Zakaj se borim za izobraževanje begunskih deklic (takih, kot jaz)

Po pobegu iz vojnega območja Južnega Sudana kot otrok je Mary Maker našla varnost in upanje v šoli v kenijskem begunskem kampu Kakuma. Zdaj je sama učiteljica mladih beguncev in vidi izobraževanje kot nujno orodje za ponovno vzpostavitev normalnega življenja in opogumljanje generacije deklet, ki jim je vstop v učilnice prepogosto prepovedan. "Otroku vojne lahko izobraževanje spremeni solze izgube v strast za mir," pravi Makerjeva.

Ne izberemo si sami, kje se rodimo.

Ne izberemo si svojih staršev.

Si pa izberemo, kako bomo živeli.

Nisem si izbrala, da sem se
rodila v Južnem Sudanu,

deželi, polni konfliktov.

Nisem si izbrala svojega imena,

Nyiriak,

ki pomeni 'vojna'.

Vedno sem ga zavračala

in prav tako vso dediščino, ki jo prinaša.

Izbrala sem si, da me kličejo Mary.

Kot učiteljica sem stala pred 120 učenci,

tako da me ta oder ne plaši.

Moji učenci prihajajo iz držav,
uničenih zaradi vojn.

Zelo so si različni,

a imajo eno skupno stvar:

zbežali so od doma, da bi preživeli.

Nekateri imajo starše,
ki so še vedno doma v Južnem Sudanu,

ki ubijajo drug drugega,

ker pripadajo različnim plemenom
ali imajo drugačna prepričanja.

Drugi prihajajo iz drugih afriških
držav, uničenih od vojne.

A ko vstopijo v mojo učilnico,
se spoprijateljijo,

skupaj hodijo iz šole domov,

skupaj delajo domačo nalogo.

V moji učilnici sovraštvo ni dovoljeno.

Moja zgodba je enaka zgodbam
mnogih drugih beguncev.

Vojna se je začela,
ko sem bila še dojenček.

Moj oče,

ki ni bil prisoten večino
mojega zgodnjega otroštva,

je počel isto kot vsi drugo moški:

boril se je za domovino.

Imel je dve ženi in veliko otrok.

Moja mama je bila njegova druga žena.

Z njim se je poročila pri šestnajstih.

Tako je bilo, ker moja mama
izhaja iz revne družine

in ni imela nobene druge izbire.

Moj oče pa je bil bogat.

Imel je veliko krav.

Streljanje je bilo na dnevnem redu.

Moja skupnost je bila nenehno napadena.

Skupnosti so se borile druga proti
drugi, ko so ob Nilu zajemale vodo.

A to ni bilo vse.

Letala so odmetavala vrteče
in strašne bombe,

ki so ljudem sekale ude.

A najstrašnejša stvar za vsakega
starša je bila

videti svojega otroka ugrabljenega
in spremenjenega v mladega vojaka.

Moja mama je skopala jarek,

ki je kmalu postal naš dom.

A vseeno se nismo počutili varne.

Morala je pobegniti, da bi
našla varno mesto za nas.

Imela sem štiri leta,
moja mlajša sestra pa dve.

Pridružile smo se veliki skupini ljudi

in skupaj smo hodile mnogo mučnih dni,

da bi našle varen kraj.

A komaj smo si malo odpočile,

smo bili spet napadeni.

Spomnim se, da je bila mama noseča,

ko je izmenjaje nosila mene
in mojo mlajšo sestro.

Končno nam je uspelo prečkati
mejo s Kenijo.

A to je bila najdaljša pot
v mojem življenju.

Moja stopala so bila polna svežih mehurjev.

Na naše veliko presenečenje

smo našle druge družinske člane,
ki so že prej pobegnili v kamp,

kjer ste danes,

v kamp Kakuma.

Zdaj pa bi rada, da ste
za trenutek vsi čisto tiho.

Slišite?

Zvok tišine.

Nobenega streljanja.

Končno mir.

To je moj prvi spomin iz tega kampa.

Ko se preseliš iz vojnega območja

in prideš na varen kraj, kot je Kakuma,

si res prišel daleč.

Tu sem sicer ostala samo tri leta.

Moj oče, ki je bil odsoten večino
mojega ranega otroštva,

se je vrnil v moje življenje.

Organiziral je, da sem se
lahko preselila k svojemu stricu

k naši družini v Nakuru.

Tam sem našla očetovo prvo ženo,

svoje polsestre in polbrate.

Vpisala sem se v šolo.

Spomnim se svojega prvega šolskega
dne - spet sem lahko pela in se smejala -

in moje prve šolske uniforme.

Bilo je čudovito.

Potem pa sem se zavedla,

da se mojemu stricu ni zdelo
prav, da hodim v šolo,

preprosto zato, ker sem bila deklica.

Moji polbratje so bili njegova prioriteta.

Govoril je: "Izobraževanje deklet
je izguba časa."

In zato sem manjkala veliko dni v šoli,

ker šolnina ni bila plačana.

Moj oče je pristopil

in organiziral, da sem šla v internat.

Spomnim se vere, ki jo je
vtisnil vame v naslednjih nekaj letih.

Govoril je: "Izobraževanje je žival,
ki jo moraš premagati.

Z izobrazbo lahko preživiš.

Izobrazba naj bo tvoj prvi mož."

In s temi besedami
je sprožil svojo prvo naložbo.

Počutila sem se srečno!

A nekaj sem pogrešala:

svojo mamo.

Moja mama je ostala v kampu

in nisem je videla, odkar sem odšla.

Šest let, ko je nisem videla,
je bilo res dolgih.

Bila sem sama,

v šoli,

ko sem slišala za njeno smrt.

V Južnem Sudanu sem videla
veliko ljudi,

ki so izgubili življenje.

Od sosedov sem slišala,

kako so izgubili svoje sinove, može,

otroke.

Nikoli pa nisem pomislila,
da se bo kaj takega zgodilo meni.

Mesec dni prej je moja mačeha,

ki je bila v Nakuruju tako dobra
z mano, umrla prva.

Takrat sem se zavedla, da je
po tem, ko je rodila štiri deklice,

moja mama končno rodila nekaj,

zaradi česar bi lahko bila
v skupnosti sprejeta -

dečka,

mojega bratca.

A tudi on

se je zapisal na seznam umrlih.

Najbolj boleče zame

je bilo dejstvo, da nisem mogla
na mamin pogreb.

Ni mi bilo dovoljeno.

Rekli so, da se njeni družini
ne zdi primerno,

da bi njeni otroci, sama dekleta,
prisostvovali pogrebu,

preprosto zato, ker so dekleta.

Objokovali so jo pred menoj in rekli:

"Hudo nam je, Mary, za tvojo izgubo.

Hudo nam je, da tvoji starši
za seboj niso pustili nič otrok."

Jaz pa sem se čudila:

Kaj pa smo me?

Ali me nismo otroci?

V mentaliteti moje skupnosti

šteje samo otrok moškega spola.

Zato sem vedela, da je to zame konec.

A bila sem najstarejša med dekleti

in morala sem skrbeti za svoje sestre.

Morala sem poskrbeti, da so hodile v šolo.

Stara sem bila trinajst let.

Le kako mi je uspelo?

Vrnila sem se v kamp,
da bi skrbela za sestre.

Nikoli se nisem počutila tako ujeto.

Potem pa se je ena izmed
mojh tet, teta Okoi,

odločila vzeti moje sestre.

Oče mi je posla denar iz Jube,
da bi se vrnila v šolo.

Internatska šola je bila nebesa,
a tudi težka.

Spomnim se dni obiskov,
ko so starši prihajali v šolo,

mojega očeta pa ni bilo.

Ko pa je le prišel,

mi je vedno znova vbijal isto vero.

Tokrat je govoril:

"Mary, ne moreš zaiti na stranpoti,

ker si prihodnost svojih sestra."

Potem, leta 2012,

mi je življenje vzelo edino stvar,
ki sem se je oklepala.

Umrl mi je oče.

Moje ocene so se začele nižati

in na zaključnih izpitih
v srednji šoli leta 2015

sem bila pretresena,
ko sem dobila oceno dobro.

No prav, svojim učencem pri pouku
vedno govorim:

"Ne gre za petice, gre za to, da se
potrudiš po svojih najboljših močeh."

To ni bilo največ, kar sem zmogla.

Bila sem odločena.

Želela sem se vrniti
in poskusiti še enkrat.

A bila sem brez staršev.

Nikogar nisem imela, ki bi skrbel zame

in plačal šolnino.

Počutila se se brezupno.

Potem pa me je ena
mojih najboljših prijateljic,

prelepa kenijska dama Esther Kaecha,

poklicala v tem strašnem trenutku

in rekla: "Mary, ti imaš močno voljo.

Jaz pa imam načrt, ki bo deloval."

Ko si v takem težkem trenutku,
sprejmeš kar koli, kajne?

Načrt je bil, da nama bo dobila
nekaj potovalnega denarja,

da bova odpotovali v srednjo
šolo za dekleta Anester Victory.

Tistega dne se dobro spomnim.

Deževalo je, ko sva vstopili
v ravnateljevo pisarno.

Tresli sva se kot mokra piščanca

in gledali sva ga.

Vprašal naju je: "Kaj želita?"

Pogledali sva ga z milima obrazoma.

"Radi bi šli nazaj v šolo."

Verjemite ali ne, ne le da je
plačal najino šolnino,

ampak tudi najini uniformi
in žepnino za hrano.

Zaploskajmo mu.

(aplavz)

Ko sem končala s srednješolsko kariero,

sem postala glavna.

In ko sem drugič opravljala
srednješolske izpite,

mi je uspelo dobiti minus
prav dobro. Zaploskajte.

(aplavz)

Hvala.

Zato bi se res rada zahvalila
šoli Anester Victory, g. Gatimuju

in vsej anesterski bratovščini,
ker so mi dali priložnost.

Tu in tam

člani moje družine vztrajajo,
da bi se jaz in sestre morale poročiti,

da bo nekdo skrbel za nas.

Rečejo:

"Moškega imamo zate."

Res sovražim dejstvo, da so nas ljudje
jemali kot lastnino, ne pa kot otroke.

Včasih se pošalijo:

"Izgubljala boš svojo tržno vrednost,

bolj ko boš izobražena."

A resnica je,

da se v moji skupnosti
izobraženih žensk bojijo.

A povedala sem jim, da to ni to,
kar želim.

Pri šestnajstih nočem imeti
otrok kot moja mama.

To ni moje življenje.

Čeprav moje sestre in jaz trpimo,

nikakor ne gremo v to smer.

Ne dovolim, da se zgodovina ponovi.

Izobraževanje deklet bo ustvarilo
enakopravne in stabilne družbe.

Izobraženi begunci bodo upanje,

da bodo nekoč ponovno zgradili
svoje države.

Dekleta in žene igrajo v tem svojo vlogo

prav tako kot moški.

No, v moji družini imamo tudi
moške, ki me vzpodbujajo, naj nadaljujem:

moji polbratje in tudi moje polsestre.

Ko sem končala srednjo šolo,

sem sestre preselila v Nairobi,
kjer zdaj živijo z mojo krušno sestro.

Sedemnajst ljudi živi v eni hiši.

A ne pomilujte nas.

Najpomembneje je, da vse dobijo izobrazbo.

Današnji zmagovalci so

včerajšnji poraženci,

ki se niso predali.

In to smo

moje sestre in jaz.

Tako ponosna sem na to.

Moja največja investicija v življenju

(aplavz)

je izobrazba mojih sester.

Izobrazba ustvarja enako in pošteno
priložnost za vsakogar.

Jaz osebno verjamem, da izobrazba
ni le učni načrt.

Je prijateljstvo.

Je odkrivanje novih talentov.

Je odkrivanje usode.

Nikoli ne bom, na primer, pozabila
veselja, ki sem ga občutila,

ko sem prvič v šoli imela uro petja,

ki je še vedno moja strast.

A tega ne bi dobila

nikjer drugje.

Kot učiteljica vidim svoj
razred kot laboratorij,

ki ne le poraja spretnosti in znanje,

ampak tudi razumevanje in upanje.

Poglejmo drevo.

Drevesu lahko porežejo veje,

a če mu damo vodo, bo pognalo nove veje.

Za otroka iz vojne

lahko izobraževanje njihove solze izgube
spremeni v strast do miru.

In zato ne bom obupala
nad nobenim svojim učencem.

(aplavz)

Izobraževanje zdravi.

Šolsko okolje nudi

fokus, da se lahko osredotočiš naprej.

Poglejmo takole:

ko napeto rešuješ matematične enačbe

in se na pamet učiš poezijo,

pozabiš na nasilje,
ki si mu bil priča doma.

In to je moč izobraževanja.

Ustvarja prostor za mir.

Kakuma je polna učencev.

Več kot 85.000 jih je tu vpisanih v šole,

kar je 40 odstotkov begunske populacije.

Vključuje otroke, ki so izgubili
leta izobraževanja zaradi vojne doma.

Rada bi vam zastavila vprašanje:

če je izobraževanje ustvarjanje
generacije upanja,

zakaj je v moji učilnici 120 učencev?

Zakaj le šest odstotkov osnovnošolcev

gre naprej v srednjo šolo,

ker zanje preprosto nimamo
dovolj prostora?

In zakaj le en odstotek tistih,
ki končajo srednjo šolo,

gre na univerzo?

Začela sem tako, da sem povedala,
da sem učiteljica.

A spet sem postala študentka.

Marca sem se preselila v Ruando,

ker sem dobila štipendijo
z imenom Most v Ruando.

Strokovnjake pripravlja za univerze.

Dobijo lahko priložnost
tekmovati za univerze v tujini.

Zdaj mi učitelji ukazujejo,
kaj naj počnem,

namesto da bi bilo obratno.

Ljudje spet investirajo vame.

Zato vas prosim, da vsi investirate
v mlade begunce.

Spomnite se drevesa,
ki sem ga prej omenila.

Mi smo generacija, ki ga sadimo,

da ga bo naslednja lahko zalivala

in naslednja uživala v njegovi senci.

Oni bodo želi sadove.

In največja prednost je

trajna izobrazba.

Hvala.

(aplavz)