Annie Murphy Paul: Česa se naučimo, preden se rodimo

Kviz vprašanje: Kdaj se začne učenje? Odgovor: Še preden se rodimo. Novinarka na področju znanosti Annie Murphy Paul govori o novih raziskavah, ki kažejo, česa vsega se naučimo v maternici -- od zvoka maternega jezika do prihodnjih najljubših jedi.

Moja današnja tema je učenje.

In v tej luči vam želim zastaviti kviz vprašanje.

Pripravljeni?

Kdaj se učenje začne?

Medtem ko razmišljate,

morda mislite na prvi dan male šole

ali vrtca,

na prvo priložnost, ko so otroci v razredu z učiteljem.

Morda ste se spomnili faze malčka,

ko se otroci učijo hoditi in govoriti

ter uporabljati vilice.

Morda ste slišali za gibanje "od nič do tri",

ki trdi, da so najpomembnejša leta za učenje

prav najzgodnejša.

Vaš odgovor na moje vprašanje bi tako bil:

učenje se začne z rojstvom.

No, danes bi vam rada predstavila zamisel,

ki je morda presenetljiva

in se sliši celo neverjetno,

vendar jo podpirajo novi dokazi

s področja psihologije in biologije.

In ti kažejo, da se nekaj najpomembnejšega učenja

zgodi, preden se rodimo,

ko smo še v maternici.

Sama sem poročevalka s področja znanosti.

Pišem knjige in članke.

In sem tudi mati.

Ti dve vlogi sta se združili

v moji knjigi z naslovom "Izvori" (Origins).

"Izvori" je poročilo iz prve vrste

o vznemirljivem novem področju,

imenovanem izvor zarodkov.

Izvor zarodkov je znanstvena disciplina,

ki se je pojavila pred kakima dvema desetletjema

in temelji na teoriji,

da na naše zdravje in dobro počutje skozi celo življenje

bistveno vpliva

devet mesecev, ki jih preživimo v maternici.

Ta teorija me je zanimala bolj kot le z znanstvenega vidika.

Sama sem bila noseča,

ko sem raziskovala za knjigo.

In ena od stvari, ki so me najbolj prevzele

med tem delom,

je to, da se vsi učimo o svetu,

še preden vstopimo vanj.

Ko prvič držimo v naročju svojega otroka,

si morda predstavljamo, da je prazen list papirja,

nezaznamovan od življenja,

čeprav smo ga dejansko že oblikovali mi sami

ter svet, v katerem živimo.

Danes bi z vami rada delila nekaj neverjetnih stvari,

ki jih znanstveniki odkrivajo o tem,

česa se zarodki naučijo,

ko so še v maminem trebuhu.

Prvič,

naučijo se zvoka maminega glasu.

Ker morajo zvoki od zunaj

potovati skozi mamin trebuh

in skozi amniotsko tekočino, ki obkroža zarodek,

so glasovi, ki jih zarodek sliši

nekje od četrtega meseca naprej,

pridušeni in nejasni.

Eden od raziskovalcev pravi,

da so verjetno slišati kot glas učitelja Charlieja Browna

v risanki "Peanuts".

Glas noseče ženske

pa odmeva skozi njeno telo

in dosti lažje doseže zarodek.

In ker je zarodek z njo ves čas,

zelo pogosto sliši njen glas.

Ko se rodi, ta glas prepozna

in ga posluša raje

kot kateregakoli drugega.

Kako to vemo?

Novorojenčki ne morejo početi veliko stvari,

zelo dobri pa so pri sesanju.

Raziskovalci izkoriščajo to dejstvo tako,

da uporabijo dve gumijasti bradavici:

ko dojenček sesa eno,

sliši posnetek materinega glasu

skozi slušalke;

ko sesa drugo bradavico,

pa sliši posnetek tujega ženskega glasu.

Dojenčki hitro pokažejo svojo nagnjenost,

tako da izberejo prvo.

Raziskovalci si pomagajo tudi z dejstvom,

da dojenčki upočasnijo sesanje,

ko jih nekaj zanima

in spet nadaljujejo s hitrejšim sesanjem,

ko se dolgočasijo.

Na ta način so raziskovalci ugotovili,

da so potem ko so ženske večkrat naglas brale

izsek iz knjige Dr Seussa "Mačka v klobuku" med svojo nosečnostjo,

novorojenčki prepoznali ta izsek,

tudi ko so ga slišali izven maternice.

Moj najljubši tovrstni eksperiment te vrste

pa je tisti, ki kaže, da so otroci

žensk, ki so med nosečnostjo vsak dan

gledale določeno nadaljevanko,

prepoznali naslovno pesem serije,

potem ko so se rodili.

Torej, zarodki se učijo celo

posebnega jezika, ki ga govorimo v svetu,

v katerega se bodo rodili.

Lanskoletna študija

je ugotovila, da od rojstva, od trenutka rojstva

dojenčki jočejo v naglasu

maminega maternega jezika.

Francoski dojenčki jočejo z naraščajočim tonom,

nemški pa s padajočim,

s čimer imitirajo melodične posebnosti

teh dveh jezikov.

Zakaj pa je tovrstno učenje zarodkov

koristno?

Morda se je razvilo kot pomoč pri preživetju otroka.

Od rojstva naprej

se otrok najbolj odziva na glas

osebe, ki bo najbolj verjetno skrbela zanj --

svoje matere.

Celo joče

v materinem jeziku,

kar lahko še bolj približa mater otroku

in kar dojenčku lahko pomaga

pri kritični nalogi

učenja, kako razumeti in govoriti

svoj materni jezik.

Niso pa samo zvoki tisto,

česar se zarodki učijo v maternici.

Gre tudi za okus in vonj.

V sedmem mesecu nosečnosti

so brbončice na jeziku docela razvite

in vohalni receptorji, ki omogočajo voh,

delujejo.

Okusi hrane, ki jo je nosečnica,

se znajdejo v amniotski tekočini,

ki jo zarodek

stalno požira.

Kaže, da se dojenčki spomnijo teh okusov in

jih imajo raje tudi ko se rodijo.

V enem poizkusu so skupino nosečnic

prosili, naj pijejo veliko korenčkovega soka,

ko so bile v tretjem trimesečju,

medtem ko je druga skupina nosečnic

pila samo vodo.

Šest mesecev kasneje so otrokom teh žensk

ponudili žitarice, zmešane s korenčkovim sokom,

in opazovali izraze na njihovih obrazih, ko so jih jedli.

Otroci žensk, ki so pile korenčkov sok,

so pojedli več žitaric z okusom korenja

in videti je bilo,

da so pri tem bolj uživali.

Neke vrste francosko verzijo tega eksperimenta

so izvedli v Dijonu v Franciji,

kjer so raziskovalci odkrili,

da so otroci mater, ki so med nosečnostjo uživale hrano in pijačo

z okusom sladkega korena,

kazali preferenco do sladkega korena

že prvi dan življenja

pa tudi kasneje, ko so jih testirali

četrti dan po rojstvu.

Otroci, katerih matere med nosečnostjo niso uživale sladkega korena,

so reagirali na način, ki ga lahko na grobo prevedemo kot "fuj".

To pomeni,

da matere učijo svoje zarodke o tem,

kaj je varno in dobro jesti.

Zarodki se učijo tudi

o posebni kulturi, ki se ji bodo pridružili,

in sicer skozi enega najmočnejših kulturnih izrazov,

hrano.

Uvedeni so v značilne okuse in začimbe

kuhinje njihove kulture,

in to še pred rojstvom.

Izkaže se, da se zarodki učijo še pomembnejših lekcij.

A preden se posvetim temu,

bi rada povedala nekaj, kar vas bo morda začudilo.

Zamisel učenja zarodka

vas bo morda navedla k poskusom, kako obogatiti zarodek --

kot denimo z igranjem Mozarta skozi slušalke,

ki jih položite na trebuh nosečnice.

A v resnici je devetmesečni proces

oblikovanja in formiranja tega, kar se dogaja v maternici,

veliko bolj ponotranjen in pomemben od tega.

Večina stvari, ki jih nosečnica doživi v svojem vsakdanu --

zrak, ki ga diha,

hrana in pijača, ki ju uživa,

kemikalije, ki jim je izpostavljena,

celo čustva, ki jih občuti --

na določen način deli z zarodkom.

Skupaj sestavljajo mešanico vplivov,

ki so tako edinstveni in posebni

kot ženska sama.

Zarodek te vtise ponotranji

v svoje telo,

iz njih naredi del svojega mesa in krvi.

Pogosto pa naredi še nekaj več.

Te materine prispevke obravnava

kot informacije,

kar jaz imenujem biološke kartice

iz zunanjega sveta.

To, kar se zarodek uči v maternici,

ni Mozartova Čarobna piščal,

temveč so odgovori na vprašanja, ki so veliko bolj ključna za njegovo preživetje.

Se bo rodil v svet blagostanja

ali pomanjkanja?

Bo varen in zaščiten

ali bo stalno v nevarnosti in ogrožen?

Bo živel dolgo, polno življenje

ali kratko in nemirno?

Posebej prehrana in stopnja stresa nosečnice

dajeta pomembne podatke o prevladujočih pogojih,

podobno kot prst, ki ga dvignemo v vetru.

Iz tega izhajajoče uglaševanje in prilagajanje

zarodkovih možganov in drugih organov

je del tega, zaradi česar smo ljudje

tako zelo prilagodljivi,

imamo sposobnost preživetja

v veliko različnih okoljih,

od podeželja do mest,

od tundre do puščave.

Za konec bi vam rada povedala dve zgodbi o tem,

kako matere učijo svoje otroke o svetu,

še preden se rodijo.

Jeseni leta 1944,

v najtemnejših dneh druge svetovne vojne,

so nemške čete blokirale Zahodno Holandijo,

kar je preprečilo dostop do hrane.

Začetku nacističnega obleganja

je sledila ena najostrejših zim v zadnjih desetletjih --

tako mrzla, da je voda v kanalih zmrznila v led.

Kmalu je hrane začelo primanjkovati

in veliko Nizozemcev je preživelo z le 500 kalorijami na dan,

kar je četrtina tega, kar so užili pred vojno.

Ko so se tedni pomanjkanja razširili na mesece,

so nekateri začeli jesti tulipanove cvetove.

Začetek maja

je bila državna rezerva hrane

povsem izpraznjena.

Pričakovali so množično lakoto.

Potem pa se je 5. maja 1945

obleganje nenadoma končalo,

saj so Nizozemsko osvobodili

zavezniki.

"Zima lakote", kot so jo imenovali,

je umorila okoli 10.000 ljudi

in oslabila še na tisoče več.

A prizadeta je bila še ena skupina --

40.000 zarodkov,

ki so bili v maternicah med obleganjem.

Nekateri učinki podhranjenosti med nosečnostjo

so takoj postali očitni,

denimo večji delež mrtvorojenih otrok,

novorojenčki s hibami, nizko porodno težo

in smrtnost otrok.

A drugih niso zaznali še dolga leta.

Desetletja po "zimi lakote"

so raziskovalci dognali,

da so bili ljudje, katerih matere so bile noseče med obleganjem,

bolj debeli, imeli več sladkorne bolezni

in več srčnih obolenj kasneje v življenju

kot posamezniki, ki so bili v maternici pod normalnimi pogoji.

Ta predporodna izkušnja lakote

je očitno spremenila njihova telesa

na mnoge načine.

Imajo višji krvni pritisk,

slabšo sliko holesterola

in nižjo toleranco na glukozo --

kar je predhodnik sladkorne bolezni.

Zakaj bi podhranjenost v maternici

povzročila bolezen kasneje?

Ena razlaga je,

da zarodki iz slabih okoliščin naredijo najboljši možen rezultat.

Ko manjka hrane,

se usmerijo k res kritičnemu organu, k možganom,

stran od drugih organov,

kot sta srce in jetra.

To na kratki rok omogoča preživetje zarodka,

a račun je treba plačati kasneje v življenju,

ki ti drugi organi, ki so na začetku čutili pomanjkanje,

postanejo bolj dovzetni za bolezen.

A morda to ni vse, kar se dogaja.

Videti je, da zarodki sprejemajo namige

iz medmaterničnega okolja

in jim prilagodijo svojo fiziologijo.

Pripravljajo se

na svet, ki ga bodo spoznali

na drugi strani maternice.

Zarodek prilagodi svoj metabolizem

in druge fiziološke procese,

v pričakovanju okolja, v katerega bo vstopil.

In osnova za zarodkovo napoved

je to, s čimer se hrani njegova mati.

Obroki, ki jih uživa nosečnica,

so nekakšna zgodba,

pravljica o blagostanju

ali žalosten zapis o pomanjkanju.

Ta zgodba daje informacije,

ki jih zarodek uporabi,

da organizira svoje telo in svoje sisteme --

kot prilagoditev na prevladujoče okoliščine,

kar bo olajšalo njegovo preživetje.

Če je soočen z omejenimi viri,

bo manjši otrok z manjšimi potrebami po energiji

pravzaprav imel več možnosti

preživetja do odraslosti.

Težava se začne,

kadar so nosečnice v nekem smislu nezanesljive pripovedovalke,

ko zarodek misli,

da mora pričakovati svet pomanjkanja,

rodi pa se v svet blagostanja.

To se je zgodilo otrokom nizozemske "zime lakote".

Višja pojavnost debelosti,

sladkorne bolezni in srčnih obolenj

je rezultat tega.

Telesa, prilagojena na to, da izkoristijo vsako kalorijo,

so se znašla med odvečnimi kalorijami

povojnega zahodnega načina prehrane.

Svet, ki so ga spoznali v maternici,

ni bil enak tistemu,

v katerega so se rodili.

Tule je še ena zgodba.

11. septembra 2011 ob 8.46 zjutraj

je bilo v bližini Svetovnega trgovinskega centra (WTC)

v New Yorku

na desettisoče ljudi --

vozači, ki so sestopali z vlakov,

natakarice, ki so pripravljale mize za jutranji naval,

borzniki z Wall Streeta, ki so že viseli na telefonih.

Od tega je bilo 1.700 nosečnic.

Ko sta letali zadeli in sta se stolpa porušila,

je veliko teh žensk doživelo enako strahoto

kot drugi preživeli v tej katastrofi --

neverjeten kaos in zmešnjavo,

valeče se oblake

potencialno strupenega prahu in ruševin,

ter razbijanje srca v strahu za svoja življenja.

Približno leto dni po 11. septembru

so raziskovalci pregledali skupino žensk,

ki so bile noseče,

ko so bile priča napadu na WTC.

V otrocih tistih žensk,

ki so razvile posttravmatski sindrom (PTSD)

po tem doživetju,

so raziskovalci odkrili biološki znak

nagnjenosti k PTSD --

učinek, ki je bil najbolj očiten

pri dojenčkih, katerih matere so katastrofo doživele

v zadnjem trimestru nosečnosti.

Z drugimi besedami,

matere s posttravmatskim sindromom

so občutljivost na to stanje prenesle

na svoje otroke, ko so bili ti še v maternici.

Zdaj pa razmislite o tem:

posttravmatski sindrom

je, kot kaže, zelo huda reakcija na stres,

ki žrtvam povzroči ogromno nepotrebnega trpljenja.

Je pa še en pogled na PTSD.

Kar se nam zdi kot patologija,

je morda uporabna prilagoditev

na določene okoliščine.

V posebej nevarnem okolju

lahko značilne manifestacije PTSD --

hiper-zavedanje svojega okolja,

hitro reagiranje na nevarnost --

rešijo življenje.

Ideja, da je predporodni prenos rizika za PTSD prilagoditven,

je še vedno le spekulativna,

a meni se zdi precej ostra.

To bi pomenilo, da matere še pred rojstvom

opozorijo svoje otroke,

da jih čaka nevaren svet,

in jim naročijo: "Bodi previden."

Naj bom čisto jasna.

Raziskave o izvoru zarodkov niso namenjene obtoževanju žensk

za to, kar se zgodi med nosečnostjo.

Gre za odkrivanje, kako najbolje spodbujati

zdravje in dobro počutje naslednje generacije.

Ta pomemben trud mora vsebovati osredotočanje

na to, česa se zarodek nauči

v devetih mesecih, ki jih preživi v maternici.

Učenje je ena bistvenih življenjskih dejavnosti

in začne se mnogo bolj zgodaj,

kot smo si kdajkoli predstavljali.

Hvala.

(Aplavz)