Rečem ji: "Terry, prosim, mar ne vidiš da skušam ocvrti jajce. Daj mi mir" (Smeh)

Pravzaprav, poznate tisto staro filozofsko vprašanje,

če drevo pade v gozdu in ga nihče ne sliši,

je res padlo? Se spomnite tistega miselnega oreha?

Zadnjič sem videl dobro majico, na kateri je pisalo: "Če moški izrazi svoje mnenje

v gozdu in ga nobena ženska ne sliši,

se še vedno moti?" (Smeh)

In tretja stvar o inteligenci je,

da je izrazita. Ta trenutek pišem novo knjigo,

kateri bo naslov "Epiphany" in bo temeljila na seriji

intervjujev z ljudmi, o tem, kako so odkrili

svoj talent. Očaran sem nad tem, kako so ljudje prišli do tja.

Za to knjigo me je v resnici spodbudil pogovor

s čudovito žensko, za katero večina ljudi verjetno

nikoli ni slišala. Ime ji je Gillian Lynne,

ste že slišali zanjo? Nekateri ste. Koreografinja je

in vsi poznajo njeno delo.

Bila je koreografinja pri mjuziklih "Cats" in "Phantom of the Opera".

Čudovita je. Včasih sem bil član upravnega odbora Kraljevega baleta v Angliji,

kot lahko vidite.

Kakorkoli že, ko sva z Gillian nekega dne imela kosilo, sem ji rekel:

"Gillian, kako si postala plesalka?" In odgovorila je,

da je bilo zanimivo, ko je bila v šoli,

je bila res brezupna. In šola, v 30ih,

je pisala njenim staršem pismo: "Mislimo,

da ima Gillian motnjo učenja." Ni se mogla koncentrirati

ali sedeti pri miru. Mislim, da bi danes temu rekli

ADHD. Mar ne bi? Ampak to so bila 30ta,

in ADHDja še niso izumili.

Ni bil razpoložljivo stanje. (Smeh)

Ljudje niso vedeli, da ga lahko imajo.

šla je k specialistu. Bila je v s hrastom obloženi sobi.

Tam je bila s svojo materjo

in odpeljali in posadili so jo na stol na koncu sobe,

kjer je 20 minut sedela na svojih rokah,

medtem ko je nek moški govoril z njeno mamo o vseh

problemih, ki jih je Gillian imela v šoli. Na koncu pogovora --

ker je motila ljudi,

vedno zamujala z domačo nalogo in tako dalje,

majhen otrok pri osmih -- na koncu je doktor prisedel

k Gillian in rekel: "Gillian,

tvoja mama mi je povedala veliko stvari

in sedaj moram zasebno govoriti z njo."

Rekel je: "Počakaj tukaj, kmalu bova nazaj."

in sta šla ter jo pustila.

Ampak ko sta zapuščala sobo, je prižgal radio

na svoji mizi. In ko sta

zapustila sobo je rekel njeni mami:

"Samo opazujte jo." In v trenutku, ko sta zapustila sobo,

pravi, je bila na nogah in plesala.

Opazovala sta jo nekaj minut,

potem pa se je doktor obrnil k njeni mami in rekel:

"Gospa Lynne, Gillian ni bolna, plesalka je.

Odpeljite jo v plesno šolo."

Vprašal sem jo: "Kaj se je zgodilo?"

Odgovorila je: "Peljala me je. Ne znam povedati, kako čudovito je bilo.

Vstopili sva v neko sobo in bila je polna

ljudi, kot sem jaz. Ljudi, ki niso mogli sedeti pri miru.

Ljudi, ki so se morali premikati, da so mislili." Ki so se morali premikati, da so mislili.

Plesali so balet, plesali so step, plesali so jazz,

plesali so moderne plese, plesali so sodobne plese.

Končno je šla na avdicijo za Kraljevo baletno šolo,

postala je solistka in imela čudovito kariero

pri Kraljevi baletni šoli. Sčasoma je

diplomirala na Kraljevi baletni šoli

in ustanovila svoje podjetje, Gillian Lynne Dance Company,

spoznala Andrew Lloyd Weberja. Odgovorna je za

nekaj najbolj uspešnih produkcij glasbenih predstav

v zgodovini, v njenem delu so uživali milijoni

in ona je multimilijonarka. Nekdo drug

bi ji morda dal zdravila in ji rekel,

naj se pomiri.

Torej mislim -- (Aplavz) Kar mislim, da je na koncu pomembno, je tole:

Al Gore je prejšnji večer govoril

o ekologiji in revoluciji, ki jo je sprožila Rachel Carson.

Verjamem, da je naše edino upanje za prihodnost

privzeti novo pojmovanje ekologije čoveka,

kjer bomo obnovili naše pojmovanje

bogastva človeških zmožnosti.

Naš izobraževalni sistem je izkoriščal naše ume tako,

kot mi izkoriščamo odprte kope: v iskanju določene surovine.

In za prihodnost to ne bo v redu.

Premisliti moramo osnovne principe,

po katerih izobražujemo svoje otroke.

Obstaja čudovit citat Jonasa Salka, ki je rekel: "Če vsi insekti

izginejo z Zemlje,

se bo v 50 letih končalo vse življenje na Zemlji.

Če ljudje izginejo z Zemlje,

bodo v 50 letih vse oblike življenja na Zemlji vzcvetele"

In prav ima.

TED proslavlja dar človeške domišlije.

Sedaj moramo biti previdni, da bomo modro uporabili ta dar

in da se bomo izognili nekaterim scenarijem,

o katerih smo govorili. In edini način, da to naredimo je,

da prepoznamo naše kreativne sposobnosti

kot bogastvo, kakršno dejansko je,

in da vidimo naše otroke kot upanje, karšno dejansko so. In naša naloga je,

da jih izobrazimo kot celostna bitja, da se bodo lahko soočili s prihodnostjo.

Mimogrede -- mi morda ne bomo videli te prihodnosti,

ampak oni jo bodo. In naša je, da jim pomagamo

narediti nekaj iz nje. Najlepša vam hvala.