Obsedenosti Adama Savaga.

Na konferenci EG 2008 je Adam Savage govoril o svoji očaranosti z dodom in kako ga je to pripeljalo do čudaškega in presenetljivega iskanja. Zabavno popotovanje skozi um ustvarjalnega obesedenca.

Pred približno štirimi leti je revija New Yorker objavila članek

o najdišču kosti ptiča doda

v kotanji na otoku Mauritius.

Otok Mauritius je majhen otok

pri vzhodni obali Madagaskarja

v Indijskem oceanu. Na njem so

doda odkrili in iztrebili

v le 150 letih.

Vsi so bili popolnoma navdušeni nad to arheološko najdbo,

saj je pomenila, da bo mogoče končno mogoče

sestaviti okostje iz enega samega doda.

Veste, muzeji po celem svetu

sicer imajo okostja dodov v svoji zbirki, vendar --

niti sam Naravoslovni muzej

na otoku Mauritiusu -- nima okostja, ki bi bilo narejeno

iz kosti enega samega doda.

No, to ni popolnoma res.

Dejstvo je, da je Britanski muzej sicer imel

popolni primerek doda v svoji zbirki

vse do 18. stoletja.

Primerek je bil pravzaprav mumificiran, s kožo in vsem --

vendar v vnemi varčevanja s prostorom

so mu dejansko odrezali glavo in noge

ostalo pa zažgali v kresu.

Če danes obiščete njihovo spletno stran,

imajo ta dva dela na seznamu s pripisom,

da so ostalo izgubili v požaru.

Rahlo oddaljeno od resnice. Kakorkoli.

Na naslovnici tega članka je bila fotografija,

in jaz sem eden od tistih, ki menijo, da je bila Tina Brown

odlična pri izbiri fotografij za New Yorker,

saj je ta fotografija popolnoma pretresla moj svet.

Postal sem obseden s tem predmetom --

a ne le s čudovito fotografijo samo

in njenimi barvami, majhno globinsko ostrino, vsemi detajli,

žico, ki se vidi tam pri kljunu,

in ki jo je konservator uporabil za sestavo celotnega okostja,

za tem je cela zgodba.

In sem si mislil,

ali ne bi bilo super,

če bi imel svoje lastno dodovo okostje?

(smeh)

In tako -- na tej točki želim poudariti, da

sem celotno svoje življenje obseden

s predmeti in zgodbami, ki jih govorijo,

in to je bila ravno najnovejša.

In tako sem začel iskati --

če kdo slučajno prodaja komplet,

neke vrste model, ki bi ga lahko dobil,

in sem našel ogromno materiala, ogromno prelepih slik --

a brez sreče - ostal sem brez okostja. A škoda je bila vseeno narejena.

Nekaj sto fotografij okostij dodov sem shranil

v svojo mapo imenovano "Ustvarjalni projekti".

To je odlagališče za moje možgane o vsem, kar bi me utegnilo zanimati.

Če le imam možnost povezave na internet,

prihaja v to mapo nenehno nov in nov material,

vse od čudovitih prstanov do slik pilotske kabine.

Denimo ključ, ki ga je markiz de Lafayette poslal Georgu Washingtonu

za proslavitev zavzetja Bastilje.

Ruski ključ za nuklearno izstrelitev raket.

Tistega na vrhu sem našel na eBay-u,

tistega na dnu pa naredil sam zase,

saj si nisem mogel privoščiti tistega z eBay-a.

Kostumi iz Vojne zvezd. Zemljevidi Srednjega sveta iz Gospodarja prstanov --

tega sem narisal sam. Tam je mapa z dodovimi okostji.

Celotna mapa ima 17.000 slik --

preko 20 gigabajtov podatkov --

in še vedno neprestano raste.

In nekega dne, morda nekaj tednov pozneje,

mogoče eno leto kasneje, sem bil v umetniški trgovini s svojimi otroci

in sem kupoval nekaj orodij za glino -- nameravali smo imeti rokodelski dan.

Kupil sem nekaj gline, žic in raznih materialov.

In ko sem gledal to glino, sem si mislil,

mogoče,

ja, mogoče pa bi lahko naredil svojo lastno dodovo lobanjo.

Tukaj moram poudariti -- jaz nisem kipar.

Sem čisti izdelovalec modelov.

Dajte mi risbo, predmet iz filma, da naredim kopijo,

dajte mi žerjav, ogrodje, dele iz Vojne zvezd --

še posebej dele iz Vojne zvezd --

te stvari lahko ustvarjam cele dneve.

Prav s tem sem si zadnjih 15 let služil kruh.

Ampak, če dobim v roke nekaj takšnega --

moj prijatelj Mike Murnane je skiparil tole;

to je maketa za Vojno zvezd, Epizodo 2 --

to ni stvar zame, jaz --

to je nekaj, kar počnejo drugi ljudje -- zmaji, mehke skulpture.

Vendar, tokrat sem imel občutek, da sem videl že dovolj slik dodovih lobanj,

da bi bil dejansko sposoben

razumeti topologijo doda in jo morda poustvariti --

Mislim, saj ne more biti tako težko.

Tako sem začel gledati najboljše fotografije, ki sem jih našel.

Zagrabil sem vse vire

in vmes našel tale prelep kos za primerjavo.

To je slika nekoga, ki to prodaja na eBay-u;

bila je ženska -- očitno ženska roka, upam, da je to ženska roka.

Predvidevajoč, da je približno enako velika kot roka moje žene,

sem naredil nekaj meritev njenega palca in jih primerjal z velikostjo lobanje.

Sliko sem povečal na dejansko velikost in jo začel uporabljati

skupaj z ostalim nabranim materialom

kot referenco za velikost, da bi ugotovil, kako velik mora biti kljun,

ugotovil njegovo točno dolžino itd.

In po nekaj urah dela sem sčasoma prišel do

precej sprejemljive dodove lobanje. In nisem nameraval nadaljevati --

to je nekako tako, veste, zelo razmetano sobo lahko pospravite

le s pobiranjem vsakega koščka posebej; ne morete razmišljati o celoti.

Nisem razmišljal o dodovem okostju;

opazil sem le, da, ko sem končal lobanjo,

je žica, ki sem jo uporabil za držanje lobanje na mestu,

štrlela iz zadnje strani, ravno tam, kjer bi se nahajala hrbtenica.

In ravno ena izmed stvari, s katerimi sem bil obseden v zadnjih letih,

so hrbtenice in okostja, katerih sem zbral nekaj sto.

Dejansko sem mehaniko vretenc

razumel dovolj, da bi jo lahko posnemal.

In tako sem gumb za gumbom,

vretence za vretencem, gradil svojo pot navzdol.

Proti koncu dneva sem tako imel sprejemljivo lobanjo,

še kar dobra vretenca in polovico medenice.

In spet sem še naprej iskal referenčni material,

karkoli uporabnega -- risbe, lepe fotografije.

Tale človek -- obožujem ga! Skeniral je dodove nožne kosti --

z ravnilom.

Prav takšno natančnost sem hotel

in tako sem čisto vsako kost

repliciral in jo vstavil v okostje.

Po približno -- rekel bi, da šestih tednih,

sem dokončal, pobarval in postavil

svoje lastno dodovo okostje.

Lahko vidite, da sem zanj ustvaril celo muzejsko oznako,

ki vsebuje kratko zgodovino doda.

In TAP Plastics so mi naredili -- čeprav je nisem fotografiral --

muzejsko vitrino.

Za ta izdelek v svoji hiši nimam prostora,

a vseeno sem moral dokončati, kar sem začel.

In to je zame pravzaprav predstavljalo kar veliko spremembo.

Kot sem že rekel, moje življenje je polno

očaranosti nad predmeti in njihovimi zgodbami

in tudi izdelovanja njih zase, pridobivanja njih,

cenjenja njih in poglabljanja vanje.

In v tej mapi "Ustvarjalni projekti"

je na tone projektov, s katerimi se trenutno ukvarjam,

s katerimi sem se že ukvarjal in s katerimi se morda še bom ukvarjal,

ali pa stvari, ki bi jih rad samo našel in jih kupil,

jih opazoval in se jih dotikal.

A sedaj je bila tu potencialno ta nova kategorija stvari,

ki bi jih lahko kiparil,

ki so bile drugačne, ki bi jih -- veste,

imam svojega R2D2 robota, ampak to je --

iskreno povedano, v primerjavi s kiparjenjem je zame to lahko.

Tako sem šel nazaj skozi mapo "Ustvarjalni projekti",

in tam sem opazil malteškega sokola.

No, to je kar smešno zame:

da se zaljubim v predmet iz Hammettovega romana,

ker, če je res, da se svet deli na dve vrsti ljudi,

tiste za Chandlerja in tiste za Hammetta, sem brez dvoma za Chandlerja.

Vendar v tem primeru ne gre --

ne gre za avtorja, ne za knjigo ali za film ali zgodbo,

ampak za predmet sam.

In v tem primeru je predmet

prisoten na več nivojih.

Kot prvo - obstaja predmet v svetu.

To je "Kniphausenov sokol."

Je obredna posoda za nalivanje,

narejena okoli leta 1700 za švedskega grofa,

in je zelo verjetno predmet, iz katerega

je Hammett dobil navdih za Malteškega sokola.

Nato imamo izmišljeno ptico, ki jo je Hammett ustvaril za knjigo.

Ustvarjena iz besed poganja

celotno zgodbo njegove knjige in tudi filma,

za katerega je ustvarjen še en predmet:

rekvizit, ki je predstavljal Hammettovo izmišljeno ptico,

navdihnjen s Kniphausenovim sokolom in ta predstavlja sokola v filmu.

Potem pa imamo še četrti nivo, ki je

popolnoma nov predmet v svetu:

rekvizit narejen za film, ki predstavlja sokola,

postane sam po sebi,

čisto nova stvar,

čisto nov predmet poželenja.

Tako je sedaj bil čas za nekaj raziskovanja.

Pravzaprav sem nekaj raziskoval že pred

nekaj leti -- zato je bila mapa tam.

Kupil sem repliko, izjemno slabo repliko,

malteškega sokola na eBay-u

in si ogledal že dovolj slik, da sem dejansko

imel nekaj primernih referenc.

A sem pri nadaljnjem

raziskovanju ugotovil,

ker sem želel res natančno referenco, da je ptica bila --

ena izmed originalnih svinčenih ptic

je bila prodana leta 1994 na dražbi,

zato sem kontaktiral antikvariat,

ki je imel originalni katalog z dražbe,

in v njem našel to veličastno sliko,

ki je imela tudi podatek o velikosti.

Omogočili so mi, da sem sliko skeniral in jo povečal na dejansko velikost.

Našel sem tudi druge reference. Avi Chekmayan,

urednik iz New Jerseyja, je našel tale primerek

malteškega sokola iz smole

na bolšjem trgu leta 1991,

čeprav mu je vzelo 5 let,

da je preveril njegovo pristnost

po specifikacijah dražbene hiše,

saj je bilo okoli njega veliko kontroverznosti.

Narejen je bil iz smole, kar ni bil običajen material za rekvizite

v filmih v tistem času.

Hecno se mi zdi, da je bilo potrebnih 5 let za overitev,

ker ga jaz lahko vidim v primerjavi s tem,

in lahko vam rečem -- pravi je, originalen,

narejen je iz popolnoma enakega modela kot ta.

Pri tem, ker je bila dražba tako kontroverzna,

je dražbena hiša Profiles in History, ki ga je prodala --

mislim, da leta 1995 za okoli 100.000 dolarjev --

dejansko vključila -- kot lahko vidite tu na dnu --

ne le pogled od spredaj, ampak tudi

s strani, od zadaj

in z druge strani.

Sedaj sem imel vso potrebno topologijo,

da bi repliciral malteškega sokola.

Ampak, kako bi začel, kako se to sploh naredi? Res ne vem.

Torej, ponovno sem, tako kot pri dodovi lobanji, začel

s povečavo materiala na naravno velikost,

nato pa sem začel izrezovati negative in te

predloge uporabljati kot reference za obliko.

Tako sem vzel v roke glino, iz nje naredil veliko klado

in jo preoblikoval, dokler nisem dobil pravih oblik.

Nato pa počasi, pero za peresom, detajl za detajlom,

sem ustvaril --

med delom pred televizijo -- in tista glina --

tukaj sedim zraven svoje žene --

to je edina slika, ki sem jo posnel med celotnim procesom.

Ko sem se prebijal skozi, sem ustvaril

precej sprejemljivo kopijo malteškega sokola.

Ampak spet, jaz nisem kipar

in zato tudi ne vem mnogo kiparskih trikov kot, veste,

ne vem, kako moj prijatelj Mike ustvari tako lepe, bleščeče glinene površine;

meni to zagotovo ni uspelo.

In sem šel v svojo delavnico,

ustvaril model kipca in ga oblikoval v smoli,

saj sem zaradi nje lahko končno dobil gladko končno površino.

Seveda obstaja mnogo načinov modeliranja, da dobite lep gladek izdelek.

Moja izbira je približno 70 nanosov tega --

matirane črne avtomobilske barve.

Nanašam jo približno 3 ali 4 dni, sicer ogromno kaplja,

a mi omogoča zelo, zelo nežno površino za brušenje,

ki jo lahko naredim gladko kot steklo.

In še dokončam z nekaj posebej fine jeklene volne.

Kar je bilo v izjemno pomoč, da sem prišel do sem,

je prizor proti koncu filma, ko sokola končno prinesejo na plano,

ga postavijo na mizo in ga celo zavrtijo.

Tako sem lahko dejansko

vsako sličico filma posebej preverjal, da bi se prepričal.

In sledim vsem svetlobnim odbojem na tej reči, da ob držanju svetlobe

v enakem položaju, dobim enako vrsto odseva na njej --

v tako natančnost sem se spustil.

Na koncu sem imel to: moj malteški sokol.

In res je lep. Lahko rečem z avtoriteto,

da je zdaj, ko sem kipec končal,

izmed vseh primerkov, ki obstajajo -- in nekaj jih je --

to brez dvoma najbolj natančna

reprodukcija originalnega malteškega sokola,

kar jih je kdo ustvaril. No, originalni primerek

pa je ustvaril mož z imenom Fred Sexton.

Tukaj -- stvar postane čudaška.

Fred Sexton je prijatelj tega človeka, Georga Hodela.

Strašljiv tip -- mnogi se strinjajo, da je morilec

Črne dalije.

No, James Ellroy verjame,

da je Fred Sexton, kipar malteškega sokola,

ubil mater Jamesa Ellroya.

Stvar postane še bolj čudaška. Leta 1974,

med snemanjem čudnega komičnega nadaljevanja Malteškega sokola,

imenovanega "Črna ptica", z Georgeom Segalom v glavni vlogi,

so Los Angeleškem muzeju umetnosti

originalni malteški sokol iz mavca --

enega izmed šestih originalnih, se mi zdi, narejenih za film --

ukradli iz muzeja. Mnogi so mislili,

da je le reklama za prihajajoči film.

John's Grill, ki se pravzaprav

za trenutek vidi v Malteškem sokolu,

je še vedno dejavna gostilna v San Franciscu,

med njenimi rednimi gosti pa je recimo Elisha Cook,

ki je igral Wilmerja Cooka v filmu,

in jim je dal

enega od originalnih primerkov malteškega sokola.

In so ga imeli v svoji omari približno 15 let,

dokler tudi ta ni bil ukraden

januarja leta 2007.

Zdi se, da predmet poželenja

postane to šele, ko večkrat zaporedoma izgine.

Tu sem torej imel svojega sokola

in bil je prelep. Izgledal je res super,

svetloba je na njega delovala odlično,

bil je boljši kot karkoli, kar bi

lahko naredil ali pridobil.

A bil je težava. In sicer,

hotel sem celoto tega predmeta,

hotel sem težo predmeta.

Ta stvar je bila iz smole in prelahka.

Na internetu je ena skupina, ki jo pogosto obiščem.

To je skupina norcev na rekvizite, kot sem jaz,

imenovana Forum replik rekvizitov, in to so ljudje ki trgujejo,

izdelujejo, potujejo in pridobivajo informacije o takih rekvizitih.

In izkazalo se je, da je eden izmed ljudi v tej skupini,

moj prijatelj, ki ga sploh nikoli nisem srečal, a sva se spoznala

skozi posle z rekviziti, hkrati poslovodja v lokalni livarni.

Vzel je model mojega sokola,

s tehniko izgubljenega voska

zame naredil odlitek iz brona

in to je bron, ki sem ga dobil nazaj.

In tole je, po nekaj jedkanja, končni izdelek, ki mi je ostal.

In ta stvar -- me globoko, globoko zadovoljuje.

Kar tukaj ga bom postavil,

da boste lahko kasneje nocoj...

Želim, da ga primete in si ga ogledate.

Želite vedeti --

kako obseden sem. Ta projekt je samo zame,

a sem vseeno šel tako daleč, da sem na eBay-u

kupil kitajski časopis iz San Francisca iz leta 1941,

da bi lahko svojega sokola zavil točno tako...

kot v filmu.

(smeh)

Ja, saj vem!

(smeh) (aplavz)

Tukaj lahko vidite, da tehta okoli 12 kilogramov in pol.

To je polovica teže mojega psa, Huxleya.

Ampak tu je težava.

Tukaj je najnovejši razvoj sokolov.

Na skrajni levi je drek -- replika, ki sem jo kupil na eBay-u.

Tam je moj nekoliko uničen glineni sokol,

saj sem ga moral dobiti nazaj ven iz modela. Tukaj je moje prvi odlitek,

tam je moj glavni izdelek in tukaj je moj bronasti sokol.

Pri vlivanju in modeliranju se nekaj zgodi,

in sicer, vsakič ko ga vržeš v silikon in ga odliješ v smoli,

izgubiš nekaj volumna in velikosti.

In ko sem svojega bronastega sokola držal pri svojem glinenem,

je bil krajši za približno 2 centimetra.

Ja. Ne, res, bil sem šokiran --

zakaj se nisem na to spomnil?

Zakaj nisem že začel z večjim modelom?

Torej, kaj naj naredim? Vidim dve možnosti.

Prva, lahko kar ustrelim laser proti sokolu,

kar sem pravzaprav že naredil,

da bi ustvaril 3D načrt -- tukaj je 3D slika tega sokola.

Ugotovil sem natančno, koliko prostornine sem izgubil

s prehodom od voščenega do bronastega,

in načrt povečal dovolj,

da bi ustvaril 3D litografijo sokola,

ki ga bom spoliral, nato poslal izdelovalcu kalupov,

da ga naredi še v bronu. Ali pa --

obstajajo še ljudje, ki imajo originalne sokole,

in sem poskušal priti v stik z njimi,

upajoč, da mi bodo pustili nekaj minut

v prisotnosti enega izmed originalov, da morda naredim fotografijo

ali pa, da celo privlečem ročni laserski čitalnik,

ki ga slučajno imam in se prilega škatli s kosmiči

in bi morda, ne da bi se ptice dotaknil, prisežem,

dobil perfektno 3D sliko. Pripravljen sem celo podpisovati dokumente,

da ne bom nikoli nikomur dovolil dostop do nje, razen mene v moji pisarni, obljubim.

Dal jim bom eno, če želijo.

I nato, morda, bom dosegel konec te vaje.

Ampak, če smo iskreni,

moram priznati, da priti do cilja vaje,

že od začetka sploh ni bil namen, kajne?

Hvala.