Kabuki: Ljudska dramska umetnost - Amanda Mattes

Ogled celotne lekcije: http://ed.ted.com/lessons/kabuki-the-people-s-dramatic-art-amanda-mattes

Japonska plesna in gledališka umetnost kabuki, izpeljana iz besede kabuku, ki pomeni "nenavadno", sega v ulice Kyota v 17. stoletju. Kabuki je postal dramska umetnost za preproste ljudi, z uporabo ličil izrazov na obrazu namesto mask, kot tudi igriv pogled na tedanje dogodke. Amanda Mattes začrta evolucijo kabukija in njegovo mesto v bogati japonski zgodovinski dediščini.

Lekcija Amanda Mattes, animacija Tom Gran.

Veliko elementov
tradicionalne japonske kulture,

kot so kuhinja in borilne veščine,

so dobro poznane po celem svetu.

Kabuki,
oblika klasičnega odrskega nastopa,

morda na Zahodu ni tako dobro razumljena,

a se je razvijala več kot 400 let,

da je ohranila vpliv
in priljubljenost do današnjega dne.

Beseda kabuki izhaja
iz japonskega glagola kabuku,

kar pomeni nenavadno ali bizarno.

Njegova zgodovina se je začela
v Kjotu v zgodnjem 17. stoletju,

ko je svečenica Izumo no Okuni

uporabila suho strugo reke Kamo kot oder,

na katerem je izvajala
nenavadne plese za mimoidoče,

ki so se jim zdele
njene parodije budističnih molitev

obenem zabavne in hipnotične.

Kmalu so tudi drugi pričeli
nastopati v istem stilu

in kabuki se je zapisal v zgodovino

kot prva oblika
japonskega dramskega nastopa,

namenjenega preprostim ljudem.

Z ličili oziroma keshou
in izrazi na obrazu namesto mask

ter z osredotočanjem
na zgodovinske dogodke

in vsakodnevno življenje
namesto na ljudske zgodbe,

se je kabuki razlikoval od
plesnega dramskega nastopa višjega razreda

znanega kot Noh,

in priskrbel unikaten komentar na družbo
med obdobjem Edo.

Sprva so plesale samo ženske

in rekli so mu Onna-Kabuki.

Kmalu se je razvil v skupinski nastop

in postal redna atrakcija v čajnicah,

ki je pritegnila gledalce iz vseh slojev.

Na tej točki je bil Onna-Kabuki pogosto
tvegan, saj so gejše nastopale ne le,

da so razkazovale
svoje pevske in plesne veščine,

ampak tudi da so oglaševale
svoja telesa potencialnim strankam.

Ko je konzervativni šogunat Tokugawa
leta 1629 kabuki prepovedal,

je nastal Wakashu-Kabuki,

kjer so bili igralci mladi fantje.

Ampak kmalu so ga
iz podobnih razlogov prepovedali

in prešli so na Yaro-Kabuki,

kjer so nastopali moški, ki so potrebovali
izpopolnjene kostume in ličila

za nastopajoče v ženskih vlogah,
ali onnagata.

Poskusi vlade, da bi nadzorovala Kabuki,
se niso končali s prepovedmi glede spola

ali starosti nastopajočih.

Tokugawino vojaško organizacijo,
imenovano Bakufu,

so gnali konfucijanski ideali
in večkrat so sprejeli sankcije

glede blaga kostumov,
odrskega orožja in teme predstave.

Hkrati je na Kabuki vplival
in se z njim povezal Bunraku,

zapletena oblika lutkovnega gledališča.

Zaradi teh vplivov se je ta,
nekoč spontan ples v enem dejanju,

razvil v strukturirano igro
s petimi dejanji,

ki je večkrat temeljila
na načelih konfucijanske filozofije.

Do leta 1868,
ko je padel šogunat družine Tokugawa

in je cesar Meiji ponovno prevzel oblast,

je bila Japonska
načrtno izolirana od drugih držav,

praksa imenovana Sakoku.

In zato so razvoj kabukija
večinoma oblikovali domači vplivi.

Ampak celo pred tem obdobjem

je evropske umetnike,
kot na primer Clauda Moneta,

začela zanimati
in navdihovati Japonska umetnost,

na primer tisk na les,

pa tudi živi nastopi.

Po letu 1868 so tudi ostali,
na primer Vincent van Gogh

in skladatelj Claude Debussy,

začeli vključevati vplive kabukija
v svoja dela,

medtem ko je kabuki sam doživel
mnogo sprememb in eksperimentiranja,

da se je prilagodil
novemu modernemu obdobju.

Kot drugim tradicionalnim oblikam,
je kabukiju upadla priljubljenost

zaradi druge svetovne vojne.

Ampak inovacije umetnikov,
kot je bil režiser Tetsuji Takechi,

so kmalu zatem vodile v ponoven porast.

Pravzaprav so imeli kabuki
za priljubljeno obliko zabave

med ameriškimi vojaki na Japonskem,

kljub prvotni cenzuri Japonskih tradicij
s strani ZDA.

Danes kabuki še vedno živi naprej

kot neločljiv del
bogate japonske kulturne dediščine,

in je razširil svoj vpliv preko odra

do televizije, filma in animejev.

Oblika umetnosti, ki jo je začela Okuni,

še naprej razveseljuje občinstvo

z izpopolnjenimi ličili igralcev,

ekstravagantnimi
in natančno izvezenimi kostumi,

in nezmotljivo melodramo
zgodb povedanih na odru.