The Story of Stuff

ZGODBA O REČEH

Imate doma kaj taknega? Jaz sem postala e prav zasvojena z mojim.

Pravzaprav sem postala obsedena z vsemi rečmi, ki jih imam.

Ste se kdaj vpraali, od kod vse te reči pridejo in kam grejo, ko jih odvremo?

Nisem se mogla nehati spraevati o tem.

Zato sem se pozanimala.

V učbenikih sem torej prebrala, da gredo te "reči" skozi sistem:

Od črpanja virov, produkcije,

distribucije in porabe do zavrenja.

Vsemu temu skupaj rečemo ekonomija materialov.

No, v zadevo sem se e bolj poglobila.

Pravzaprav sem preivela deset let s potovanji po svetu,

da bi videla, od kod stvari pridejo in kam grejo.

In veste, kaj sem ugotovila?

Tole - ni vsa resnica.

Tej razlagi manjka marsikaj.

Najprej: Ta sistem se kae, kot da je vse v redu.

Ni problema!

A resnica je takna, da gre za sistem v krizi.

In razlog za to je v tem,

da gre za linearni sistem,

mi pa ivimo na omejenem planetu,

linearnega sistema pa se na omejenem planetu ne more iti v neskončnost.

Vsak korak v tej verigi

je povezan z resničnim svetom.

V resničnem ivljenju se vse skupaj ne dogaja kot na nepopisanem listu,

ampak je vse skupaj povezano z drubami,

kulturami, različnimi gospodarstvi, okoljem...

Povsod pa se sistem srečuje z omejitvami,

ki pa jih tule ne vidimo zaradi pomanjklivosti diagrama.

Poglejmo e enkrat diagram in preverimo,
kaj pravzaprav manjka.

Ena najpomembnejih stvari, ki jih v prikazu ni, so ljudje.

Da, ljudje.

Ljudje ivijo in delajo vzdol celotne verige.

In nekateri v tem sistemu pomenijo malo več kot drugi,

nekateri imajo malo več besede.

Kdo so to?

Začnimo z vlado.

Prijatelj mi je svetoval, naj za prikaz vlade uporabim tank.

To bi bilo pravilno za mnoge drave, vedno bolj pa tudi za nao.

V končni fazi se več kot 50% davkov,
ki gredo neposredno federaciji, porabi za potrebe vojse.

A za simbol, ki predstavlja vlado, sem uporabila človeka,

saj verjamem v vizijo,

da bi vlada morala biti iz ljudstva, z ljudstvom
in za ljudstvo.

Naloga vlade je, da pazi in skrbi za nas.

To je njihova naloga.

Potem - tu so e korporacije.

Korporacije so prikazane večje z namenom,

namreč zato, ker so pač večje od vlade.

Med stotimi največjimi gospodarstvi na svetu

je 51 korporacij.

In medtem ko korporacije rastejo v velikosti in moči,

pa vidimo pri vladah neke spremembe,

saj jih namreč vedno bolj skrbi,
da bi zadovoljili tele debele strice,

ne pa nas.

Dobro, poglejmo, kaj e manjka na tem prikazu.

Začnimo s pridobivanjem materialov,

ki je zgolj lep izraz za izkoričanje naravnih virov,

ki pa je spet zgolj lep izraz za uničenje planeta.

Tole zgleda takole:

Posekamo gozdove, raztrelimo gore, da iz njih dobimo kovine,

porabimo vso vodo in iztrebimo ivali.

Tu torej trčimo ob prvo omejitev.

Zmanjkuje nam virov.

Uporabljamo preveč reči.

Vem, da je to teko posluati,
a tako pač je;

s tem se moramo spoprijeti.

Zgolj v zadnjih nekaj desetletjih

je bila porabljena kar ena tretjina povrin naravnih virov.
Zdaj jih več ni.

Na svet miniramo, sekamo in sesuvamo s takno hitrostjo,

da s tem spodkopavamo e samo zmonost,
da bi tu lahko sploh iveli.

V ZDA, kjer ivim,

so nam ostali manj kot 4% prvotnih gozdnih povrin.

40% vodnih virov ni več pitnih.

Na problem pa ni samo ta,
da uporabljamo preveč stvari,

ampak porabljamo več kot nam pripada.

Naa populacija predstavlja 5% svetovne,

porabljamo pa 30% svetovnih virov.

Prav tako ustvarjamo 30% odpadkov na svetu.

Če bi vsak na svetu porabil toliko kot dravljan ZDA,

bi potrebovali od tri do pet planetov,

imamo pa le enega.

Odziv moje drave na to omejitev

je preprosto v tem, da izkoriča zaloge na drugih koncih sveta.

Namreč - iz tretjega sveta.

Ta je, kakor bi nekateri rekli, drug izraz za nae "stvari"

ki so se bogve kako znale na ozemlju,
ki ni nae.

Kako torej to izgleda?
Čisto enako;

uničevanje okolja.

75% svetovnega ribolova je danes

taknega, ki dosega ali presega naravne zmogljivosti.

80% prvotnih gozdnih povrin na svetu ni več.

Zgolj v porečju Amazonke izgubimo 2000 dreves na minuto.

To je toliko kot 7 nogometnih igrič na minuto.

Kaj pa ljudje, ki tu ivijo?

No, če naj verjamemo temle stricem,

ti viri niso last tamkajnjih ljudi,

četudi tam ivijo e več generacij.

Oni pač niso lastniki produkcijskih sredstev

in ne kupujejo kaj dosti.

V tem sistemu pa - če nima ali če ne kupuje na veliko,

ne pomeni nič.

Naprej: Surovine gredo v predelavo.

Tu pa porabljamo energijo,

da strupene kemikalije zmeamo z naravnimi viri

da lahko izdelamo strupene oporečne produkte.

Na trgu je danes v uporabi preko 100.000 sintetičnih kemikalij

in le za pečico od teh so bili opravljeni poskusi
glede učinkov na zdravje,

nobena pa ni bila testirana glede
vplivov na sinergijo v okolju.

To pomeni, da ko se srečujemo z vsemi kemikalijami,
ki smo jim vsakodnevno izpostavljeni,

sploh ne poznamo vseh vplivov na zdravje
in okolje.

Vemo pa nekaj:

Strupene snovi not,
strupene snovi ven.

Dokler bomo v nao industrijsko proizvodnjo vključevali strupene snovi,

bomo prek stvari, ki jih prinaamo
domov, v ole,

ter delovna okolja zastrupljali na vsakdan.

In navsezadnje - zastrupljali
naa telesa!

Kot na primer B.F.R - Bromirani uničevalci ognja;

gre za kemikalije, ki naredijo stvari bolj
ognjevarne,

a so super-strupene.

Tu so nevro-strupi, torej strupi, ki vplivajo
na mogane,

Kaj nam vendar je, da sploh uporabljamo
takne strupe?

Pa vendar jih vključujemo v nae računalnike
in aparate,

sedene garniture, celo blazine za spanje!

Pravzaprav, ko izdelujemo blazine,

jih pomočimo v nevro-strup,

ter jih prinesemo domov ter nanje poloimo
glave in spimo na njih osem ur na dan?

Ne vem, ampak meni se zdi, da bi se v
tej dravi s toliko potenciala

lahko domislili bolje reitve za preprečitev
nočnega vnetja naih glav.

Ti strupi sestavljajo nao prehransko verigo

ter se nabirajo v naih telesih.

Veste, katera hrana iz vrha nae prehranske verige
vsebuje največ najrazličnejih strupov?

Mleko za dojenje.

To pomeni, da smo dosegli točko,
kjer najmanji člani nae drube,

to so nai dojenčki,

dobivajo največjo ivljenjsko dozo strupenih kemikalij

prek mleka iz prsi njihovih mater.

Mar ni to zares neverjeten prestopek?

Dojenje mora biti najbolj temeljen
način človekega hranjenja.

Moralo bi biti posvečeno in varno.

Dojenje je seveda e vedno najbolje
in matere naj e vedno dojijo,

a morali bi ga začititi.

Oni bi ga morali začititi.

Pa sem e mislila, da jih skrbi za nas.

Seveda pa so tisti, ki plačajo največjo
ceno zastrupljanja,

delavci v tovarnah.

Mnoge od njih so enske v
reproduktivnih letih,

ki delajo z reprodukcijskimi strupi,

ogljikovimi spojinami in drugimi kemikalijami.

Zdaj pa vas vpraam:

Kakna mora biti enska v
reproduktivnih letih,

da bi si elela delati v tovarni z reprodukcijskimi strupi,

če ni to enska, ki nima druge monosti?

In to je ena od cvetk tega sistema:

Erozija lokalnih okolj in gospodarstev tu

zagotavlja nenehno zalogo ljudi, ki "nimajo druge monosti".

Na globalni ravni se 200.000 ljudi na dan

selijo iz okolij, ki so jih preskrbovala e generacije,

v mesta.

Mnogi od njih v "slume",

v iskanju dela, ne glede na to,
kako zdravju nevarno bi to delo lahko bilo.

Vidite, da torej niso samo viri tisti,
ki jih zapravljamo v tej verigi,

ampak prav tako ljudje.

Uničujejo se po cele skupnosti.

Da, strup noter,
strup ven.

Mnogo strupov zapusti tovarne v produktih,

a e več je izvrenih preko stranskih produktov -
onesnaenja.

In gre za veliko onesnaevanja.

V ZDA so priznali, da izpustijo več kot 2 milijona ton strupenih kemikaliij letno.

Verjetno pa e več, kajti to je le tevilka, ki so jo priznali.

To je torej nova omejitev.

Kdo si namreč eli vohati in gledati 2 milijona ton kemičnih odpadkov letno?

Kaj so torej storili?

Premaknili so umazane tovarne na drugo stran oceana

ter začeli onesnaevati tujo zemljo.

A, presenečenje!

Velik del tega onesnaevanja se vrača nazaj k nam,

nosijo ga namreč zračni tokovi.

Kaj se torej zgodi, ko so vsi ti naravni viri predelani v produkte?

Premaknejo se semle - da se razdelijo.

Distribucija pa pomeni prodati vse s strupom kontaminirane produkte tako hitro, kot je mogoče.

Cilj je obdrati nizke cene,

obdrati nakupovanje ljudi
ter premikanje produktov.

Kako obdrijo nizke cene?

No, trgovcev za pultom ne plačajo prav bogato

ter se ognejo njihovemu zdravstvenemu zavarovanju, ko se le da.

Gre za eksternalizacijo strokov.

To pomeni, da resnična cena za proizvodnjo stvari

ni zaobseena v ceni.

Z drugimi besedami:

Stvari, ki jih kupujemo,
sploh ne plačamo.

Enkrat ko sem la na delo, pa sem si zaelela sliati novice,

sem se podala v trgovino z radijskimi sprejemniki,
da bi kupila radio,

pa sem nala takle ljubek zelen radio za 4.99$.

In ko sem stala v vrsti, da bi plačala nakup, sem razmiljala,

kako za vraga je mogoče, da bi tale cena vsebovala vse stroke
izdelave in trnansporta taknegale radia.

Kovina je bila verjetno pridobljena v Juni Afriki,

nafta je bila verjeno načrpana v Iraku,

plastika je bila verjetno narejena na Kitajskem,

in povsem mogoče je celotno maino skupaj sestavil nek
petnajstletni Mehičan.

Cena 4.99$ mogoče ne bi zadostovala niti za najemnino
za prostor, ki ga je tale radio zasedel na polici,

dokler nisem prila do njega,

pri čemer sploh ne omenjamo plače prodajalca,
ki mi je pomagal pri izbiri,

ali pa transportnih ladij in tovornjakov,
ki so prenaali kose tega radia.

Tako sem spoznala, da pravzaprav
radia sploh nisem plačala.

Kdo pa je potem plačal?

No, tile ljudje so plačali z izgubo njihovega naravnega okolja, polnega virov,

tile so plačali z izgubo čistega zraka, s povečanjem
obolovanj za astmo in rakom,

otroci v Kongu so plačali s svojo prihodnostjo!

Kar 30% otrok v Kongu je zapustilo olanje,
da bi lahko izkopavali koltan,

to je kovina, ki jo mi potrebujemo za nae poceni elektronske naprave.

Ti ljudje so plačali s tem, da jim ni bilo krito niti zdravstveno zavarovanje.

Vzdol celotnega sistema

so se ljudje odrekli nečemu, da bi jaz lahko dobila tale
radio za 4.99$

Noben od teh "doprinosov" pa ni zabeleen v nobeni knjigovodski računici.

To je ta "eksternalizacija resničnih strokov", h kateri stremijo lastniki podjetij.

To pa nas pripelje do - zlate dobe potronitva.

To je srce sistema,

motor, ki ga poganja.

To je tako pomembno, da je začita te pučice

postala najvija prioriteta telih dveh stricev.

Zato je po 9/11, ko je bila naa drava v oku,

in ko bi predsednik Bush lahko predlagal karkoli,

na primer da alujemo, molimo ali upamo...

Ne! Predlagal je, da nakupujemo!

Postali smo drava potronikov.

Naa identiteta je najprej v tem, da smo potroniki,

ne matere, učitelji, kmetje, ampak potroniki!

Najosnovneji način, s katerim se meri naa vrednost,

je v tem, koliken je na doprinos k tejle pučici.

Koliko porabimo.

Kar naprej kupujemo in nakupujemo in nakupujemo...

Naj bo material pretočen!

In res - pretočen je.

Uganite, koliken dele vseh prodanih produktov

je v S. Ameriki v uporabi tudi est mesecev od trenutka prodaje?

50%? 20%?

Ne, 1%.

1%. Z drugimi besedami:

99% tega, kar anjemo, izkopavamo, predelujemo, prevaamo,

99% stvari, ki gredo skozi ta sistem,

je uničenih po estih mesecih!

Kako lahko upravljamo s planetom ob tolikni neumnosti

Ni od vedno tako.

Povprečni dravljan ZDA danes porabi dvajsetkrat več kot pred 50 leti.

Vpraajte svojo babico.

V njenih časih so bile cenjene skrbnost, varčnost in iznajdljivost.

Kako se je torej to zgodilo?

No, ni se kar zgodilo.

Bilo je načrtovano.

Kmalu po drugi svetovni vojni

so tile fantje razmiljali, kako spodbuditi gospodarstvo.

Analitik Victor Lebow je artikuliral reitev, po kateri sedaj deluje celotni sistem.

Rekel je: "Naa enormno produktivna ekonomija

zahteva, da porabnitvo postane na način ivljenja.

da spremenimo nakupovanje in uporabo dobrin v rituale,

da svojo duhovno in osebno zadovoljitev ičemo v troenju.

Stvari moramo konzumirati, zaigati, menjati in odmetavati v vedno večji količini.

Svetovalec za gospodarstvo predsednika Eisenhowerja

je rekel, da je ultilmativni smoter amerikega gospodarstva proizvesti več potronikih dobrin.

Več potronikih dobrin?

Na poslednji smoter?

Ne pa zagotavljati zdravstveno nego, izobrazbo,

varen transport, dolgoročno vzdrnost ali pravičnost?

Potronike dobrine?

Kako so nas lahko tako navduili za taken program?

Dve od njihovih najučinkovitejih strategij

sta načrtovana zastarelost
in dozdevna zastarelost.

Načrtovana zastarelost je druga beseda za "narejeno za v smeti".

To pomeni, da dejansko naredijo stvari tako, da bi bile neuporabne kolikor hitro se le da,

da jih bomo torej zavrgli in kupili nove.

To je očitno pri plastičnih vrečkah in kavnimi kozarčki,

a zdaj gre celo za večje stvari:

Metle, DVD-ji, kamere, peči za ar, vse!

Celo računalniki.

Ste opazili, da ko danes kupite računalnik,
zaradi tako hitrih napredkov v tehnologiji

le-ta v nekaj letih postane neprimeren za komunikacijo?

Res me je zanimalo, kako je s tem, zato sem odprla računalniko skrinjo,
da bi videla, kaj je notri.

Ugotovila sem, da del, ki se vsako leto spremeni,
je le majcen koček nekje v kotu.

A ne gre tako, da bi pač zamenjal zgolj ta mali del,
saj se le-ta npr. ne bi ujemal z ogrodjem starih modelov,

zato mora zavreči celotno katlo in kupiti novo.

Prebirala sem revije o industrijskem dizajnu iz petdesetih let

ko je bilo načrtovano zastaranje res v polnem zagonu.

Ti oblikovalci so bili res odprti za to stvar.

Dejansko so razpravljali, kako hitro pokvarljiv izdelek je komu uspelo oblikovati,

a taknega, ki bo v potroniku e vedno ohranjal vero v izdelek, da bo zato kupil novega.

Bilo je resnično namensko!

A stvari se ne morejo pokvariti dovolj hitro,

da bi tale pučica obstala v toku.

Zato je tu tudi dozdevna zastarelost.

Le-ta nas prepriča, da zavremo stvari, ki so e vedno popolnoma uporabne.

Kako jim to uspe?

Spremenijo izgled te določene stvari!

Če ste torej kupili svoj produkt nekaj let nazaj,

vam bo vsak lahko očital, da e lep čas niste prispevali nič za tole pučico.

In ker je edino merilo naega vrednotenja količina doprinosa k tej pučici,

se lahko počutite prav osramočeno.

Poglejte, na moji mizi sem imela isti debeli monitor kar pet let,

moj sodelavec pa je ravno dobil nov računalnik,

monitor je bil lep, tanek, blečeč...

Prav tako dober je tudi njen telefon in celo stojalo za pisala.

Izgleda, kot da upravlja nekaken vesoljski center,

jaz pa izgledam, kot da imam na mizi pralni stroj.

Prav tako je odličen primer tega moda.

Ste se kdaj spraevali, zakaj se enske petke neprestano spreminjajo iz tenkih pa do polnih pa do visokih?

To se ne dogaja zaradi tega, ker bi ugotavljali, katera struktura petke je najbolj zdrava za stopala,

To je zato, ker če nosi iroke petke v letu tenkih petk,

to vsem kae, da v zadnjem času nisi prispeval k tisti pučici,

in zato torej nisi tako cenjen kot oseba v tenkih petkah zraven tebe

ali e verjetneje v neki reklami.

Gre za to, da ne bi nehali kupovati novih čevljev.

Oglaevanje in mediji na splono v tej zgodbi igrajo pomembno vlogo.

Vsak od nas v ZDA je dnevno naslovljen z več kot tri tisoč oglasi!

V enem dnevu vidimo več reklam, kot so jih ljudje pred petdesetimi leti

videli v celem ivljenju.

In če pomislite: Kaj je namen oglasa,

če ne v tem, da nas naredi nezadovoljne s tem, kar imamo?

Torej 3000-krat dnevno nam povejo, da je naa pričeska slaba,

napačna je naa polt pa oblačila pa pohitvo pa avto!

Mi sami smo napačni!

A vse se lahko popravi, če le gremo nakupovat.

Mediji so prav tako udeleeni v prikrivanju vsega tegale in tega.

Tako je edini del materialne ekonomije, ki ga vidimo, nakupovanje.

Tako črpanje virov kot predelava in uničenje potekajo izven naega vidnega polja.

V ZDA imamo torej več stvari kot kdajkoli prej,

a statistika kae, da se sreča dravljanov pravzaprav zmanjuje.

Naa srečnost je dosegla vrh v petdesetih letih -

torej v času, ko se je naa narodna manija sunkovito razbohotila.

Hmm, zanimivo naključje...

Zdi se mi, da poznam razlog.

Imamo več stvari, a imamo manj časa za tisto, kar nas resnično osrečuje.

Prijatelji, druina, prosti čas...

Delamo več kot kdajkoli.

Nekateri analitiki pravijo, da imamo najmanj prostega časa v zgodovini nae drube.

In veste kaj sta dve prevladujoči aktivnosti, ki se jih lotimo v tem malo prostega časa, ki ga imamo?

Gledanje televizije in nakupovanje!

V ZDA porabimo 3 do 4-krat več časa za nakupovanje kot ga porabijo nai kolegi iz Evrope.

Smo torej v zares neumni situaciji, saj hodimo v slubo,

morda imamo celo dve slubi, in ko pridemo domov,

smo izčrpani in se vremo na kavč ter prigemo TV,

reklame pa ti pravijo "Beden si!", zato gre v trgovino, kupi nekaj, da bi se počutil bolje,

In potem mora delati več, da plača za stvari, ki si jih ravno kupil,

in potem pride domov in si e bolj utrujen in gleda TV e več časa,

dokler ne gre ponovno v trgovino - in smo v tem norem

mlinskem kolesu "delaj-glej-porabljaj",

in morali bi se samo ustaviti.

No, in na koncu: Kaj se kljub vsemu zgodi z vsemi stvarmi, ki jih kupimo?

Ob taknem porabnitvu jih ne moremo stlačiti v nae domove,

čeprav se je povprečna velikost hie v ZDA podvojila v primerjavi s sedemsetimi leti.

Vse gre v smeti!

To pa nas pripelje k uničenju.

To je tisti del verige, ki ga najbolje poznamo,

saj moramo smeti do smetnjakov odnesti sami.

Vsak dravljan ZDA proizvede za dobra 2 kilograma odpadkov na dan.

Dvakrat toliko kot pred tridesetimi leti.

Vsi ti odpadki potem končajo bodisi na deponijah,

ki so zgolj velikanske luknje v zemlji.

Če pa se nam res ne nasmehne sreča, so najprej zagani v zaigalnicah,

in ele nato zakopane v odpadne jame.

Na vsak način onesnaujejo zrak, zemljo in vodo,

in - ne pozabimo! - spreminjajo podnebje.

Zaig odpadkov je resnično slaba reitev.

Se spomnite strupov iz proizvodne faze?

Zaig odpadkov spusti strupe v ozračje,

oz. te strupene snovi celo okrepi.

Kot npr. dioxin.

Dioxin je najbolj strupena umetna snov, kar jih poznamo.

Zaigalne peči pa so največji proizvajalci tega strupa.

To pomeni, da bi lahko ustavili največji vir najstrupeneje umetne spojine zgolj s prenehanjem zaiganja odpadkov.

To bi lahko ustavili e danes.

Nekatera podjetja se nočejo ukvarjati z izgradnjo gramoznih jam in zaigalnih peči v naih krajih,

zato izvozijo tudi odpadke.

Kaj pa recikliranje?

Pomaga?

Da, recikliranje pomaga.

Recikliranje zmanja odpadke na tem koncu

zmanja pa tudi potrebo po izkopavanju in črpanju novih surovin na tem koncu.

Da! Vsi reciklirajmo!

A recikliranje ni dovolj.

Nikoli ne bo dovolj.

Iz več razlogov:

Prvič: Smeti, ki prihajajo iz naih domov,

so zgolj vrh ledene gore.

Za vsako kanto smeti, ki jo proizvedemo,

jih ostane 70 v prejnji fazi verige, ki poskrbi, da lahko proizvedemo tisto eno kanto.

Zato tudi če bi lahko reciklirali čisto vse, kar prihaja iz naih gospodinjstev,

se s tem ne pribliamo srčiki problema.

Pa tudi - velik dele smeti ne more biti recikliran.

Bodisi zato, ker vsebuje preveč strupenih snovi,

ali pa je produkt e v osnovi narejen tako, da se ga ne da reciklirati.

Kot na primer tiste pakunge za sok

s stisnjenimi plastmi kovine, plastike in papirja.

Tega ne more nikdar ločiti za pravo reciklao.

Vidite - to dejansko je sistem v krizi.

Vzdol celotne verige se zaletavamo čez omejitve.

Od spreminjanja podnebja do zmanjevanja srečnosti -

preprosto ne deluje!

Dobra stvar pri taknem problemu pa je ta,

da je toliko monih mest za spreminjanje.

Tu so ljudje, ki se borijo za gozdove,

tu za čistejo produkcijo,

ljudje, ki se borijo za delavske pravice in pravično trgovino,

za ozavečeno potronitvo

in ljudje, ki preprečujejo zakop ali seig odpadkov.

Pa tudi - zares pomembno - se borijo za pravo vlado,

da bi resnično delovala z ljudmi in za ljudi.

Vse to delo je ključnega pomena,

a stvari se bodo zares začele premikati ele, ko bomo razumeli povezave.

Ko bomo videli celotno sliko.

Ko se ljudje iz vseh členov verige zdruijo,

lahko razklenemo in spremenimo ta linearni sistem v nekaj novega,

v sistem, ki ne uničuje naravnih virov ali ljudi.

Kar moramo zares zavreči, je ta stara miselnost, da stvari pač vremo v smeti.

Obstaja nov način razmiljanja o teh zadevah.

Temelji na vzdrnosti in enakosti,

zeleni industriji, ničelnih odpadkih,

produkciji "zaprte zanke," obnovljivih virih energije,

lokalnih ekonomijah...

Vse to se e dogaja.

Nekateri pravijo, da gre za nerealistične predstave,

da gre za idealizem.

Jaz pa pravim, da so nerealistični tisti, ki bi eleli nadaljevati po stari poti.

To je sanjarjenje.

Ne pozabite, da se "stara pot" ni kar zgodila.

To ni kot tenost, s katero pač moramo iveti.

Ustvarili so jo ljudje.

Mi pa smo prav tako ljudje.

Ustvarimo torej nekaj novega.