Spregovorimo o starševskih tabujih

Prikupna zakonca in ustvarjalca portala 'Babble.com' Rufus Griscom in Alisa Volkman spregovorita o štirih dejstvih, ki jih starši nikoli ne priznajo, pa bi jih morali. Zabavno in iskreno, za starše in vse ostale.

Torej tukaj se prične najina zgodba,

dramatičen trenutek, ko se je rodil

najin prvi sin Declan.

Kot je očitno, gre za prvinski trenutek,

ki je v marsičem spremenil najini življenji.

Ta je v najina življenja prinesel nenadejanih sprememb,

in ko sva kasneje premišljevala o njih,

sva prišla do skupne poslovne ideje,

leto kasneje sva namreč ustanovila Babble,

spletno stran za starše.

Jaz pa mislim, da se je ta zgodba

pričela pravzaprav nekaj let prej. - Res je.

Kot se lahko spomniš, sva bila najprej zaljubljena do ušes.

Da, res je.

Takrat sva v resnici imela drugačno spletno stran.

Imenovala se je Nerve.com (Živec.com),

čigar podnaslov se je glasil "Knjižne obscenosti."

Teoretično, in upam da tudi praktično,

je šlo za pametno spletno revijo

o spolnosti in kulturi.

Ki je sprožila spletno stran za zmenke.

In vam je hitro jasno, kakšne šale dobiš iz tega. Seks seveda povzroči otroke.

Slediš navodilom na Živcu in nato pristaneš na Babblu,

kakor sva tudi midva.

Morda pa v prihodnje ustvariva še stran za starejše, nikoli ne veš.

Za naju prehod iz Živca na Babble

ni bil povezan le z življenjskim obdobjem,

čeprav je temu primeren,

temveč je šlo bolj za

najino željo, da iskreno spregovoriva

o rečeh, o katerih ljudje težko odkrito spregovorijo.

Zdi se nama,

da ko se ljudje pričnejo pretvarjati o nečem, takrat lažejo,

in to šele postane zanimivo.

Prav to je tema, v katero se želiva poglobiti.

Kot mlada starša sva bila presenečena,

da obstaja več skrivnosti o starševstvu,

kakor pa o seksu.

Res je. Torej kot rečeno,

zgodnja leta so bila res čudovita,

toda prav tako tudi naporna.

Čutiva pa, da del teh težav

izvira iz izkrivljenega oglaševanja okrog starševstva.

(smeh)

Naročila sva se na številne revije, opravila svojo domačo nalogo,

toda kamorkoli se obrneš, si obkrožen s takšnimi podobami.

Tako sva vstopila v starševtstvo tudi sama

in pričakovala, da bo prav takšno tudi najino življenje.

Sonček bi nas neprestano grel, naši otroci pa ne bi jokali.

Moja frizura bi nenehno stala, bila bi spočita,

v resnici pa ni bilo prav nič podobno temu.

In ko sva spustila svetleče starševske revije,

v katerih sva občudovala vse te lepe podobe

ter se ozrla naokoli po dnevni sobi,

je vse skupaj zgledalo bolj takole.

To so najini trije sinovi.

Seveda se ves čas ne jokajo in derejo,

toda s tremi fantki je vendarle večja verjetnost,

da se vsaj eden ne bo obnašal

tako, kot bi se moral.

Ja, tukaj se vidi kje se je to trganje pričelo za naju.

Pomislila sva, da to, kar sva pričakovala,

v resnici ni imelo nič skupnega s tem, kar sva doživljala,

zato sva se odločila, da bova to staršem odkrito povedala.

Hotela sva, da bi razumeli,

kaj starševstvo v resnici pomeni.

Kar želiva danes narediti je,

z vami deliti štiri starševske tabuje.

Seveda obstaja veliko več kot štiri stvari,

ki jih ne smete izreči o starševstvu,

toda danes želiva z vami deliti

tiste štiri, ki so bile še posebej zanimive za naju.

Tabu št.1:

Ne reci, da se nisi že prvo minuto zaljubil

v svojega dojenčka.

Živo se spomnim, ko sem sedel v bolnišnici.

Bili smo sredi poroda najinega prvega otroka...

- Mi ali jaz?

Se opravičujem.

Nepravilna raba zaimka.

Alisa je bila velikodušno v procesu

rojevanja najinega prvega otroka... - Hvala.

... jaz pa sem le stal zraven z mrežico.

In tako stojim tam z odprtimi rokami,

gledam babico, ki mi gre naproti

s tem prelepim otročičkom,

in medtem, ko se mi približuje, se spomnim

prijateljev, ki so mi govorili,

"V trenutku, ko boš prijel dojenčka v naročje,

te bo preplavil občutek ljubezni,

ki je po jakosti močnejši

od vsega, kar si kadarkoli doživel."

In tako se je začela priprava na ta trenutek.

Dojenček prihaja,

jaz pa pripravljen na tovornjak ljubezni,

ki me bo zadel in vrgel s tal.

V glavnem, ko sem prejel dojenčka v roke,

je bil to res izjemen trenutek.

Ta slika je nastala točno par sekund za tem,

ko sem ga imel v naročju in ga spet predal.

Lahko vidite najine lesketajoče oči.

Bil sem preplavljen z ljubeznijo in naklonjenostjo do žene,

in globoko hvaležen,

da sva dobila zdravega otroka.

Bilo pa je tudi bizarno,

mislim, moral sem izpolniti vse te obrazce ipd.

Bil sem v dvomih, "Si prepričana, da je to najin otrok?"

Vse skupaj je bilo precej nenavadno.

Kar sem občutil do otroka tisti trenutek, je bila vsekakor globoka naklonjenost,

toda to ni nič v primerjavi s tem, kar čutim danes do njega, pet let kasneje.

Tako sva prišla do nečesa,

kar je brezbožno početje.

Najino ljubezen do otroka

sva postavila v časovni diagram.

(smeh)

To je, kot veste, brezbožno dejanje.

Prepovedano je ljubezen meriti z grafi.

Razlog za to je v tem,

da o ljubezni razmišljamo necelovito, binarno.

Si bodisi zaljubljen ali pač ne.

Ljubiš ali pa ne ljubiš.

V resnici pa je ljubezen proces

in problem pri dojemanju ljubezni

kot nečesa, kar je razdvojeno

je, da povzroča

neupravično zaskrbljenost,

češ da je ljubezen varljiva, neprava ali karkoli vas že skrbi.

Očitno je, da tu govorim z očetovske perspektive.

Čeprav menim, da veliko moških preživlja vse to

v prvih mesecih oz. v prvem letu,

kot da je njihov čustveni odziv na nek način nepravilen.

Vesela sem, da je Rufus to izpostavil,

kajti lahko opazite kje doživlja padec v teh prvih letih,

kjer seveda večino dela opravim jaz.

Rada se šaliva

da je prvih nekaj mesecev življenja najinih otrok,

on stric Rufus.

(smeh)

Ja, zelo nežen stric, zelo nežen.

Ja, pogosto se pošalim z njim, ko pride domov,

da nisem ravno prepričana, če bi lahko prepoznal svoje otroke

med drugimi otroki.

Zato sem ga tudi izzvala s tem kvizom.

Ojoj.

Nočem ga izpostavljati preveč, pa vendar mu dam tri sekunde.

To ni pravično, to je trik, saj ga gotovo ni gor, kaj?

Najin sin, ki je star osem tednov je nekje vmes,

in res želim videti, kako hitro ga bo prepoznal.

Prvi z leve? - Ne!

(smeh)

Kruto.

Ni kaj reči.

(smeh)

Pojdimo na tabu št. 2:

Ne govori o osamljenosti, ko imaš otroka.

V nosečnosti sem uživala, res mi je bilo všeč.

S skupnostjo sem se počutila neverjetno povezano.

Bilo je, kakor da prav vsi sodelujejo pri moji nosečnosti,

in jo spremljajo vse do poroda.

Počutila sem se kakor ladja prihodnosti za človeštvo.

Podobno se je nadaljevalo v porodnišnici. Res je bilo veselo.

Bila sem zasuta z darili, rožami in obiskovalci.

Res je bila izjemna izkušnja,

toda ko sem prišla domov,

sem se naenkrat počutila odrezano

in v trenutku sem ugasnila tako navznoter kot navzven

ter sem bila povsem presenečena nad temi občutki.

Saj sem pričalovala da bo težko,

z neprespanimi nočmi, nenehnim hranjenjem,

toda nisem pa pričakovala,

da se bom počutila tako izolirano in osamljeno,

bila sem tudi presenečena, da se z menoj nihče ni pogovoril

o tem, da se bom tako počutila.

Poklicala sem sestro

s katero sva si zelo blizu - tudi ona ima tri otroke -

in jo vprašala, "Zakaj mi nisi povedala,

da se bom tako počutila,

in da bom doživljala občutke neverjetne osamljenosti?"

Nikoli ne bom pozabila, da mi je rekla,

"To preprosto ni nekaj, kar si želiš povedati mami,

ki je pravkar rodila prvega otroka."

Pravzaprav pa misliva,

da je točno to potrebno povedati

materam, ki prvič povijajo svoje otroke.

Ravno tema, ki je bila tako pomembna za naju,

je po najinem mnenju

kruta resničnost,

ki je ključna za vse

dobre starše.

In težko je spregledati,

da je del tega, kar nas vodi v ta občutek izoliranosti

pravzaprav sodoben način življenja.

Alisina izkušnja tako ni edina.

Kar 58 % vprašanih mater

poroča o občutkih osamljenosti.

Od teh se 67% počuti najbolj osamljene

v obdobju starosti otrok od 0-5 let, najbrž jih je največ med 0-2 letoma.

Ko sva tole pripravljala,

sva preverila kako se v drugih kulturah po svetu

soočajo s tem obdobjem,

kajti v zahodnem svetu,

nas manj kot polovica živi v bližini drugih družinskih članov,

kar je deloma razlog zakaj je to obdobje tako zahtevno.

Na primer:

v južni Indiji

obstaja tradicija, t.i. "jholabhari,"

kjer se nosečnica v sedmem ali osmem mesecu nosečnosti

preseli k svoji mami

in gre skozi niz ritualov in ceremonij,

rodi in se vrne k svoji družini

šele nekaj mesecev po rojstvu otroka.

To je en od načinov,

ki jih druge kulture uporabljajo, da premostijo to obdobje osamljenosti.

Tabu št. 3:

Ne smeš govoriti o splavu - toda danes bom govoril o svojem.

Po sinu Declanu,

sva tako najprej ovrednotila pričakovanja.

Mislila sva, da lahko greva skozi to še enkrat

in da veva s čim se soočava.

Hvaležna sva bila, da sva sploh lahko zanosila,

kmalu sem spoznala, da bomo imeli še enega fantka,

nato pa sva v petem mesecu nosečnosti

ugotovila, da sva otroka izgubila.

To je njegov zadnji posnetek, ki ga imava.

Bil težak čas -

zelo boleč.

Medtem, ko sem žalovala,

sem bila presenečena, da nočem nikogar videti.

Resnično sem si želela le, da se skrijem nekam globoko,

saj nisem niti vedela kako se bom

vrnila nazaj v službo, bližnjo okolico.

Če se prav spomnim tistih občutkov

je bil globoko spodaj

občutek neverjetno močnega sramu,

ponižanja, iskreno povedano,

kakor da nisem uspela

dati tistega, za kar sem genetsko ustvarjena.

Seveda sem se takoj pričela spraševati,

ali bom sploh še kdaj lahko rodila,

pa kaj bo to pomenilo za moj zakon

in zame kot žensko.

Bili so res težki časi.

Tako sem na poti premišljevanja o tem

pričela govoriti tudi z drugimi in tako počasi lazila iz svoje luknje.

Bila sem presunjena

nad zgodbami, ki so privrele na dan.

Ljudje, s katerimi sem bila dnevno v stikih,

z njimi delala in prijateljevala,

celo družinski člani, ki sem jih že dolgo poznala,

z menoj še nikoli dotlej niso govorili o svojih zgodbah.

Spomnim se občutka, kako so zgodbe počasi kukale na plan

in sem posmislila, da sem naletela na

veliko skrivnost žensk, s katerimi sem zdaj tudi sama povezana,

kar je bilo hkrati olajšujoče in zaskrbljujoče.

Menim,

da je splav skrita izguba.

V zvezi s tem podpore s strani družbe ni.

Posebni običaji za to ne obstajajo,

prav tako ni ritualov.

Ko recimo nekdo umre, poznamo pogrebe, slavimo življenje,

takrat je podpora skupnosti običajno velika,

kar pa za splav ne velja.

To je žalostno, kajti

splav je pogosta travmatična izkušnja.

Namreč, vsaka peta nosečnost se konča s splavom,

kar je izjemen podatek.

Iz raziskave izhaja, da 74 % žensk meni,

da so za splav deloma krive tudi same, kar je grozljivo.

Presenetljivo je, da jih 22 % pravi,

da bi splav pred soprogi skrile.

In tabu št. 4:

ne reci, da je tvoje splošno zadovoljstvo

zaradi otroka upadlo.

Najbolj zabavno pri tem je, da se je sleherni delček mojega življenja

dramatično izboljšal

odkar sem se udeležil

čudeža, ki mu pravimo rojstvo otroka in družine.

Nikoli ne bom pozabil, živo se spomnim dneva,

ko je bil Declan star devet mesecev,

in sem mu na kavču

prebiral Gilbertovo čudovito knjigo z naslovom, 'Stumbling on Happiness.'

Ko že prelistam dve tretjini knjige

opazim graf na svoji desni,

na desni strani knjige,

ki sva ga tu poimenovala

"Najbolj zastrašujoč graf, ki si ga lahko zamisli"

nov starš."

Graf je rezultat štirih povsem neodvisnih študij.

Na njem lahko vidimo strm padec

zakonskega zadovoljstva,

ki je močno povezan tudi s splošnim občutkom sreče,

ta pa ostaja enak

vse do odhoda vašega prvega otroka na študij.

Torej lahko sedim in naslednji dve desetletji življenja opazujem

ta prepad sreče

v katerega s svojim metaforičnim kabrioletom nezadržno drvimo.

Bili smo povsem potrti.

Lahko si mislite, kako težki so bili za naju prvi meseci,

pa sva se iz tega izvlekla,

nato pa šok, ko sva videla študijo.

Zato sva si vse skupaj želela bolj poglobljeno pogledati

in upala na neko rešitev.

V takih situacijah je dobro imeti spletno stran za starše,

saj sva najela to izjemno novinarko,

da se je podala v pogovore z znanstveniki,

ki so vodili te štiri študije.

Rekla sva si, tu mora biti nekaj narobe.

Nekaj v teh študijah manjka.

Saj ne more biti vse tako slabo.

Liz Mitchell je tako opravila izjemno delo,

intervjuvala je vse štiri znanstvenike,

med katerimi je bil tudi Daniel Gilbert,

in tako sva končno našla kanček upanja.

Takole izgleda najina predpostavka

o tem, kako v osnovi ta povprečna sreča

najverjetneje izgleda skozi življenje.

Povprečje sreče je seveda neustrezno,

kajti ne ustreza

izkušnji posameznega trenutka,

zato meniva, da v resnici izgleda takole,

ko notri vstavimo

še izkušnje trenutkov.

Vsi se kot otroci spomnimo

drobnih stvari, ki jih vidimo tudi na obrazih naših otrok,

že drobne stvari

jih lahko izstrelijo v višave

vse do popolnega navdušenja,

že naslednja drobcena stvar

pa jih lahko potisne na rob obupa.

Že samo opazovanje je izjemna izkušnja, pa tudi sama se tega dobro spomniva.

In seveda, medtem ko se staraš,

je kakor da je starost narejena iz litija.

Starejši kot si, bolj si stabilen.

Mislim, da v dvajsetih in tridesetih letih

ljudje pričnemo svojo srečo omejevati.

Pričnemo ugotavljati, recimo:

"Hej, saj bi lahko šel na koncert

in doživel izkušnjo preobrazbe

ter imel po celem telesu kurjo polt,

toda najverjetneje bi se počutil prostorsko utesnjeno,

tako da niti po pivo ne bi mogel iti.

Zato raje ne bom šel.

Doma imam glasbeni stolp. Torej ne grem."

Tako gre povprečna sreča sprva navzgor,

vendar izgubiš dragocene trenutke.

Ja, nato dobiš prvega otroka,

se povsem podvržeš

tem vzponom in padcem -

vzponom, ki pomenijo prve korake, prvi nasmeh,

ko otrok prebere prve vrstice -

ter padce, recimo našo hišo kadarkoli med šesto in sedmo zvečer.

Tu spoznaš, da se odpoveš

ohranjanju nadzor na krasen način,

ki v marsičem osmišlja naša življenja,

kar pa je zares razveseljivo.

Odtod v bistvu

trgujemo s povprečno srečo.

Menjamo občutek varnosti

določene ravni razdovoljstva

za te neprecenljive trenutke.

Torej kam naju to uvršča

kot družino s tremi otroki

sredi vsega tega?

Obstaja še en dejavnik v najinem primeru.

Namreč prekršila sva še en tabu

v najinem življenju,

to bo tudi bonus tabu.

Še zadnji bonus tabu imava za vas, in sicer da ne bi smela skupaj delati,

sploh pa ne s tremi otroki -

toda ravno to počneva.

Sprva sva bila do tega resda nekoliko zadržana.

Vsi vedo, da ne smeš delati skupaj s partnerjem.

Pravzaprav, ko sva zbirala sredstva za pričetek Babbla,

so nama investitorji govorili,

"Kategorično ne vlagamo

v podjetja, ki so jih ustanovili možje in žene,

ker obstaja dodatna verjetnost za neuspeh.

To je slaba ideja. Ne delajte tega".

Midva sva očitno šla naprej.

Zbrala sva sredstva in bila sva zelo vznemirjena zaradi tega,

saj v tem življenjskem obdobju

človeku najbolj primanjkuje ravno čas.

Če delaš s strastjo vsak dan - in midva delava -

in če si z enako strastjo tudi v partnerskem odnosu,

je to za naju edini način kako to početi.

Tako sva prišla do zadnjega vprašanja za vas:

ali lahko vsi skupaj, kolektivno, obrnemo ta trend sreče navzgor?

Super je, da imamo neprecenljive trenutke sreče,

vendar ti trenutki včasih res prehitro minejo.

Kaj pa črta povprečnega občutka sreče?

Lahko to obrnemu navzgor, vsaj malo?

Midva čutiva, da je prepad sreče, o katerem sva govorila,

v resnici posledica vstopa v starševstvo -

in pa tudi vsako dolgoročno partnerstvo -

z napačnimi pričakovanji.

Če pa imaš realna pričakovanja, s katerimi znaš upravljati,

sva prepričana, da bo vse skupaj zelo prijetna izkušnja.

Torej, to je tisto, ko -

najbrž to velja za številne starše,

ki se v tem znajdejo, vsaj v najinem primeru je tako -

pakiraš za pot v Evropo, in si vznemirjen, da greš.

Prideš z letala,

in vidiš, da v resnici planinariš po Nepalu.

In planinarjenje v Nepalu je izjemna izkušnja,

še posebej, če si za to vzel pravo prtljago

in se zavedaš kaj te čaka, ker si psihično pripravljen.

Torej bistvo vsega tega

ni le iskrenost zaradi iskrenosti same,

pač pa je to upanje, da lahko z odkritostjo in srčnostjo, ko govorimo o teh izkušnjah,

vsi skupaj, kolektivno,

obrnemo ta trend sreče nekoliko navzgor.

Hvala lepa.

(aplavz)