Alain de Botton: Prijaznejša, nežnejša filozofija uspeha

Alain de Botton raziskuje naše predstave o uspehu in neuspehu. Sprašuje se o predpostavkah, na katerih temeljita ti dve sodbi. Je uspeh vedno zaslužen? Z jasnim in duhovitim argumentiranjem se dvigne nad snobovstvo, da bi našel resnično zadovoljstvo v delu.

Meni se karierne krize običajno dogajajo,

v bistvu pogosto, v nedeljo zvečer,

ravno ko začne sonce zahajati

in se vrzel med mojimi upanji

ter dejanskim življenjem poveča do te mere,

da ponavadi končam smrkajoč v blazino.

Vse to razlagam,

ker mislim, da to ni le osebni problem.

Morda mislite, da se motim.

A mislim, da živimo v času, ko so naša življenja

pogosto poudarjena s kariernimi krizami,

s trenutki, ko pride vse, kar smo mislili,

da vemo o svojih življenjih, o svojih karierah,

v stik z realnostjo grozeče vrste.

Mogoče je danes lažje kot kadarkoli prej dobro zaslužiti.

Mogoče pa je težje kot kadarkoli prej

ostati miren, brez bojazni za kariero.

Če dovolite, bi predstavil nekaj razlogov,

zaradi katerih se mogoče

počutimo tesnobno ob misli na svoje kariere.

Zaradi katerih smo mogoče žrtve kariernih kriz,

ko tiho smrkamo v naše blazine.

Eden od razlogov za naše trpljenje je,

da smo obkroženi s snobi.

Imam nekaj slabih novic,

posebej za tiste, ki so v Oxford prišli iz tujine.

Snobovstvo je resničen problem.

Ljudje, ki niso iz Velike Britanije, si včasih predstavljajo,

da je snobovstvo značilno za Britance,

obsedene s podeželskimi hišicami in nazivi.

Slaba novica je, da to ni res.

Snobovstvo je globalni pojav.

Vsi smo globalna organizacija. To je globalni pojav.

Obstaja. Kdo je torej snob?

Snob je vsak, ki vzame delček vas

in ga uporabi za celotno vizijo tega, kdo ste.

To je snobovstvo.

Danes prevladuje

snobovstvo na podlagi zaposlitve.

Na zabavah prepoznate snoba v trenutku,

ko vam postavi znamenito vprašanje

zgodnjega 21. stoletja: "Kaj pa delate?"

In glede na vaš odgovor so ljudje

ali izjemno veseli, da vas vidijo,

ali pa pogledajo na uro in najdejo izgovor.

(smeh)

Čisto nasprotje snoba je vaša mama.

(smeh)

Ne nujno vaša mama ali moja.

Ampak idealna mama, če ta obstaja.

Nekdo, ki ga ne zanimajo vaši dosežki.

Na žalost večina ljudi ni naša mama.

Večina ljudi se odloči, koliko časa

in ljubezni, ne romantične ljubezni,

čeprav bi to lahko bilo nekaj,

ampak ljubezni na splošno, spoštovanja,

so nam pripravljeni dati v skladu

z našim položajem v družbeni hierarhiji.

Zato se toliko ukvarjamo s karierami.

Zato se toliko ukvarjamo z materialnimi dobrinami.

Dostikrat slišimo, da živimo v zelo materialističnih časih,

da smo vsi pohlepni ljudje.

Mislim, da nismo posebno materialistični.

Mislim, da živimo v družbi,

ki je preprosto povezala določene čustvene nagrade

s pridobivanjem materialnih dobrin.

Nočemo materialnih dobrin. Hočemo nagrade.

To je nov način gledanja na luksuzne dobrine.

Naslednjič, ko vidite nekoga v Ferariju,

ne pomislite: "Ta je pa pohlepen."

Pomislite: "Ta človek je izjemno ranljiv in potrebuje ljubezen."

Z drugimi besedami ... (smeh)

Namesto prezira občutite sočustvovanje.

So še drugi razlogi ...

(smeh)

So še drugi razlogi, da se morda danes težje

kot kdajkoli prej počutimo mirne.

Eden od njih - presenetljivo povezan z nečim prijetnim -

je upanje, ki ga vsi gojimo za svoje kariere.

Nikoli prej niso bila pričakovanja o tem,

kaj lahko človek doseže v svojem življenju, tako visoka.

Iz različnih virov slišimo, da vsakdo lahko doseže karkoli.

Odpravili smo kastni sistem.

Živimo v sistemu, kjer lahko vsakdo doseže

položaj, ki si ga želi.

To je lepa ideja.

Vsebuje nekakšen duh enakosti. Vsi smo v bistvu enaki.

Ni nobenih strogo določenih

vrst hierarhij.

Samo en problem je pri tem.

Ta problem je zavist.

Zavist. Pravi tabu je govoriti o zavisti,

ampak v moderni družbi je zavist prevladujoče čustvo.

Povezana je z duhom enakosti. Naj razložim.

Mislim, da bi bilo zelo nenavadno, če bi kdorkoli

zavidal Angleški kraljici.

Čeprav je dosti bogatejša od vseh nas.

Ima zelo veliko hišo.

Ne zavidamo ji, ker je preveč čudaška.

Preprosto preveč čudna je.

Ne občutimo povezave z njo. Smešno govori.

Prihaja iz nenavadnega kraja.

Ne občutimo povezave z njo. Če ne občutiš povezave z nekom, mu ne zavidaš.

Bližje sta si dva človeka po starosti in preteklosti,

večja je nevarnost zavidanja pri procesu identifikacije.

Zato ne hodite na obletnico mature.

Kajti ni močnejše povezave, kot je tista z ljudmi,

s katerimi smo hodili v šolo.

Problem moderne družbe je, da spreminja cel svet v šolo.

Vsi nosijo kavbojke, vsi so enaki.

Ampak niso.

Tu je torej duh enakosti, združen z globokimi neenakostmi.

Kar je lahko zelo stresna situacija.

Verjetno je danes malo verjetno,

da bi postali bogati in slavni kot Bill Gates,

kot je bilo v 17. stoletju malo verjetno,

da bi napredovali na položaje francoske aristokracije.

Ampak bistvo je, da nimamo tega občutka.

Zaradi revij in drugih medijev se počutimo,

da bi lahko začeli velik posel, če bi imeli voljo,

nekaj pametnih idej o tehnologiji in garažo.

(smeh)

Posledice tega problema začutite v knjigarnah.

Ko v veliki knjigarni zavijete na oddelek za samopomoč,

kot jaz včasih naredim,

in preučite knjige za samopomoč, ki so na voljo,

najdete v bistvu dve vrsti.

Prva vam govori: "To lahko naredite! Vse je mogoče!"

Druga vrsta vam govori, kako se soočati

s prijazno poimenovano "nizko samozavestjo" ali

neprijazno rečeno "zelo slabim mnenjem o sebi".

Obstaja dejanska povezava

med družbo, ki sporoča ljudem, da lahko dosežejo vse,

in obstojem nizke samozavesti.

To je še en način, kako nekaj precej pozitivnega

grdo udari nazaj.

Še en razlog je, da morda danes bolj kot kdajkoli prej

občutimo tesnobo zaradi svojih karier in položaja v svetu.

Tudi ta je povezan z nečim prijetnim.

Ta prijetna stvar je meritokracija.

Danes se vsi, vsi politiki na levi in desni,

strinjajo, da je meritokracija krasna stvar.

Vsi bi se morali truditi, da bi bile naše družbe meritokratske.

Kaj je torej meritokratska družba?

To je družba, v kateri boš prišel do vrha,

če imaš talent, voljo in veščine.

Nič te ne bi smelo ustaviti.

To je lepa ideja.

A če verjameš v družbo,

kjer tisti, ki si zaslužijo priti do vrha, pridejo do vrha,

boš posledično, na dosti grši način,

verjel v družbo, kjer tisti, ki si zaslužijo priti na dno,

tudi pridejo na dno in tam ostanejo.

Tvoj položaj v življenju se ne zdi več naključen,

ampak zaslužen.

To naredi neuspeh dosti bolj uničujoč.

Če bi v srednjeveški Angliji

srečal zelo revnega človeka,

bi ga opisal kot "nekoga, ki nima sreče".

Dobesedno nekdo, ki ni bil blagoslovljen s srečo, nesrečnež.

Če danes, predvsem v ZDA,

srečaš nekoga z dna družbe,

je ta neprijazno označen kot "zguba".

Razlika med nesrečnežem in zgubo je velika.

Kaže na 400 let evolucije v družbi

in našega prepričanja o tem, kdo je odgovoren za naša življenja.

Niso več bogovi, mi smo. Mi smo za volanom.

To je zelo razveseljivo, če vam gre dobro,

in zelo uničujoče, če vam ne gre.

V najslabših primerih vodi, po analizah sociologov,

kot je na primer Emil Durkheim, v povišano število samomorov.

V razvitih individualističnih državah je več samomorov

kot kjerkoli drugje po svetu.

Eden od razlogov je tudi to, da ljudje jemljejo stvari,

ki se jim zgodijo, skrajno osebno.

Posedujejo svoj uspeh. Vendar posedujejo tudi svoj neuspeh.

Lahko kaj olajša te pritiske,

o katerih govorim?

Mislim, da lahko. Poglejmo nekaj primerov.

Vzemimo meritokracijo.

Zamisel, da si vsakdo zasluži biti, kjer je.

Mislim, da je to nora ideja, popolnoma nora.

Podprl bom kateregakoli politika, levega ali desnega,

s katerokoli napol dostojno idejo meritokracije.

V tem smislu sem meritokrat.

Ampak mislim, da je noro verjeti, da bomo kdaj

dejansko zgradili meritokratsko družbo. To so nemogoče sanje.

Zamisel, da bomo kdaj ustvarili družbo,

kjer je dobesedno vsak ocenjen,

dobri na vrhu in slabi na dnu,

in to točno tako, kot si zaslužijo, je nemogoča.

Preprosto preveč naključnih dejavnikov je.

Nesreče, nesreče pri rojstvu,

stvari, ki po nesreči padejo ljudem na glavo, bolezni, itd.

Nikoli jih ne bo mogoče oceniti.

Nikoli ne bo mogoče oceniti ljudi, kot si zaslužijo.

Všeč mi je ljubek citat sv. Avguština v "Božjem mestu",

ki pravi: "Greh je soditi kogarkoli po njegovem položaju."

Danes bi to pomenilo,

da se je greh odločati, s kom boste govorili,

na podlagi njegove vizitke.

Položaj ne bi smel biti pomemben.

In po sv. Avguštinu

je samo Bog tisti, ki lahko razsodi, kdo kam spada.

To bo naredil na sodni dan

z angelčki in s trobentami, in nebo se bo odprlo.

Nora ideja, če tako kot jaz niste verni.

Ne glede na to je nekaj zelo dragocenega v njej.

Ustavite torej konje, ko želite soditi o ljudeh.

Ni nujno, da poznate dejansko vrednost nekega človeka.

To je neznan del njih.

Ne bi se smeli obnašati, kot da ga poznamo.

Obstaja še en vir tolažbe in lagodja.

Ko pomislimo, da nam v življenju ne bo uspelo,

se ne bojimo neuspeha le zaradi

izgube prihodka ali izgube položaja.

Bojimo se obsojanja in posmeha drugih ljudi. Posmeh obstaja.

Številka ena na področju posmeha

je danes časopis.

Odprite časopis katerikoli dan v tednu.

Poln je ljudi, ki so zavozili svoja življenja.

Spali so z napačno osebo. Vzeli so napačno substanco.

Sprejeli so napačen zakon. Karkoli že.

Nato so primerni za posmeh.

Odpovedali so. Nato so označeni za "zgube".

Ali obstaja kakšna alternativa?

Mislim, da nam je zahodna tradicija

dala veličastno alternativo: tragedijo.

Tragična umetnost, kot je bila razvita v gledališčih antične Grčije

v 5. stoletju pr.n.št., je bila v bistvu oblika umetnosti,

posvečena orisu človekovega neuspeha.

A mu je dala tudi določeno mero sočutja,

ki mu je običajno življenje ne bi nujno podarilo.

Nekaj let nazaj, ko sem razmišljal o tem,

sem šel do rumenega časopisa

"The Sunday Sport". A ne priporočam, da ga začnete brati,

če ga še ne poznate.

Z njimi sem želel govoriti

o nekaterih velikih tragedijah zahodne umetnosti.

Hotel sem videti, kako bi se lotili bistva

določenih zgodb, če bi te kot novice

prišle v uredništvo v soboto popoldne.

Za Othella še niso slišali, a jih je prevzel.

(smeh)

Prosil sem jih, naj napišejo naslov za zgodbo o Othellu.

Izmislili so si "Od ljubezni nor imigrant ubije hčerko senatorja"

čez celo naslovnico.

Povedal sem jim zgodbo Gospe Bovary.

Še ena knjiga, nad katere odkritjem so bili navdušeni.

Napisali so "Zapravljiva prešuštnica pogoltnila arzenik po posojilni prevari".

(smeh)

In še moja najljubša.

Ti ljudje imajo resnično neko svojo vrsto genialnosti.

Moja najljubša je Sofoklesov "Ojdip".

"Seks z mamo je bil oslepljujoč"

(smeh)

(aplavz)

Na nek način imamo na eni strani spektra sočutja

rumene časopise.

Na drugi strani spektra imamo tragedijo in tragično umetnost.

Mislim, da si moramo pobliže ogledati,

kaj se dogaja pri tragični umetnosti.

Noro bi bilo reči, da je Hamlet zguba.

Ni zguba, čeprav je izgubil.

Mislim, da je to zelo, zelo pomembno

sporočilo tragedije za nas.

Moderna družba

povzroča tesnobo tudi zato,

ker je v njenem središču človek.

Mi smo prva družba na svetu,

ki ne časti nič drugega razen samih sebe.

Zelo visoko mnenje imamo o sebi. In prav je tako.

Poslali smo ljudi na luno. Naredili smo izjemne stvari.

Zato častimo sami sebe.

Naši junaki so človeški junaki.

To je popolnoma nova situacija.

Večina drugih družb je imela v samem središču

čaščenje nečesa transcedentnega.

Boga, duha, naravne sile, vesolje.

Karkoli že, nekaj drugega je čaščeno.

Mi smo izgubili to navado.

Kar je po mojem mnenju razlog, da nas tako privlači narava.

Ne zaradi zdravja, čeprav je velikokrat tako predstavljeno.

Ampak ker je v naravi pobeg pred človeškim mravljiščem.

V naravo zbežimo pred svojo lastno tekmovalnostjo

in svojimi lastnimi dramami.

Zato tako uživamo, ko gledamo ledenike in oceane

ter razmišljamo o Zemlji zunaj njenih meja, itd.

Radi smo v stiku z nečim, kar ni človeško.

To nam je zelo pomembno.

Mislim, da sem dejansko govoril o uspehu in neuspehu.

Zanimivo dejstvo o uspehu je,

da mislimo, da vemo, kaj pomeni.

Če bi vam rekel, da je za zaslonom nekdo,

ki je zelo uspešen, bi takoj dobili določene zamisli.

Mislili bi, da je morda zaslužil veliko denarja,

dosegel ugled na nekem področju.

Moja osebna teorija o uspehu, in jaz sem človek,

ki ga uspeh zelo zanima. Res želim biti uspešen.

Vedno razmišljam: "Kako bi bil bolj uspešen?"

A z leti imam vedno več odtenkov

pomena besede "uspeh".

Tole je vpogled, ki sem ga dobil o uspehu.

Ne morete biti uspešni pri vsem.

Veliko se govori o ravnotežju med službo in življenjem.

Neumnost. Ne morete imeti vsega. Ne morete.

Vsaka vizija uspeha mora priznati,

na katerem področju izgublja,

kje je dejavnik izgube.

Mislim, da se bo vsak pameten človek strinjal,

ko rečem, da na nekem področju ne bomo uspešni.

Dejstvo o uspešnem življenju je,

da velikokrat naše ideje o tem,

kaj pomeni, da živimo uspešno, niso naše.

Vsrkamo jih od drugih ljudi.

Če ste moški, predvsem od očeta.

In če ste ženska, od mame.

Psihoanaliza oznanja to sporočilo že 80 let.

Nihče zares ne posluša, ampak jaz mislim, da zelo drži.

Prav tako vsrkavamo sporočila

televizije, oglaševanja,

marketinga, itd.

To so zelo močne sile,

ki določajo, kaj hočemo in kako vidimo sami sebe.

Ko nam rečejo, da je bankirstvo spoštovanja vreden poklic,

nas hoče dosti delati na banki.

Ko delo na banki ni več tako spoštovano, izgubimo interes.

Zelo smo dovzetni za vplive.

Ne pravim, da bi morali opustiti

svoje ideje o uspehu.

Ampak da bi se morali prepričati, da so res naše.

Osredotočiti bi se morali na svoje lastne ideje.

In se prepričati, da so res naše,

da smo mi res avtorji naših ambicij.

Ker že tako je slabo, če ne dobimo, kar hočemo.

Ampak še slabše je, če nimamo pojma,

kaj sploh hočemo, in na koncu poti odkrijemo,

da v bistvu to ni to, kar smo ves čas hoteli.

S tem bom zaključil.

To, kar hočem dejansko poudariti,

je vsekakor uspeh.

Ampak sprejmimo nenavadnost nekaterih naših idej.

Raziščimo svoje pojmovanje uspeha.

Prepričajmo se, da so naše ideje o uspehu resnično naše lastne.

Hvala lepa.

(aplavz)

To je bilo fascinantno.

Kako uskladite idejo, da je nekdo ...

da je slabo misliti o nekom, da je zguba,

z idejo, ki je veliko ljudem všeč - prevzeti kontrolo nad svojim življenjem.

Da družba, ki to spodbuja,

morda mora imeti nekaj zmagovalcev in nekaj poražencev.

Da. Mislim, da je samo naključnost procesa zmagovanja

in izgubljanja tisto, kar sem hotel poudariti.

Ker je danes poudarek predvsem

na pravičnosti vsega.

Politiki vedno govorijo o pravičnosti.

Trdo verjamem v pravičnost. A mislim, da jo je nemogoče doseči.

Morali bi narediti vse, kar lahko,

da jo poskušamo doseči.

A na koncu dneva se moramo spomniti,

da je vedno prisoten zelo močan dejavnik naključja,

ne glede na to, kdo nam stoji nasproti in kaj se mu je v življenju zgodilo.

Temu želim pustiti nekaj prostora.

Ker drugače lahko postane precej klavstrofobično.

Ali verjamete, da lahko združite

vašo prijaznejšo, nežnejšo filozofijo dela

z uspešnim gospodarstvom?

Ali morda menite, da to ni možno?

Da morda niti ni pomembno in da temu dajemo preveč poudarka?

Morasta misel je, da je ustrahovanje

najboljši način, da ljudje dobro delajo.

Bolj bo okolje kruto,

bolj se bodo ljudje soočili z izzivom.

Pomislite, koga bi radi za svojega idealnega očeta?

Vaš idealni oče je strog, ampak nežen.

To črto je zelo težko potegniti.

Potrebujemo očete, recimo temu zgledne očetovske figure v družbi,

ki se bodo izogibale obeh skrajnosti.

Samovoljnosti in discipliniranja po eni strani,

in ohlapnosti brez pravil po drugi.

Alain de Botton.

Najlepša hvala.

(aplavz)