Zakaj boste zgradbe prihodnosti oblikovali ... vi

"Pri arhitekturi ne gre za matematiko ali coniranje - ampak za visceralna čustva," pravi Marc Kushner. V obširnem - pogosto smešnem - govoru hiti skozi zadnjih 30 let arhitekture, da bi pokazal, kako je javnost, ki nekoč ni imela nič s tem, postala sestavni del procesa oblikovanja. S pomočjo družbenih omrežij povratne informacije dosežejo arhitekte leta, preden je zgradba sploh končana. Rezultat? Arhitektura, ki bo za nas naredila več kot kadarkoli prej.

Danes vam bom govoril
o zadnjih 30 letih arhitekturne zgodovine.

To je dosti za samo 18 minut.

Je kompleksna tema,

zato bomo vanjo skočili
na kompleksnem mestu:

New Jersey.

Zato, ker pred 30 leti,
jaz sem iz Jerseyja,

bil sem šest let star,
živel pa sem pri starših

v mestecu Livingston

in to je bila moja otroška spalnica.

Za vogalom moje sobe

je bila kopalnica,
ki sem si jo delil s svojo sestro.

Med mojo sobo in kopalnico

je bil balkon,
ki je nudil razgled na dnevno sobo.

Tam so se vsi družili in gledali TV,

tako da vsakič,
ko sem šel od sobe do kopalnice,

so me vsi videli,

in vsakič, ko sem se stuširal
in se vrnil v brisači,

so me vsi videli.

Izgledal pa sem takole.

Bil sem neroden,

negotov in sovražil sem to.

Sovražil sem tisto hojo,
sovražil sem tisti balkon,

sovražil sem tisto sobo
in sovražil sem tisto hišo.

No, to je arhitektura.

(smeh)

Končano.

Ta občutek, ta čustva, ki sem jih občutil,

to je moč arhitekture,

ker pri arhitekturi ne gre za matematiko
in ne gre za coniranje,

ampak za tiste visceralne,
čustvene povezave

ki jih čutimo do prostorov, v katerih smo.

In nobeno presenečenje ni,
da tako čutimo,

saj ameriška agencija
za varovanje okolja (EPA) pravi,

da Američani 90 odstotkov svojega časa
preživijo v zaprtih prostorih.

To je 90 odstotkov našega časa
obkroženi z arhitekturo.

To je ogromno.

To pomeni, da nas arhitektura oblikuje
na načine, ki se jih sploh ne zavedamo.

To nas naredi nekoliko lahkoverne
in zelo zelo predvidljive.

To pomeni,
da ko vam pokažem takšno zgradbo,

vem, kaj si mislite:

Mislite si "moč" in "stabilnost"
in "demokracija."

In vem, da si to mislite,
ker temelji na zgradbi,

ki so je Grki zgradili pred 2.500 leti.

In v tem je trik.

To je sprožilec,
ki ga arhitekti uporabijo,

da bi ustvarili čustveno povezavo

z oblikami,
iz katerih gradimo svoje zgradbe.

To je predvidljiva čustvena povezava

in ta trik uporabljamo že zelo zelo dolgo.

Pred [200] leti smo ga uporabili
za gradnjo bank.

V 19. stoletju smo ga uporabili
za gradnjo muzejev.

In v 20. stoletju ga v Ameriki

uporabljamo za gradnjo hiš.

Poglejte te trdne, neomajne majhne vojake,

obrnjene proti oceanu,
zadržujoč vremenske neprilike.

To je res res uporabno,

saj je gradnja grozljiva.

Je draga, zahteva veliko časa
in je zelo komplicirana.

Ljudje, ki gradijo -

razvijalci in vlade -

pa se po naravi bojijo inovacij

in raje uporabijo kar oblike,
za katere vedo, da se boste odzvali nanje.

Zato končamo z zgradbami, kot je ta.

To je prijetna zgradba.

To je Livingstonska javna knjižnica,

ki so jo dokončali v 2004
v mojem rojstnem mestecu

in, veste, ima kupolo

in tole okroglo zadevo
in stebre, rdeče opeke,

in nekako lahko uganete, kaj poskuša
Livingstone s to zgradbo sporočiti:

otroci, vrednosti nepremičnin
in zgodovina.

Vendar to nima veliko veze s tem,
kar knjižnica danes dejansko počne.

Istega leta, 2004, na drugi strani države

so dokončali še eno knjižnico,

ki zgleda takole.

Je v Seattlu.

Ta knjižnica predstavlja,
kako v digitalni dobi konzumiramo medije.

Gre za novo vrsto javnega dobra za mesto,

kraj za zbiranje, branje in deljenje.

Kako je torej mogoče,

da v istem letu v isti državi

dve zgradbi, obe knjižnici,

izgledata tako različno?

Odgovor je ta, da arhitektura
deluje po principu nihala.

Na eni strani je inovacija

in arhitekti konstantno težijo
k novim tehnologijam,

novim tipologijam, novim rešitvam
za načine, kako danes živimo.

In pritiskamo, pritiskamo, pritiskamo,

dokler vas vseh popolnoma ne odtujimo.

Oblečeni smo v črno,
postanemo zelo depresivni,

zdimo se vam prisrčni,

navznoter smo mrtvi, ker nimamo izbire.

Moramo na drugo stran

in ponovno uporabiti simbole,
za katere vemo, da jih imate radi.

To naredimo in vi ste srečni,

mi pa se počutimo prodane

in znova začnemo eksperimentirati

in potisnemo nihalo nazaj,
naprej in nazaj, naprej in nazaj,

in to že zadnjih 300 let

in zagotovo zadnjih 30 let.

V redu, pred 30 leti
smo prihajali iz sedemdesetih.

Arhitekti so eksperimentirali
s tako imenovanim brutalizmom.

Gre za beton.

(smeh)

To lahko uganete.

Majhna okna, razčlovečena merila.

To je res surovo.

Ko pa se bližamo osemdesetim,

ponovno začnemo uporabljati tiste simbole.

Nihalo potisnemo nazaj v drugo smer.

Vzamemo oblike, za katere vemo,
da jih imate radi

in jih posodobimo.

Dodamo neonke

in dodamo pastelne barve

in uporabimo nove materiale.

In vi to obožujete.

In ne moremo vam dati dovolj tega.

Vzamemo Chippendale omare

in jih spremenimo v nebotičnike,

nebotičniki pa so lahko
srednjeveški gradovi iz stekla.

Oblike so postale velike,

pogumne in barvite.

Škrati so postali stebri.

(smeh)

Labodi so zrasli do velikosti zgradb.

Noro je bilo.

A osemdeseta so, to je kul.

(smeh)

Vsi se družimo v nakupovalnih središčih

in vsi se selimo v predmestja,

tam zunaj v predmestjih pa

lahko ustvarjamo lastne
arhitekturne fantazije.

Te fantazije

pa so lahko mediteranske

ali francoske

ali italijanske.

(smeh)

Po možnosti z neomejeno
količino krušnih palčk.

Tako je to s postmodernizmom.

Tako je to s simboli.

Preprosti so, poceni,

ker namesto ustvarjanja prostorov,

ustvarjamo spomine na prostore.

Ker vem,
in vem, da tudi vsi vi veste,

da to ni Toskana.

To je Ohio.

(smeh)

Arhitekti postanejo frustrirani

in začnemo potiskati nihalo
nazaj v drugo smer.

V poznih osemdesetih
in zgodnjih devetdesetih

začnemo eksperimentirati
s tako imenovanim dekonstruktivizmom.

Znebimo se zgodovinskih simbolov,

zanašamo se na nove, računalniško podprte
tehnike oblikovanja

in pridemo do novih kompozicij,

kjer oblike trčijo v oblike.

To so akademske in močne stvari,

zelo nepriljubljene,

popolnoma vas odtujimo.

Navadno bi nihalo zanihalo
nazaj v drugo smer.

A potem se je zgodilo nekaj neverjetnega.

Leta 1997 so odprli to zgradbo.

To je Guggenheim Bilbao,
Franka Gehryja.

In ta zgradba

je do temeljev spremenila
odnos sveta do arhitekture.

Paul Goldberger je rekel, da je bil
Bilbao eden od tistih redkih trenutkov,

ko so se kritiki, akademiki
in splošna javnost

popolnoma zedinili glede zgradbe.

New York Times je to zgradbo
oklical za čudež.

Turizem v Bilbau
se je povišal za 2.500 odstotkov,

ko je bila ta zgradba končana.

Tako kar naenkrat
vsi želijo eno od teh zgradb:

Los Angeles,

Seattle,

Chicago,

New York,

Cleveland,

Springfield.

(smeh)

Vsi želijo svojo in Gehry je povsod.

Je naš čisto prvi zvezdniški arhitekt.

Kako je mogoče, da te oblike -

divje so in radikalne -

kako je mogoče, da postanejo
tako vseprisotne širom po svetu?

To se je zgodilo zato, ker so se mediji
tako uspešno navduševali nad njimi,

da so nas hitro naučili,
da te oblike pomenijo kulturo in turizem.

Ustvarili smo čustven odziv na te oblike.

Tako kot vsak župan na svetu.

Vsak župan je torej vedel,
da če bodo imeli te oblike,

bodo imeli kulturo in turizem.

Ta fenomen se je na prelomu tisočletja

zgodil še nekaj zvezdniškim arhitektom.

Zgodilo se je Zahi

in zgodilo se je Libeskindu,

in kar se je zgodilo nekaterim
od teh elitnih arhitektov

na prelomu tisočletja,

bi se v resnici lahko začelo dogajati
celotnemu področju arhitekture,

ker digitalni mediji začenjajo
zviševati hitrost,

s katero konzumiramo informacije.

Razmislite, kako konzumirate arhitekturo.

Pred tisoč leti

bi se morali sprehoditi do sosednje vasi,
da bi videli zgradbo.

Prevoz se pohitri:

lahko greste s čolnom ali letalom,
lahko postanete turist.

Tehnologija se pohitri:
lahko jo vidite v časopisu, na TV,

dokler nismo na koncu
vsi arhitekturni fotografi

in zgradba postane
izvzeta iz svojega mesta.

Arhitektura je zdaj povsod

in to pomeni, da je hitrost komunikacije

končno dosegla hitrost arhitekture.

Arhitektura se namreč kar hitro premika.

Ne traja dolgo, da si zamislite zgradbo.

Dolgo traja, da jo zgradite,

tri ali štiri leta,

vmes pa bo arhitekt oblikoval dve ali osem

ali sto drugih zgradb,

preden bo vedel, ali je tista zgradba,
ki jo je oblikoval pred štirimi leti,

bila uspešna ali ne.

To pa zato, ker v arhitekturi
nikoli ni bilo dobre povratne informacije.

Zato končamo z zgradbami, kot je ta.

Brutalizem ni bil dveletno gibanje,

bil je 20-letno gibanje.

20 let smo gradili zgradbe, kot je ta,

ker nismo vedeli, kako zelo jih sovražite.

To se ne bo nikoli več zgodilo,

vsaj mislim,

ker živimo na pragu
največje revolucije v arhitekturi

od izuma betona,

jekla ali dvigala,

in sicer revolucije medijev.

Moja teorija je, da ko
na to nihalo dodate medije,

začne vedno hitreje nihati,

dokler ni na obeh ekstremih
skoraj sočasno,

to pa uspešno zamegli razliko
med inovacijo in simbolom,

med nami, arhitekti, in vami, javnostjo.

Zdaj lahko skoraj v hipu naredimo
čustveno nabite simbole

iz nečesa, kar je popolnoma novo.

Naj vam pokažem, kako se to odvije

na projektu, ki ga je moje podjetje
nedavno zaključilo.

Najeli so nas, da nadomestimo
to zgradbo, ki je pogorela.

To je center mesteca Pines

na otoku Fire v zvezni državi New York.

To je dopustniško naselje.

Predlagali smo zgradbo, ki je bila drzna,

ki je bila drugačna od vseh oblik,
ki jih je skupnost bila vajena

in bilo nas je strah
in našo stranko je bilo strah

in skupnost je bilo strah,

zato smo pripravili serijo
fotorealističnih upodobitev,

ki smo jih dali na Facebook

in na Instragram

in pustili, da ljudje začnejo početi,
kar počnejo:

delijo, komentirajo, všečkajo, sovražijo.

A to je pomenilo, da je dve leti,
preden je bila zgradba dokončana,

že bila del skupnosti,

tako da, ko so upodobitve
izgledale natanko tako kot končni produkt,

ni bilo presenečenj.

Ta zgradba je že bila del te skupnosti

in potem tisto prvo poletje,

ko so ljudje začeli prihajati
in deliti zgradbo na družbenih omrežjih,

je zgradba prenehala biti samo stavba
in je postala medij,

ker to niso samo slike zgradbe,

to so vaše slike zgradbe.

In ko jih uporabljate,
da poveste svojo zgodbo,

postanejo del vaše osebne pripovedi

in s tem v bistvu delate kratek stik

v našem kolektivnem spominu

in ustvarjate te naelektrene simbole,
ki jih razumemo.

To pomeni, da več ne potrebujemo Grkov,

da nam povedo,
kaj si naj mislimo o arhitekturi.

Lahko drug drugemu povemo,
kaj si mislimo o arhitekturi,

ker digitalni mediji niso spremenili
samo odnosov med vsemi nami,

spremenili so tudi odnos
med nami in zgradbami.

Za trenutek pomislite na tiste
knjižničarje v Livingstonu.

Če bi tisto zgradbo želeli zgraditi danes,

bi najprej šli na splet
in poiskali "nove knjižnice".

Preplavili bi jih
primeri eksperimentiranja in inovacij,

premikanja mej tega,
kar je lahko knjižnica.

To je strelivo.

To je strelivo,
ki ga lahko vzamejo in nesejo

županu Livingstona, ljudem Livingstona

in rečejo, da ne obstaja enoten odgovor
na to, kaj vse je lahko knjižnica danes.

Bodimo del tega.

To obilje eksperimentiranja

jim daje svobodo,
da naredijo svoj eksperiment.

Zdaj je vse drugače.

Arhitekti niso več ta skrivnostna bitja,

ki uporabljajo velike besede
in komplicirane risbe,

in vi niste več nesrečna javnost,

potrošniki, ki ne bodo sprejeli ničesar,
kar še niso videli.

Arhitekti vas lahko slišijo

in vas arhitektura ne ustrahuje.

To pomeni, da nihalo,
ki niha naprej in nazaj,

od stila k stilu, od gibanja k gibanju,

ni več pomembno.

Lahko gremo naprej

in najdemo ustrezne rešitve za težave,
s katerimi se sooča naša družba.

To je konec arhitekturne zgodovine

in pomeni, da bodo jutrišnje zgradbe

videti precej drugačne od današnjih.

To pomeni, da je javni prostor
v starodavnem mestu Sevilji

lahko edinstven in prikrojen
načinu, kako funkcionira moderno mesto.

To pomeni, da je stadion v Brooklynu
lahko stadion v Brooklynu

in ne nek posnetek zgodovine
iz rdečih opek,

za kar mislimo, da predstavlja,
kako bi stadion naj izgledal.

To pomeni, da bodo roboti
gradili naše zgradbe,

ker smo končno pripravljeni na oblike,
ki jih bodo proizvajali.

In to pomeni, da se bodo zgradbe
prilagajale kapricam narave

in ne obratno.

To pomeni, da je parkirna hiša
na Miami Beach na Floridi

lahko tudi prostor za šport

in za jogo,

pozno ponoči
pa se lahko tam tudi poročite.

(smeh)

To pomeni, da lahko trije arhitekti
sanjajo o plavanju

v reki East River v New Yorku,

potem pa zberejo
skoraj pol milijona dolarjev

od skupnosti, ki je podprla njihov namen,

ni več samo enega naročnika.

To pomeni, da nobena zgradba
ni premajhna za inovacijo,

kot tale paviljon za severne jelene,

ki je mišičast in žilav kot živali,
za opazovanje katerih je narejen.

In to pomeni,
da zgradba ne rabi biti lepa,

da bi jo lahko imeli radi,

kot ta grda mala zgradba v Španiji,

kjer so arhitekti izkopali luknjo,

jo napolnili s senom,

potem pa okoli tega nalili beton

in ko se je beton posušil,

so povabili nekoga, da pride
počistit to seno,

tako da je na koncu ostala le

ta majhna nagravžna sobica,

ki je napolnjena z odtisi in praskami
od tega, kako je bila narejena

in to postane najbolj sublimno mesto
za opazovanje španskega sončnega zahoda.

Ker ni pomembno,
ali naše zgradbe gradi krava

ali robot.

Ni pomembno, kako gradimo,
pomembno je, kaj gradimo.

Arhitekti že vedo, kako narediti zgradbe,
ki bodo bolj ekološke

in pametnejše in prijaznejše.

Čakali smo le na vas, da si jih želite.

In končno nismo več na nasprotnih straneh.

Najdite arhitekta, najemite arhitekta,

delajte z nami na oblikovanju boljših
zgradb, boljših mest in boljšega sveta,

ker je veliko na kocki.

Zgradbe niso samo odraz družbe,
ampak oblikujejo našo družbo

vse do najmanjših prostorov:

lokalnih knjižnic,

domov, v katerih vzgajamo svoje otroke,

in njihove hoje od spalnice do kopalnice.

Hvala.

(aplavz)