Zakaj bi morali prebrati "Sto let samote"? - Francisco Díez-Buzo

Ogled celotne lekcije: https://ed.ted.com/lessons/why-should-you-read-one-hundred-years-of-solitude-francisco-diez-buzo

Roman pisatelja Gabriela Garcíe Márqueza "Sto let samote" je ponesel latinskoameriško literaturo v prve vrste globalne domišljije in Garcíi Márquezu prinesel Nobelovo nagrado za literaturo leta 1982. Zakaj je ta roman tako pomemben? Francisco Díez-Buzo raziskuje.

Lekcija Francisco Díez-Buzo, animacija Lucy Animation Studio.

Nekega dne leta 1965 je med vožnjo
v Acapulco na počitnice z družino

kolumbijski novinar Gabriel García
Márquez nenadoma obrnil svoj avto,

prosil ženo, naj naslednjih nekaj mesecev
prevzame družinske finance

in se vrnil domov.

Nenadoma je dobil zamisel
za začetek svoje nove knjige:

"Mnogo let kasneje,
ko je stal pred strelnim vodom,

se je polkovnik Aureliano Buendía
spomnil daljnega popoldneva,

ko ga je oče odpeljal odkrit led."

V naslednjih osemnajstih mesecih

so te besede vzcvetele v Sto let samote.

Roman, ki je
južnoameriško literaturo ponesel

v prve vrste globalne domišljije,

in Garcii Marquezu prislužil
Nobelovo nagrado za literaturo leta 1982.

In zakaj je knjiga 100 let samote
tako pomembna?

Ta roman opisuje zgode in nezgode

družine Buendía skozi sedem generacij.

Z bogatimi, detajlov polnimi stavki,

veliko skupino literarnih oseb

in zapleteno zgodbo

Sto let samote ni lahko branje.

Je pa neverjetno zadovoljujoče,

z epskim izborom intenzivnih romanc,

z državljansko vojno,

političnimi spletkami,

pustolovščinami po vsem svetu,

in z več osebami po imenu Aureliano,
kot si lahko predstavljate.

A vseeno, to ni navadna zgodovinska drama.

Sto let samote je eden izmed
najbolj znanih primerov

literarnega žanra po imenu
magični realizem.

Tukaj so nadnaravni dogodki
ali sposobnosti

opisani v realističnem tonu,

medtem ko se resnični dogodki
iz življenja in zgodovine

razkrijejo kot polni
fantazijske absurdnosti.

Nadnaravni fenomeni
v izmišljeni vasici Macondo

se gladko prepletajo z dogodki,
ki so se zares zgodili v Kolumbiji.

Naselbina se začne
v mitskem stanju izolacije,

a je postopoma
izpostavljena zunanjemu svetu

in se zraven spopada z mnogimi nesrečami.

Ko leta minevajo, osebe
ostarijo in umrejo

in se nato vrnejo kot duhovi

ali pa se zdi, da so se reinkarnirali
v naslednji generaciji.

Ko pride v mesto
ameriško sadjarsko podjetje,

pride z njim romantični mehanik,
ki mu vedno sledijo rumeni metulji.

Mlada ženska se dvigne v zrak in odleti.

Čeprav se roman premika skozi generacije,

se čas premika na skoraj cikličen način.

Mnoge osebe imajo podobna imena
in lastnosti svojih prednikov,

katerih napake pogosto ponavljajo.

Čudne prerokbe
in obiski skrivnostnih ciganov

se nato umaknejo bitkam in strelskim
vodom v ponavljajočih se državnih vojnah.

Ameriško sadjarsko podjetje
blizu vasi odpre plantažo

in pobije na tisoče stavkajočih delavcev,

podobno kot v resničnem
"banana pokolu" leta 1928.

Skupaj z magičnim realizmom v romanu

to ustvari občutek zgodovine
kot spiralnega padca,

ki mu karakterji ne morejo ubežati.

Pod magijo je zgodba o vzorcu kolumbijske

in latinskoameriške zgodovine
od kolonialnih časov naprej.

To je zgodovina,
ki jo je izkusil avtor osebno.

García Márquez je odrasel v Kolumbiji,
razdvojeni od državljanskega konflikta

med konzervativno
in liberalno politično stranko.

Prav tako je živel v avtokratski Mehiki

in kot novinar poročal
o državnem udaru leta 1958 v Venezueli.

A morda so bili njegov največji vpliv
stari starši po materini strani.

Nicolás Ricardo Márquez je bil odlikovani
veteran tisočdnevne vojne,

čigar opisi upora proti
kolumbijski konzervativni vladi

so Garcío Márqueza pripeljali
do socialističnega pogleda na svet.

Medtem pa je vseprisotno vraževerje
Doñe Tranquiline Iguarán Cotes

postalo osnova za stil v Sto let samote.

Njihova majhna hiša v Arakataki,
kjer je avtor preživel otroštvo,

je bila glavni navdih za Macondo.

S Sto let samote

je Gabriel García Márquez
našel edinstven način

za prikaz edinstvene zgodovine
Latinske Amerike.

Uspel je zajeti čudno realnost življenja
v postkolonialni družbi,

ki je prisiljena, da ponovno doživi
tragedije preteklosti.

Kljub vsemu temu fatalizmu,
je roman poln upanja.

V svojem Nobelovem nagovoru

se je García Marquez spomnil
na dolgo zgodovino Latinske Amerike,

polno državljanskih konfliktov
in neobladljive nepravičnosti.

A vseeno je govor končal s tezo,
da je mogoče zgraditi boljši svet,

če citiramo: "Ko ne bo nihče mogel
odločati, kako naj umre nekdo drug,

ko bo ljubezen prava

in sreča možna

in ko bodo rase,
obsojene na sto let samote,

imele, končno in za vedno,
drugo možnost na Zemlji."