Becky Blanton: Leto, ko sem bila brezdomka.

Becky Benton je eno leto nameravala preživeti v kombiju in si ogledati državo. Ko pa s je vanjo naselila depresija in je izgubila svojo neodvisno službo, sej je njeno taborjenje spremenilo v brezdomstvo. V tem intimnem pogovoru spregovori o njeni izkušnji kot ameriški brezdomki z zaposlitvijo.

Sem pisateljica in novinarka.

Sem tudi noro radovedna oseba.

Tako sem se v 22 letih novinarstva

naučila, kako narediti mnogo novih stvari.

Pred tremi leti je bila ena izmed teh stvari,

kako postati neviden.

Postala sem ena izmed brezdomcev z zaposlitvijo.

Pustila sem svojo službo urednice časopisa,

ko mi je februarja istega leta umrl oče,

in se odločila potovati.

Njegova smrt me je močno prizadela.

In bilo je mnogo stvari, ki sem jih želela občutiti in se soočiti z njimi, med tem ko sem potovala.

Kampirala sem celo svoje življenje. In odločila sem se,

da bo življenje v kombiju za eno leto, ko to počnem,

kot malo daljše kampiranje.

Spakirala sem svojo kamp opremo in se skupaj s

svojo mačko in rottweilerjem v Chevy kombiju iz leta 1975

odpeljala proti sončnemu zahodu,

brez, da bi se zavedala treh ključnih stvari.

Prvič: da družba enači

življenje v trdno zgrajeni zgradbi, četudi baraki,

s tem, da nekaj veljaš kot človek.

Drugič: nisem s zavedala kako hitro lahko

negativne percepcije drugih ljudi

vplivajo na našo resničnost, če temu dopustimo.

Tretjič; Nisem se zavedala,

da je bistvo brezdomstva v drži

in ne v načinu življenja.

Sprva je bilo življenje v kombiju krasno.

Tuširala sem se v kampih. Redno sem jedla v restavracijah.

Imela sem čas, da sem se sprostila in da sem žalovala.

Nato pa me je prevzela jeza in depresija zaradi smrti mojega očeta.

Moja služba kot neodvisno zaposlena se je prekinila. Morala bi si poiskati redno službo,

da bi lahko plačala račune.

Mila pomlad

se je spremenila v peklensko vroče poletje.

Nemogoče je bilo parkirati kar kjerkoli-

smeh

-- ne da bi bilo očitno,

da s seboj prevažam še psa in mačko, in bilo je res vroče.

Maček je odhajal in se vračal skozi okno kombija.

Pes je šel v dnevno oskrbo za pse.

Jaz pa sem sem potila.

Kadar koli sem lahko,

sem uporabljala tuše za zaposlene v poslovnih stavbah in parkiriščih za tovornjake.

Ali pa sem se osvežila v javnih straniščih.

V kombiju se je temperatura ponoči redko spustila pod 27 stopinj Celzija,

zaradi česar je bilo težko ali pa nemogoče spati.

Hrana se je kvarila na vročini.

Led se je v hladilni skrinji stopil v nekaj urah,

kar je bilo precej žalostno.

Nisem si mogla privoščiti, da bi si našla stanovanje,

ali pa si nisem mogla najti stanovanja, kjer bi lahko bivala

s psom in mačko.

Nisem se jima bila pripravljena odpovedati.

Zato sem ostala v kombiju.

In, ko mi je bilo zaradi vročine preslabo,

da bi se ponoči sprehodila 15 metrov do javnega stranišča

nekje blizu kombija,

sem za stranišče uporabila vrečo za smeti in vedro.

Ko je prišla zima, so se temperature spustile

pod ničlo. In tako je ostalo.

Soočila sem s s celo vrsto novih izzivov.

Vsako noč sem parkirala nekje drugje,

da me ne bi opazili in bi me odpeljala policija.

Vsakič mi ni uspelo.

Vendar sem čutila, da svojega življenja nimam več pod kontrolo.

Ne vem, kako in kdaj se je zgodilo.

Vendar me je hitrost, s katero sem se

iz nadarjene novinarke in pisateljice

spremenila v brezdomko, ki živi v kombiju,

osupnila.

Nisem se spremenila. Moj I.Q. ni padel.

Moj talent, integriteta, vrednote,

vse kar sem, je ostalo nespremenjeno.

Vendar sem se na nek način spremenila.

Vse globlje sem padala v depresijo.

In naposled me je nekdo napotil v ordinacijo za brezdomce.

In sem šla. Tri dni se že nisem stuširala.

Smrdela sem in bila depresivna prav tako kot ostali, ki so čakali.

Le da nisem bila pijana ali zadeta.

In ko je nekaj brezdomcev to opazilo,

med njimi je bil nekdanji univerzitetni profesor,

so rekli: "Ti nisi brezdomka. Zakaj si pravzaprav tukaj?"

Ostali brezdomci me niso videli kot brezdomko,

jaz pa sem se.

Nato je moji zgodbi prisluhnil tisti profesor in dejal:

"Ti imaš službo. Imaš upanje.

Pravi brezdomci upanja nimajo."

Zdravila, ki so mi jih proti depresijo predpisali na kliniki,

so me naredili samomorilsko. In spomnim se, da sem si mislila;

"Če bi se ubila, ne bi tega opazil nihče."

Kmalu za tem, mi je prijatelj dejal,

da Tim Russert,

državno priznan novinar,

o meni govori na nacionalni televiziji.

Esej, ki sem ga napisala o svojem očetu

leto preden je umrl, je bil v Timovi novi knjigi.

Ustvaril je celo rubriko v svoji pogovorni oddaji, v kateri je govoril o mojem pisanju.

In, ko sem spoznala, da je Tim Ruddert, nekdanji moderator pri agenciji Meet the Press,

govoril o mojem pisanju,

med tem, ko sem jaz živela v kombiju na parkirišču trgovine Wal-Mart,

sem se začela smejati.

Tudi vai bi se morali.

(smeh)

Pričela sem se smejati,

ker sem prišla do točke, ko

sem bila pisateljica ali sem bila brezdomka?

Odšla sem v knjigarno in našla Timovo knjigo.

Stala sem tam in še enkrat prebrala svoj esej.

Jokala sem.

Ker sem bila pisateljica.

Bila sem pisateljica.

Kmalu za tem sem se preselila nazaj v Tennessee.

Včasih sem spala v kombiju, včasih na kavču pri prijateljih.

Spet sem pričela pisati.

Do poletja istega leta sem spet pričela delati kot novinarka.

Dodelili so mi številne nagrade. Spet sem živela v svojem stanovanju.

Nisem bila več brezdomka.

Nič več nisem bila nevidna.

Tisoče ljudi je redno zaposlenih ali zaposlenih s polovičnim delovnim časom

in živijo v svojih avtomobilih.

Družba pa življenje v avtu ali na ulici

še naprej stigmatizira in kaznuje.

Tako brezdomci, in brezdomci z zaposlitvijo, primarno ostajajo nevidni.

Vendar, če kdaj katerega izmed njih srečate,

se mu posvetite, ga spodbudite in mu ponudite upanje.

Človeška narava lahko premaga karkoli, če le ima upanje.

Ampak tu nisem, da bi delala promocijo za brezdomce.

Tu nisem, da vas nagovorim, da dajte denar naslednjemu beraču, ki ga srečate.

Tu sem, da vam na podlagi lastne izkušnje povem,

da ljudje niso definirani s tem kje živijo,

kje spijo

ali kakšna je njihova trenutna življenjska situacija.

Pred tremi leti sem živela v kombiju

na parkirišču trgovine Wal-Mart.

Danes pa predavam na TED konferenci.

Upanje vedno, vedno najde pot. Hvala vam.

(Aplavz)