Martin Jacques: Kako razumeti vzpon Kitajske

V predavanju TED Salon v Londonu, se ekonomist Martin Jacques sprašuje kako si Zahod lahko razlaga Kitajsko in njen fenomenalni vzpon. Avtor knjige ”Ko Kitajska vlada svetu”, s pomočjo treh gradbenih stolpcev skuša razložiti uganko, ki jo hitro rastoče kitajsko gospodarstvo predstavlja svetu.

Svet se spreminja,

z neverjetno hitrostjo.

Če si ogledate tale graf tu,

boste videli, da do leta 2025,

Goldman Sachs,

napoveduje, da bo kitajsko gospodarstvo

skoraj tako veliko kot ameriško.

In, če si pogledate graf,

za leto 2050,

napovedujejo, da bo kitajsko gospodarstvo,

takrat dvakrat večje od ameriškega,

medtem, ko bo indijsko gospodarstvo enako veliko,

kot ameriško.

Ne smemo pa pozabiti,

da so bile te napovedi narejene,

pred gospodarsko krizo na Zahodu.

Pred nekaj tedni,

sem si ogledoval zadnje napovedi,

banke BNP Paribas,

kjer so napovedali,

kdaj bo kitajsko gospodarstvo,

večje od ameriškega.

Goldman Sachs je napovedal leto 2027.

Ponovna ocena po krizi,

je leto 2020.

To je samo desetletje stran.

Kitajska bo spremenila svet,

v dveh odločilnih pogledih.

Kot prvo,

to je ogromna razvijajoča se država,

z 1,3 miljarde prebivalcev,

ki se s povprečno 10% rastjo,

razvija že zadnjih 30 let.

In v enem desetletju,

bo to postalo največje gospodarstvo na svetu.

Nikoli poprej v moderni dobi se še ni zgodilo,

da bi bilo največje gospodarstvo na svetu,

gospodarstvo države v razvoju,

in ne, razvite države.

Kot drugo,

prvič v moderni dobi, bo prišlo do tega,

da dominantna sila,

kar bo, po mojem mnenju, kmalu Kitajska,

ne bo država na Zahodu,

ampak bo to država z zelo drugačnim civilizacijskim ozadjem.

Torej, vem, da je na Zahodu precej razširjeno mišljenje,

da se država, ko se razvija,

istočasno tudi pozahodnji.

To je iluzija.

Predvidevanje, da je modernost

zgolj produkt konkurence, trga in tehnologije.

To ne drži; sočasno je tudi pod vplivi

zgodovine in kulture.

Kitajska ni takšna kot Zahod,

in to niti nikoli ne bo postala.

V najbolj osnovnih ozirih,

bo ostala drugačna.

No, veliko vprašanje tu je,

na kakšen način si Kitajsko razlagamo?

Kako jo lahko poskusimo razumeti?

In problem, ki je na Zahodu zagotovo najbolj prisoten je,

da si Kitajsko konvencionalno razlagamo,

znotraj predpostavk Zahoda,

v okviru Zahodnih idej.

Tega ne smemo.

Zdaj vam bom pokazal,

tri gradbene stolpce,

da boste lažje razumeli kakšna je Kitajska --

za začetek.

Kot prvo,

Kitajska v bistvu ni nacionalna država.

No, tako se je sicer večkrat poimenovala,

v zadnjih stotih letih.

Vendar vsak, ki ima vsaj nekaj pojma o Kitajski,

ve, da je precej starejša kot toliko.

Takole je izgledalo kitajsko ozemlje v času prevlade dinastije Qin,

221 pr.n.št, ob koncu obdobja vojskujočih držav --

to je rojstvo moderne Kitajske.

In lahko jo primerjate z mejami današnje Kitajske.

Ali pa, takoj za tem, dinastijo Han,

še vedno 2.000 let nazaj.

In lahko vidite, da že takrat zaseda,

večino ozemlja, ki ga poznamo pod imenom vzhodna Kitajska,

kjer je že takrat, tako kot tudi danes,

živela večina Kitajcev.

No, kar je najbolj zanimivo,

je to kaj Kitajsko naredi Kitajsko,

in kaj da Kitajcem občutek,

zavedanje, da so Kitajci,

in to ni prišlo v zadnjih stotih letih,

ne v obdobju nacionalne države,

kot se je to zgodilo na Zahodu,

ampak v obdobju, lahko bi rekli,

civilizacijske države.

Tu imam v mislih, na primer,

obred čaščenja prednikov,

ki daje svojevrstno predstavo o državi,

podobno, dajo posebno predstavo o družini,

družbena razmerja kot so guanxi,

konfucijanske vrednote itd.

To vse so stvari,

ki prihajajo iz obdobje civilizacijske države.

Povedano drugače, Kitajsko, za razliko od Zahodnih in večine držav na svetu,

je izoblikovala ideja o civilizaciji,

ko je obstajala kot civilizacijska država

in ne nacionalna država.

Potrebno pa je omeniti še nekaj drugega in to je:

Seveda, vsi vemo, da je Kitajska velika, ogromna,

v demografskem in geografskem smislu,

z 1,3 milijardami prebivalcev.

Pogostokrat pa se ne zavedamo,

dejstva,

da je Kitajska izjemno raznolika

in pluralistična

ter v mnogih pogledih izjemno decentralizirana.

Tako ogromen prostor preprosto ne morete obvladovati samo iz Pekinga,

čeprav si ponavadi to tako predstavljamo.

Vendar to nikoli ni držalo.

To je torej Kitajska, civilizacijska država

in ne nacionalna država.

In kaj to sploh pomeni?

Mislim, da ima to celo vrsto pomembnih posledic.

Naštel vam bom dve takojšnji.

Prva je ta,

da je najbolj pomembna politična vrednota za Kitajce,

enotnost,

torej ohranitev,

kitajske civilizacije.

Pomislite na Evropo pred 2.000 leti:

propadanje in razpad Svetega rimskega cesarstva.

Razdelilo se je in ta delitev ostaja še danes.

Kitajska, je v istem času,

krenila v popolno nasprotno smer,

ko je na zelo boleč način,

ohranjala koncept civilizacijske države.

Druga,

je morda bolj predvidljiva,

v mislih imam Hong Kong.

Ali se spominjate, ko so Kitajci leta 1997,

ponovno priključili Hong Kong, ki je bil nekaj časa britanski?

Morda se spominjate,

kaj je bil kitajski ustavni predlog.

Ena država, dva sistema.

In stavim,

da je malokdo na Zahodu takrat verjel, da jim bo uspelo.

”To je le krinka.

Ko bo Kitajska ponovno dobila Hong Kong,

bo to nekaj povsem drugega".

13 let kasneje,

je politični in pravni sistem v Hong Kongu,

še vedno tako drugačen od kitajskeg kot l.1997.

Motili smo se. Zakaj smo se motili?

Zato, ker smo razmišljali, povsem logično,

v okviru nacionalne države.

Pomislite na združitev Nemčije leta 1990.

Kaj se je zgodilo?

No, Zahod je enostavno pogoltnil Vzhod.

Ena država, en sistem.

To je mentaliteta nacionalne države.

Ampak, države kot je Kitajska,

civilizacijske države,

ne morete voditi po principu ena civilizacija, en sistem.

To ne gre.

In tako je bil odgovor Kitajske,

na problem s Hong Kongom --

nekoč bo to tudi problem s Tajvanom --

povsem naraven odziv:

ena civilizacija, več sistemov.

Naj vam omenim še en gradbeni stolpec,

ki vam bo pojasnil Kitajsko --

ta morda ni tako prijeten.

Kitajci imajo zelo različen način,

dojemanja rase,

drugačen od večine drugih držav.

Ali veste,

da od 1,3. milijarde Kitajcev,

več kot 90%,

misli, da pripada isti rasi,

to je Han.

To je povsem drugačno,

kot v drugih gosto naseljenih državah.

Indija, ZDA,

Indonezija, Brazilija --

vse so izrazito multirasne.

Kitajci ne čutijo tega.

Kitajska je večrasna,

samo ob mejah.

Vprašanje pa je, zakaj?

Mislim, da je razlog za to, v bistvu,

spet potrebno poiskati v pojmu civilizacijske države.

V toku zgodovine vsaj 2.000 let,

v času osvajanj, okupacij,

absorbcije, asimilacije itd,

se je sprožil proces,

identitete ljudstva Han --

ki je, seveda rasla,

ob naraščajoči in prevladujoči

kulturni identiteti.

Glavna prednost takšne zgodovinske izkušnje je bila,

da brez tega ljudstvu Han,

Kitajske nikakor ne bi uspelo obdržati skupaj.

Han identiteta je delovala kot cement,

ki je državo obdržal skupaj.

Velika pomanjkljivost pa je,

da ima ljudstvo Han zelo šibek koncept,

kulturne raznolikosti.

Pravzaprav verjamejo predvsem

da so superiorno ljudstvo

zato so do drugačnih,

pogosto nepoštljivi.

Pomislite, na primer,

na njihov odnos do Ujgurov in Tibetancev.

Naj vam razložim še tretji gradbeni stolpec,

to je kitajska državna uprava.

Razmerje,

med državno upravo in družbo na Kitajskem,

je precej drugačno od tistega kar poznamo na Zahodu.

Mi tukaj na Zahodu,

pogosto radi mislimo -- predvsem v zadnjem času,

da je avtoriteta in legitimnost države,

funkcija vsake demokracije.

Problem s to predpostavko pa je,

da ima kitajska državna uprava,

mnogo več legitimnosti,

in avtoritete,

med Kitajci,

kot pa katerakoli država,

na Zahodu.

Razlog za to,

pa najdemo v tem,

no, v bistvu, mislim, da sta tu dva razloga.

Več kot očitno pa to nima nikakršne veze z demokracijo,

ker po naših standardih Kitajska vsekakor ne velja za demokracijo.

In razlog za to je,

ko prvo, da ima kitajska državna uprava,

posebno vlogo --

lasti si prav posebno vlogo,

kot predstavnica,

utelešenje in varuh,

kitajske civilizacije,

civilizacijske države.

To je na Kitajskem najbližje pojmu,

duhovne vloge.

Drugi razlog pa je,

da kot se v Evropi,

in Severni Ameriki,

zgodi, da državna uprava postane izzvana --

mislim, v evropski tradiciji,

so tako izzvali cerkev,

in druge sektorje aristokracije,

izzvali so trgovce itd,

tako v zadnjih 1.000 letih,

kitajska državna uprava,

ni bila izzvana prav od nikogar.

Nikoli ni imela močnih nasprotnikov.

Lahko opazite,

da je način, kako je Kitajska postala močna,

povsem drugačen od tega,

ki ga poznamo na Zahodu.

Posledično, mimogrede,

Kitajci vlogo države dojemajo na drug način kot mi.

V državi vidimo predvsem vlogo vsiljivca,

tujca,

in pa predvsem kot organ,

čigar vlogo je potrebno omejiti,

definirati in zajeziti;

Kitajci vidijo nekaj čisto drugega.

Kitajci državo dojemajo,

kot bližnjo -- ne samo kot bližnjo,

kot članico družine --

pa tudi ne samo kot članico družine,

ampak kot glavo družine,

kot starosto.

Tako Kitajci dojemajo državo --

na povsem drugačen način kot jo mi.

Država je pri njih vpletena v družbo na drugačen način,

kot pa to velja,

za Zahod.

In to s čimer imamo opravka sedaj,

v kontekstu Kitajske,

je nova predpostavka,

ki je zelo drugačna od vsega,

kar poznamo iz preteklosti.

Vedite, da Kitajska verjame predvsem v trg in državo.

Mislim, Adam Smith,

ki je že v 18. stoletju dejal:

”Kitajski trg je večji in bolj razvit,

in bolj prefinjen,

kot karkoli v Evropi”.

In, z izjemo Maotovega obdobja,

je to držalo skoraj brez presledka od takrat.

In to v kombinaciji,

z močno in povsod navzočo državo.

Država je na Kitajskem prisotna povsod.

Mislim, številna najuspešnejša podjetja,

so še vedno v državni lasti.

Privatna podjetja, ne glede na njihovo velikost, kot Lenovo,

pa so v mnogih pogledih odvisni od državnega pokroviteljstva.

Gospodarske kvote in druge reči,

vse to določi država.

In država, seveda, ima avtoriteto tudi na mnogih drugih področjih --

kot vsi dobro vemo --

recimo politika enega otroka.

To pa je tudi stara tradicija,

umetnosti vodenja države.

Mislim, dober primer tega,

je Veliki kitajski zid.

Ampak tu so še drugi, na primer, Veliki prekop,

ki so ga začeli graditi,

že 500 let pr.n.št,

in je bil dokončno zgrajen,

v 7. stoletju.

Dolg je bil 1.792 kilometrov,

povezoval pa je Peking,

z mesti Hangzhou in Šanghaj.

Tako imamo tudi dolgo zgodovino,

megalomanskih infrastrukturnih projektov,

na Kitajskem,

kar pa nam pomaga razjasniti tudi današnjo situacijo,

in projekte kot je jez treh sotesk

ter mnoge druge dokaze,

državne zmogljivosti,

znotraj Kitajske.

In tako imamo tri gradbene stolpce,

ki nam pomagajo razložiti drugačno Kitajsko --

civilizacijska država,

koncept rase

in naravnanost državne uprave

ter njena vloga v družbi.

In vendar v veliki meri še vedno vztrajamo,

pri mišljenju, da Kitajsko lahko razumemo,

skozi izkušnjo na Zahodu,

ko jo gledamo skozi oči Zahodnjaka,

ko uporabljamo koncepte Zahoda.

Če hočete vedeti,

zakaj, brez izjem, Kitajsko napačno interpretiramo --

zakaj so naša predvidevanja o tem kaj se bo zgodilo s Kitajsko napačna,

to je glavni razlog za to.

Na žalost,

mislim, da je tako,

da je naš odnos do Kitajske,

odsev mišljenja nekega malega Zahodnjaka.

Gre za vrsto arogance.

Arogance, v tem smislu,

da mislimo, da smo najboljši

in, da imamo pravico, da postavimo univerzalna merila.

Kot drugo, gre tudi za ignoranco.

Nočemo se zares soočiti s tem,

kaj pomeni drugačnost.

Veste, obstaja zelo zanimiv odlomek o tem,

v knjigi Paula Cohena, ameriškega zgodovinarja.

V njej Paul Cohen razlaga,

kako si Zahod domišlja,

da je najbolj kozmopolitska kultura,

na svetu.

Ampak to ni.

V mnogih pogledih,

je zelo ozkogled,

saj je bil zadnjih 200 let,

Zahod najbolj dominantna sila na svetu,

zato niti ni čutil potrebe,

da bi razumel druge kulture,

druge civilizacije.

Kajti, konec koncev,

je, če je bilo potrebno tudi s silo,

dosegel kar je hotel.

Medtem, ko so druge kulture --

v bistvu cel preostali svet --

ki so bile v primerjavi z Zahodom vedno v slabšem položaju,

so bile prisiljene razumeti Zahod,

zaradi vloge Zahoda v teh družbah.

In zaradi tega so, posledično,

te kulture v mnogih pogledih bolj kozmopolitske od Zahoda.

Vzemite, na primer, Vzhodno Azijo.

Vzhodna Azija: Japonska, Koreja, Kitajska itd --

tam živi tretjina svetovne populacije,

in je zdaj največja gospodarska cona na svetu.

In povem vam,

državljani držav Vzhodne Azije,

vejo veliko več

o Zahodu,

kot pa ve Zahod o Vzhodni Aziji.

To, na žalost,

velja še danes.

Namreč, kaj se dogaja? Nazaj k grafu na začetku --

grafu Goldman Sachs.

Dogaja se to,

da se glede na zgodovino,

svet zelo hitro spreminja,

in oblikuje,

ne zaradi razvitih držav,

ampak držav v razvoju.

Temu smo bili pri priča,

pri pojavu G20 --

ki je zelo hitro nadomestil položaj G7,

oziroma G8.

Zato obstajata dve posledici.

Prvič, Zahod,

skokovito izgublja,

svoj vpliv v svetu.

Dramatičnemu prikazu tega smo bili lahko priča leto nazaj --

v Copenhagnu, na konferenci o klimatskih spremembah.

Takrat Evropa ni bila glavna za pogojevalsko mizo.

Kdaj se je to zgodilo nazadnje?

Upam si trditi, da pred več kot 200 leti.

In to se bo dogajalo tudi v prihodnosti.

In drugič,

posledično bo svet neizogibno postal,

vedno bolj neprepoznaven,

oblikovale ga bodo namreč kulture, izkušnje in zgodovina,

ki so nam tuje,

v katerih nismo domači.

In nazadnje, bojim se, da -- poglejte Evropo,

Amerika je drug primer --

ampak Evropejci, v večini, moram reči,

so ignorantni,

ne zavedajo se,

da se svet spreminja.

Nekateri ljudje -- na Kitajskem živi moj prijatelj Anglež,

ki je rekel, ”Stara celina v spanju koraka v pozabo”.

Morda to drži,

morda je to pretiravanje.

Hkrati pa se je pojavil še nov problem --

to, da je Evropa vedno manj v stiku s tem kaj se dogaja po svetu --

in to je neke vrste,

izguba občutka o prihodnosti.

Mislim, Evropa je nekoč, seveda, narekovala prihodnost,

s svojo samozavestjo.

Spomnite se, recimo, 19. stoletja.

Ampak, zdaj to preprosto ne drži več.

Če hočete občutiti prihodnost, če jo hočete okusiti,

poskusite s Kitajsko -- tole je stari mojster Konfucij.

Tole je železniška postaja,

takšna, kot je še niste videli.

In niti ne izgleda kot železniška postaja.

To je nova železniška postaja mesta Guangzhou,

namenjena hitrim vlakom.

Kitajska ima že zdaj večje omrežje,

kot katerakoli druga država na svetu,

in kmalu bo omrežje večje kot vsa ostala omrežja skupaj.

Ali pa: no, to je samo ideja,

ampak ideja, ki jo bodo kmalu preizkusili,

v predmestju Pekinga.

Tu imate megabus,

ki na zgornjem krovu prevaža kar 2.000 ljudi.

Potuje po tirnicah,

po predmestnih cestah,

in avtomobili vozijo pod njim.

Vozi se lahko s hitrostjo do 100 milj na uro.

Tako se bodo odvijale stvari v prihodnosti,

ko se bo Kitajska soočala s svojim problemom,

drugačnem od tega kar pozna Evropa,

ali ZDA.

Kitajska ima ogromno ljudi in nič prostora.

Zato je to rešitev za situacijo,

ko bo Kitajska imela,

zelo, zelo veliko mest,

z več kot 20 milijoni ljudi.

Dobro, in kako bi rad zaključil?

Kakšen naj bi bil torej naš odnos,

do sveta,

ki se zdaj,

bliskovito razvija,

pred našimi očmi?

Mislim, da to zajema tako pozitivne, kot pa tudi negativne posledice.

Vendar, predvsem bi rad zagovarjal,

odnos, kjer bi pozitivno gledali na svet.

Zadnjih 200 let,

je svet v celoti vodila,

frakcija celotne svetovne populacije.

To sta predstavljali Evropa in Severna Amerika.

Prihod držav,

kot sta Kitajska in Indija --

ki predstavljata 38% celotne svetovne populacije --

in drugih držav, kot sta Indonezija, Brazilija ter druge,

predstavljajo najpomembnejše dejanje,

demokratizacije,

v zadnjih 200 letih.

Civilizacije in kulture,

ki so bile ignorirane, ki so bile brez zagovornikov,

ki jih nihče ni slišal, niti ni nihče vedel zanje,

bodo v prihodnosti imele,

povsem drugačno vlogo v svetu.

Kot humanisti, moramo to pozdraviti,

to preobrazbo.

In morali se bomo poučiti,

o teh civilizacijah.

Velika ladja tu,

je ladja, ki jo je vodil Zheng He,

v začetku 15. stoletja,

na svojih velikih potovanjih,

v južnokitajskem morju, vzhodnokitajskem morju,

in čez Indijski ocean do Vzhodne Afrike.

Mala ladja pred njo,

je tista, ki jo je, 80 let kasneje,

Krištof Kolumb popeljal čez Atlantik.

(Smeh)

Ali pa, pozorno si poglejte,

svileni zavitek,

ki ga je naredil Zhu Zhou,

leta 1368.

Izgleda, kot da igrajo golf.

Kristus, Kitajci so izumili celo golf.

Dobrodošli v prihodnosti. Hvala.

(Aplavz)