Odločila sem se, da bom srečna: Lizzie Velasquez na TEDxYouth@Austin

Lizzie živi s tako redkim sindromom, da ostaja nediagnosticiran. Na svetu so, vključno z njo, samo trije ljudje, ki ga imajo. Stara je 23 let in tehta le okoli 28 kilogramov. Bila je gostja v odajah The Today Show, Dr. Drew, Entertainment Tonight, in The Bobby Bones Show in je avtorica dveh knjig. Čeprav jo je sindrom postavil pred ogromne izzive, mu Lizzie pravi "največji blagoslov v mojem življenju". Lotila se je navdihujočega potovanja, na katerem želi ponovno opredeliti lepoto.

Pozdravljeni vsi skupaj.

Želim, da na hitro naredite nekaj z mano.

Želim, da si predstavljate,

se spomnite na--ker vem,

da je vsak od vas tu to že počel--

ko odlašate z domačo nalogo

in odlašate tako,
da poslušate glasbo na YouTubu.

Veste, ko gledate YouTube

in gledate posnetek,

so "sorodni posnetki"
na desni strani ekrana.

Želim, da si predstavljate,

da poslušate naključno pesem,

da vidite majhno sliko na desni strani,

ki izgleda precej znana.

Kliknete nanjo.

In vidite nekaj,
kar vam bo spremenilo življenje.

Sedaj si predstavljajte,
da kliknete na posnetek

in ugotovite, da je nekdo objavil posnetek

o vas

in ga naslovil "Najgrša ženska na svetu"

ali "moški."

Pomislite za sekundo.

Kako bi se počutili?

Kako mislite, da bi se nekdo počutil,
če bi našel kaj takega?

Povedala vam bom,

ker se je to zgodilo meni.

V trenutku, ko sem našla ta video,

sem imela dve možnosti.

Lahko sem izbrala srečo,

lahko pa bi se vdala.

Biti v tej situaciji zame ni nič novega,

ker sem bila rojena
z zelo zelo redkim sindromom.

So samo 3 ljudje, vključno z mano,

za katere vemo, da imajo ta sindrom.

Stara sem 24 let.

Nikoli nisem tehtala
več kot 28 kilogramov.

Dejansko lahko pojem, karkoli hočem,

kadarkoli hočem

in se ne zredim.

Morda zveni precej super.

Saj je. Bodimo pošteni.

(Smeh)

A sem tako majhna

in videti sem tako drugače
od drugih ljudi.

Lahko si mislite, ko me ljudje vidijo

in ne poznajo moje zgodbe,

ne vedo, kdo sem, nič ne vedo o meni,

vidijo me in pomislijo:

"Kaj je narobe s to punco?"

"Kakšno motnjo hranjenja ima?"

"Zakaj je tako suha?"

Od trenutka, ko sem se rodila,

so zdravniki pripravili starše,
naj od mene

ne pričakujejo čisto nič.

Rekli so, da ne bom zajokala.

Rekli so, da ne bom nikoli govorila,
hodila, se plazila.

Dobesedno nič ne bom dosegla v življenju.

Starša sta rekla: "Veste kaj?

Vzela jo bova domov,

rada jo bova imela

in jo bova vzgojila,
kakor bova najbolje znala."

(Aplavz)

In točno to sta storila.

Popolnoma normalno sta me vzgojila.

Bila sem ljubek otrok, ne bom lagala.
(Smeh)

Bila sem tako majhna,
da so morali v trgovino z igračami,

da so mi kupili oblačila za lutke,

ker so mi bila običajna
oblačila za dojenčke tako prevelika.

Če naredite takole,

tako velika sem bila kot dojenček.

Sama se tega ne spomnim,
a so mi to povedali starši.

Odraščala sem popolnoma normalno,

tako normalno,
da dokler nisem šla v vrtec,

se mi ni niti sanjalo, da sem drugačna.

Nisem mogla videti,

da izgledam drugače od drugih otrok.

Na žalost sem izvedela

na način, ki mu rečem

velika klofuta realnosti za petletnico.

Prepričana sem, da poznate občutek,

tisto noč pred začetkom šole,
ko ste tako vznemirjeni,

da imate tisti nemirni občutek v želodcu,

ker ne veste, kdo bo v vašem razredu,

če boste dobili prijatelje.

Tako sem se počutila.

Imela sem škatlo za malico.

ujemajočo se pentljo, nogavice z naborki,

pripravljena, da grem.

Prišla sem noter prvi dan in videla
majhno deklico, ki je brala knjigo.

Pristopila sem k njej in se nasmehnila

in pogledala me je,

kot da sem najstrašnejša stvar,
ki jo je kadarkoli videla.

In moja prva misel je bila:
"Nevljudna je.

Zabavna sem. Ne ve, kaj zamuja." (Smeh)

Odmislila sem to in preostanek dneva

na žalost ni bil nič boljši.

Nihče se ni hotel igrati z mano,
nihče ni hotel stati ob meni.

Nihče ni hotel imeti nič z mano,

ker sem bila drugačna.

In spet, nisem mogla razumeti,

ker sem bila vzgojena tako normalno.

Zato je bilo težko iti na igrišče.

Spominjam se,
da sem splezala na vrh igral,

želela sem se spustiti po toboganu,

a je bila tam dolga vrsta.

In takoj ko sem prišla gor,
so se vsi umaknili.

In mislili bi si: "Hura, VIP
vrsta do tobogana."

(Smeh)

A umikali so se mi, ker so se me bali.

Takrat sem morala iti domov
in vprašati starše:

"Kaj je narobe z mano?

Zakaj me nihče ne mara? Sem taka kot oni."

In starši so me vzpodbujali,
da grem nazaj v šolo, bom taka kot sem

in sčasoma bodo spoznali,
da sem taka kot oni.

In točno to sem storila.

Spet, tako mlada,
sem bila prisiljena v situacijo,

kjer sem se lahko odločila, da bom srečna,

ali pa bi se vdala.

Na srečo sem izbrala srečo.

In ko sem odraščala,
sem dobila veliko novih prijateljev.

Precej zabavna sem.

Zato sem zlahka pridobila prijatelje.

In ko sem enkrat imela prijatelje,

so postali moji telesni stražarji,
na nek način.

Ko so ljudje prišli do mene,

me dražili in se norčevali iz mene,
kar se je zgodilo pogosto,

so prišli zraven in rekli:
"To je moja prijateljica Lizzie.

Bodi prijazen do nje, ona je precej kul."

In na srečo je delovalo.

Ko sem bila starejša, sem seveda
morala prenašati veliko nadlegovanja.

Na srečo nič fizičnega nasilja,
ampak veliko zmerjanja in strmenja.

Bila sem zelo nesamozavestna,

kljub mladosti,

ker nisem izgledala kot popularna dekleta.

Ampak še zmeraj sem bila zvesta sebi.

V srednji šoli sem bila navijačica.

Letela sem. Morali bi videti,
kako visoko v zrak sem šla.

(Smeh)

Ugotovila sem, da sem zelo družabna.

Rada sem bila med ljudmi.

Rada sem govorila z ljudmi,
spoznavala nove ljudi.

Tako da sem se pridružila
vsem možnim organizacijam:

srednješolskim navijačicam,

zborniku, časopisu, gledališču.

Sovražim igranje.

Dobila sem nagrado za igro.

Počela sem vse te stvari

in ko sem bila enkrat v srednji šoli,
sem bila precej srečna

in imela dobro samopodobo,

do dneva, ko sem našla
ta posnetek na YouTubu.

Ta posnetek je dolg 8 sekund.

Nima zvoka.

Imel je več kot 4 milijone ogledov,

ta en video,

dolg 8 sekund.

Pogledala sem pod video

in tam je bilo na tisoče komentarjev,

ki so pravili, naj se ubijem.

Da če bodo ljudje videli moj obraz,
bodo oslepeli.

Pomislila sem: "Ti ljudje...

Kako morejo?

Ne poznajo me.

Čisto nič ne vedo o meni."

Spet sem bila na tem mestu:

izbrati srečo ali pa se vdati.

In v tem trenutku nisem želela,
da me tisti ljudje

definirajo kot osebo.

Hotela sem jim kaj reči, res,

a sem si rekla:

"Lizzie, tem ljudem boš dokazala,

da ne bodo zmagali

in da te ne bodo omejevali."

Torej, na tej točki se odločam,

kako bom dosegla svoje 'maščevanje'.

Kaj bom storila?

Sem oseba, osredotočena na cilje.

Zato sem si zadala štiri cilje.

Odločila sem se,
da bom motivacijska govornica.

Napisala bom knjigo,

diplomirala bom

in imela bom svojo družino
in svojo kariero.

Te cilje sem si zastavila

najbrž v prvem letniku.

Leto 2013 bo moje osmo leto
motivacijskega govorništva.

(Aplavz)

Rekla sem si, da želim napisati knjigo.

Nikoli si nisem mislila, da bom
na ravni Harrya Potterja ali Somraka,

a vedela sem, da želim napisati knjigo.

V prvem letniku faksa
sem objavila svojo prvo knjigo,

imenovano "Lepa Lizzie"
v angleščini in španščini.

(Aplavz)

Nisem mislila, da se bo zgodilo,

a napisala sem še drugo knjigo,

ki je izšla pretekli oktober,

z naslovom "Bodi lepa, bodi ti."

Pred nekaj dnevi

sem dobila elektronsko pošto svoje založbe

z datumom izida moje tretje knjige.

(Aplavz)

Rekla sem si, da želim diplomirati.

In maja letos bom dobila diplomo

Univerze v Teksasu.

(Aplavz)

Moj četrti cilj je bilo imeti
svojo družino in kariero.

Družina bo ob svojem času.

Imam samo 24 let.

Mislim, da imam dober začetek kariere.

Sedaj sem sedaj soočena z vprašanjem,

kaj je naslednje.

Kaj bom počela?

Ena izmed mojih največjih motivacij,
da sem dosegla vse te stvari,

je bil tisti posnetek na YouTubu.

Vsakič, ko sem bila žalostna,

vsakič, ko sem dvomila vase--

mislili boste, da to zveni noro,

in boste mislili, zakaj?--

sem šla nazaj na posnetek

in pogledala sem vsak komentar,
vsak sovražen komentar

in to je bilo gorivo za ogenj,
da sem lahko nadaljevala.

Zaradi vsakega nesramnega komentarja

sem se še bolj trudila,

še bolj.

Kar smešno naključje je,
ker mi je mama rekla:

"No, dosegla si praktično vse svoje cilje.

Kaj boš počela sedaj?

Si boš spočila?"

In rekla sem: "Ne, se hecaš?

Zakaj bi zapravljala čas?

Moji naslednji cilji bodo še večji."

A tisti grozni posnetek
so končno odstranili.

Zato sem pomislila:

"Super! Stvari so boljše.

Življenje je precej lepo."

Preteklo soboto,
ko sem se pripravljala za ta govor,

sem začela dobivati
veliko obvestil na Twitterju.

Ko se to zgodi, me stisne pri srcu,

ker nikoli ne vem, če je kaj slabega.

Na žalost je bilo nekaj slabega.

Še nekdo je objavil grd posnetek o meni.

Imel je več kot milijon naročnikov
na svojem kanalu.

V svojem posnetku je poiskal moje ime,

ko so se pokazali rezultati iskanja,
je igrala grozljiva glasba

in vsi njegovi naročniki
so me poiskali na internetu

in mi začeli pošiljati
res sovražne stvari.

Moj oče nam je zmeraj govoril,
da se lahko enkrat dobro zjočeš,

nato pa moraš dvigniti brado,
se nasmehniti

in se premakniti na pozitivne stvari.

Dobro sem se razjokala,

se nasmehnila

in rekla: "Le h kakšnim dosežkom
bo vodil ta video?"

(Aplavz)

Rekla sem si: "Lizzie,
tem ljudem boš pokazala,

da ne bodo določali, kdo si.

Ne bom dovolila ljudem,
ki so strmeli vame,

ki so rekli, da sem grda,

zdravnikom, ki so rekli,
da nikoli ne bom nič dosegla...

Ne bodo določili, kdo sem

in ne bodo zmagali.

Nekako sem pogledala vso to bitko

"najgrše ženske na svetu"

proti meni

in spoznala,

da se najbolje maščuješ s svojimi dosežki.

Tako da ja,

zmagala sem.

Hvala.

(aplavz)