V umu mojstra odlašanja

Tim Urban ve, da odlašanje nima smisla, a se vseeno ni mogel otresti tega, da z vsem odlaša do zadnjega trenutka. V tem neverjetno smešnem in pronicljivem govoru nas Urban popelje na potovanje skozi ure gledanja YouTube-a, zajčje luknje Wikipedije in napade gledanja skozi okno - in nas vzpodbudi, da dobro pomislimo, s čim res odlašamo, preden nam zmanjka časa.

Na fakulteti

sem študiral upravo,

kar pomeni, da sem moral
napisati veliko seminarskih.

Ko normalen študent piše seminarsko,
morda razporedi delo tako.

Tako da, saj veste -

(Smeh)

morda začneš bolj počasi,

ampak narediš dovolj v prvem tednu,

da z nekaj težjimi dnevi kasneje

narediš vse, stvari ostanejo mirne.

(smeh)

In jaz bi to rad naredil tako.

To bi bil načrt.

Vse bi imel pripravljeno,

ampak, ko bi prišla seminarska,

bi naredil to.

(smeh)

In to bi se zgodilo čisto vsakič.

A potem je prišla 90-stranska
diplomska naloga v zadnjem letniku,

delo, na katerem naj bi delal celo leto.

In vedel sem, da za tako delo
moj običajni način dela ne pride v poštev.

To je bil prevelik projekt.

Zato sem splaniral

in se odločil, da bom
moral delati nekako takole.

Takole bi potekalo leto.

Začel bi počasi

in se bolj zagnal v sredini leta

in končno prestavil v najvišjo prestavo,
bilo bi kot nekakšno stopnišče.

Kako težko pa je hoditi po stopnicah?

Nič takega, kajne?

A potem se je zgodilo nekaj hecnega.

Prvih nekaj mesecev?

Prišli so in odšli

in nekako nisem mogel delati.

Zato sem imel krasen
na novo izdelan načrt.

(Smeh)

In potem -

(Smeh)

In nato so prišli meseci na sredini leta

in pravzaprav nisem napisal nobene besede,

in bil sem tu.

In nato sta se dva meseca
spremenila v enega,

ki se je spremenil v dva tedna.

In nekega dne sem se zbudil

in do roka sem imel še tri dni,

napisal nisem niti besede,

in tako sem naredil edino, kar sem lahko:

napisal sem 90 strani v 72 urah,

pisal celo noč ne samo enkrat,
ampak dvakrat -

ljudje naj ne bi pisali
celo noč dva dni zapored -

tekel čez kampus,

se v počasnem posnetku pognal

in oddal v zadnjem trenutku.

Mislil sem, da je to to.

A teden dni kasneje
sem dobil klic od šole.

Rekli so: "Je to Tim Urban?"

In rekel sem: "Ja."

In rekli so: "Pogovoriti
se moramo o tvoji nalogi."

In rekel sem: "OK."

In rekli so:

"Najboljša je od vseh."

(Smeh)

(Aplavz)

To se ni zgodilo.

(Smeh)

Bila je zelo slaba diplomska naloga.

(smeh)

Želel sem samo uživati
v trenutku, ko ste vsi mislili:

"Ta tip je neverjeten!"

(Smeh)

Ne, ne, bilo je zelo slabo.

Kakorkoli, zdaj sem pisatelj in bloger.

Pišem blog Wait But Why.

In pred nekaj leti, sem se odločil,
da bom pisal o odlašanju-prokrastinaciji.

Moje obnašanje je vedno čudilo tiste
okrog mene, ki niso odlašali,

in tistim, ki ne odlašajo,
sem želel pojasniti,

kaj se dogaja v glavi odlašalcev
in zakaj smo taki, kot smo.

Imel sem hipotezo,

da so možgani odlašalcev
dejansko drugačni

kot možgani drugih ljudi.

In da bi to testiral,
sem našel MRI laboratorij,

v katerem so skenirali moje možgane

in možgane nekoga,
ki dokazano ni odlašalec,

da bi jih lahko primerjal.

Prinesel sem jih sem,
da bi vam jih pokazal.

Želim, da pozorno pogledate,
da boste videli, če opazite razliko.

Vem, da če niste strokovnjak za možgane,
ni tako očitno, a vseeno poglejte, prav?

Tu so možgani ne-odlašalca.

[Racionalni odločevalec]

(Smeh)

Tu pa...

tu so moji možgani.

[Opica instantne zadovoljitve]

(Smeh)

Razlika je.

Oba imata v sebi Racionalnega odločevalca,

a v možganih odlašalca

je tudi Opica instantne zadovoljitve.

Kaj to pomeni za odlašalca?

Vse je v redu, dokler se ne zgodi tole.

[Zdaj je odličen čas, da opraviva
nekaj dela.] [Ne!]

Racionalni odločevalec
bo sprejel racionalno odločitev,

da bi naredil nekaj produktivnega,

a Opici ta načrt ni všeč,

zato prevzame krmilo

in reče: "Rajši preberiva
celotno stran na Wikipediji

o škandalu Nancy Kerrigan/Tonyi Harding,

ker sem se pravkar
spomnil, da se je to zgodilo.

(Smeh)

Potem -

(Smeh)

Bova šla do hladilnika

in pogledala, če je notri kaj drugega
kot pred desetimi minutami.

Potem bova začela pot po YouTube,

ki se začne z videi
Richarda Feynmana o magnetih

in se konča veliko veliko kasneje
z gledanjem intervjujev

z mamo Justina Bieberja.

(Smeh)

"Vse to bo trajalo nekaj časa,

zato danes na urniku ni prostora za delo.

Oprosti!

(Vzdih)

Kaj se torej dogaja tukaj?

Opica instantne zadovoljitve se ne zdi
kot nekdo, ki bi ga želeli za krmilom.

Živi v tem trenutku.

Nima spominov na preteklost,
ne ve za prihodnost

in zanimata ga samo dve stvari:

lahkotnost in zabava.

V živalskem svetu to dobro deluje.

Če si pes

in celotno življenje počneš
samo lahkotne in zabavne stvari,

si zelo uspešen!

(Smeh)

In za Opico

smo ljudje samo še ena živalska vrsta.

Biti moraš naspan, sit in se razmnoževati,

kar je v plemenskih časih morda bilo ok.

A če niste opazili,
mi nismo v plemenskih časih.

Smo v napredni civilizaciji
in Opica ne ve, kaj je to.

Zato imamo v možganih še nekoga,

Racionalnega Odločevalca,

ki nam daje možnost, da naredimo stvari,
ki jih druge živali ne.

Lahko si predstavljamo prihodnost.

Lahko vidimo celotno sliko.

Lahko imamo dolgoročne načrte.

In vse to hoče vzeti v zakup.

In želi, da počnemo,
karkoli je trenutno smiselno.

Včasih je smiselno,

da počnemo svari,
ki so lahkotne in zabavne,

kot na primer, ko jeste večerjo
ali greste spat

ali uživate v zasluženem prostem času.

Tu se stvari prekrivajo.

Včasih se strinjata.

A včasih je veliko bolj smiselno,

da počnemo stvari,
ki so težje in manj prijetne

zaradi velike slike.

In takrat pride do konflikta.

In za odlašalca

se konflikt vsakič konča na določen način,

in tako preživi
veliko časa v oranžni coni,

lahkotnem in zabavnem kraju,
ki je popolnoma izven Smiselnega kroga.

Pravim mu Temno Igrišče.

(Smeh)

Temno Igrišče je kraj,

ki ga vsi odlašalci dobro poznate.

Tu se dogajajo prostočasne dejavnosti

v času, ko se prostočasne dejavnosti
ne bi smele dogajati.

Ko se zabavaš v Temnem igrišču,

to pravzaprav ni zabava,
ker si je ne zaslužiš,

in zrak je poln krivde, strahu,
tesnobe, sovraštva do sebe -

vseh teh pozitivnih odlaševalskih čustev.

In vprašanje je, v tej situaciji,
z opico za krmilom,

kako odlašalec sploh
pride v modro območje,

manj prijeten kraj, kjer pa se
zgodijo res pomembne stvari?

Izkaže se, da ima odlašalec angela varuha,

ki vedno pazi nanj

v najtemnejših trenutkih -

imenuje se Panična Pošast.

(Smeh)

Panična Pošast večino časa počiva,

a se nenadoma zbudi,
ko se skrajni rok preveč približa,

ali pa je tu nevarnost javne osramotitve,

karierne katastrofe
ali kakšne druge grozne posledice.

Pomembno je tudi, da je edina,
ki se je Opica boji.

V mojem življenju je pred kratkim
postala zelo pomembna,

ker so me ljudje s TED-a
kontaktirali pred šestimi meseci

in me povabili, naj naredim TED govor.

(Smeh)

Seveda sem privolil.

Vedno sem si želel,
da bi v preteklosti imel TED govor.

(Smeh)

(Aplavz)

A sredi vsega tega navdušenja

je imel Racionalni Odločevalec
nekaj drugega v mislih.

Rekel je: "Veš, kaj sva pravkar sprejela?

Sva dojela, kaj se bo dogajalo
nekega dne v prihodnosti?

Takoj se morava lotiti dela."

In Opica je rekla: "Popolnoma se strinjam,
a samo odpriva Google Earth

in približajva jug Indije,
kakšnih 60 metrov nad tlemi,

in se pomikajva
do vrha države v dveh urah in pol,

da dobiva občutek, kakšna je Indija."

(Smeh)

In to sva ta dan res storila.

(Smeh)

In šest mesecev se je spremenilo v štiri,
nato dva in nato enega,

in ljudje s TED-a so objavili govornike.

In odprl sem spletno stran
in tam je bil moj obraz,

ki je strmel naravnost vame.

In uganite, kdo se je prebudil?

(Smeh)

Panični Pošasti se je zmešalo

in nekaj sekund kasneje
je celoten sistem v kaosu.

(Smeh)

In Opica - spomnite se,
Panične Pošasti se boji -

bum, gre na drevo!

In končno,

Racionalni Odločevalec
lahko prevzame krmilo

in jaz lahko začnem delati na govoru.

Panična pošast pojasni

vse vrste precej norega
odlaševalskega obnašanja,

kako nekdo kot jaz dva tedna

ne more napisati uvodnega stavka,

in nato čudežno najde
neverjetno delovno vnemo,

da je pokonci celo noč in napiše 8 strani.

In ta celotna situacija
s temi tremi karakterji -

to je odlašalčev sistem.

Ni lepo, a na koncu deluje.

O tem sem se odločil
pisati na blogu pred nekaj leti.

In ko sem, me je izredno presenetil odziv.

Dobesedno na tisoče e-mailov sem dobil,

od različnih ljudi z vsega sveta,

ki so počeli različne stvari.

Ljudje kot so medicinske sestre,
bankirji, slikarji inženirji

in veliko in veliko doktorskih študentov.

(Smeh)

In vsi so mi pisali, rekoč enako:

"Tudi jaz imam ta problem."

A kar me je res zadelo, je bil kontrast
med lahkotnostjo moje objave

in težo teh pisem.

Ti ljudje so mi pisali
z intenzivno frustracijo,

kaj je odlašanje naredilo
z njihovimi življenji,

kaj jim je naredila ta Opica.

Razmislil sem o tem in dejal,

no, če odlašalčev sistem deluje,
kaj se potem dogaja?

Zakaj so vsi ti ljudje
v tako slabem stanju?

Izkaže se, da obstajata
dve vrsti odlašanja.

Vse, o čemer sem govoril danes,
primeri, ki sem jih podal, vsi imajo roke.

In ko so tu roki,
so učinki odlašanja omejeni na kratek čas,

saj se vplete Panična Pošast.

A tu je še druga vrsta odlašanja,

ki se zgodi v situacijah, ko roka ni.

Če si torej želite kariere,
kjer morate začeti sami -

kaj v umetnosti, kaj podjetniškega -

tu na začetku ni nobenega roka,
ker se sprva nič ne dogaja,

ne, dokler ne greš
in opraviš težkega dela,

da se stvari začnejo premikati.

Tu so tudi vse vrste pomembnih
stvari izven kariere,

ki nimajo nobenih rokov,

kot naprimer obisk družine
ali telovadba in skrb za zdravje,

ali skrb za odnos,

ali pa zaključiti z razmerjem,
ki ne deluje.

Če je odlašalčev edini mehanizem,
da naredi te stvari,

Panična pošast, je to težava,

ker se v vseh teh situacijah brez roka

Panična Pošast ne pojavi.

Ni se mu treba zbuditi,

zato učinki odlašanja niso omejeni;

raztezajo se v večnost.

In to je dolgoročna vrsta odlašanja,

ki je manj vidna in se o njej manj govori,

kot o tisti bolj smešni,
ki se pojavi pri zadevah z rokom.

Ponavadi se v njej trpi tiho in zasebno.

In lahko je vir

velike dolgotrajne nesreče in obžalovanj.

In pomislil sem, zato mi ti ljudje pišejo

in zato so v tako slabem stanju.

Ne hitijo z nekim projektom.

Zaradi tega dolgotrajnega odlašanja
se včasih počutijo kot opazovalec

v lastnem življenju.

Frustracija ni v tem,
da niso mogli doseči svojih sanj,

niso jih bili sposobni
niti začeti preganjati.

Ko sem bral vsa ta pisma,
sem imel malo razodetje -

menim, da ne-odlašalci ne obstajajo.

Tako je - menim, da ste vsi odlašalci.

Morda niste taka zmešnjava

kot nekateri izmed nas,

(Smeh)

in morda imate nekateri
zdravo razmerje z roki,

a zapomnite si:
najbolj zvit trik Opice je,

ko rokov ni.

Želim vam pokazati še zadnjo stvar.

Temu pravim življenjski koledar.

To je en kvadratek
za vsak teden 90-letnega življenja.

To ni tako veliko kvadratkov,

še posebej, ker smo
jih kar nekaj porabili.

Zato mislim, da moramo
dobro pogledati ta koledar.

Razmisliti moramo, s čim zares odlašamo,

ker vsak odlaša z nečim v življenju.

Zavedati se moramo
Opice instantne zadovoljitve.

To je naloga za vse nas.

In zato, ker tu ni tako veliko kvadratkov,

moramo s tem začeti danes.

No, morda ne danes, ampak...

(Smeh)

Saj veste.

Enkrat kmalu.

Hvala.

(Aplavz)