Zeitgeist: Moving Forward - ENG MultiSub [FULL MOVIE]

V razpadajoči družbi mora umetnost,

če je zvesta resnici, odražati njen propad.

Umetnost, zvesta svoji družbeni funkciji,

mora svet prikazati v njemu lastni spremenljivosti.

In ga pomagati spreminjati.

(Ernst Fischer)

Prišlo je do izgredov, ker se vlada namerava

izogniti plačilu svojih obveznosti ...

Brezposelnost narašča

in mora naraščati

zgolj zaradi prevelike zaloge dobrin.

Vse to je izposojeni denar.

Gre za dolg v lasti bank iz drugih držav.

DENAR kot priročno osebno posojilo ...

Cigareta s filtrom, ki daje okus ...

Viski s 45 % alkohola ... Mater, si vroč!

Ali ZDA nameravajo bombardirati Iran?

Amerika sponzorira teroristične napade v Iranu ...

Moja babica je bila čudovita.

Naučila me je, kako igrati igrico Monopoly.

Vedela je, da je za zmago treba nenehno pridobivati.

Tako je nabrala, kar je mogla,

in počasi obvladovala vso igralno ploščo.

Vsakokrat, ko sva končala,

me je pogledala in rekla:

Nekoč se boš naučil.

Nekega poletja sem igral
Monopoly vsak dan od jutra do večera.

Tistega poletja sem se naučil.

Spoznal sem, da lahko zmagam le,

če se predam pridobivanju.

Spoznal sem, da štejeta

le denar in lastnina.

Pred koncem poletja sem bil

bolj neprizanesljiv kot babica.

Znal sem prilagoditi pravila, da bi le zmagal.

Jeseni sva spet igrala.

Vse sem ji pobral. Gledal sem jo,

kako mi je dala zadnji dolar in poraženo odnehala.

Potem pa me je naučila še nečesa.

Dejala je:

Zdaj pa gre vse nazaj v škatlo.

Vse hiše, vsi hoteli,

vse železnice, vsa komunalna podjetja,

vsa lastnina in denar

gredo nazaj v škatlo.

Pravzaprav nič od tega ni tvoje.

Za nekaj časa te je sicer povsem prevzelo,

a vse to je bilo tu, daleč preden si se usedel k mizi,

in tu bo ostalo. Igralci so tisti, ki pridejo in odidejo.

Hiše in avtomobili,

delnice in obleke,

celo tvoje telo.

Vse, česar se oklepam, kar kopičim in trošim,

bo šlo nazaj v škatlo. Vse bom izgubil.

Zato se moramo vprašati,

ko končno napredujemo na mesto, ki smo si ga želeli,

ko končno opravimo nakup, po katerem smo hrepeneli,

ko končno kupimo dom, o katerem smo sanjali,

ko si končno zagotovimo finančno varnost,

ko na lestvici uspeha priplezamo

tako visoko, kot le lahko,

in ko vznemirjenje popusti -

zakaj vznemirjenje vedno popusti:

Kaj pa zdaj?

Koliko moramo hoditi po ustaljeni poti,

preden vidimo, kam nas pelje?

Zagotovo nam je jasno,

da nam ne bo nikoli dovolj.

Zato se moramo vprašati:

Kaj je pomembno?

Čudoviti so!

Bogati so!

In razvajeni!

Z vami je spet najbolj gledana oddaja v Ameriki!

Gentle Machine Production predstavlja

film Petra Josepha

Ko sem bil še mlad

in sem odraščal v New Yorku,

nisem hotel priseči zvestobe zastavi ZDA.

Seveda so me poslali k ravnatelju.

Vprašal me je: Zakaj nočeš
priseči zvestobe naši zastavi?

Vsi drugi to počno.

Rekel sem, da so nekoč vsi mislili, da je zemlja ploščata,

pa so se motili.

Povedal sem mu, da Amerika vse, kar ima,

dolguje drugim kulturam

in drugim narodom

in da bi raje prisegel zvestobo

zemlji

in vsem, ki na njej živijo.

Najbrž ni treba povedati,

da sem kmalu dokončno zapustil šolo

in postavil laboratorij v svoji sobi.

Začel sem se učiti o znanosti

in o naravi.

Spoznal sem,

da v vesolju vladajo določeni zakoni,

ki veljajo tudi za ljudi

in za družbo.

Nobenih izjem ni.

Potem je prišlo do zloma borze 1929.

Začela se je velika gospodarska kriza -

znana pod imenom velika depresija.

Nisem mogel razumeti, zakaj so bili milijoni ljudi

brez dela, brez doma, brez hrane,

če so bile vse tovarne še tam.

Viri se niso spremenil.

Takrat sem spoznal,

da je pri pravilih gospodarske igre

nekaj že v osnovi narobe.

Kmalu je sledila 2. svetovna vojna,

med katero so različne države

sistematično uničevale druga drugo.

Pozneje sem izračunal, da bi z vsem, kar smo uničili,

z vsemi viri,

ki smo jih zapravili zaradi te vojne,

zlahka poskrbeli

za vse človeške potrebe na svetu.

Odtlej opazujem, kako človeštvo deluje

v smeri samouničenja.

Opazujem, kako nenehno tratimo in uničujemo

dragocene omejene vire

v imenu dobička in prostega trga.

Opazujem, kako krčimo socialne vrednote družbe

v temeljno izumetničenost materializma

in brezumno potrošnjo.

Opazujem, kako monetarne sile

nadzorujejo politično strukturo

bojda svobodnih družb.

Danes štejem 94 let.

Bojim se, da sem naravnan

prav tako,

kot sem bil pred 75 let.

Čas je, da je tega sranja konec.

DUH ČASA

DUH ČASA: POT NAPREJ

Nikoli ne dvomite, da majhna skupina

preudarnih in predanih ljudi ne more spremeniti sveta.

Še vedno ga je.

(Margaret Mead)

Prvi del: Človeška narava

Vsakemu znanstveniku

na neki točki vbijejo v glavo

neizogibno delitev na prirojeno in privzgojeno.

To je tako kot Coca Cola proti Pepsiju

ali Grki proti Trojancem.

Naš odgovor na to, kaj vpliva na nas,

je do konca poenostavljen:

ali prirojeno ali privzgojeno.

Pa naj gre za to, kako se celice

odzivajo na pomanjkanje energije,

ali pa za to, kaj nas opredeljuje

kot osebnost, kot to, kar smo.

To je povsem zgrešena dihotomija,

ki naravo opredeljuje kot deterministično

in posledično na dnu lestvice vzročnosti.

Življenje je DNK, koda vseh kod,

sveti gral, vse ostalo sledi samo od sebe.

Na drugi strani družbene vede

ponujajo povsem drugačen pogled.

Te nas vidijo kot družbene organizme,

biologija je le za packe sluzi.

Za ljudi biologija ne velja.

Seveda sta oba pogleda navadna traparija.

Resnica je,

da je praktično nemogoče razumeti,

kako biologija deluje

zunaj konteksta okolja.

[To je genetsko.]

Ena izmed najbolj norih,

a žal močno razširjenih

in morebiti nevarnih predstav je:

"Vedenje je genetsko pogojeno."

Kaj to pomeni?

Če se spoznate na sodobno biologijo,

to lahko pomeni marsikaj,

za večino ljudi pa to pomeni,

da se na življenje gleda deterministično,

da vse temelji na biologiji in genetiki,

da genov ne moremo spremeniti,

da se zaradi genov določenim zadevam

ne moremo izogniti,

zakaj bi se torej trudili,

zakaj bi se družba trudila in vlagala svojo energijo v to,

da bi se izboljšala, ko pa se ničesar ne da spremeniti.

To je navadna bedarija.

[Bolezen]

Veliko jih misli, da so stanja,

kot sta primanjkljaj pozornosti
in motnja hiperaktivnosti (ADHD)

ali shizofrenija, genetsko določena.

Resnica je povsem nasprotna.

Nič ni genetsko določeno.

Le nadvse redke bolezni,

ki prizadenejo peščico ljudi

v celotni populaciji,

so resnično genetsko določene.

Večina kompleksnih stanj

se morda lahko razvije, ker
obstaja nagnjenost z genetskim elementom,

a nagnjenost še ne pomeni, da je vse vnaprej določeno.

Iskanje vzrokov bolezni v genomu

je bilo že od vsega začetka obsojeno na neuspeh,

saj večina bolezni ni genetsko določenih.

Srčne bolezni, rak, možganske kapi,

revmatska obolenja, avtoimune bolezni,

težave na področju duševnega zdravja, odvisnosti

niso genetsko določene.

Med stotimi ženskami z rakom na dojkah

jih ima le sedem gene raka na dojkah.

93 odstotkov pa ne.

Pa tudi ni nujno, da bodo ženske, ki imajo v sebi ta gen,

obolele za rakom.

[Vedenje]

Geni niso nekaj, kar nas prisili,

da se obnašamo na določen način ne glede na okolje.

Geni nam omogočijo, da se na okolje različno odzivamo.

Vse kaže, da nekateri vplivi iz časa zgodnjega otroštva

in vrsta vzgoje

pogojujejo izražanje genov.

Tako aktiviramo ali dezaktiviramo različne gene,

s čimer spremenimo svojo razvojno pot,

da se bo bolj ujemala s svetom, s katerim se soočamo.

Če si pogledamo primer

raziskave iz Montreala o samomorilcih.

Preučili so možgane oseb, ki so naredile samomor.

Izkazalo se je, da če je bil samomorilec

(ponavadi so to mladi ljudje)

v otroštvu zlorabljen, je ta zloraba

sprožila gensko spremembo v možganih,

ki je v možganih nezlorabljenih oseb ne moremo zaslediti.

Gre za epigenetski vpliv.

Predpona epi pomeni nad.

Epigenetski vpliv nastane,

ko nekaj v okolju aktivira ali dezaktivira določene gene.

Na Novi Zelandiji,

v kraju Dunedin,

so spremljali več tisoč ljudi

od rojstva, dokler niso bili starejši od 20 let.

Raziskava je pokazala, da je prišlo

do genske mutacije, do oblikovanja abnormalnega gena,

ki je nekako kazal obstoj

nagnjenja k nasilnosti,

a le če je bil posameznik

kot otrok žrtev hude zlorabe.

Z drugimi besedami, za otroka, ki bi imel takšen gen,

bi bila verjetnost, da bi postal nasilen,
takšna kot pri drugih.

Bila bi pravzaprav celo manjša

kot pri ljudeh z običajnimi geni,

če jih le niso v otroštvu zlorabljali.

Še en odličen primer, ki kaže,

kako geni le niso alfa in omega.

S posebno tehniko lahko miši

odstranite določeni gen.

Ne miš ne njeni potomci tega gena ne bodo imeli več.

Gen smo torej eliminirali.

Obstaja gen, ki je pomemben za delovanje

beljakovine, ki naj bi vplivala

na učenje in spomin. V tem primeru

eliminiramo gen in pred nami je miš,

ki ji učenje ne gre.

Inteligenca je torej položena v zibelko!

Česar pa niso obešali na veliki zvon,

čeprav so vsi mediji to takoj pograbili,

je, da miši s takšnim genetskim primanjkljajem,

če odrastejo v okolju, ki jih spodbuja bolj,

kot to doživlja običajna miš v kletki v nekem laboratoriju,

v celoti premagajo svoj manjko.

Če torej, glede na naše védenje, rečemo:

"Vedenje je genetsko pogojeno,"

če to postane neka stalna besedna zveza,

v resnici pravimo:

obstaja genetski vpliv na to,

kako se bo določeni organizem odzival na okolje,

geni morda vplivajo na pripravljenost,

s katero se neki organizem

sooča z določenim izzivom v svojem okolju.

A to ni tisto, kar imajo ljudje ponavadi v mislih.

Ne želim pridigati,

a če se bomo oklepali starega razmišljanja,

kako je nekaj genetsko,

bomo spet končali pri evgeniki

in podobnih zadevah.

To je močno razširjena zmota,

ki pa je tudi potencialno precej nevarna.

Eden od razlogov, zakaj je

biološka razlaga nasilnosti ...

Eden od razlogov, zakaj je ta predpostavka

potencialno nevarna ... Ne le zavajajoča,

resnično lahko škodi ...

Če namreč v to verjamete,

si lahko preprosto rečete:

To je to. Ničesar se ne da narediti,

da bi vplivali na nagnjenost,

ki jo imajo nekateri k nasilnosti.

Vse, kar lahko naredimo, je, da jih zapremo

ali da jih usmrtimo,

ni pa si treba beliti glave s tem, kako spremeniti

družbeno okolje ali družbene predpogoje,

zaradi katerih bi ljudje lahko postali nasilni,

ker to ni pomembno.

Sklicevanje na genetiko nam dopušča, da se požvižgamo

na pretekle in sedanje
zgodovinske in družbene dejavnike,

kot je Louis Menand

v tedniku New Yorker

nadvse bistro zapisal:

Vse je v genih ... Tako razlagamo, kakšne so stvari,

ne da bi ogrožali stvari, kakršne so.

Zakaj naj bi bili nesrečni,

zakaj naj bi se vedli antisocialno,

če pa živimo in smo del

najbolj svobodne in bogate države na svetu.

S sistemom ni nič narobe.

Najbrž gre le za napako v povezavi.

Zelo dobro povedano.

Genetski argument nam torej omogoča,

da se povsem požvižgamo

na družbene, gospodarske in politične dejavnike,

ki v resnici pogojujejo

številne problematične oblike vedenja.

[Študija primera: Odvisnost]

Ponavadi odvisnosti

pojmujemo v odnosu do nekega mamila.

Če pa pogledamo malce širše,

lahko kot odvisnost označimo kakršnokoli vedenje,

ki ga povezujemo z nezadržnimi željami,

s trenutnim olajšanjem

in dolgotrajnimi negativnimi posledicami,

pri čemer ima posameznik nad vsem vse manj nadzora,

zato si želi, da bi odnehal, obljubi, da bo odnehal,

a mu to ne uspe.

Ko odvisnosti vidimo v takšni luči, ugotovimo,

da je odvisnosti neprimerno več,

kot so odvisnosti od mamil.

Poznamo deloholizem, odvisnost od nakupovanja,

odvisnost od interneta, video igric, ...

Tu je tudi odvisnost od moči. To so ljudje, ki imajo moč,

a hočejo še in še moči. Nikoli jim ni dovolj.

Prevzemi - gospodarske družbe,
ki morajo imeti več in več.

Tu je odvisnost od nafte

ali vsaj od bogastva in od izdelkov,

ki jih dobimo iz nafte.

Poglejmo si, kakšni so negativni vplivi na naše okolje.

Zaradi svoje odvisnosti

uničujemo zemljo, na kateri živimo.

Vse to so odvisnosti, ki so glede na posledice

neprimerno bolj uničujoče,

kot je uživanje kokaina ali
heroina pri mojih pacientih iz Eastsida.

Pa vendar gre za vedenje, ki ga nagrajujemo in cenimo.

Direktor tobačnega podjetja bo bolje plačan,

če bo dosegel večji dobiček.

Zanj ni nikakršnih posledic, ne pravnih, ne drugačnih.

Pravzaprav je cenjen član uprave

več drugih gospodarskih družb.

Medtem pa zaradi bolezni, povezanih s tobačnim dimom,

na svetu vsako leto umre 5,5 milijona ljudi.

V ZDA jih vsako leto umre 400.000.

Od česa pa so odvisni ti ljudje? Od dobička.

Odvisni so tako zelo,

da si zatiskajo oči

pred vplivom svojega početja,

zanikanje pa je tipično za vse odvisnike.

To se ceni. Ceni se, da je nekdo

odvisen od dobička ne glede na ceno.

Naša družba nadvse samovoljno presoja,

kaj je sprejemljivo in kaj je cenjeno.

Večja je škoda, ki jo povzroča,

bolj je odvisnost cenjena.

[Zmotno prepričanje]

Splošno prepričanje je,
da mamila sama po sebi zasvojujejo.

Boj proti mamilom temelji na predpostavki,

da se lotimo odvisnosti,

če prestrežemo vir.

Če pa na odvisnost gledamo iz širšega zornega kota,

potem vemo, da nič ne zasvojuje samo od sebe.

Ni je substance, ni ga mamila, ni ga vedenja,

ki bi bilo adiktivno samo po sebi.

Številni gredo po nakupih, a ne postanejo odvisni.

Tudi niso vsi odvisni od hrane.

Če spijete kozarec vina, še ne boste postali alkoholik.

Vprašanje torej je, zakaj
postanejo ljudje za nekaj dovzetni.

Zmes dovzetnega posameznika

in potencialno adiktivne substance ali vedenja

privede do polnega razcveta odvisnosti.

Na kratko povedano, ni mamilo tisto, ki zasvoji,

gre za to, ali je posameznik dovzeten

za odvisnost od določene snovi ali ravnanja.

[Okolje]

Če torej želimo vedeti,

zakaj ljudje postanejo dovzetni za nekaj,

moramo videti, kakšne so njihove življenjske izkušnje.

Včasih so verjeli - ne samo včasih,
pogosto verjamejo še danes -

da je vzrok odvisnosti genetski.

To je znanstveno povsem neutemeljeno.

Resnica je, da zaradi določenih življenjskih izkušenj

ljudje postanejo dovzetni.

Gre za življenjske izkušnje,

ki ne le izoblikujejo osebnost in psihološke potrebe,

temveč izoblikujejo tudi možgane.

Vse to se začne že v maternici.

[Pred rojstvom]

Dokazano je, da obstaja večja verjetnost,

da bodo matere, ki so bile med nosečnostjo pod stresom,

imele otroke, katerih lastnosti bodo

izražale nagnjenje k odvisnostim.

To pa zato, ker naš razvoj začrta

psihološko in socialno okolje.

Na človeško biologijo torej močno vplivajo

življenjske izkušnje, ki se začnejo že v maternici.

Okolje se namreč ne vzpostavi ob rojstvu.

Okolje se vzpostavi, takoj ko imamo neko okolje,

ko smo še plod. Že takrat smo izpostavljeni

različnim informacijam, ki krožijo po materi.

Hormonom, hranilom, ...

Naj vam navedem

odličen primer za to.

Leta 1944 je bila Nizozemska pod nemško okupacijo.

Iz raznih razlogov so se Nemci odločili,

da jim bodo pobrali vso hrano in jo poslali v Nemčijo.

Tri mesece so Nizozemci stradali od lakote,

več deset tisoč jih je umrlo od lakote.

Kako je učinkovala lakotna zima na Nizozemskem?

Tisti, ki so bili takrat plod v drugem ali tretjem trimesečju,

so se takrat "naučili" nekaj edinstvenega.

V drugem in tretjem trimesečju namreč naše telo

poskuša ugotoviti, kakšno je okolje:

Kako preteče je tam zunaj?

Koliko izobilja je? Koliko hranil prejemam

iz materinega obtoka?

Če ste v tem obdobju plod, ki strada,

se bo vaše telo za vselej programiralo

nadvse varčno ravnati s sladkorjem in maščobami,

zato bo shranilo vsako pikico.

Če ste bili v času te hude zime plod,
boste pol stoletja pozneje,

če bo vse ostalo enako pogojem drugih,

zelo verjetno trpeli zaradi
debelosti in visokega krvnega tlaka

ali presnovnega sindroma.

Na tem primeru vidimo, kako se lahko odraža okolje.

Če boste izvajali pritisk na breje laboratorijske živali,

bo verjetnost, da bodo njihovi mladiči,

ko bodo odrasli, posegli po kokainu in alkoholu, večja.

Britanska raziskava je pokazala,

da imajo ženske, ki so bile med nosečnostjo zlorabljene,

ob rojstvu otroka v posteljici

visoko raven stresnega hormona kortizola.

Njihovi otroci bodo zato pred 7. ali 8. letom starosti

verjetneje imeli stanja,
ki povzročajo nagnjenost k odvisnostim.

Stres v maternici torej lahko sproži

cel spekter težav na področju duševnega zdravja.

V Izraelu so izpeljali raziskavo na otrocih

mater, ki so bile noseče,

tik preden je leta 1967 izbruhnila vojna.

Seveda so bile te ženske pod hudim stresom.

Pri njihovih otrocih je pojavnost shizofrenije

večja kot pri povprečnih sovrstnikih.

Dokazov, kako obdobje pred rojstvom močno vpliva

na razvoj človeka, je torej ogromno.

[Zgodnje otroštvo]

Kar zadeva človekov razvoj

in še posebej razvoj človekovih možganov,

velja, da nanj večinoma vpliva okolje.

Večinoma se to zgodi po rojstvu.

Če primerjamo človeka s konji,

ki lahko tečejo že prvi dan svojega življenja,

vidimo, kako premalo razviti se rodimo.

Ne obvladamo nevrološke koordinacije,

ravnotežja, mišične moči, ostrine vida,

in to vse do starosti leta in pol ali dveh let.

To pa zato, ker se pri konjih možgani

varno razvijajo v maternici,

pri ljudeh pa se razvijajo po rojstvu.

Razlog za to je evolucijski.

Naša glava je skozi razvoj postala vse večja,

ker se sprednji možgani razvijajo,

zaradi česar smo se pravzaprav razvili v človeško vrsto.

Poleg tega hodimo po dveh nogah, zato se je medenica

temu prilagodila in se je zožila.

Tako imamo ožjo medenico in večjo glavo.

Jasno! Vsi se moramo prezgodaj roditi.

Zato se razvoj možganov, ki se pri drugih živalih

odvije v maternici,

pri nas odvije po rojstvu,

v veliki meri pod vplivom okolja.

Po nevronskem darvinizmu

se bodo vezja, ki bodo iz okolja prejela primeren vložek,

optimalno razvijala, tista, ki pa tega ne bodo prejela,

se pa ne bodo. Morda se celo ne bodo razvila.

Če novorojenčka, ki se je rodil s popolnim vidom,

damo za obdobje petih let v temnico,

bo oslepel za vse življenje,

saj vezja človeškega vida za svoj
razvoj potrebujejo svetlobno valovanje.

Sicer bo nastopila atrofija

osnovnega vezja, ki je ob rojstvu še delovalo.

Vezje bo odmrlo, novo pa se ne bo razvilo.

[Spomin]

Zgodnje izkušnje pomenljivo vplivajo

na oblikovanje vedenjskih vzorcev pri odraslih.

Še posebej to velja za najbolj zgodnje izkušnje,

ki si jih ne znamo priklicati v spomin.

Obstajata dve vrsti spomina.

Prva je deklarativni, eksplicitni, priklicni spomin.

Z njim se spominjamo dejstev,

podrobnosti, dogodkov, okoliščin.

V možganih je tudi hipokampus,

ki kodira priklicni spomin.

Ta pa se začne polno razvijati šele pri letu in pol,

za svoj razvoj pa potrebuje leta.

Zato le redki lahko prikličejo spomine,

ki so nastali v prvih 18 mesecih življenja.

Obstaja pa še druga vrsta spomina,

proceduralni ali implicitni spomin,

ki je čustveni.

Čustveni vplivi in način, s katerimi si otrok tolmači

svoje čustvene izkušnje, se zakoreninijo v možganih

v obliki nevronskih vezij, ki se sprožijo

brez posebnega prikica.

Naj vam razložim na jasnem primeru.

Posvojenci imajo zelo pogosto

vse življenje občutek zavrženosti.

Posvojitve si ne morejo priklicati.

Ne morejo si priklicati ločitve od biološke matere,

ker je nimajo s čim priklicati.

A čustveni spomin ločitve in zavrnitve

je vseeno globoko zakoreninjen v možganih.

Zato je pri njih večja verjetnost,

da bodo izkusili občutek zavrženosti

in da bodo čustveno prizadeti,

če bodo začutili,

da jih drugi
zavračajo.

To ne velja le za posvojence,

je pa pri njih močno izraženo

zaradi delovanja implicitnega spomina.

Na podlagi strokovne literature

in lastnih izkušenj lahko rečem,

da so praktično vsi hudi zasvojenci

bili močno zlorabljeni kot otroci

ali pa so utrpeli hudo čustveno izgubo.

Njihovi čustveni, implicitni spomini

jim pravijo, da svet ni varen,

da jim ne bo pomagal, da skrbnikom ne gre zaupati,

da odnosi niso dovolj varni,

da bi se v njih odprli in postali ranljivi,

zato se v svojem odzivanju

poskušajo čim bolj ločiti

od pravih intimnih odnosov.

Zato ne zaupajo negovalcem,

zdravnikom in drugim, ki jim skušajo pomagati.

Zato svet vidijo kot nekaj nevarnega ...

Vse to zaradi delovanja implicitnega spomina,

vezanega na dogodke, ki si jih ne morejo priklicati.

[Dotik]

Prezgodaj rojeni otroci pogosto končajo v inkubatorjih

z vsemi možnimi napravami

in tam ostanejo tedne ali celo mesece.

Danes vemo, da bomo, če se teh novorojenčkov

dotikamo in jih gladimo po hrbtu

vsaj 10 minut dnevno,
spodbudili razvoj njihovih možganov.

Človeški dotik je torej ključnega pomena za razvoj.

Tako bodo dojenčki, ki jih nihče ne vzame v naročje, umrli.

To jasno priča, kako pomembno je,

da nas držijo v naročju in objemajo.

Žal pa v naši družbi prevladuje težnja,

da se starše nagovarja, naj ne jemljejo otrok v naročje,

še posebej jokajočih dojenčkov,
ker jih lahko s tem razvadimo.

Staršem pravimo, da bodo otroci laže spali vso noč,

če jih ne bomo vzeli v naročje.

To pa je ravno nasprotno od tega, kar otrok potrebuje.

Ti otroci bodo morda spet zaspali,
a zato, ker bodo obupali.

Njihovi možgani se bodo izklopili

v obrambi pred lastno ranljivostjo,

ker so jih starši pravzaprav zapustili.

A v njihovih implicitnih spominih bo pisalo,

da je svetu le malo mar zanje.

[Otroštvo]

Veliko razlik se oblikuje zgodaj v življenju.

Če starši doživljajo življenje kot stisko,

če ga doživljajo kot nekaj težkega ali pa lepega,

se to prenese na otroke.

Morda prek materine depresije,

morda s strani staršev, ki se znesejo

nad otroki, ker je za njimi težek dan

ali ker so ob koncu dneva preprosto preveč utrujeni.

Vse to pomenljivo opredeli

otrokov razvoj. O tem danes veliko vemo.

Do takšne občutljivosti tako zgodaj
ni prišlo zaradi evolucijske napake.

To poznajo tudi številne druge vrste.

Tudi pri sadikah se zgodaj odvije proces prilagoditve

okolju, v katerem rastejo.

Ljudje pa se moramo prilagoditi
kakovosti družbenih odnosov.

Tako na začetku življenja

obseg spodbujanja, pozornosti in navzočnost konfliktov

napovedujeta, kakšen bo svet,
v katerem bomo morda odrasli.

Ali odraščate v svetu,

v katerem si je treba vse priboriti?

Kjer morate paziti na svoj hrbet,
kjer drugim ne morete zaupati?

Ali odraščate v družbi, kjer se lahko zanesete

na vzajemno podporo, na sodelovanje, na empatijo,

kjer je vaša varnost odvisna
od dobrih odnosov z drugimi?

Za to je potreben povsem drugačen

čustveni in spoznavni razvoj.

To je bistvo zgodnje občutljivosti.

Pri starševstvu torej nezavedno sistematično

prenašamo svoje izkušnje na otroke,

izkušnje o svetu, v katerem živijo.

Znani britanski otroški psihiater D. W. Winnicott je dejal,

da se v otroštvu zares zalomi le, če se zgodi dvoje.

Če se zgodijo stvari, ki se ne bi smele zgoditi,

in če se stvari, ki bi se morale zgoditi, ne zgodijo.

V prvi kategoriji najdemo težke izkušnje

zlorabe in zapuščenosti

mojih pacientov iz Eastsida in številnih odvisnikov.

Pri njih so se zgodile stvari, ki se ne bi smele zgoditi.

Obenem pa ne smemo pozabiti

na uglašeno, resnično pozornost brez vnašanja stresa,

ki jo vsi otroci potrebujejo od staršev,

a je dobi le malo otrok.

To niso zlorabljeni, zanemarjeni otroci.

Tudi travm niso doživeli.

A kar bi se moralo zgoditi -

navzočnost čustveno razpoložljivih
spodbujajočih staršev -

jim preprosto ni na voljo zaradi stresa,

ki vlada v naši družbi in v okolju staršev.

Psiholog Allan Schore govori v primerih, ko je roditelj

fizično navzoč, a čustveno odsoten,

o zapuščanju s strani bližnjega.

Zadnjih štirideset let

svojega življenja sem preživel

na delu z največjimi nasilneži naše družbe:

z morilci, s posiljevalci in tako naprej.

Med enim od poskusov,
da bi razumel, kaj povroča nasilje,

sem ugotovil, da so bili najbolj
nasilni zločinci v naših zaporih

tudi sami kot otroci žrtve

zlorab, ki so močno presegale

moje siceršnje pojmovanje zlorabe nad otroki.

Še sanjalo se mi ni,

s kakšno izprijenostjo se močno prepogosto

ravna z otroki v naši družbi.

Najhujši nasilneži, ki sem jih spoznal, so preživeli

poskus umora s strani svojih staršev

ali drugih ljudi v svojem družbenem okolju.

Ali pa so doživeli, kako so jim drugi

pobili družinske člane, njihove najbližje.

Buda je trdil, da je vse soodvisno od vsega.

Dejal je: "V enem je vse in v vsem je eno."

Potemtakem ničesar ne moremo
obravnavati ločeno od okolja.

V listu je in sonce in nebo in zemlja.

Sedaj je seveda dokazano, da je to res,

da to velja za vse, še posebej za človekov razvoj.

Sodobni znanstveni izraz za to je

biopsihosocialni značaj človekovega razvoja,

v skladu s katerim človeška biologija

močno zavisi od človekove interakcije

z družbenim in s psihološkim okoljem.

Daniel Siegel, psihiater in raziskovalec

z Univerze v Kaliforniji UCLA v Los Angelesu,

je skoval izraz medosebna nevrobiologija,

kar pomeni, da je

delovanje našega živčnega sistema

v precejšnji meri odvisno od
naših medčloveških odnosov,

in sicer na prvem mestu s starši ali skrbniki,

na drugem mestu s pomembnimi
osebami v našem življenju

in na tretjem mestu s celo kulturo.

To je tako pomembno, da ne moremo ločiti

nevrološkega delovanja možganov

od okolja, v katerem smo zrasli

in ki še vedno obstaja.

To velja za celotni življenjski cikel.

Še posebej to velja za obdobje,

ko smo odvisni in nemočni, ko se možgani še razvijajo.

Velja pa tudi za odrasle in vse tja do konca življenja.

[Kultura]

Ljudje so vedno živeli v nekakšni družbi.

Od najbolj enakopravnih družb,

kot so bile družbe lovcev in nabiralcev,

kot je razvidno iz delitve hrane in izmenjave daril ...

Takrat so ljudje večinoma živeli v majhnih skupinah,

ki so se preživljale z nabiralništvom in malce lova.

Večinoma so živeli med ljudmi,

ki so jih poznali vse življenje,

če že niso bili z njimi sorodniki v vsaj tretjem kolenu.

Živeli so v svetu, v katerem je bilo

kar nekaj izmenjave med različnimi skupinami,

v svetu, ki ni imel veliko postreči

na področju materialne kulture.

Takšna je bila v glavnem zgodovina človeških prednikov.

Nič čudnega, da je bil takrat svet povsem drugačen.

Posledično je bilo nasilja neprimerno manj.

Na tisti točki človeške zgodovine

niso poznali organiziranega skupinskega nasilja.

O tem ni dvoma.

Kje se je torej zalomilo?

Nasilnost ni nekaj splošno človeškega.

Tudi ni simetrično porazdeljena med človeškim rodom.

Količina nasilja se od družbe do družbe močno razlikuje.

Obstajajo družbe, kjer nasilja pravzaprav ni.

Obstajajo družbe, ki uničujejo same sebe.

Obstajajo anabaptistične verske skupine,

ki so strogo miroljubne,

kot so amiši, menoniti in hutteriti.

Med hutteriti na primer

ni nobenih zabeleženih primerov umora.

Med drugo svetovno vojno,

ko so moške vpoklicali v vojsko,

hutteriti niso hoteli služiti v vojski.

Raje so šli v zapor, kot da bi služili v vojski.

V izraelskih kibucih

je stopnja nasilja tako nizka,
da izraelska kazenska sodišča

pogosto pošiljajo nasilne storilce

kaznivih dejanj

v kibuce,

da se tam naučijo, kako živeti brez nasilja.

Ker ljudje tam pač tako živijo.

Družba je torej tista, ki nas močno zaznamuje.

Družba v širšem pomenu besede vključuje

tudi teološke, metafizične, jezikovne in druge vplive.

Zaradi družbe menimo,

da v življenju le grešimo ali da je življenje izkušnja lepote,

da bo od našega načina življenja

odvisno naše posmrtno življenje ali ne.

Družbe z večjim številom pripadnikov bi na splošno

lahko označili kot individualistične

ali kot kolektivne. Družba oblikuje ljudi,

mentaliteto in, drznil bi si reči,

tudi možgane.

Tisti, ki živimo v Ameriki,
živimo v eni najbolj individualističnih družb.

Kapitalizem deluje kot sistem, ki posamezniku omogoča,

da se povzpenja na piramidi možnosti.

Seveda je varnostnih mrež na poti navzgor vse manj.

Bolj ko je družba razslojena, manj imamo sebi enakih,

manj je ljudi, s katerimi imamo lahko

enakovredne, vzajemne odnose.

Vse, kar imamo, so razlike in neskončna hierarhija.

Svet, v katerem imamo le malo vzajemnih partnerstev,

je svet, v katerem je nesebičnosti neprimerno manj.

[Človeška narava]

Tako smo se znašli na nemogočem stičišču,

znotraj katerega skušamo znanstveno osmisliti

naravo človeške narave.

Na neki ravni vemo,

da narava naše narave

ni omejena zgolj s strani narave.

Človeška vrsta pozna večjo družbeno spremenljivost

kot katerakoli druga vrsta.

Poznamo več sistemov prepričanj in vrednot, slogov,

vrst družin, načinov vzgoje.

Lahko se pohvalimo z neverjetno zmožnostjo raznolikosti.

In to v družbi, ki temelji na tekmovanju

in nadvse pogosto na neizprosnem izkoriščanju

drugih ljudi.

Na ustvarjanju dobička na podlagi težav drugih

in pogosto tudi na ustvarjanju težav

v želji po dobičku.

Prevladujoča ideologija
pogosto opravičuje takšno ravnanje,

češ da je to v človeški naravi, ki se je ne da spremeniti.

Zmotno prepričanje, ki vlada v naši družbi, torej je,

da so ljudje po naravi tekmovalni,

da mislijo le nase in da so sebični.

Prava resnica je pravzaprav čisto nasprotje tega.

Vsi imamo določene človeške potrebe.

O človeški naravi pa lahko govorimo le,

če najprej prepoznamo,
da imamo določene človeške potrebe.

Ljudje imamo potrebo po družbi
in po tesnem stiku z drugimi,

potrebo, da smo ljubljeni,
da se navežemo, da smo sprejeti,

da smo uzrti, da nas sprejemajo takšne, kot smo.

Če so naše potrebe zadovoljene, se razvijemo

v sočutne ljudi,

ki sodelujejo z drugimi in do drugih čutijo empatijo.

Tako da ...

Nasprotje tega - ki smo mu v naši družbi pogosto priča -

je dejansko izkrivljena človeška narava,
do česar je prišlo,

ker je le malo takšnih, katerih potrebe so zadovoljene.

Tako da lahko govorimo o človeški naravi,

a le v smislu osnovnih človeških potreb,

ki se v nas nagonsko prebudijo.

Morda bi moral reči, da gre
za določene človeške potrebe,

ki, če so zadovoljene, izoblikujejo določene lastnosti in

ki, če niso zadovoljene, izoblikujejo drugačne lastnosti.

Tako da ...

Ko prepoznamo dejstvo, da je človeški organizem,

ki je nadvse prilagodljiv,

zaradi česar lahko preživimo v različnih okoliščinah,

tudi togo programiran glede določenih okoljskih zahtev

ali človeških potreb,

uvidimo, da so nekatere stvari družbeno nujne.

Tako kot telo potrebuje fizična hranila,

možgani potrebujejo pozitivne okoljske dražljaje

na vseh stopnjah razvoja,

obenem pa morajo biti varni

pred negativnimi dražljaji.

Če se ne zgodijo stvari, ki bi se morale zgoditi, ...

Če se zgodijo stvari, ki se ne bi smele zgoditi, ...

Postane očitno, da smo tako spregovorili

ne le o celem sklopu duševnih in telesnih bolezni,

temveč tudi o številnih
škodljivim oblikam človeškega vedenja.

Ko tako razširimo svoj pogled

in upoštevamo današnje stanje stvari,

se preprosto moramo vprašati:

Ali okoliščine, ki smo jih ustvarili v sodobnem svetu,

podpirajo naše zdravje?

Ali temelj našega družbeno-gospodarskega sistema

deluje kot pozitivna sila

za doseganje človekovega in
družbenega razvoja in napredka?

Ali pa velja, da temeljna usmerjenost naše družbe

deluje v nasprotju z osnovnimi evolucijskimi zahtevami,

potrebnimi za ustvarjanje in vzdrževanje

naše osebne in družbene dobrobiti?

[Drugi del: Družbena patologija]

Morda se bo kdo vprašal, kje se je vse to začelo?

Od kod to, kar imamo danes?

Svet, ki propada.

[Trg]

Vse se je začelo z Johnom Lockom.

John Locke je uvedel lastnino.

Pravica do zasebne lastnine in
lastnina temeljita na treh predpogojih.

Ti predpogoji so:

Tudi za druge mora ostati dovolj lastnine.

Za lastnino je treba skrbeti.

In, kar je najpomembnejše,
prepojiti jo moraš s potom lastnega čela.

Zveni povsem upravičeno.
Svet oplemenitimo s svojim delom,

zato smo upravičeni do izdelka,

če le ostane dovolj za druge

in če za lastnino skrbimo.

Če le nič ne propade, potem je vse v redu.

O tem piše na dolgo in široko v svoji znani razpravi,

ki je postala obvezno čtivo,

če želite stvari gospodarsko, politično in pravno razumeti.

Še danes velja za delo, ki ga je treba prebrati.

Potem ko navede pogoje

in tudi sami že razmišljate,

ali ste za zasebno lastnino ali ne,

saj je vendar podal zelo prepričljive razloge

za zasebno lastnino ...

Kaj naredi? Jih zavrže!

Kar tako. V enem stavku.

'Ko so ljudje tiho privolili

v uvedbo denarja,' pravi,

potem je vse postalo ...

Ne reče sicer, da so pogoji prenehali veljati,

čeprav se je prav to zgodilo.

Zdaj si izdelkov ali lastnine

ne zaslužimo več s svojim delom.

O, ne, danes je denar tisti, ki kupuje delo.

Koga briga,

ali je ostalo dovolj za druge,

koga briga, ali lastnina propada ali ne,

saj je vendar Locke rekel, da je denar

kot srebro in zlato, to pa se ne more pokvariti,

zato tudi denar ne odgovarja za vso potrato ...

Kar je noro. Ne govorimo namreč o denarju in srebru,

govorimo o učinkih, o vplivih.

Vse skupaj nima ne repa ne glave.

Možakarju jo uspe odnesti

z najbolj neverjetno logično zvijačo,

ker je to v interesu lastnikov kapitala.

Potem pa prijaha mimo Adam Smith

in vse zabeli z vero ...

Začel je Locke, ki je dejal, da je tako naredil bog,

da je to njegova pravica,

zdaj pa se mu pridruži še Smith,

ki pravi, da ta pravica ni samo božja.

Tega sicer ne reče dobesedno,

ampak načeloma, filozofsko, pa že.

Pravi namreč, da 'ne gre le
za vprašanje zasebne lastnine,'

da je ta 'sama po sebi umevna', da nam je dana.

Tudi to, da zdaj 'vlagatelji kupujejo delo', nam je dano.

Nobenih omejitev ni glede kupovanja sadov dela drugih,

nobenih omejitev glede kopičenja, glede neenakosti.

Tudi to je postala danost.

In tako je prijahal mimo in - spet povsem mimogrede -

predal svojo veliko zamisel ...

Saj veste, ko ljudje dajo nekaj na prodaj, je to ponudba,

ko to drugi kupujejo, je to povpraševanje.

Kako torej poskrbimo, da ponudba ustreza povpraševanju

in povpraševanje ustreza ponudbi?

Kako vzpostaviti ravnotežje med njima?

Ena od osrednjih zamisli ekonomije

se ukvarja z vzpostavljanjem takšnega ravnotežja.

In Smith reče: Za to skrbi 'nevidna roka trga',

ta vzpostavi ravnotežje.

'Bog' je torej neizogibno tu.

Smith ni podelil pravice do lastnine

in potrebnih pogojev za to in 'naravnih pravic',

kot je govoril Locke.

Zdaj je 'bog' kar sistem sam.

Ko govori o tem, Smith napiše -

da najdete ta citat,

morate prebrati Bogastvo narodov v celoti:

Nezadostnost tega, kar potrebujemo za preživetje,

uvaja omejitev za razmnoževanje revnih.

Narava se lahko s stanjem sooči le tako,

da jim vzame otroke.

S tem Smith napove evolucijsko
teorijo v najhujšem pomenu besede,

in to dolgo pred Darwinom.

Revne poimenuje 'rod delavcev'.

V vsem tem je bil torej že vraščen rasizem,

doživljenjska slepota prepričanja,

da je treba pobiti brezštevilne otroke,

zakaj 'obstaja nevidna roka, ki poskrbi,

da sta ponudba in povpraševanje v ravnotežju'.

No, a vidite, kako moder je 'bog'?

Sedaj lahko kar nekaj zlobnega početja,

s katerim uničujemo življenje
in izvajamo genocid nad okoljem,

zgodovinsko povežemo

do tega miselnega gena, ki ga je ustvaril Smith.

Ko razmišljamo o osnovni zamisli

prostega trga in kapitalističnega sistema,

kakršnega so osnovali prvi ekonomski misleci,

kakršen je bil Adam Smith,

se zavemo, da je bil 'trg' v osnovi zamišljen

kot nekaj, kar se vrti okrog opredmetenih dobrin,
potrebnih za življenje.

Adamu Smithu se še sanjalo ni,

da bo nekega dne najbolj dobičkonosni sektor na svetu

vrtiček finančnega poslovanja,

vlaganj,

kjer se denar pridobiva

s premikanjem drugega denarja

v arbitrarni igri,

od katere družba nima popolnoma nič.

Vseeno je, kakšen je bil Smithov namen,

na široko je namreč odprl vrata nenavadnim dogodkom,

ko je postavil eno temeljnih načel svoje teorije:

Denar je sam po sebi dobrina.

Danes vsa gospodarstva sveta,

ne glede na družbeni sistem, ki mu pripadajo,

stremijo k denarju zaradi denarja samega.

Osnovna zamisel, ki jo je Adam Smith

skrivnostno opredelil s svojo versko izjavo

kot 'nevidno roko', je,

da bo takšno ozko, lastnim
interesom podrejeno strmljenje

za izmišljeno dobrino

čudežno odražalo

blagostanje in napredek družbe in človeka.

Resnica je, da so interesi denarnih spodbud,

ki jih imenujejo tudi denarno zaporedje vrednosti,

povsem ločeni

od temeljnih življenjskih interesov,

ki bi jim lahko rekli življenjsko zaporedje vrednosti.

Zaradi teh dveh zaporedij

vlada danes v ekonomski znanosti

popolna zmeda.

Prepričani so, da denarno zaporedje vrednosti

privede do življenjskega zaporedja vrednosti,

zato trdijo, da se bo BDP povečal,

če bomo prodali več dobrin in podobno,

da bomo potem živeli v večjem blagostanju,

zato je lahko BDP osnovni pokazatelj

zdravja neke družbe.

Pa vidite, kje vlada zmeda.

Govorimo namreč o denarnem zaporedju vrednosti,

o vseh prihodkih, ki nastanejo

s prodajo dobrin,

vse to pa mešajo z razmnoževanjem.

Tako vidimo, kako že od vsega začetka vlada

popolna zmešnjava glede

denarnega in življenjskega zaporedja vrednosti.

Opravka torej imamo z blodnjo,

ki postaja vse bolj in bolj smrtno nevarna,

saj je denarno zaporedje vse bolj ločeno

od proizvodnje.

Gre torej za sistemsko napako,

za sistemsko napako, ki je lahko usodna.

[Dobrodošli v stroju]

Danes le redko slišimo,

da bi kdo o napredku svoje države ali družbe

govoril na podlagi fizičnega blagostanja, sreče,

zaupanja in družbene stabilnosti.

Ponavadi velja, da nam stanje predstavijo

v besednjaku abstraktnih ekonomskih idej.

Poznamo bruto domači proizvod,
indeks cen življenjskih potrebščin,

vrednost borznega trga, stopnje inflacije

in tako naprej.

Pa nam to sploh kaj pove o tem,

kakšna je kakovost življenja, ki ga živimo?

Ne. Vse navedeno je vezano

na denarno zaporedje in pika.

Bruto domači proizvod posamezne države

meri vrednost prodanih dobrin in storitev.

Trdijo, da dobro odraža

"kakovost življenja" v neki državi.

Zdravstveni sektor je leta 2009

predstavljal 17 % BDP,

kar pomeni, da se je porabilo več kot 2,5 bilijona USD.

To pa je seveda imelo pozitivni gospodarski učinek.

Logično bi torej bilo,

da bi bilo za ameriško gospodarstvo še bolje,

če bi opravili še več zdravstvenih storitev,

na primer v vrednosti 3 ali 5 bilijonov USD,

ker bi bila potem rast že večja,

imeli bi več delovnih mest,

kakovost življenja pa bi se izboljšala.

Čakaj malo!

Kaj pravzaprav predstavlja zdravstveni sektor?

Res je:

več kot je v Ameriki bolnih ljudi,

bolje se piše našemu gospodarstvu.

Ne gre za nobeno pretiravanje ali cinizem.

Če si stvari pogledamo iz prave razdalje,

uvidimo, da BDP ne odraža

ne javnega ne družbenega zdravja

na način, ki bi bil kakorkoli oprijemljiv.

Dejansko z njim večinoma merimo

industrijsko neučinkovitost

in razpadanje družbe.

Bolj ko torej narašča, slabše se piše

ljudem, družbi in sociali

ter okolju.

Da bi ustvarili dobiček, morate ustvariti težave.

Znotraj obstoječega modela ni nikakršnega dobička,

če rešujemo življenja,
vzpostavljamo ravnotežje na našem planetu,

uživamo v miru in pravici in podobno.

V tem ni nobenega dobička.

Kot pravi ljudska modrost:

Sprejmi zakon, in ustvaril boš poslovno priložnost.

Tako boš dal delo odvetnikom in še komu.

Kriminal omogoča posle tako,

kot je popolno uničenje

prineslo posle na Haiti.

V ZDA je trenutno

približno 2,000.000 zapornikov.

Večino zaporov

upravljajo zasebna podjetja:

Corrections Corporation of America in Wackenhut,

katerih vrednost delnic na Wall Streetu

je odvisna od števila zapornikov.

To je bolno.

Obenem pa le odraža,

kar od nas zahteva naš gospodarski model.

Kaj točno že zahteva od nas naš gospodarski model?

Kaj ohranja naš gospodarski sistem pri življenju?

Potrošnja.

Bodimo še natančnejši.

Ko razčlenimo

temelje tržnega gospodarstva,

nam ostane le vzorec denarne izmenjave,

ki je ne smemo ustaviti

in ki je ne smemo niti upočasniti,

če želimo, da družba, kot jo poznamo,

še naprej deluje.

V gospodarstvu vladajo trije glavni deležniki:

delavci, delodajalci

in potrošniki.

Delavec v zamenjavo za dohodek
delodajalcu prodaja svoje delo.

Delodajalec v zamenjavo za dohodek prodaja

potrošniku svoje proizvodne storitve oziroma dobrine,

potrošnik pa ni nič drugega

kot delavec ali delodajalec v drugi vlogi,

ki troši svoj denar in ga vliva v sistem,

da bi se lahko ciklična potrošnja še naprej nadaljevala.

Svetovni tržni sistem torej sloni

na predpostavki, da bo vselej

dovolj povpraševanja,

da se bo gibalo dovolj denarja s hitrostjo,

ki je potrebna, da se proces potrošnje nadaljuje.

Hitreje poteka potrošnja,

višja je gospodarska rast,

stroj pa se pridno vrti naprej.

Čakaj malo,

a ni poanta gospodarstva v tem,

da gospodari?

Mar ni pomen tega izraza osnovan na ohranjanju,

na učinkovitosti, na zmanjševanju odpadkov?

Kako potem lahko naš sistem, ki zahteva

toliko potrošnje, učinkovito ohranja

ali s čimerkoli gospodari?

Saj to je to - ne gospodari!

Namen tržnega sistema je diametralno nasproten

od tega, kar naj bi realno gospodarstvo počelo:

učinkovito in varčno usmerjalo

surovine za proizvodnjo in distribucijo

za življenje potrebnih dobrin.

Živimo na planetu, ki ima svoj
začetek in konec, z omejenimi viri,

na katerem je, na primer, nafta, ki jo uporabljamo

nastajala na milijone let,

na katerem so rudnine nastajale milijarde let.

Imeti sistem, ki namenoma spodbuja

vse hitrejšo potrošnjo

v imenu "gospodarske rasti"

je odraz okoljske samomorilske neprištevnosti.

Učinkovist se meri v odsotnosti odpadkov.

V odsotnosti odpadkov?

Ta sistem proizvaja več odpadkov kot vsi sistemi,

ki smo jih kdajkoli imeli na tem planetu.

Ni je ravni organizacije in sistema,

ki ne bi bila v krizi, ki ne bi bila pred izzivi,

ki ne bi propadala in bila na tem, da se zruši.

Ni je recenzirane znanstvene publikacije,

ki bi v zadnjih 30 letih trdila drugače.

Vsi življenjski sistemi so v zatonu,

enako velja za socialne programe,

za dostop do vodnih virov.

Imenujte kakršnokoli obliko življenja,

ki ne bi bila ogrožena.

Ni je.

Ni je, kar je nadvse žalostno.

Nam pa še niti ni potegnilo, kaj to povzroča.

Ne želimo se soočiti z vzrokom.

Želimo, da bi bilo tako še naprej.
Saj veste, norost se pojavi,

ko ponavljamo eno in isto stvar,

pa čeprav je jasno, da ne deluje.

Pred seboj

torej nimamo gospodarskega sistema,

drznem si reči, da imamo protigospodarski sistem.

[Antiekonomija]

Pravijo,

da konkurenčni tržni model skuša

'ustvariti najboljše možne dobrine za najnižjo možno ceno.

To je v svojem bistvu motivacijski pojem,

s katerim opravičujemo tekmovanje na trgu,

češ da bo to privedlo

do proizvodnje dobrin boljše kakovosti.

Če bi si naredil mizo,

mar si je ne bi naredil

iz najboljših in trajnih materialov?

Zato, da bi čim dlje trajala.

Zakaj bi naredil nekaj zanič,

vedoč, da bom nekoč moral narediti še eno,

pri tem pa porabiti dodatni material in dodatno energijo?

Morda to sicer zveni razumno,

a na trgu

to ne velja le za nerazumno razmišljanje,

ta možnost niti ne obstaja.

Tehnično ne moremo izdelati

ničesar tako dobro,

če želimo obdržati konkurenčno prednost

in hočemo, da si potrošnik lahko privošči naše izdelke.

Dobesedno vse, kar je ustvarjeno in namenjeno prodaji

znotraj svetovnega gospodarstva,
je v trenutku, ko je nared,

manj vredno,

saj je matematično nemogoče

proizvesti znanstveno napredne, učinkovite

in strateško trajnostne izdelke.

To pa zato, ker tržni sistem

zahteva 'stroškovno učinkovitost',

to je potrebo, da se na vsakem koraku proizvodnje

stroški zmanjšajo.

To velja za stroške delovne sile,

stroške surovin, embalaže in tako naprej.

S takšno konkurenčno strategijo seveda poskrbimo,

da ljudje kupujejo dobrine od nas

in ne od našega tekmeca,

ki počne povsem isto

in proizvaja konkurenčne in dostopne dobrine.

Obstaja izraz za tako neizmerno potraten sistem:

neobhodno zastaranje.

A to je le del večje težave.

Temeljno načelo tržnega gospodarstva,

ki ga ne boste našli v nobenem učbeniku,

pravi:

Ne smemo dovoliti, da bi proizvedli,

karkoli bi trajalo dlje, kot je potrebno

za vzdrževanje ciklične potrošnje.

Po domače povedano, stvari se morajo pokvariti,

njihov rok mora po določenem času preteči.

Govorimo o 'načrtovanem zastaranju'.

Na načrtovanem zastaranju sloni

tržna strategija vseh obstoječih proizvajalcev.

Le malo bi jih

odprto priznalo, da je temu tako,

ponavadi to prodajo

kot neobhodno zastaranje,

pri čemer ne upoštevajo

tehnološkega razvoja ali ga celo potlačijo,

pa čeprav bi ta omogočil
trajnostnejše in dlje trajajoče dobrine.

Kot da ne bi bilo dovolj potratno,

da sistem ne more dovoliti

proizvodnje učinkovitih dobrin, ki bi trajale,

načrtovano zastaranje jasno prepoznava,

da ciklični potrošnji

in s tem tržnemu sistemu škodi,

če neka dobrina deluje dlje časa.

Z drugimi besedami, trajnostnost izdelkov

negativno vpliva na gospodarsko rast,

zato se neposredno spodbuja

krajšanje življenjske dobe

proizvedenih izdelkov.

Dejstvo je, da sistem ne more delovati drugače.

Dovolj je en sam pogled na poplavo deponij

po vsem svetu, da vidimo,
kakšen je pravi obraz zastaranja.

Proizvedemo na milijone poceni prenosnih telefonov,

računalnikov in druge tehnologije,

v katerih kipijo dragocene kovine, ki jih je težko pridobiti,

kot so zlato, koltan, baker, ...

Te sedaj gnijejo v kupih smeti

zgolj zaradi zastaranja ali nedelovanja

delčka, ki bi ga v drugačni družbi

po vsej verjetnosti popravili ali posodobili

in tako izdelku podaljšali življenjsko dobo.

Naj to zveni še tako učinkovito,

še posebej, ker živimo

na planetu z omejenim prostorom in z omejenimi viri,

bi to bilo na trgu povsem neučinkovito.

V enem stavku:

Učinkovitost, trajnostnost, ohranjanje

so sovražniki našega gospodarskega sistema.

Zato moramo fizične dobrine

nenehno proizvajati

ne glede na okoljski učinek.

Tudi storitveni sektor temelji na isti predpostavki.

Dejstvo je, da v reševanju težav,

za katere ponujamo storitve,

ni denarne koristi.

Zadnja stvar,

ki si je zdravstvo želi, je,

da bi se pozdravilo bolezni, kot so rak,

saj bi bilo potem ob delovna mesta in bilijonske prihodke.

Ko smo že pri tem:

Za naš sistem sta kriminal in terorizem nekaj dobrega!

Vsaj gospodarsko gledano,

saj ima policija delo

in ustvarja dobrine visoke vrednosti na področju varstva,

da vrednosti zaporov, ki so v zasebni lastni,

zaradi dobička, niti ne omenjamo.

Kaj pa vojna?

Ameriška vojna industrija prinaša velik del BDP

in predstavlja eno najbolj dobičkonosnih industrij,

proizvaja pa orožje, ki prinaša smrt in uničenje.

Gre za industrijo, ki najbolj uživa, ko vrže nekaj v zrak,

zato da lahko potem isto za dobiček na novo zgradijo.

To smo videli pri milijardnih pogodbah,

ki so nam padle v naročje zaradi vojne v Iraku.

Bistvo je, da so se socialno negativni pojavi

v naši družbi prelevili

v pozitivne in dobro nagrajene posle,

zato je kakršnokoli zanimanje za rešitev težav

ali za trajnostno okolje in ohranjanje okolja

po svoji naravi v nasprotju z ohranjanjem gospodarstva.

Prav zato vsakokrat,

ko ima neka država višji BDP,

pride do bodisi resničnega bodisi zrežiranega

porasta potreb.

Potrebe pa imajo svoje korenine v neučinkovitosti.

Zato večje potrebe povzročajo večjo neučinkovitost.

[Motnja vrednostnega sistema]

Ameriške sanje so pognale

iz nebrzdanega potrošništva.

Zrasle so na dejstvu,

da so nas prevladujoča sredstva javnega obveščanja

in še posebej oglaševalska podjetja -

torej podjetja, ki živijo od nenehne rasti -

prepričala (in večini Američanov in ljudi po svetu

povsem oprala možgane),

češ da potrebujemo toliko in toliko materialnih dobrin

in možnost, da do neskončnosti
pridobivamo nove dobrine,

da bi bili srečni.

To pa preprosto ni res.

Zakaj potem ljudje še naprej kupujejo,

pa čeprav tem početjem

sistematično uničujejo okolje?

Zaradi navadnega vedenjskega pogojevanja.

Preprosto v organizem
vnesemo informacijo o pogojevanju,

in že dobimo želeno obnašanje

ali dosežemo cilje.

Pri tem se lahko zanesejo na vse tehnološke vire,

hvalisajo se, kako jim uspe

prodreti v otroški um,

in že se otroci na podlagi slišanega

navajajo na oglaševano blagovno znamko.

Potem postane jasno,

zakaj so ljudje takšni butlji.

Ker so nas naučili, da smo takšni.

Gre za motnjo vrednostnega sistema.

Če hočete dokaz o tem,

kako gnetljiv je človeški um,

kako vodljive so človeške misli,

kako preprosto je

ljudi navaditi in usmerjati

z okoljskimi dražljaji

in z njihovim ponavljanjem,

ga najdete v svetu komercialnega oglaševanja.

Ne morete se načuditi,

kako oprane možgane imajo

programirani roboti, znani tudi pod imenom potrošniki,

ki stopicajo po ulicah,

potem pa vstopijo v trgovino in zapravijo

na primer 4.000 dolarjev za torbico,

ki so jo najbrž za 10 dolarjev proizvedli

v neki potilnici na tujem.

In to zgolj zaradi statusa,

ki naj bi ga neka znamka imela v naši kulturi.

Nekdaj v skupnost usmerjene stare navade,

ki so poglabljale zaupanje do družbe in njeno povezanost,

so danes talke nakupovalnih materialističnih vrednot,

zaradi katerih danes vsako leto nekajkrat

izmenjamo kup neuporabne krame.

Morda nam ni jasno, zakaj ima danes toliko ljudi

potrebo po nakupovanju,

čeprav je očitno, da so bili od malega vzgajani,

da so materialne dobrine tiste,

ki pokažejo, kakšen status
imamo v družini in med prijatelji.

Dejstvo je, da vsaka družba temelji

na vrednotah, ki podpirajo njeno delovanje.

Naša družba, takšna kot je,

lahko deluje le, če ima podporo v vrednotah,

če te podpirajo očitno potrošnjo,

ki je potrebna za obstoj tržnega sistema.

Pred 75 leti in med prvo svetovno vojno

je bila v Ameriki poraba na osebo

polovico manjša od današnje.

Današnja potrošna kultura

nam je bila vsiljena,

ker obstaja velika potreba

po čim večji potrošnji.

To je tudi razlog, zakaj večina podjetij

porabi več denarja za oglaševanje

kot za razvoj in proizvodnjo izdelka.

Vsi marljivo delajo, da bi pri nas ustvarili lažno potrebo.

Pa še deluje.

[“Ekonomisti”]

Veste, ekonomisti pravzaprav niso ekonomisti.

So le propagandisti vrednosti denarja.

Ugotovili boste, da gre pri njihovih modelih

v bistvu le za simbolične izmenjave,

ki koristijo

eni strani ali pa obema ali pa bogsigavedikomu,

v resnici pa so povsem skregani

z resničnim svetom reprodukcije.

Morda ste že slišali za naslednji primer.

Neki starec v Ohiu ni plačal računa za elektriko,

elektrogospodarstvo mu je odklopilo elektriko, in je umrl.

Elektriko so odklopili,

ker jim dobava elektrike ne bi prinašala dobička,

saj ni plačal računa.

Mislite, da so ravnali prav?

Za to, kar se je zgodilo, pa ni odgovorno

elektrogospodarstvo, ki je odklopilo elektriko,

temveč njegovi sosedje, prijatelji,

znanci in sodelavci,

ki niso bili dovolj usmiljeni,

da bi mu pomagali

plačati račun za elektriko.

HMMMMMM ...

Sem prav slišal?

Ali je res rekel, da so za smrt tega človeka,

do katere je prišlo, ker ni imel denarja,

odgovorni

drugi ljudje,

da je to vprašanje dobrodelnosti?

Potem pa bomo potrebovali

oglasne informativne oddaje,

v trgovinah bomo zbirali prostovoljne prispevke,

v kozarcih za vlaganje pa kovance za dober namen

za milijardo ljudi, ki v tem trenutku

na našem planetu umira od lakote.

Vse to zaradi sistema, ki ga promovira Milton Friedman.

Vseeno, ali imamo opravka s filozofijo

Miltona Friedmana, F. A. Hyacka,

Johna Maynarda Keynsa, Ludwiga von Misesa

ali drugih pomembnih tržnih ekonomistov,

osnovna logika ostaja ista

in se ne premakne od denarnega zaporedja.

To je kot religija.

Analize potrošnje, stabilizacijske politike,

javnofinančni primanjkljaj, svetovno povpraševanje, ...

Sami izrazi, ki so sami sebi namen,

s katerimi želimo osmisliti govorjenje,

iz katerega samodejno izločimo

splošne človeške potrebe, naravne vire

in vsakršno obliko fizičnega življenja,
ki podpira učinkovitost.

Vse to nadomesti predstava, da bodo ljudje,

ki se prerivajo za dobiček,

pri čemer jih vodijo ozki, vase osredotočeni interesi,

pričarali trajnostno, zdravo, uravnoteženo družbo.

V vsej tej teoriji, v vsej tej doktrini

ni ene same življenjske koordinate.

Pa kaj počnejo?

Sledijo denarnim zaporedjem.

To je vse, sledijo denarnim zaporedjem

na podlagi predpostavk o tem, kaj je dejansko pomembno.

Prvič, nobene življenjske koordinate ni.

Kakšne koordinate?

Drugič, vsem deležnikom je zgolj

do samodejnega povečanja lastne prednosti pred drugimi.

To pomeni, da mislijo le nase

in na to, kako bi zase iz vsega največ potegnili.

Vodilno načelo razumskosti je

samodejno povečanje izbire,

njih pa zanima zgolj, kako bi samodejno povečali

denar ali dobrine.

Kaj imajo s tem opraviti družbeni odnosi?

Nič, razen če jih ne
zamenjamo za samodejno povečevanje.

Kaj pa naravni viri?

Tudi nič, tu so, da jih izkoriščamo.

Kaj pa družina, kako lahko ta preživi?

Saj ne. Če hočejo kaj kupiti,

morajo imeti denar.

Mar ne velja, da bi moralo gospodarstvo

naslavljati človeške potrebe?

Mar ne temelji vse na tem?

Saj res, v vašem besednjaku ni "potreb".

Pretopili ste jih v "hotenja".

Kaj pa so hotenja? To pomeni,

da z denarjem, ki ga imamo, hočemo nekaj kupiti.

No, če pa je to to,

potem to nima zveze s potrebami.

Morda nekdo ne povprašuje po denarju,

obenem pa resnično potrebuje vodo.

Morda po potrebuje denar,
ker hoče zlat pokrov za straniščno školjko.

In kam gre potem vse?

V zlat straniščni pokrov.

In temu pravite ekonomija?

Ko malo razmišljaš o tem,

spoznaš, da je to najbolj bizarna zabloda,

odkar je človek zmožen misliti.

[Denarni sistem]

Doslej smo se posvečali tržnemu sistemu.

Ta pa predstavlja le polovico

svetovnega gospodarskega modela.

Druga polovica sestoji iz denarnega sistema.

Pri tržnem sistemu gre za interakcijo med ljudmi,

ki se v želji po dobičku podijo

po lestvici dela, proizvodnje in distribucije.

Denarni sistem pa temelji na politikah,

ki so jih določile finančne institucije.

Te med drugim ustvarjajo pogoje

za tržni sistem.

Sem sodijo pogosto slišani izrazi,

kot so obrestna mera, posojila, dolg, denarna ponudba,

inflacija in tako naprej.

Medtem, ko vas bo morda zagrabilo, da bi si pulili lase

zaradi oslarij, ki jih izustijo denarni ekonomisti, kot so:

S skromnimi preventivnimi ukrepi lahko preprečimo

poznejšo potrebo po podrastičnejših ukrepih,

je v svoji naravi in po svojem učinku

ta sistem pravzaprav nadvse preprost.

Ameriško gospodarstvo,

pravzaprav svetovno gospodarstvo,

določa troje:

bančništvo obveznih rezerv,

dejstvo, da lahko banke tiskajo denar iz nič,

in obrestne obresti.

Ko si sposodimo denar, moramo vrniti več,

kot smo si sposodili. To pomeni,

da moramo denar ustvariti iz nič,

za vzdrževanje tega pa moramo ustvariti še več denarja.

Živimo v modelu neskončne rasti.

Gospodarski model, v katerem živimo,
temelji na Ponzijevi shemi.

Nič ne raste v nedogled.

To preprosto ni možno.

Kot je zapisal znani psiholog James Hillman:

Po določeni starosti v človekovem telesu rastejo

le še rakove celice.

Ne gre le za količine denarja,
ki morajo nenehno naraščati,

gre tudi za količino potrošnikov.

Potrošnikov, ki si bodo izposojali denar po obrestni meri,

da bi ustvarili več denarja.

To na planetu z omejitvami ni mogoče.

Ljudje so zgolj sredstva za ustvarjanje denarja,

ki mora ustvariti še več denarja,

da se nam ne bo celotna zadeva sesula.

Prav to se dogaja v tem trenutku.

O denarnem sistemu morate vedeti

le dvoje.

Prvič, ves denar izvira iz dolga.

Denar je skozi denar izražen dolg,

pa najsi je nastal iz državnih obveznic,

posojil za izgradnjo družinske hiše ali kreditnih kartic.

Če bi morali v tem trenutku

izplačati ves neporavnani dolg,

ne bi bilo v denarnem obtoku niti dolarja več.

Drugič, obresti so zaračunane
na praktično vsa izdana posojila.

Denarja, potrebnega za izplačilo obresti,

v denarni ponudbi nedvomno ni.

Iz posojil se oblikujejo le glavnice,

glavnice pa predstavljajo denarno ponudbo.

Če bi torej morali v tem trenutku poplačati vse dolgove

in če v obtoku ne bi bilo niti dolarja več,

bi še vedno dolgovali ogromno denarja,

ki pa ga ne moremo odplačati, ker ne obstaja.

Posledično se ne moremo izogniti

inflaciji

in stečaju.

Inflacija je zgodovinski trend,

ki ga danes zasledimo v praktično vseh državah.

Zlahka jo povežemo z vzrokom zanjo,

ta pa je, da se nenehno povečuje denarna ponudba,

ki jo potrebujemo,

da bi z njo krili stroške obresti in
da bi sistem ohranili pri življenju.

Stečaj prevzame obliko

dolžniškega kolapsa.

Propad je neizbežen

pri posameznih ljudeh, podjetjih ali državah,

ko ti ne zmorejo več

plačevati obresti.

Vse to pa ima tudi svetlo plat.

No, vsaj za tržni sistem.

Dolg ustvarja pritisk.

Zaradi dolga ljudje morajo zaslužiti svojo plačo.

Če je nekdo zadolžen, bo bolj
pripravljen delati za nižjo plačo,

kot nekdo, ki ni.

Tako postane poceni blago,

za kapitalske družbe pa je krasno, če obstajajo ljudje,

ki so finančno nemobilni.

Podobno velja za cele države!

Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad,

ki večinoma delujeta kot pooblaščenca

mednarodnih korporacijskih interesov,

ponujata državam v težavah ogromna posojila

z visokimi obrestnimi merami.

Ko se te države znajdejo na točki,

ko posojil ne zmorejo več odplačevati,

morajo uvesti varčevalne ukrepe,

multinacionalke pa se prikradejo skozi zadnja vrata,

odprejo izkoriščevalske
proizvodne obrate in poberejo naravne vire.

To vam je tržna učinkovitost.

To pa ni vse!

Obstaja namreč edinstveni križanec

med denarnim in tržim sistemom,

ki so ga poimenovali borza,

ki, namesto da bi kaj proizvajala,

kupuje in prodaja denar.

Veste, kaj počnejo z dolgovi?

Tako je: trgujejo z njimi.

Kupujejo in prodajajo dolgove za dobiček.

Od poslov kreditnih zamenjav,

obveznosti lombardnih posojil za potrošniški dolg,

do zapletenih shem izvedenih finančnih instrumentov,

s katerimi se prikrije dolg celih držav,

kot se je zgodilo v primeru skrivnega sodelovanja

med investicijsko banko Goldman Sachs in Grčijo,

zaradi česar je skorajda
propadlo celotno evropsko gospodarstvo.

Ko torej govorimo o borzi in o Wall Streetu,

se znajdemo pred doslej neznano ravnijo norosti,

ki se je porodila iz denarnega zaporedja vrednosti.

Vse, kar morate vedeti o borzi,

je bilo pred nekaj leti

objavljeno v uvodniku časopisa Wall Street Journal

z naslovom "Nauki vlagatelja z možgansko poškodbo".

Uvodnik razloži,

zakaj so ljudje z manjšimi možganskimi poškodbami

uspešnejši vlagatelji kot ljudje,

katerih možgani normalno delujejo.

Zakaj? Zato ker osebe z manjšo možgansko poškodbo

ne čutijo nikakršne empatije.

To je ključ vsega. Če ne čudijo empatije,

bodo uspešni vlagatelji,

saj tudi Wall Street vzgaja ljudi, ki nimajo empatije.

Ti gredo na borzo, se odločajo,

kupčujejo, ne da bi z obžalovanjem

pomislili, da to, kar počnejo,

lahko vpliva na sočloveka.

Tako vzgajajo prave robote.

Ljudi brez duše.

Ker jih danes ne želijo več plačevati,

zdaj razvijajo prave, resnične robote,

prave algoritmične borzne posrednike.

Znani škandal zaradi poslovanja
investicijske banke Goldman Sachs:

Poleg newyorške borze so postavili računalnik.

Ta naj bi ustvarjal ponudbe in povpraševanje

na podlagi vedenja o velikih transakcijah

in naj bi potem napadel z obsežnimi naročili,

ki borzo oskubijo

do zadnjega centa.

Kod da bi cel dan le preštevali denar.

V zadnjem letu jim celo četrtletje,

celih 30 ali 60 dni zaporedoma
ni šlo niti en dan nič narobe,

vsak dan pa so zaslužili milijone dolarjev?

To je statistično nemogoče!

Ko sem delal na Wall Streetu,

se je vedno podkupovalo naslednjega v hierarhiji.

Borzni posredniki so podmazali svojega šefa,

ta regionalnega vodjo prodaje.

Regionalni vodja prodaje

je podkupil državnega vodjo prodaje.

To vedo vsi. Tako se dela.

In kdo je na borzi dobil najvišjo božičnico?

Tisti, ki je moral poskrbeti,
da je bilo vse v skladu s predpisi.

Ta sedi na svojem delovnem mestu ves dan.

Njegova naloga naj bi bila poskrbeti,

da prodaje ne potekajo brez kritja

in da vsi delujejo 'skladno' s predpisi.

Valjda!

Deluješ tako skladno s predpisi,

kolikor lahko podkupiš odgovornega za to.

Kdaj se je goljufija prelevila v sistem?

Danes ni le stranski proizvod.

Postala je sistem.

Nekako tako kot pri tistem vicu Woodyja Allena:

Gospod doktor, brat misli, da je piščanec.

Naj vzame tableto,

pa bo pozdravljen.

Ne razumete, gospod doktor.

Jajca potrebujemo!

Jasno?

Tako banke med seboj trgujejo

z lažnimi terjatvami,

da bodo zaračunale provizije,

da bodo ustvarile dovolj za nagrade.

Tako je nastal stroj za proizvodnjo rasti BDP

ameriškega gospodarstva.

Čeprav v glavnem trgujejo z lažnimi terjatvami,

upanja, da bodo te izplačane, ni.

Obdelujejo, ustvarjajo in dodatno listinijo prazen nič.

Če na prtiček napišem 20 milijard USD

in to prodam banki J. P. Morgan,

ta pa na svoj prtiček napiše 20 milijard USD,

nakar si zamenjava prtička,

si bova oba izplačala četrtino 1-odstotne provizije,

in že sva si prislužila konkretno božičnico.

Oba sva knjižila prtiček z 20 milijardami USD,

ki je tako ali tako brez vrednosti,

saj sistem ne more več absorbirati lažnih prtičkov.

Bova pač šla do vlade,

da naju reši iz zagate.

Zaradi Wall Streeta in zaradi trga vrednostnih papirjev

danes govorimo o odprtih lažnih terjatvah,

ki jih poznamo kot izvedene finančne instrumente,

v višini najmanj 700 bilijonov dolarjev.

Pravi kolaps je še pred vrati.

Gre za vrednost, ki za več kot desetkrat

presega bruto domači proizvod

celega planeta.

Doslej smo bili priča reševanju

velikih korporacij in bank s strani vlad,

ki so si, naravnost smešno,

ta denar izposodile prav od bank.

Zdaj so na vrsti za reševanje že cele države,

ki jih s pomočjo mednarodnih bank

rešujejo združbe držav.

Kako pa se lahko reši planet?

Ni je države, ki se ne bi kopala v dolgovih.

Nezmožnost držav, da bi
odplačevale svoje dolgove, ki smo ji priča,

je, če se držimo matematičnih pravil, zgolj začetek.

Ocenili so, da bi morali v ZDA

davek na prihodek dvigniti za 65 % na osebo,

da bi lahko v bližnji prihodnosti pokrili obresti.

Ekonomisti napovedujejo, da bo v nekaj desetletjih

šlo v stečaj 60 % držav na tem svetu.

Samo trenutek, razčistimo to!

Ves svet gre v stečaj,

karkoli, za vraga, že to pomeni,

zaradi nekega dolga,

ki v fizični stvarnosti sploh ne obstaja!

Vse je le igrica, ki smo si jo izmislili,

zdaj pa je zaradi nje ogrožena

dobrobit milijard in milijard ljudi.

Armada odpuščenih delavcev,
šotorska naselja dodatno poglabljajo revščino.

Zaradi varčevalnih ukrepov zapirajo šole.

Otroci trpijo lakoto, družine občutijo pomanjkanje -

vse zaradi do potankosti izdelane izmišljotine.

Pa kaj smo prfuknjeni ali kaj?

Kva dogaja! Mars, ej.

Daj, pomagaj bracu!

Odrasti že enkrat, mulc.

Saturn! Kako si kaj?

Se spomniš tiste bejbe v oblaku,

ki sem ti jo predstavil pred časom?

Poslušaj, Zemlja.

Dovolj te imamo.

Dali smo ti vse in vse si zapravila.

Virov imaš dovolj in to dobro veš.

Zdaj pa odrasti že enkrat,

nauči se odgovornosti, madona.

Zaradi tebe je tvoja mati kot kup nesreče.

Zdaj si na svojem, znajdi se.

Itak.

[Javno zdravje]

Če upoštevamo vse navedeno,

začenši z napravo potrate, znano tudi kot tržni sistem,

vse tja do naprave dolga, znane tudi kot denarni sistem,

ki skupaj oblikujeta denarno-tržni model,

ki opredeljuje svetovno gospodarstvo,

napravi, združeni v celoto,

povzročata naslednjo posledico:

neenakost.

Ta se kaže v tem, da tržni sistem, ki vzpostavlja

naravno težnjo po monopolu in združevanju moči,

ustvarja otoke premožnih industrij,

ki veljajo za boljše od drugih,

pa če so koristne ali ne.

Med njimi najdemo

direktorje hedge skladov iz Wall Streeta,

ki vsako leto pobašejo več kot 300 milijonov dolarjev,

pa čeprav ne ustvarijo prav nič.

Medtem pa morda znanstvenik,
ki poskuša odkriti zdravilo za neko bolezen

v želji, da bi pomagal človeštvu,

zasluži 60 tisoč dolarjev letno. Če ima srečo.

Neenakost se kaže v tem, da ima denarni sistem

v sebi vgrajeno družbeno razslojenost.

Če imate na primer

milijon dolarjev odveč in ga položite na banko,

ki jamči 4-odstotne obresti za deposite,

boste na leto zaslužili 40.000 dolarjev.

Družba od tega ne bo imela nobene koristi.

Če pa sem pripadnik nižjega
razreda in moram vzeti posojilo,

da bi si kupil avto ali streho nad glavo,

bom odplačeval obrestno mero,

na podlagi katere bo milijonar

zaslužil 4 % depozitnih obresti.

V denarni sistem je od vsega začetka vgrajeno načelo,

da se z denarjem, ukradenim revnim, plačuje bogatim.

Lahko bi mu rekli načelo strukturne razrednosti.

Družbena razslojenost je

vselej veljala za nekaj nepravičnega,

čeprav so jo očitno vsi sprejemali kot dejstvo.

Danes ima le 1 % svetovnega
prebivalstva v lasti 40 % svetovnega bogastva.

Če za trenutek pustimo ob strani materialno pravičnost,

ugotovimo, da se pod površino neenakosti

dogaja še nekaj,

nekaj, kar povzroča osupljiv razkroj javnega zdravja.

Ljudje se pogosto sprašujejo, zakaj je takšna razlika

med materialnim uspehom naših družb,

ki so dosegle večjo stopnjo bogastva kot kdajkoli prej,

in socialnimi pomanjkljivostmi in slabostmi.

Dovolj je, da si pogledamo,

kakšna je pojavnost odvisnosti od mamil, nasilja

in samopoškodovanja med mladostniki,
koliko je duševnih bolezni,

da nam potegne, da je z našimi družbami

nekaj hudo narobe.

Ti podatki jasno kažejo,

da ljudje na stotine in stotine let

čutijo, kakšne delitve povzroča neenakost

in kako spodjeda družbo.

Na intuicijo ljudi se lahko zanesemo bolj, kot smo si mislili.

Neenakost ima močne psihološke in socialne učinke.

To je po vsej verjetnosti povezano

z občutkoma nadvrednosti in manjvrednosti.

Pri tej delitvi gre tudi za razlike

v spoštovanju in nespoštovanju.

Na ljudi na dnu se gleda navzdol.

Prav zato je nasilja

v družbah neenakosti neprimerno več.

Velikokrat nasilje sproži prav občutek,

da na nas gledajo navzdol in da nas drugi ne spoštujejo.

Pri preprečevanju nasilja

je najpomemnejše

eno samo načelo,

načelo enakosti.

Dejavnik,

ki najbolj vpliva na stopnjo nasilja,

je razmerje med enakostjo in neenakostjo,

ki velja za določeno družbo.

Pred nami se torej razkriva

splošna družbena motnja.

Če je neenakosti več,

se ne bo zalomilo le pri eni stvari ali dveh,

neenakost bo vplivala na prav vse,

na kriminaliteto, zdravje, duševno zdravje, na vse.

Ena izmed najbolj skrb vzbujajočih ugotovitev je,

da si preprosto ne smemo privoščiti, da bi postali revni.

Ali da bi se rodili revni.

Za to boste plačali z zdravjem.

Strokovni izraz za to so
socialno-ekonomski dejavniki zdravja.

Če se pomikamo iz najvišjega razreda družbe navzdol,

ugotovimo, da se na vsaki nižji
stopnji družbeno-ekonomskega položaja

zdravje močno poslabša -

in to pri konkretnem številu bolezni.

Skrajša se pričakovana življenjska doba,

zviša se stopnja umrljivosti dojenčkov

in tako naprej in tako naprej.

Pomembno vprašanje torej je,

zakaj ti dejavniki sploh obstajajo.

Preprost in očiten odgovor na to je,

da kronično bolni ljudje

niso kaj prida produktivni.

Zaradi zdravja torej
nastajajo družbeno-ekonomske razlike.

Malo morgen.

To ne drži preprosto zato,

ker je dovolj, da vemo,

kakšen je družbeno-ekonomski položaj desetletnika,

da bomo lahko napovedali,
kaj se bo dogajalo z njegovim zdravjem

desetletja pozneje.

Vzročnost poteka torej v drugo smer.

Kaj pa tale: Saj je čisto jasno,

reveži si vendar ne morejo privoščiti zdravnika?

Nimajo dostopa do zdravstvenega varstva, to je to.

To nima nobene zveze,

ker se eni in isti dejavniki pojavljajo

tudi v državah, ki imajo sistem zdravstvenega varstva

z dostopom za vse.

Prav, naslednja 'preprosta razlaga' za vse to:

Revnejši kot si,

večja je verjetnost, da boš kadil pa pil,

skratka, več bo na življenjski
slog vezanih dejavnikov tveganja.

To sicer malce vpliva, a raziskave so pokazale,

da s tem morda razložimo tretjino spremenljivosti.

Kaj nam potem še ostane?

Kar nam ostane, se še kako navezuje

na STRES in OBREMENJENOST,
ki ju povzroča revščina.

Če je na vrhu lestvice Bill Gates,
drugi pa možakar, ki ima dolar manj kot on,

sedaj pa gremo po lestvici navzdol, bomo videli,

da revnejši kot si v naši državi,

slabše bo tvoje zdravstveno stanje.

Sporočilo tega je nadvse pomembno:

Revščina se na zdravju ne pozna,

ker si reven, ampak ker se revnega počutiš.

Vse bolj nam je jasno, da kronični stres

močno vpliva na zdravje.

Stres pa v prvi vrsti povzroča

kakovost družbenih odnosov.

Ni je zadeve, ki bi bolj načenjala

kakovost družbenih odnosov,

kot družbeno-ekonomska razslojenost.

Znanost je potrdila,

da zaradi stresa, ker živimo v razslojeni družbi -

ne glede na materialno bogastvo -

nastajajo najrazličnejše težave v javnem zdravju.

Če je neenakost večja, so tudi težave hujše.

Pričakovana življenjska doba:
daljša v državah z večjo enakostjo.

Zloraba mamil: manjša v državah z večjo enakostjo.

Duševne bolezni: manj
prisotne v državah z večjo enakostjo.

Družbeni kapital

- tj. zmožnost ljudi, da si med seboj zaupajo:

seveda večji v državah z večjo enakostjo.

Število točk pri preizkusih znanja:
višje v državah z večjo enakostjo.

Stopnja umorov: nižja v državah z večjo enakostjo.

Kriminaliteta in zaporne kazni:

nižje v državah z večjo enakostjo.

Seznam se nadaljuje.

Stopnja umrljivosti dojenčkov -
debelost - stopnja mladostniške nosečnosti:

nižja v državah z večjo enakostjo.

In morda najzanimivejši podatek ...

Inovacije: pogostejše in
večje v državah z večjo enakostjo.

Kar postavi na glavo staro prepričanje,
da smo ustvarjalnejši in izvirnejši,

če živimo v tekmovalni in razslojeni družbi.

V Združenem kraljestvu so naredili raziskavo,

ki so jo poimenovali raziskava Whitehall,

ki je potrdila, da so bolezni v družbi razporejene tako,

da odražajo družbeno-ekonomsko lestvico

in njene razrede.

Tako je pri tistih, ki so na najnižji stopnički

družbene hierarhije, štirikrat več primerov

smrti zaradi srčnih bolezni

kot pri najvišjih razredih.

Gre za vzorec, ki je povsem neodvisen
od dostopa do zdravstvenega varstva.

Torej, slabši kot je finančni položaj posameznika,

slabše je njegovo zdravje.

Gre za pojav, ki je osnovan na

psihosocialnem stresu,

na tem pa temeljijo najhujša družbena izkrivljanja,

ki pustošijo našo družbo.

Kaj je vzrok za to?

Denarno-tržni sistem.

Da ne bo pomote:

Največji uničevalec okolja,

največji vir odpadkov, izčrpavanja, onesnaževanja,

največji oskrbnik nasilja,

pa naj gre za vojno, kriminal, revščino,
zlorabo živali ali nečloveško ravnanje,

največji povzročitelj družbenih in osebnih nevroz,

duševnih motenj, depresije, tesnobe ...

Da o tem, da je tudi največji
povzročitelj družbene ohromelosti,

zaradi katere ne moremo preiti na nove metodologije

osebnega zdravja, trajnostnosti

in napredka na tem planetu, niti ne govorimo ...

Ne, to ni neka skorumpirana vlada,
pa tudi zakonodaja ne,

to ni neka izprijena korporacija, pa tudi bančni kartel ne,

razlog za to ni neka vgrajena napaka v človeški naravi,

pa tudi ne neka skrivna druščina,
ki hoče nadzorovati ves svet.

Za vsem tem stoji

družbeno-ekonomski sistem,

in to od temeljnega kamna navzgor.

[Tretji del: Projekt Zemlja ]

Pa si za trenutek predstavljajmo,
da nam je dana možnost,

da lahko na novo oblikujemo človeško civilizacijo.

Kaj če bi, samo hipotetično, naleteli

na čisto kopijo Zemlje,

pri čemer bi bila edina razlika

med novim in našim planetom ta,

da se na novem planetu človek ne bi razvil.

Novi planet bi bil kot nepopisan list papirja.

Brez držav, brez mest, brez onesnaževanja,
brez republikancev ...

Skratka, eno samo neokrnjeno okolje.

Kaj bi naredili?

Najprej je treba določiti 'cilj', mar ne?

Najbrž lahko rečemo, da bi bil osnovni cilj preživetje.

Pa ne le golo preživetje,

temveč optimalno, zdravo, uspešno preživetje.

Večina ljudi si želi živeti

in večinoma bi raje živeli brez izkušnje trpljenja.

Temelj nove civilizacije bi torej bil,

da nas čim bolj podpira,

da čim bolj vzdržuje naše življenje,

da pri tem upošteva materialne potrebe

vseh zemeljskih prebivalcev

in da poskuša odstraniti vse,

kar bi nam lahko dolgoročno škodilo.

Tako smo opredelili cilj 'največje možne trajnostnosti'.

Kaj pa 'metoda'?

Kako bomo k temu pristopili?

No, pa poglejmo ...

Na Zemlji je bila politika metoda družbenega delovanja ...

Kaj torej menijo doktrine republikancev, liberalcev,

konservativcev ali socialistov o načrtovanju družbe?

Hmmm ... Prav nič.

No prav ... Kaj pa religija?

Stvarnik je zagotovo v
kakšnem predalu pustil kakšen načrt.

Nič ne bo ... Ničesar ne najdem.

No prav ... Kaj nam pa še ostane?

Vse kaže, da je to nekaj, čemur pravijo znanost.

Znanost je nekaj edinstvenega. Njene metode zahtevajo,

da predlagane zamisli preverimo
in da rezultate ponovno preverimo.

Poleg tega lahko vsa dognanja
na podlagi novih dejstev ovržemo.

Za razliko od religije in politike

znanost nima ega,

zato z vsakim svojim predlogom dopušča možnost,

da se bo na koncu izkazalo, da se je motila.

Zato se ne oklepa ničesar in se nenehno razvija.

Vsaj meni to zveni dovolj naravno.

Kako potem - na podlagi znanstvenih dognanj

na začetku 21. stoletja

in v skladu z našim ciljem največje možne trajnostnosti

za človeštvo -

začeti dejansko izgradnjo?

Najprej se moramo vprašati:

Kaj potrebujemo za preživetje?

Odgovor je seveda: vire na planetu.

Pa najsi je to voda, ki jo pijemo,
energija, ki jo uporabljamo,

surovine, s katerimi izdelujemo orodja in zavetje,

velja, da so na planetu zaloge virov,

od katerih jih veliko potrebujemo za svoje preživetje.

Če je to dejstvo, potem je ključnega pomena,

da ugotovimo, kaj imamo in kje so zaloge.

To pomeni, da moramo narediti popis.

Preprosto ugotovimo, kje na planetu so kakšni viri,

v kakšni količini jih najdemo na določenem najdišču,

pa najsi gre za najdišča bakra
ali za najprimernejše lokacije

za polja vetrnih elektrarn

ali za naravne sladkovodne izvire

ali pa za oceno količin rib v oceanih

oziroma za določitev najboljših
ornih zemljišč za pridelovanje hrane.

Ker bomo vse te vire

uporabljali dolgo časa, ni dovolj,

da ugotovimo, kje so najdišča.

Stanje moramo spremljati.

Paziti namreč moramo, da nam ne bi česa zmanjkalo.

To bi bilo res slabo.

To pomeni, da bi morali spremljati stopnjo porabe,

pa tudi stopnjo obnavljanja.

To pomeni, da bi spremljali, v kolikem času

zraste drevo ali se izvir obnovi.

Govorimo torej o dinamičnem ravnovesju.

Če namreč drevesa sekamo hitreje,
kot ta ponovno zrasejo,

imamo hudo težavo, saj to ni trajnostno.

Kako lahko torej spremljamo stanje vseh zalog,

še posebej upoštevaje dejstvo,

da so razpršene po vsem planetu.

V tako imenovani Afriki so rudna nahajališča,

na Bližnjem vzhodu so koncentracije energetskih virov,

na atlantski obali v Severni
Ameriki je energija plimovanja ogromna,

največ sladkovodnih virov je v Braziliji itn.

Dobra stara prijateljica znanost ima odgovor:

s teorijo sistemov.

Teorija sistemov prepoznava, da je v naravi vse -

od človeške biologije do zemeljske biosfere,

pa vse tja do težnostne sile sončnega sistema -

med saboj prepleteno in deluje kot
velikanski sinergično povezan sistem.

Naše celice se povezujejo v organe,

ti skupaj tvorijo telo,

telo ne more preživeti brez zemeljskih virov,

kot so hrana, zrak in voda,
zato smo neločljivo povezani z zemljo.

In tako naprej.

Tako bi popisali vse zaloge, spremljali njihovo stanje

in vzpostavili 'sistem', s katerim bi vse upravljali,

nekakšen svetovni sistem upravljanja virov,

s katerim bi skrbeli za vse pomembne vire na planetu.

Če je naš cilj, da kot vrsta dolgoročno obstanemo,

potem nimamo nobene druge logične alternative.
Treba je skrbeti za vse.

Sedaj pa k proizvodnji.

Kako bomo uporabljali vire?

Kakšen bo proizvodni proces, kaj moramo upoštevati,

da ga bomo čim bolj optimalizirali

ter si tako zagotovili največjo možno trajnostnost?

Prva stvar, ki nam pade v oči, je,

da se moramo nenehno truditi in ohranjati vire.

Viri so v svoji osnovi omejeni.

Zato je pomembno, da delujemo strateško.

Ključ vsega je torej strateško ohranjanje.

Obenem vemo, da so lastnosti določenih virov

boljše od drugih.

Če na primer uporabljamo določene vire,

bodo ti imeli na okolje tako negativen učinek,

da bo to zagotovo škodilo našemu zdravju.

Ne glede na to, kako ravnamo z nafto ali s fosilnimi gorivi,

se bodo pri tem sproščale precej uničujoče snovi.

Zato je nadvse pomembno, da takšne vire uporabljamo le,

ko jih resnično potrebujemo.
Še bolje pa je, če jih sploh ne.

Na srečo imamo ogromno
možnosti za proizvodnjo energije

s pomočjo sonca, vetra, plimovanja,
valovanja, toplotnih razlik in geotermalne energije,

zato lahko objektivno in strateško določimo,
kaj bomo uporabljali kje,

in se tako izognemo negativnim posledicam

zaradi proizvodnje ali uporabe,

ki bi škodila okolju in posledično tudi nam.

Takšen pristop strateške varnosti

izvajamo družno s strateškim ohranjanjem.

A to še ni konec proizvodnih strategij.

Proizvodni proces mora temeljiti

na strategiji učinkovitosti.

Da bi to dosegli,

moramo upoštevati tri pravila.

Prvič, vsaka dobrina, ki jo proizvedemo,

mora biti načrtovana tako, da čim dlje traja.

Če se bodo namreč dobrine kvarile,

bomo za njihovo nadomestilo potrebovali dodatne vire,

mi pa bomo proizvedli dodatne odpadke.

Drugič, ko se nekaj pokvari

ali pa ko nečesa ne moremo več uporabljati,

moramo obvezno čim več ponovno uporabiti ali reciklirati.

Tega se moramo zavedati na vsaki točki

načrtovanja proizvodnje.

Tretjič, tehnologije, ki se hitro razvijajo

in znotraj katerih izdelki tehnološko
najhitreje zastarajo, kot je elektronika,

morajo biti načrtovane tako,

da predvidijo in omogočajo posodobitve.

Zadnja stvar, ki si je želimo, je, da bi zavrgli cel računalnik

samo zato, ker se je pokvaril en del ali pa ker je zastarel.

Zato preprosto načrtujemo komponente,
ki se jih da posodabljati,

vsak del posebej. Komponente naj
bodo standardizirane in zamenljive.

Pri načrtovanju upoštevamo trende tehnološkega razvoja.

Mehanizmi strateškega ohranjanja,

strateške varnosti in strateške učinkovitosti

so izključno tehnične narave,

brez kakršnegakoli človeškega mnenja ali pristranskosti,

zato lahko preprosto vse te
strategije vnesemo v računalnik,

ki lahko tehta in računa vse pomembne spremenljivke

in nam tako omogoča, da vsakokrat določimo

absolutno najboljšo metodo trajnostne proizvodnje,

seveda na podlagi obstoječega znanja.

Morda sicer to zveni zapleteno,

a ne gre za nič drugega kot za poveličevano računalo.

Nenazadnje takšne raznolike sisteme

za sprejemanje odločitev in spremljanje

danes na svetu že uporabljamo

za ozko določene namene. Vse,
kar moramo narediti, je, da uporabo razširimo.

Torej ...

Tako smo razvili sistem upravljanja virov

in sistem upravljanja proizvodnje,

ki sta oba zlahka računalniško vodena,

s čimer dosežemo največjo možno učinkovitost,
ohranjanje in varnost.

Dejstvo namreč je, da človeški um,
pa najsi gre za posameznika

ali pa za skupino ljudi, ne more slediti vsemu,
kar je treba spremljati.

Zato morajo to početi računalniki, ki to lahko počnejo.

Tako smo prišli do naslednje ravni, do distribucije.

Katere trajnostne strategije bi bile smiselne?

Glede na to, da vemo, da je najkrajša povezava

med dvema točkama v obliki ravne črte

in da potrebujemo energijo za zagon prevoznih sredstev,

je učinkoviteje, če so prevozne razdalje čim krajše.

Proizvajati na eni celini in pošiljati izdelke na drugo celino

je smiselno le, če določene
dobrine v ciljnem zemljepisnem območju

ne moremo proizvesti.

Sicer pa je to povsem potratno.

Proizvodnja mora biti lokalna,
da bo distribucija enostavna in hitra

in da bomo pri tem porabili čim manj energije.

Ta pristop bomo poimenovali strategija bližine,

s katero bomo čim bolj zmanjšali

prevozno pot dobrin,

pa najsi gre za surovine ali za končne izdelke.

Seveda bi morda bilo pomembno vedeti,

katere dobrine prevažamo in zakaj.

To pa sodi v kategorijo povpraševanja.

Pri povpraševanju gre preprosto za to,
kaj ljudje potrebujejo,

da bi bili zdravi in da bi bila
kakovost njihovega življenja visoka.

Materialne človeške potrebe se raztezajo

od osnovnih življenjskih potreb,

kot so hrana, čista voda in zavetje,

do družbenih in rekreacijskih dobrin,
s pomočjo katerih se sproščamo

in ki nam omogočajo osebni užitek in uživanje v družbi.

To so pomembni dejavniki za
človekovo zdravje in zdravje družbe.

Tako bi preprosto naredili še en popis.

Ljudje bi opisali svoje potrebe,
ocenilo bi se povpraševanje,

proizvodnja pa bi temelila na tem povpraševanju.

Ker bi seveda povpraševanje po dobrinah nihalo

in se spreminjalo od pokrajine do pokrajine,

bi potrebovali sistem spremljanja
povpraševanja in distribucije,

da ne bi prišlo do pretirane ponudbe ali do pomanjkanja.

Seveda ne gre za nič novega,

gre za nekaj, kar že danes
uporabljajo vse večje trgovske verige,

ki spremljajo svoje zaloge.

Razlika je v tem, da bi to počeli na svetovni ravni.

Samo trenutek! Povpraševanja
vendar ne moremo razumeti,

če ne opredelimo dejanske rabe dobrine.

Ali je logično, ali je trajnostno, če ima vsak smrtnik

po en kos vsega? Ne glede na to, kako to uporablja?

Ne. To bi bilo potratno in neučinkovito.

Če recimo nekdo potrebuje neko dobrino,

pa jo potrebuje le 45 minut dnevno,

bi bilo učinkoviteje,

če bi bila dobrina na razpolago njemu in drugim

takrat, ko jo potrebuje.

Številni namreč pozabljajo, da si ne želijo dobrine,

temveč to, kar jim dobrina daje.

Ko spoznamo, da je dobrina

pomembna zgolj zaradi svoje uporabnosti,

spredvidimo 'zunanjo omejitev',

ki bi ji v sodobnem jeziku lahko rekli 'lastnina'.

Ta je v svojem bistvu in gospodarsko gledano

nadvse potratna in okoljsko nelogična.

Zato moramo izdelati
strategijo z imenom strateški dostop.

Na njem pa bi temeljil

sistem upravljanja povpraševanja in distribucije.

Ta bi poskrbel, da bi bilo pokrito povpraševanje

prebivalcev in njihovih potreb

po dostopu do tega, kar potrebujejo, ko to potrebujejo.

Tako bi bilo smiselno vzpostaviti

centralizirane in pokrajinske centre,

kjer bi lahko fizično dvignili potrebovano dobrino.

Ti bi bili v glavnem v neposredni bližini prebivalstva.

Ko bi kaj potrebovali, bi prišli, to vzeli,

uporabljali po potrebi, potem pa to vrnili.

Nekako tako kot delujejo knjižnice.

Takšni centri bi lahko bili znotraj skupnosti,

tako kot danes velja za krajevne trgovine,

poleg teh pa bi obstajali še specializirani centri

na območjih, kjer se uporabljajo določene dobrine.

Na ta način bi prihranili energijo pri prevozu.

Ko bi sistem sledenja povpraševanja deloval,

bi ga povezali s sistemom upravljanja proizvodnje

in bi ga seveda vključili v sistem upravljanja virov.

Tako bi vzpostavili skupni svetovni stroj

za gospodarsko upravljanje,
ki bi ga nenehno posodabljali.

Ta bi skrbel za našo trajnostno naravnanost,

in sicer bi zavaroval celostnost naših omejenih virov,

poskrbel, da dejansko ustvarjamo

le najboljše strateške dobrine

in da distribucija poteka

pametno in učinkovito.

Na podlagi takšnega na ohranjanju temelječega pristopa,

ki mu mnogi intuitivno nasprotujejo,

na podlagi takšnega logičnega empiričnega procesa

ohranjanja in učinkovitosti,

s pomočjo katerega lahko opredelimo
resnično trajnostnost za človeka in za planet,

bi nastalo nekaj, česar v
človeški zgodovini še nismo doživeli:

dostopno izobilje.

Izobilje, ki ne bi bilo dostopno le
določenemu odstotku svetovnega prebivalstva,

temveč vsej civilizaciji.

Gospodarski model, ki smo ga tako ustvarili,

odgovorni in sistemski pristop

k upravljanju vseh zemeljskih virov,

skupaj s procesi,

s katerimi bi skrbeli za celotno človeštvo

na najučinkovitejši in najbolj trajnostni način,

bi lahko poimenovali

NA VIRIH TEMELJEČE GOSPODARSTVO.

Gre za zamisel, ki jo je v sedemdesetih letih opredelil

inženir gradbeništva Jacque Fresco.

Fresco je že takrat spoznal, da bo družba

zaradi svoje netrajnostnosti slej ko prej trčila ob zid.

Vedel je, da se bomo na en ali drug način

uničili, če ne bomo ničesar spremenili.

Ali bi lahko vse, kar opisujete,

zgradili z znanjem, ki ga imamo danes, Jacque?

Ali samo ugibate o tem na podlagi tega, kar vemo.

Ne, vse to lahko zgradimo z znanjem, ki ga imamo danes.

Da bi spremenili površje zemlje, bi potrebovali 10 let.

V tem času bi na svetu zgradili drugi raj na zemlji.

Izbira je vaša.

Lahko se gremo kretenizem oboroževalne tekme,

razvijamo nova orožja,

skušamo probleme reševati po politični poti

ter izvolimo to ali ono politično stranko,

pri čemer se politika koplje v korupciji.

Še enkrat bom povedal:

komunizem, socializem, fašizem, demokrati, liberalci, ...

Pa kaj potem - nas zanimajo ljudje.

Sporočilo za organizacije, ki verjamejo v boljše življenje:

ni težav, ki bi bile izključno črnske ali židovske,

težav, ki bi pestile samo Poljake ali Grke,

ni izključno ženskega vprašanja
- vse to so človeški problemi!

Nikogar se ne bojim, za nikogar ne delam,

nihče me ne more odpustiti.

Nimam šefa.

Pa se bojim živeti v družbi, ki jo imamo danes.

S takšno nesposobnostjo naše
družbe ne moremo vzdrževati.

Sistem podjetništva je bil nekaj odličnega -

pred 35 leti. Takrat se je njegova uporabnost iztekla.

Spremeniti moramo način razmišljanja ali pa bo po nas.

Naša družba se bo spremenila v grozljivke prihodnosti.

Vse, kar ni delovalo,

skupaj s politiko,

bi postalo del te grozljivke.

Veliko ljudi uporablja izraz hladna znanost,

ker je znanost analitična,

pa niti ne vedo, kaj analitična pomeni.

Znanost je čim boljše približevanje

načinu delovanja sveta.

Zato govori resnico. Znanost je to, kar je.

Znanstveniki se ne trudijo razumeti z ljudmi.

Ljudjem povedo, kaj so dognali.

Vsako stvar postavijo pod vprašaj.

Če se pojavi znanstvenik, ki je s poskusom dokazal,

da imajo določene snovi določene prednosti,

morajo biti drugi znanstveniki zmožni ponoviti poskus

in priti do enakih rezultatov.

Če ima znanstvenik občutek, da lahko letalsko krilo,

na podlagi matematičnega znanja in izračunov,

vzdrži določeno težo,

bodo na krilo še vedno naložili vreče peska,

da bi videli, ali se bo zlomilo ali ne. Tako bodo potrdili,

ali so bili izračuni pravilni ali pa se je zmotil.

Rad imam ta sistem, ker je nepristranski,

ker je osvobojen prepričanja,
da lahko matematika reši vse težave.

Tudi matematiko je treba postaviti na preizkušnjo.

Prepričan sem, da bi morali na preizkus postaviti

vse sisteme, ki se jih da preizkusiti,

in da bi morali vse odločitve
sprejemali na podlagi raziskav.

Na virih temelječe gospodarstvo

z znanstveno metodo naslavlja družbena vprašanja.

Gre za pristop, ki ga v današnjem svetu ni.

Družba je tehnično odkritje.

Najučinkovitejše metode
optimalnega človekovega zdravja,

proizvodnje, distribucije,
mestne infrastrukture in podobnega

razvijata znanost in tehnologija

in ne politika ali denarno gospodarstvo.

Znanost deluje sistematično, tako kot recimo letalo.

Ne zgradimo ga po republikanski ali
liberalni metodi. Letalo je letalo.

Tako naravo uporabljamo

za nenehno fizično primerjavo,
s katero dokazujemo znanost.

Znanost je določen sistem,

ki še nastaja in se oblikuje
na podlagi našega razumevanja.

Prav nič je ne briga,

kaj si nekdo misli in v kaj je nekdo prepričan.

Znanost ponuja možnost,

da se učimo in se uskladimo

z naravnimi zakoni in se
začnemo temu primerno obnašati,

s čimer nedvomno vzpostavimo zdravje in trajnostnost,

ali pa da brez uspeha plavamo proti toku.

Vseeno je, kako močno ste prepričani,

da lahko hodite po steni poleg vas.

Zakon težnosti vam tega ne bo dopustil.

Če ne boste jedli, boste umrli.

Če otrok ni deležen dotika, bo umrl.

Morda zveni kruto, a narava je diktatura.

Lahko ji prisluhnemo in živimo z njo v sožitju

ali pa nas bodo doletele neizogibne posledice.

Na virih temelječe gospodarstvo ni torej nič drugega

kot nabor dokazanih dognanj, ki podpirajo življenje,

znotraj katerega odločitve temeljijo

na optimalizirani človeški in okoljski trajnostnosti.

Upošteva pa tudi empirični temelj življenja,

ki je v obliki potrebe skupen vsem ljudem

ne glede na njihovo politično ali versko prepričanje.

Gre za pristop brez trohice kulturnega relativizma.

Mnenje je nepomembno.

Človeške potrebe so človeške potrebe.

Dostop do življenjskih potrebščin,

kot so čisti zrak, hranljiva hrana in čista voda,

skupaj s pozitivno pogojevalnim, stabilnim,

spodbujevalnim in nenasilnim okoljem sta nujna

za naše duševno in telesno zdravje,

za našo evolucijsko pripravljenost

in potemtakem tudi za preživetje naše vrste.

Na virih temelječe gospodarstvo

bi torej temeljilo na razpoložljivih virih.

Preprosto namreč ne morete na
neki otok stlačiti ogromno ljudi,

ne morete zgraditi mesta za 50.000 prebivalcev,

če ne zagotovite dostopa do življenjskih potrebščin.

Ko torej govorim o celostnem sistemskem pristopu,

govorim o tem, kako je najprej
treba popisati zaloge nekega območja,

določiti, kaj to območje lahko ponudi -

pri tem se ne omejujem le na arhitekturni pristop

ali le na oblikovalski pristop,

saj mora načrt temeljiti na vseh potrebah

za izboljšanje človeškega življenja.

To imam torej v mislih,
ko govorim o celostnem razmišljanju.

Hrana, obleka, zavetje, toplina, ljubezen

so nujnost.

Brez njih so ljudje

manj človeški, slabše delujejo.

Kot je že bilo rečeno, je na virih temelječe gospodarstvo

s svojim sistemskih pristopom k pridobivanju,
proizvodnji in distribuciji

osnovano na naboru pravih
gospodarskih mehanizmov ali strategij,

ki zagotavljajo učinkovitost in trajnostnost

vsakega področja gospodarstva.

Če torej nadaljujemo z našim razmišljanjem,

kaj je naslednje na vrsti?

Kje se vse to udejanji?

V mestih.

Sodobno civilizacijo zaznamuje pojav mest.

Njihova naloga je, da omogočijo
učinkovit dostop do življenjskih potrebščin,

da ponudijo boljšo družbeno
podporo in interakcijo znotraj skupnosti.

Kako torej napraviti načrt idealnega mesta?

Kakšne oblike na bo?

Kvadratne?Trapezoidne?

Glede na to, da se bomo po njem gibali,

bi bilo smiselno, da je vse na enaki razdalji -

zatorej krog.

Kaj naj bo v mestu?

Seveda potrebujemo stanovanjski del,
del, kjer proizvajamo dobrine,

del, kjer proizvajamo energijo in kmetijski del.

Obenem moramo ljudi spodbujati,
zato potrebujemo kulturo,

naravo, rekreacijo in izobraževanje.

Imejmo torej tudi prijeten park na prostem,

prostor za zabavo in dogodke,
kulturne prireditve in druženje

in prostor za izobraževalne in raziskovalne dejavnosti.

Glede na to, da delujemo znotraj kroga,

zveni razumno, če vse te funkcije razporedimo v pasove,

upoštevaje obseg zemljišča,
potrebnega za udejanjanje vsakega cilja,

seveda ob zagotavljanju enostavnega dostopa.

Odlično.

Zdaj pa k podrobnostim.

Najprej si poglejmo jedrno infrastrukturo,

drobovje mestnega organizma.

To so napeljave za vodo, dobrine,

odpadke in energijo.

Danes imamo po mestih napeljano vodo in kanalizacijo,

v prihodnje pa bi koncept napeljav

razširili tudi na dobavo in recikliranje odpadkov.

Pozabite na poštarje in smetarje.

Vse bo vgrajeno. Morda bi lahko uporabili

avtomatizirane pnevmatske cevi in podobne tehnologije.

Podobno velja za prevoz.

Tega moramo integrirati in
strateško načrtovati, da bi zmanjšali

ali celo odpravili potrebo po potratnih,
neodvisnih avtomobilih.

Električni tramvaji, tekoči trakovi,
električni prevozni sistem in

vlaki na magnetni blazini bi nas lahko popeljali

kamorkoli po mestu, celo navzgor ali navzdol,

mesto pa bi povezovali tudi z drugimi mesti.

Če bi slučajno potrebovali avto,

bi z njim iz varnostnih razlogov upravljal satelit.

Takšna avtomatizirana tehnologija
je na voljo že v tem trenutku.

Vsako leto umre v avtomobilskih
nesrečah približno 1,2 milijona ljudi.

Približno 50 milijonov se jih poškoduje.

To je absurdno in povsem nepotrebno.

Če bi bila mesta učinkovito načrtovana in avtomatizirana,
če bi bili avtomobili avtomatizirani,

nesreč s smrtnim izzidom praktično ne bi bilo več.

Kmetijstvo.

Zaradi nenačrtne uporabe
industrijskih metod za zniževanje stroškov,

začenši s pesticidi in s pretirano uporabo gnojil,

nam je uspelo uničiti

precej ornih zemljišč na planetu.

Da o tem, kako smo se s tem zastrupili, niti ne govorimo.

Danes pri praktično vseh ljudeh, vključno z dojenčki,

najdemo industrijske in kmetijske kemične strupene snovi.

Na srečo imamo alternativo:

hidroponiko in aeroponiko,
pri katerih ne potrebujemo prsti,

občutno pa tudi znižamo, tudi do 75 %,

potrebe po hranilih in vodi.

Tako lahko že danes ekološko
pridelujemo hrano v industrijskem obsegu

na zaprtih vertikalnih kmetijah.

Recimo s 50 nadstropji po pol hektarja.

S takšno pridelavo bi praktično odpravili potrebo

po pesticidih in po ogljikovodikih.

V tem je prihodnost industrijske pridelave hrane.

Je učinkovita, čista, ponuja izobilje.

Del kmetijskega pasu mesta

bi predstavljali takšni napredni sistemi,

ki bi pridelali hrano, potrebno za mestno prebivalstvo.

Nobene potrebe ne bi bilo,
da bi hrano pripeljali od drugod.

Tako bi prihranili čas in energijo, odpadkov bi bilo manj.

Ko smo že pri energiji ...

Energetski pas bi deloval na
podlagi sistemskega pristopa

k pridobivanju energije iz
obnovljivih virov energije, ki so v izobilju:

še posebej iz vetra, sonca,
geotermalne energije, toplotnih razlik

ter iz vode, tj. energije
plimovanja in valovanja, če je ta v bližini.

Da ne bi prihajalo do prekinitev in da bi si zagotovili

pozitivni neto energetski donos, moramo poskrbeti,

da bi bi bili vsi viri energije povezani v skupni sistem

in da bi drug drugega po potrebi oskrbovali z energijo,

viške energije pa bi shranjevali

v velikih super kondenzatorjih pod zemljo.

Tako ne bi šlo nič v nič.

Tako ne bi le mesto poskrbelo za lastno energijo,

tudi posamezne zgradbe bi neodvisno proizvajale energijo

s pomočjo fotovoltaičnih barv,

pretvornikov strukturnega pritiska, termočlenskega učinka

in drugih obstoječih, a premalo uporabljenih tehnologij.

Seveda se na tej točki vprašamo,

kako lahko sploh ustvarimo

vso to tehnologijo in dobrine?

Tako smo prišli do proizvodnje.

V industrijskem pasu bi bilo poleg bolnišnic in podobnega

vozlišče tovarniške proizvodnje.

Seveda bi bila vsa proizvodnja lokalna,

uporabljala pa bi surovine, pridobljene s pomočjo

opisanega svetovnega sistema upravljanja virov

na podlagi povpraševanja mestnih prebivalcev.

Kar pa zadeva proizvodni proces,

moramo na tej točki spregovoriti o novem pojavu,

ki se je pojavil pred kratkim

in ki bo spremenil vse.

Gre za mehanizacijo,

za popolno avtomatizacijo dela.

Če pogledamo okrog sebe, lahko vidimo,

da je skorajda vse, kar uporabljamo,

izdelek avtomatske proizvodnje.

Čevlji, obleke, gospodinjski aparati, avto in tako naprej.

Vse so naredili stroji.

Ali torej sploh lahko rečemo,
da takšen tehnološki napredek

ni vplival na družbo?

Seveda ne.

To so sistemi, ki narekujejo nove strukture

in nove potrebe. Zaradi njih je marsikaj zastarelo.

Doživljamo torej eksponencialni razvoj

in uporabo tehnologije.

Avtomatizacije bo zagotovo vse več.

Tehnologij ne moremo preprečiti, ker so smiselne.

Tehnološka avtomatizacija dela tvori samo osnovo

velikanske družbene preobrazbe v človeški zgodovini.

Pred tem smo izumili plug,
in nastopila je kmetijska revolucija,

sledila je industrijska revolucija s strojem na pogon,

informacijska doba, v kateri živimo, ki je nastopila

z iznajdbo napredne elektronike in računalnikov.

Danes pa vidimo, kako se med
naprednimi proizvodnimi metodami

avtomatizacija razvija kar sama od sebe.

Od tega, kar je tradicionalno bila,

ko je skrbela za montažo sestavnih delov v neko obliko,

v napredno metodo ustvarjanja

celotnih izdelkov znotraj enotnega procesa.

Tudi mene, kot vse inženirje, navdušuje biologija.

V njej kipi primerov neverjetnega inženiringa.

Biologija preučuje stvari, ki se razmnožujejo.

To pa je zaenkrat tudi najboljša opredelitev življenja.

Kot inženirja me je vedno privlačila

misel o strojih, ki bi se razmnoževali.

Rep-Rap je tridimenzionalni tiskalnik.

To je tiskalnik, ki ga priključimo na računalnik

in ki namesto dvodimenzionalnih listov z vzorci

iztiska resnične, fizične, tridimenzionalne predmete.

Nič novega sicer,

tridimenzionalni tiskalniki obstajajo približno 30 let.

Kar je pri Rep-Rapu najbolj fascinantno je,
da iztiska večino svojih delov.

Če imate torej enega,

lahko iztiskate drugega in ga podarite prijatelju,

pa še cel kup drugih koristnih stvari lahko iztiskate,

od osnovnih gospodinjskih
pripomočkov in pripomočkov za dom

do cele avtomobilske karoserije.

Z naprednim avtomatskim tridimenzionalnim tiskanjem

lahko preobrazite praktično vsako proizvodno področje,

vključno s stanovanjsko gradnjo.

Modularna gradnja Contour Crafting

je tehnologija

tako imenovanega tridimenzionalnega tiskanja,

s katerim gradimo tridimenzionalne
objekte iz računalniškega modela.

Contour Crafting omogoča,

da stroj v celoti zgradi domovanje

v izmeri 600 kvadratnih metrov v enem dnevu.

Ljudi avtomatska gradnja zanima zato,

ker prinaša številne koristi.

Gradbeništvo je delovno nadvse intenziven sektor.

Čeprav določenemu delu
družbe omogoča delovna mesta,

je to sektor, ki ima svoje težave.

Ni ga bolj nevarnega dela, kot je delo v gradbeništvu.

Nevarnejše je od rudarjenja ali kmetijstva.

To je sektor, v katerem je največ
nezgod pri delu s smrtnim izidom.

Problematični so tudi odpadki.

Pri izgradnji povprečne hiše v
ZDA nastane med 3 in 7 ton odpadkov.

To je ogromno, sploh upoštevaje učinek gradbeništva

in dejstvo, da 40 % vseh materialov na svetu

porabimo prav v gradbeništvu.

Tu se torej porabi veliko energije in virov,

okolje pa tudi utrpi precejšnjo škodo.

Absurdno je, da na današnji stopnji tehnologije

hiše še vedno gradimo z lesom, s kladivi in z žeblji.

Takšno gradnjo bo doletela

enaka usoda kot delavski razred v ZDA.

David Autor s Tehnološkega inštituta Massachusettsa

trdi, da je srednji razred zastarel

in da bo njegovo delo v prihodnje avtomatizirano.

Mehanizacija preprosto proizvede več

in je učinkovitejša in trajnostnejša kot človeško delo

na praktično vseh gospodarskih področjih.

Stroji ne potrebujejo dopusta,
odmora, zavarovanja, pokojnine.

Delajo lahko 24 ur na dan - in to vsak dan.

Človeški izdelki se z njihovimi izdelki

s stališča potenciala in
natančnosti ne morejo niti primerjati.

Nauk zgodbe torej je, da
postaja ponavljajoče se človeško delo

nekaj zastarelega in nepraktičnega.

Tudi brezposelnost, ki smo mu priča,

je v bistvu posledica

večje učinkovitosti tehnologije.

Tržni ekonomisti že leta in leta
pozabljajo na naraščajoči pojav

tehnološke brezposelnosti,

ker so se doslej ponavadi pojavili novi sektorji,

ki so posrkali izrinjene delavce.

Danes je edini preživeli
zaposlitveni sektor storitveni sektor,

ki trenutno zaposluje več kot 80 % ameriške delovne sile.

V drugih industrializiranih državah je slika podobna.

A tudi v tem sektorju se pojavlja

vse več avtomatiziranih prodajnih mest,

avtomatiziranih restavracij in celo trgovin.

Tako da celo ekonomisti priznavajo,

kar so leta in leta zanikali.

Ne le da se zaposlitvena kriza poglablja

zaradi položaja tehnoloških delavcev

kot posledica svetovne gospodarske krize.

Globlja kot je recesija,

hitreje se uvaja mehanizacija.

Pri tem se seveda ne zavedajo,

da s hitro mehanizacijo sicer prihranijo,

a tudi izpodrinejo vse več ljudi.

S tem pa se zmanjša kupna moč prebivalstva.

To pomeni, da korporacije sicer lahko

vse proizvajajo ceneje,

je pa zato vse manj ljudi, ki imajo denar, da bi kaj kupili,

pa naj se stvari še tako zelo pocenijo.

Sklenemo lahko, da se igra 'dela proti plačilu'

počasi izteka.

Če si vzamemo trenutek in razmislimo

o obstoječih delovnih mestih,

ki bi jih lahko v tem trenutku avtomatizirali, ugotovimo,

da bi se od svojega dela zaradi mehanizacije

poslovilo 75 % svetovne delovne sile.

Prav zato v na virih temelječem gospodarstvu

ni denarno-tržnega sistema.

Sploh ni denarja.

Ker ga ne potrebujemo.

Na virih temelječe gospodarstvo

se zaveda, da je mehanizacija učinkovita,

in sprejema, kar ta ponuja.

Ne bori se proti njej, kot to počnemo danes.

Zakaj le? To bi bilo neodgovorno.

Saj si želimo učinkovitosti in trajnostnosti.

Pa se vrnimo k našemu mestnemu sistemu.

V njegovem središču je kupola,

v kateri ni le

izobraževalno središče in prometno vozlišče,

tu je tudi glavni center,

ki upravlja tehnične funkcije v mestu.

Celotno mesto je torej en sam velik avtomatiziran stroj.

V vseh pasovih so senzorji,

ki spremljajo arhitekturni proces:

zbiranje energije, proizvodnjo, distribucijo in podobno.

Ali to pomeni, da bi ljudje morali nadzirati

vse te funkcije v primeru okvare ali podobnega?

Po vsej verjetnosti da.

A njihovo število bi bilo vse manjše,

saj bi se sistem nenehno izboljševal.

V tem trenutku pa bi bili

za opravljanje takšnega dela

potrebni morda 3 % mestnih prebivalcev.

Lahko vam zagotovim naslednje:

Če vzpostavimo gospodarski sistem,

katerega naloga je, da skrbi za nas

in da poskrbi za naše blagostanje,

ne da bi se morali podrejati

zasebnemu diktatorstvu vsak dan,

ne da bi morali hoditi v službo,

ki je tehnično nepotrebna in družbeno nesmiselna,

medtem ko se spopadamo z dolgom, ki ne obstaja,

zato da bi poplačali vse račune,

bodo ljudje prostovoljno odstopili svoj čas,

da bi vzdrževali in izboljševali sistem,

ki tako skrbi zanje.

Ko govorimo o spodbudi,

ljudje ponavadi sklepajo,

da bi ljudje, če ne bi bilo ničesar,

kar bi nas sililo delati za preživetje,

posedali naokrog v brezdelju

in se prelevili v debele, lene packe.

To je bedarija.

Prav sistem dela, kakršnega imamo danes,

poraja lenobo.

Prav nič je ne rešuje.

Spomnimo se, kakšni smo bili kot otroci.

Polni življenja, zanimale so nas nove stvari,

hoteli smo jih razumeti, ustvarjati, raziskovati, ...

Sčasoma pa nas je svet prisilil razmišljati o tem,

kako bi služili denar.

Tako smo se omejili, ko smo gulili šolske klopi

in ko smo študirali na univerzi.

Nekega dne smo tako postali bitje,

ki deluje kot zobnik na kolesu, ki poganja model,

ki vse sadove pošilja 1 % ljudi, ki so na samem vrhu.

Znanstvene študije so pokazale,

da ljudi, ko izumljajo in ustvarjajo,

ne motivira denarna nagrada.

Zanje je nagrada to, da so nekaj ustvarili.

Denar deluje kot spodbuda

za izvajanje ponavljajočih se, enoličnih del,

ki bi jih zlahka, kot smo pokazali, opravljali stroji.

Kar zadeva domiselnost, inovacije,

dejansko uporabo našega upa, pa velja,

da denarne spodbude predstavljajo pravo oviro,

da posežejo v ustvarjalno razmišljanje in ga zmanjšajo.

To morda razloži, zakaj Nikola Tesla, brata Wright

in drugi izumitelji, ki so ogromno prispevali

sodobnemu svetu,

niso nikoli pokazali zanimanja za denarne spodbude.

Dejstvo je, da je denar lažna spodbuda,

ki povzroča 100-krat večje izkrivljanje

kot pa pozitiven prispevek.

Dobro jutro, učenci. Sedite, prosim.

Danes bom najprej šla do vsakega od vas

in vas vprašala, kaj bi radi bili, ko boste odrasli.

Kdo bo prvi?

Prav. Sarah, kaj bi bila?

Ko bom velika, bom delala v McDonald'su,
tako kot moja mama!

Boš nadaljevala družinsko tradicijo, kaj?

Kaj pa ti, Linda?

Ko bom velika,

bom pocestnica v New Yorku!

Dama s stilom, kaj?

Zelo ambiciozno.

Kaj pa ti, Tommy?

Ko bom odrasel,

bom bogat poslovnež, del elite,

delal bom na Wall Streetu in mastno služil,

ko bodo propadale tuje ekonomije.

Kako podjetno ...

Kako lepo, da imate tako zelo različne kulturne interese!

[Žrtve kulture]

Kot rečeno, na virih temelječe gospodarstvo

z znanstveno metodo naslavlja družbena vprašanja,

ne zgolj tehnično učinkovitost.

Zanima ga tudi neposredna dobrobit

človeka in družbe, pa tudi vse, kar to zajema.

Čemu le koristi družbeni sistem,

če ne osrečuje in če ne omogoča mirnega sobivanja?

Zato je pomembno poudariti,

da bi se z odpravo denarnega sistema

in z zagotovitvijo življenjskih potrebščin

na svetu skorajda nemudoma

zmanjšala stopnja kriminala za približno 95 %,

saj ne bi imeli česa krasti, poneverjati, koga preslepariti.

95 % zapornikov je končalo v zaporu

zaradi kaznivih dejanj, vezanih na denar,
ali zaradi zlorabe mamil.

Zloraba mamil pa ni zločin, je motnja.

Kaj pa tistih preostalih 5 %?

Tistih zares nasilnih storilcev?

Tistih, za katere imamo občutek,

da so nasilni samo zato, da bi lahko bili nasilni.

Ali so že po naravi zlobni?

Osebno mislim, da je čista izguba časa

izražati moralne sodbe

o nasilnosti ljudi,

ker nam to prav nič ne pomaga

razumeti, kakšni so razlogi za nasilnost

in kako bi lahko nasilno vedenje preprečili.

Včasih me vprašajo, ali verjamem,
da je treba zločincem 'odpustiti'.

Na to odgovarjam:

V odpuščanje verjamem toliko,

kot verjamem v obsojanje.

Le če bomo skupaj, kot družba,

nasilnost obravnavali

kot težavo v javnem zdravju in v preventivni medicini,

če ne bomo nanjo gledali kot na moralno zlobo,

šele ko bomo spremenili svoj odnos,

svoje domneve in vrednote,

bomo uspešno zmanjšali

stopnjo nasilja. Takrat nasilja ne bomo več spodbujali,

kot to počnemo zdaj.

Bolj kot hočemo pravico, bolj smo prizadeti,

zakaj pravice ni.

Imamo, kar imamo. To je to.

Če ljudi vzgajamo kot rasistične fanatike,

če odrastejo v okolju, ki takšne ideje zagovarja,

zakaj jih krivimo, da so, kar so?

So le žrtve subkulture.

Zato jim moramo pomagati.

Stvar je v tem, da moramo spremeniti okolje,

ki povzroča takšno odklonsko vedenje.

V tem je problem.

Ni odgovor v tem, da ljudi zapremo v keho.

Sodniki, odvetniki, 'svobodno odločanje'

in podobni koncepti so nevarni prav zato,

ker nam strežejo s takšnimi dezinformacijami.

To je 'slab' človek … Ta oseba je 'serijski morilec' ...

Serijski morilec postaneš.

Tako kot vojaki postanejo serijski morilci z mitraljezom.

Postanejo stroji za ubijanje,

čeprav v njih nihče ne vidi morilcev,

ker je to vendar 'naravno'.

Zato pa krivimo ljudi.

In rečemo: Nazist je bil, Žide je mučil.

Ni res, vzgojili so ga, da muči Žide.

Kdor sprejme dejstvo,

da se ljudje sami odločajo,

da imajo svobodo odločanja -

pri čemer svoboda pomeni, da nanje nihče ni vplival ...

Tega preprosto ne morem razumeti.

Pri vseh naših odločitvah na nas vse

vplivajo kultura, v kateri živimo, starši,

prevladujoče vrednote.

Smo torej pod vplivom,
zato se ne moremo 'svobodno' odločati.

Katera je največja država na svetu?
Pravi odgovor se glasi:

Nisem si še ogledal vsega sveta in ne vem

dovolj o drugih kulturah, da bi odgovoril na to vprašanje.

Še nikogar nisem srečal, ki bi tako govoril.

Ponavadi izstrelijo: Dobre stare ZDA!

Največja država na svetu!

Ničesar niso preučili … Ste bili v Indiji? - Ne.

Ste že bili v Britaniji? - Ne.

Kaj pa v Franciji? - Ne.

Na podlagi česa torej sklepate?

Na to pa ne znajo odgovoriti. In se razjezijo.

Ti dam eno! Kdo pa si ti,

da mi boš rekel, kaj naj mislim?

Ne pozabite: Opravka imate z odklonskimi ljudmi.

Saj ne vedo, kaj odgovarjajo.

So le žrtve kulture, to pa pomeni,

da je nanje vplivala kultura, v kateri živijo.

[Četrti del: Vstaja]

Ko razmišljamo o na virih temelječem gospodarstvu,

pogosto naletimo na različne argumente.

[EH!] (prekinjen)

[Eh! Ja, kaj še!]

[Čakaj malo!]

[To pa poznam. Temu se reče marksizem, kolega.]

[Stalin je pobil 800 milijard ljudi zaradi podobnih idej ...]

[Moj oče je umrl v gulagu!]

[Komunist! Fašist!]

[Če ti tu ni všeč, pa pojdi drugam!]

Prosim, pomirite se ...

[Smrt novemu svetovnemu redu!]

Občinstvo je postajalo vse bolj nerazsodno.

Voditelj, povsem v šoku in zmeden,

je nenadoma doživel srčni napad.

Tako je smrt storil komunistično propagandni film.

[napaka v sistemu]

[Obnavljam. - Obnovljen.]

Takšne in podobne stvari sem že rekel

v skupinah ljudi, ki razmišljajo,

v skupinah, kot je Rimski klub in podobno,

pa so rekli: Marksist!

Kaj? Marksist? Od kod pa je zdaj to prišlo?

Preprosto oklepajo se svoje svete podobe,

to je njihov sveti gral.

Pa tako preprosto je vse skupaj.

Sprašujejo me, ali sem socialist ali komunist ali kapitalist.

Nič od naštetega, odgovorim. Zakaj mislite,

da obstajajo le naštete možnosti?

Takšne politične konstrukte

so ustvarili pisci, ki so sklepali,

da živimo na planetu, kjer so viri neomejeni.

Nobena od teh političnih filozofij niti pomisli ne

na to, da bi morda lahko obstajalo kakšno pomanjkanje.

Komunizem, socializem, podjetništvo, fašizem

so del družbene evolucije.

Ne moremo z enim samim korakom

stopiti iz ene kulture v drugo,

potrebujemo vmesne postaje.

Najprej moramo zagotoviti osnovo za življenje,

to pa najlaže opredelimo,

saj je treba izpolniti vse pogoje,

da lahko spet vdihnemo.

Potrebujemo torej zrak, da dihamo,

vodo, varnost,

dostop do izobraževanja,

vse, kar si delimo in uporabljamo,

brez česar življenje, ne glede
na kulturo, ne more preživeti.

Vrniti se moramo k osnovi za življenje,

ta pa nima nobene zveze z nobenim izmom.

Gre za analizo vrednosti življenja.

[Nespodobno]

Zgodovinsko dejstvo je,

da prevladujoča intelektualna kultura

določene družbe odraža

interese vladujoče družbene skupine.

V sužnjelastniški družbi

so prepričanja o ljudeh in o človekovih pravicah

odražala potrebe sužnjelastnikov.

V družbi, ki temelji

na moči posameznikov, ki nadzorujejo in imajo dobiček

na podlagi življenja in dela milijonov ljudi,

prevladujoča intelektualna kultura

odraža potrebe vladujoče skupine.

Če torej pogledamo okoli sebe, ugotovimo,

da zamisli, ki prevevajo in psihologijo

in sociologijo in zgodovino

in politično ekonomijo in politične vede,

v bistvu odražajo določene interese elite.

Akademiki, ki preveč dvomijo,

so odrinjeni na stran

ali so oklicani za 'radikalce'.

Prevladujoče vrednote neke kulture

vselej podpirajo in ohranjajo to,

kar določena kultura nagrajuje.

Ko gre za družbo, v kateri se uspeh in položaj

merita glede na materialno bogastvo

- in ne glede na doprinos družbi -

zlahka ugotovimo, zakaj je svet, kakršen je.

Opravka imamo z motnjo sistema vrednot,

saj je ta povsem ločen od narave,

saj sta v njem prednostno mesto

človekovega in družbenega zdravja zasedla

pojma umetnega bogastva in neomejene rasti.

Ta motnja je kot nekakšen virus

pronicala v vse vidike vladanja,

v sredstva javnega obveščanja,
v zabavo in celo v akademski svet.

V strukturo so seveda vgrajeni

varnostni mehanizmi,

ki preprečujejo kakršenkoli neželeni poseg.

Privrženci denarno-tržne religije,

samooklicani varuhi statusa quo,

neutrudno iščejo načine,
kako bi se izognili kakršnikoli misli,

ki bi motila njihova prepričanja.

Najpogosteje to počnejo s pomočjo
njim samoumevnih dualističnih delitev.

Če nisi republikanec, si pa demokrat.

Če nisi kristjan, si zagotovo satanist.

Če čutiš, da lahko družbo izboljšamo,

do točke, ko bi ta - kaj pa vem? -

poskrbela za vse,

potem si pa utopist.

Najbolj zahrbtna pa je naslednja trditev:

če ne podpiraš prostega trga,

potem nasprotuješ svobodi.

Pa jaz verjamem v svobodo!

Kadarkoli nekdo izusti besedo svoboda

ali pa besedno zvezo vladno vmešavanje,

v šifrah sporoča:

preprečevanje maksimiranja pretopitve denarja

v še več denarja za zasebne lastnike denarja.

To je to. Pa naj vam rečejo karkoli, na primer:

Ljudje potrebujejo dobrine.

Borimo se za svobodo, proti tiraniji.

Vsakokrat, ko to vidite, uporabite ta šifrant,

in ugotovili boste,

da še v vsakem primeru zadene.

Temu bi morda lahko rekli skladnja.

Prevladujoča skladnja razumevanja in vrednot.

Ta prevladuje bolj, kot si celo oni priznajo.

Tako da bodo morda rekli: 'Sploh nisem tako mislil!'

Pa čeprav so mislili natanko tako.

Tako kot govorimo slovnično pravilno

in se držimo slovničnih pravil,

ne da bi točno vedeli, katera pravila so to.

Tako da vse to temelji na skladnji prevladujočih vrednot.

Kadarkoli torej izustijo nekaj takšnega kot

vmešavanje vlade, pomanjkanje svobode, svoboda,

napredek ali razvoj, lahko to dešifrirate,

in vidite, da je to to.

Kadarkoli slišite besedo svoboda,

se ta pojavlja v isti povedi

kot nekaj, čemur pravijo demokracija.

Naravnost neverjetno je, koliko ljudi je prepričanih,

da imajo dejanski vpliv na to,

kar vlada počne,

in kako pozabljajo, da je v sami naravi našega sistema,

da je vse na prodaj.

Edini glas, ki šteje, je glas denarja,

pa naj se aktivisti repenčijo

o etiki in odgovornosti, kolikor hočejo.

V tržnem sistemu je še vsak politik, vsak zakon

in posledično vsaka vlada na prodaj.

Tudi danes, po tem, ko smo leta 2007

za reševanje bank namenili 20 bilijonov dolarjev,

vsoto, s katero bi lahko dodobra spremenili

svetovno energetsko infrastrukturo

in jo preusmerili na povsem obnovljive vire,

vsoto, ki smo jo raje namenili nizu institucij,

ki ne naredijo absolutno nič, da bi pomagale družbi,

nizu institucij, ki bi jih že jutri

zlahka in brez posledic odpravili,

ljudje še vedno slepo verjamejo,

da politiki in politika skrbijo za dobro ljudi.

Dejstvo pa je, da je politika posel

in da ni nič kaj drugačna od
drugih poslov v tržnem sistemu,

zato svojim interesom daje prednost pred vsem ostalim.

Pošteno povedano, ne verjamem v politično delovanje.

Mislim, da se sistem krči in širi tako, kot sam hoče.

Prilagaja se na spremembe.

Gibanje za državljanske pravice pač

od tistih, ki imajo v lasti državo,
zahteva nekakšne prilagoditve.

Jasno jim je, kaj jim je v interesu.

Ko vidijo, da je določena količina svobode dobra,

ker ljudem daje utvaro, da so svobodni,
ljudem omogočijo, da volijo,

da si potem lahko domišljajo,
da imajo neko nepomembno izbiro.

Nepomembno pa zato, ker hodimo
na volišča kot sužnji, da rečemo:

Volil sem. Kako daleč bo šla politična razprava,

je določeno, preden se razprava sploh začne.

Vsi ostali so porinjeni na rob in predstavljeni

kot komunisti ali kot nelojalne osebe,

kot tisti, ki so malo čez les.

Danes te pa odpravijo, češ,
da ti grejo po glavi same zarote.

Kot da je to bogokletna misel,
ki ti ne bi smela pasti na pamet.

Mogotci da bi se dobili in pripravili načrt?!

Tega pa ne! Nor si! Povsod vidiš zaroto!

V obrambo svojega sistema

nenehno uporabljajo naslednja mehanizma.

Ponavljajo, da je sistem privedel

do materialnega napredka, ki smo mu priča na svetu.

Pa ni.

Glavna vzroka

tako imenovane blaginje

in rasti prebivalstva sta:

eksponencialni razvoj proizvodne tehnologije -

ergo domiselnost znanosti -

in odkritje bogate energije ogljikovodika,

na kateri temelji naš celotni
družbeno-gospodarski sistem.

Sistem prostega trga, kapitalistični ali

denarno-tržni sistem, kakorkoli ga pač imenujemo,

ni naredil nič drugega kot to, da mu je uspelo uloviti ta val

in ga jezditi z izkrivljenim
sistemom spodbud in nenačrtno metodo

neenakopravnega izkoriščanja
in distribuiranja sadov tega.

Druga stvar, ki jo uporabljajo v bran,
pa so agresivni družbeni predsodki,

ki so jih ustvarjali skozi leta in leta propagande,

ki v drugih družbenih sistemih vidijo

pot, ki vodi do tiranije,

pri čemer radi navržejo imena, kot so Stalin, Mao in Hitler,

in število ljudi, ki so jih pobili.

Vseeno je, kako oblastniški so ti možakarji bili

in kakšne družbene pristope so zagovarjali.

Če se že gremo igrico smrti,

če že govorimo o sistematičnem vsakodnevnem

množičnem pobijanju človeških bitij,

potem se nič ne more primerjati s tem, kar imamo danes.

V več kot zadnjih sto letih se lakota ni pojavila,

ker bi primanjkovalo hrane.

Povzročila jo je relativna revščina.

Gospodarski viri so bili tako neenako razporejeni,

da revni preprosto niso imeli dovolj denarja

za nakup hrane, ki bi jo lahko dobili,

če bi jo lahko plačali.

To je primer strukturnega nasilja.

Naslednji primer: v Afriki in v drugih predelih sveta

(osredotočil se bom na Afriko)

na desetine milijonov ljudi umira zaradi aidsa.

Zakaj umirajo?

Ne zato, ker ne bi znali aidsa pozdraviti.

V bogatih državah živijo milijoni ljudi,

ki prav dobro živijo,

ker imajo zdravila, s katerimi jih zdravijo.

Tisti, ki v Afriki umirajo zaradi aidsa,

ne umirajo, ker imajo virus HIV,

temveč zato, ker nimajo denarja,

s katerim bi plačali zdravila, ki bi jih obdržala pri življenju.

Že Gandhi je to uvidel. Dejal je:

Najbolj smrtonosna oblika nasilja je revščina.

Čista resnica.

Revščina ubija neprimerno več ljudi,
kot so jih pokončale vojne,

kot so jih v vsej človeški zgodovini pobili morilci,

zaradi revščine jih umre več od tistih,
ki so umrli od lastne roke.

Ne le, da strukturno nasilje pobije več ljudi

kot vse oblike vedenjskega nasilja skupaj,

strukturno nasilje je tudi

glavni vzrok vedenjskega nasilja.

[Začetek konca]

Nafta je vsepovsod navzoč

temelj trdnjave človeške civilizacije.

Za vsako kalorije hrane,
ki jo pojemo v industrijskih državah,

porabimo 10 kalorij ogljikovodika,
nafte ali zemeljskega plina.

Gnojila so izdelana iz zemeljskega plina.

Pesticidi so izdelani iz nafte.

Stroje na naftni pogon
uporabljamo za sajenje, oranje, namakanje,

spravilo pridelka, prevoz, embalažo. Hrano ovijemo

v plastiko - ta je iz nafte. Vsa plastika je iz nafte.

V vsaki pnevmatiki je 26 litrov nafte.

Nafta je povsod. Vseprisotna je.

Samo zaradi nafte je v tem trenutku na tem svetu

skoraj 7 milijard ljudi.

Zaradi odkritja poceni in lahko dostopne energije,

ki je, mimogrede, ekvivalentna energiji

milijard sužnjev, ki bi delali noč in dan,

se je v zadnjem stoletju svet tako močno spremenil,

svetovno prebivalstvo pa se je podeseterilo.

Do leta 2050 bo ponudba nafte zadoščala

le za polovico svetovnega prebivalstva,

če bo naš življenjski slog ostal nespremenjen.

Prilagoditev bo zahtevala ogromne spremembe.

Na sodček novo odkrite nafte
danes porabimo šest sodčkov.

Pred petimi leti smo jih na vsak najdeni sodček

porabili štiri.

Naslednje leto bomo na en novo odkriti sodček

porabili osem sodčkov nafte.

Muči me,

da se ne vlade ne vodilna podjetja po svetu

niti malo ne trudijo, da bi karkoli spremenile.

Saj obstajajo neki kvazi
poskusi izgradnje vetrnih elektrarn,

pa nekakšno igračkanje s plimo,

trudimo se, da bi bili avtomobili učinkovitejši,

nič pa ne kaže, da bi se nam bližala

kakšna revolucija, vsi popravki so zanemarljivi,

kar je naravnost zastrašujoče.

Obenem pa vlade, ki delajo po navodilih ekonomistov,

ne razumejo, kaj jim poskušamo dopovedati,

in se trudijo spodbujati potrošnjo,
da bi se vrnila nekdanja blaginja

v upanju, da lahko ponovno oživijo dobre stare čase.

Tako tiskajo še več denarja brez kakršnegakoli jamstva.

Če torej gospodarstvo okreva

in se vrnejo časi opevane rasti,

bo vsega kmalu konec.

V nekaj mesecih, ne letih,

bomo trčili ob ponudbo,

sledil bo cenovni šok,

in nastopila bo še globlja recesija.

Pred nami je niz začaranih krogov.

Gospodarska rast gre gor, cene se spustijo z verige,

potem se pa vse zapre. Zdaj smo na tej točki.

Potem začne spet vse okrevati,

le da ne moremo več proizvajati poceni energije.

Dosegli smo vrh proizvodnje
nafte in zdaj gremo po bregu navzdol.

Ni šans, da bi iz tal izčrpali več ali da bi črpali hitreje.

To pomeni, da se bodo stvari
začele zapirati, cena nafte bo padla

(tako kot je na začetku 2009), potem bo prišlo do 'oživitve'

in cena nafte se bo spet začela dvigovati.

Pred kratkim se je vrtela okrog 80 USD na sodček,

pa še pri tej ceni, pri zgolj 80 USD na sodček,

si jo ljudje po finančnem in gospodarskem kolapsu

le težko privoščijo.

V tem trenutku proizvedemo
približno 86 milijonov sodčkov dnevno.

V naslednjih 10 letih bomo morali najti

zamenjavo za približno 14 milijonov sodčkov dnevno.

Na obzorju ni ničesar, kar bi se
približalo enemu samemu odstotku

takšnega povpraševanja.

Če ne bomo česa storili preklemano hitro,

bo nastopilo hudo pomanjkanje energije.

Velika napaka je bila, da pred približno 10 leti

nismo spoznali, da moramo stopiti skupaj

in družno razviti

trajnostne oblike energije.

Naši vnuki ne bodo mogli verjeti svojim očem,

ko bodo to videli.

Ljudje, pa saj ste imeli omejeno dobrino, bodo rekli.

Kako ste lahko celo gospodarstvo zgradili na nečem,

za kar ste vedeli, da bo pošlo?

Prvič v človeški zgodovini

smo skorajda izčrpali osnovni vir,

ki je osrednjega pomena za naše preživetje.

Glavna poanta pa je,

da bo naš gospodarski sistem tudi zdaj,

ko začenja primanjkovati nafte, še naprej slepo vsiljeval

svoj rakavi model rasti.

Tako da bodo ljudje lahko kupovali
še več avtomobilov na naftni pogon,

da bodo s tem ustvarjali BDP in odpirali
delovna mesta. In vse še poslabšali.

Ali obstajajo rešitve, s katerimi bi nadomestili

ogljikovodično gospodarstvo?

Seveda.

Vendar pa se pot, potrebna za spremembe,

ne bo oblikovala s pomočjo pravil tržnega sistema,

saj ta nove rešitve izvaja

izključno prek mehanizma dobička.

Ljudje ne vlagajo v obnovljive vire energije,

ker v tem, ne na dolgi ne na kratki rok, ni denarja.

Da bi prešli nanje, bi se morali sprijazniti

s precejšnjo finančno izgubo.

Nobenih denarnih spodbud ni.

Ko je v našem svetu tako, se nič ne zgodi.

Poleg tega pa je naftni vrh

le ena izmed številnih posledic, ki jo povzroča

okoljsko in družbeno pokvarjeni vlak, ki drvi vse hitreje.

Vse manj je tudi pitne vode,

brez katere ni življenja.

V tem trenutku ima premalo vode

2,8 milijarde ljudi,

do leta 2030 jih bo 4 milijarde.

Proizvodnja hrane.

Orna zemljišča, na katerih danes pridelamo

99,7 % vse hrane, uničujemo

40-krat hitreje, kot jih obnavljamo.

V zadnjih 40 letih je postalo nerodovitnih

30 % ornih zemljišč.

Pri čemer današnje kmetijstvo sloni

na ogljikovodikih. Manj bo teh,

manj bo hrane.

Če bomo še naprej trošili kot danes,

bomo do leta 2030 potrebovali toliko virov,

da bi potrebovali kar dva planeta.

Pri čemer nismo upoštevali nenehnega uničevanja

biotske raznovrstnosti, ki podpira življenje,

zaradi česar izumirajo številne vrste,

okolje po vsem svetu pa trpi.

Pomanjkanje določenih virov bo vse večje,

svetovno prebivalstvo pa skoraj eksponencialno narašča.

Do leta 2030 bo na svetu morda živelo

več kot 8 milijard ljudi.

To pomeni, da bi morali do leta 2030 proizvesti

40 % več energije, da bi zadostili potrebam.

Ker pa se brez denarja nič ne začne premikati,

ali lahko sploh pričakujemo,

da si kakšna država lahko privošči

obsežne spremembe, ki so potrebne v kmetijstvu,

predelovanju vode, proizvodnji energije in podobno?

Svetovna dožniška piramida

počasi spravlja na kolena ves svet.

Armade brezposelnih,

ki jih vidimo danes,

bodo postale nekaj običajnega,

saj gre za tehnološko brezposelnost.

Novih delovnih mest ne bo.

Kaj pa širši socialni vidik?

Zaradi obstoječega sistema
se je med letoma 1970 in 2010

revščina podvojila.

Ali na podlagi trenutnega stanja

iskreno mislite,

da se ne bo še enkrat podvojila,

da ne bo še več trpljenja, še več stradanja?

[Začetek]

Gospodarstvo ne bo oživelo.

Ne gremo skozi neko dolgo trajajočo depresijo,

iz katere se bomo nekega dne izkopali.

Mislim, da bomo po naslednjem
valu gospodarskega kolapsa

priča množičnim nemirom.

Do njih bo prišlo, ko ljudje ne bodo
več prejemali nadomestil za brezposelnost,

ker države ne bodo več imele denarja v blagajni.

Ko se bodo stvari tako zelo poslabšale,
da bodo ljudje prenehali verjeti

svojim izvoljenim predstavnikom
in bodo zahtevali spremembe.

Seveda če se ne bomo prej pobili med seboj

in če ne bomo uničili okolja.

Bojim se, da bomo prišli do točke, od koder ni več vrnitve.

In to me na smrt skrbi.

Počnemo vse, da se ne bi soočili s tem.

Jasno je, da se človeštvu bliža velikanska preobrazba.

Pred nami je korenita sprememba življenja,

kot smo ga poznali v zadnjem stoletju.

Med gospodarstvom in viri na planetu

preprosto mora biti povezava.

Viri seveda tudi zajemajo vse živalske in rastlinske vrste,

zdravstveno stanje oceanov in vsega drugea.

A naš denarni model ne bo popustil,

dokler ne bo pokončal še zadnjega med nami.

Tisti, ki so pri koritu,
bodo naredili vse, da bi obdržali oblast.

To moramo imeti ves čas na očeh.

Uporabili bodo vojsko, mornarico in laži ...

Uporabili bodo vse, kar imajo, da bi obdržali svojo moč.

Ne bodo popustili, ker ne poznajo

nobenega drugega sistema, ki bi ohranjal njihovo vrsto.

[v živo iz New Yorka]

[Protesti po vsem svetu zaprli svetovno gospodarstvo]

[London- v živo]

[Kitajska - v živo]

[Južna Afrika - v živo]

[Španija - v živo]

[Rusija - v živo]

[Kanada - v živo]

[Savdska Arabija - v živo]

[Stopnja kriminala na Zahodu v porastu]

[ZN razglasili izredno svetovno stanje]

[Svetovna brezposelnost dosegla 65 %]

[Bojazni pred svetovno vojno ne pojenjajo]

[Zaradi dolžniškega kolapsa
prihaja do pomanjkanja hrane]

[Vzemite si, kar vam pripada]

[Zaenkrat ne poročajo o primerih nasilja,

protesti, kakršnih še ni bilo, pa se nadaljujejo.

Vse kaže, da ljudje sistematično

iz bančnih računov po vsem svetu

dvigujejo bilijone dolarjev

in jih odlagajo

pred centralne banke po vsem svetu.]

[SVET JE TVOJ]

[SVET JE NAŠ]

[REVOLUCIJA JE TU]

[WWW.THEZEITGEISTMOVEMENT.COM]

Prevedla in priredila
Ksenija Malia Leban