Želja dobitnika nagrade TED, Jamie Oliverja: Poučimo vsakega otroka o hrani.

Nagrajenec sklada TED, Jamie Oliver, s prepričljivimi zgodbami o njegovem projektu boja proti debelosti v mestu Huntington v Zahodni Virginiji poziva na spopad z našo nevednostjo o hrani na vseh frontah.

Žalostno,

v naslednjih 18 minutah našega pogovora,

bodo štirje Američani, ki so ta hip še živi,

umrli

zaradi hrane, ki jo uživajo.

Moje ime je Jamie Oliver. Star sem 34 let.

Prihajam iz okrožja Essex v Angliji

in v zadnjih sedmih letih

sem dokaj neutrudno delal,

da bi na svoj način reševal življenja.

Nisem zdravnik.

Sem kuhar

nimam drage opreme

ali zdravil.

Pomagam si z informacijami, izobrazbo.

Trdno verjamem, da ima moč hrane

primarno mesto v naših domovih,

ki nas navezuje na najboljše delčke našega življenja.

Soočeni smo z grozno,

grozno realnostjo.

Amerika, si na vrhu svoje moči.

To je ena najbolj nezdravih držav na vsem svetu.

Mi lahko z dvigom rok pokažete

koliko od vas v dvorani ima otroke?

Prosim, dvignite roke.

Tete, strici, z vami vred...

Dvignite roke. Tudi tete in strici.

Večina med vami. Dobro.

Mi, odrasli zadnjih štirih generacij

smo otroke obdarili z usodo

krajšega življenjem,

kot so ga imeli njihovi starši.

Vaš otrok bo živel 10 let manj

kot vi,

zaradi hrane s katero jih obdajamo.

Dve tretjini te sobe je

dandanes, v Ameriki, statistično gledano debelih ali ima prekomerno.

Vi, vi se dobro držite, ampak ne skrbite, kmalu vas bomo dobili.

(smeh)

Je tako?

Statistika slabega zdravja je jasna,

zelo jasna.

Celo življenje preživimo v paranoji zaradi smrti, umorov, ubojev,

karkoli. Vedno je na prvi strani vseh časopisov, CNN.

Poglejte si uboj na na dnu za božjo voljo.

Imam prav?

(smeh)

(aplavz)

Vse, kar je pobarvano rdeče,

so bolezni povezane s prehrano.

Vsak zdravnik, vsak specialist, vam bo povedal isto.

Dejstvo: s prehrano povezane bolezni so največji ubijalec

v Združenih državah, ta trenutek, tukaj in zdaj.

To je globalni problem.

To je katastrofa.

Razsaja po celem svetu.

Anglija vam je, kot vedno, tesno za petami.

(smeh)

Vem, da sta si bili blizu, pa vendar ne tako blizu.

Potrebujemo revolucijo.

Mehika, Avstralija, Nemčija, Indija, Kitajska,

se soočajo z velikimi problemi predebelosti in slabega zdravja..

Pomislite na kajenje.

Zdaj nas stane mnogo manj kot debelost.

Debelost vas Američane stane

10% celotnega zdravstvenega proračuna.

150 milijard na leto.

V desetih let naj bi se to podvojilo.

300 miljard na leto.

In, bodimo iskreni, tega denarja nimate.

(smeh)

Prišel sem, da začnem prehrambeno revolucijo

v katero tako trdno verjamem.

Potebujemo jo. Zdaj.

Smo na prelomni točki.

S tem se ukvarjam zadnjih sedem let.

S tem v Ameriki poskušam že sedem let.

Sedaj je čas dozorel – dozorel za spremembo.

Lotil sem se jedra problema.

Šel sem v Zahodno Virginijo, najbolj nezdrava državo v Ameriki.

Vsaj tako je bilo lani.

Letos imamo novega zmagovalca, vendar se bomo tega lotili naslednjo sezono.

(smeh)

Mesto Huntington v Zahodni Virginiji.

Prelepo mesto.

Hotel sem dodati srce in dušo in ljudi

vašo javnost,

o statistiki, na katero smo postali

tako navajeni.

Rad bi vam predstavil nekaj ljudi za katere mi ni vseeno.

Vaša družba. Vaši otroci.

Pokazal vam bom sliko moje prijateljice Brittany.

Stara je 16 let.

Preostalo ji je še šest let življenja,

zaradi hrane, ki jo je pojedla.

Je predstavnica tretje generacije Američanov,

ki niso odrasli v prehranjevalnem okolju,

kjer bi jih naučili kuhati doma ali v šoli,

ali njena mama, ali mama njene mame.

Preostane ji samo še šest let življenja.

Do smrti bo izčrpala svoja jetra.

Stacy in družina Edwards.

To je običajna družina, ljudje.

Stacy se trudi, ampak tudi ona je tretja generacija;

nikoli je niso naučili kuhati, doma ali v šoli.

Vsa družina je debela.

Justin tu, je star 12 let.

Ima skoraj 160 kilogramov.

V šoli ga ustrahujejo, za božjo voljo.

Hči tule, Katie, je stara štiri leta.

Predebela je in to še preden bo začela hoditi v šolo.

Marissa. Z njo je vse v redu. Je ena izmed vas.

Ampak veste kaj? Njej oče, ki je bil predebel,

je umrl v njenem naročju.

In drugi najpomembnejši moški v njenem življenju,

njen stric, je umrl od debelosti.

Zdaj je predebel še njen očim.

Veste, stvar je v tem,

da debelost in bolezni, povezane s prehrano

ne škodujejo samo ljudem, ki jih imajo,

ampak tudi njihovim prijateljem, družinam,

bratom, sestram.

Vikar Steve.

Navdihujoč mož. Eden prvih zaveznikov v Huntingtonu v Zahodni Virginiji.

Sam je na bodečem koncu tega problema.

On je tisti, ki pokopava ljudi, veste?

In dovolj ima tega. Dovolj ima pokopavanja svojih prijateljev,

svoje družine, svoje skupnosti.

Ko pride zima, umre trikrat več ljudi.

Dovolj ima.

To bolezen je moč preprečiti. Potrata življenja.

Mimogrede, zakopljejo jih v tole.

Nismo pripravljeni na to.

Ne moremo jih niti spraviti skozi vrata, in to mislim.

Ne moremo jih niti dostaviti. Viličar.

Takole, jaz to vidim kot trikotnik, prav?

To je naše okolje hrane.

Hočem, da ga razumete.

To vse ste verjetno slišali že prej,

ampak pojdimo vseeno še enkrat skozi.

V zadnjih 30ih letih,

kaj se je zgodilo, kar je to državo postavilo na glavo?

Bodimo popolnoma iskreni.

No, modern način življenja.

Začnimo pri Glavni cesti.

Hitra prehana je prevzela celo državo. To vemo.

Velike znamke predstavljajo ene izmed najpomembnejših sil,

najmočnejših sil v tej državi.

Prav tako supermarkete.

Velika podjeta. Velika podjetja.

Pred 30imi leti je bila hrana

večinoma lokalno pridelana in sveža.

Zdaj je v večini procesirana in polna raznoraznih dodatkov,

dodatnih sestavin, preostanek zgodbe pa že poznate.

Velikost porcij je očitno velik, velik problem.

Veliko problem je etiketiranje.

Etiketiranje v tej državi je sramotno.

Radi bi samo-... Radi bi se med sabo kontrolirali.

Industrija bi rada kontrolirala samo sebe.

Kaj, v tej situaciji? Ne zaslužijo si.

Kako lahko rečeš, da ima nekaj malo maščob, ko pa je polno sladkorja?

Dom.

Največji problem domov je,

da je bil dom včasih prostor,

kjer se je predajalo znanje o hrani in prehrambeni kulturi;

to, kar je naredilo današnjo družbo.

To se ne dogaja več.

In veste, da ko se zaposlimo in ko se nam življenje spremeni

in ker se življenje vedno razvija,

moramo na to gledati celostno;

stopiti korak nazaj in ponovno oceniti situacijo.

To se ne dogaja. Se ni zgodilo že 30 let.

Rad bi vam nekaj pokazal,

kar je povsem običajno

ta hip. Družina Edwards.

(video) Jamie Oliver: Pogovoriva se.

Tale stvar gre v tvoje telo in v telo vseh članov tvoje družine,

vsak teden.

Rad bi, da veš, da bodo zaradi tega tvoji otroci prej umrli.

Kako se počutiš?

Stacy: Počutim se res žalostno in depresivno.

Ampak veš, rada bi, da moji otroci uspejo v življenju,

ampak na tak način jim ne pomagam.

Ampak jih s tem ubijam.

JO: Tako je. Res je.

Ampak to lahko preprečiva.

Povsem običajno. Zdaj pa nekaj o šolah;

za šole sem neke vrste specialist.

Dobro. Šole.

Kaj je šola? Kdo jo je izumil? Kaj je njen namen?

Šola je bila vedno namenjena temu, da nam omogoča,

da smo ustvarjalni, da počnemo čudovite stvari,

zaslužimo za preživetje itd. itd. itd.

Veste, ta problem smo postavili na stranski tir za dolgo, dolgo časa.

Prav?

Nekako pa je nismo razvili,

da bi se lahko soočila z zdravstenimi problemi v Ameriki, kajne?

Šolska hrana je nekaj,

kar večino otrok, 31 milijonov na dan, v bistvu,

zaužije dvakrat na dan, kar je več kot pogosto,

zajtrk in kosilo, 180 dni na leto.

Zato lahko rečemo, da je šolska hrana kar pomembna pravzaprav,

glede na razmere.

(smeh)

Preden se začnem spet pritoževati,

na kar, v to sem prepričan, že težko čakate...

(smeh)

Rad bi povedal nekaj, kar je zelo pomembno

za - upam da - čudež, ki se bo zgodil

v naslednjih treh mesecih.

Kuharice v menzah, vsi kuharji kosil v Ameriki...

Ponujam se, da postanem njihov zastopnik.

Ne dajem jih v nič.

Delajo najboljše, kar lahko.

Trudijo se po svojih močeh.

Ampak delajo tako, kot jim je naročeno;

to kar jim je naročeno, pa je narobe.

Sistem je v večini voden s strani računovodij.

V tem poslu ni dovolj, ali pa sploh ni ljudi,

ki bi se spoznali na hrano.

To je problem.

Če niste prehrambeni strokovnjak in imate majhen proračun,

ki se manjša in manjša, potem ne morete biti ustvarjalni;

ne morete se kar znajti in narediti nekaj, kar je nemogoče.

Če ste računovodja in nekdo, ki samo odkljukuje,

je edina stvar, ki jo lahko naredite v teh okoliščinah,

da kupujete čim ceneje.

Zdaj, v resnici,

je hrana, ki jo vsak dan jejo vaši otroci, hitra hrana,

visoko predelana hrana,

ki ne vsebuje skoraj nič svežih sestavin.

Veste, količina dodatkov, emulgatorjev, sestavine, ki jim ne bi verjeli.

In skoraj nič zelenjave. Ocvrt krompir danes šteje med zelenjavo.

Pica za zajtrk. Ne dajo jim niti pribora.

Noži in vilice? Ne, preveč so nevarni.

V učilnici imajo lahko škarje,

ampak nožev in vilic - ne.

Kot si to razlagam sam, če v šolah nimate nožev in vilic,

na ta način podpirate,

na državni ravni, hitro hrano. Ker vse jeste z rokami.

In, mimogrede, to je hitra hrana. Pleskavice,

hamburgerji, hrenovke,

pice, vse te stvari.

10% zdravstvenega proračuna, kot sem že omenil,

porabimo za debelost. In to se bo podvojilo.

Svojih otrok ne učimo prav.

Ni uzakonjenih pravic o tem, da bi otroke učili o hrani,

ne v osnovni ne v srednji šoli. Kajne?

Otrok ne učimo o hrani. Je tako?

In tole je krajši posnetek iz ene osnovne šole,

ki je povsem običajna šola v Angliji.

posnetek: Kdo ve kaj je to?

Otrok: Krompir. Jamie Oliver: Krompir? Torej misliš, da so tole krompirji?

Ali veste kaj je to?

Ali veste kaj je to? Otrok: Brokoli?

JO: Kaj pa tole? Naš dobri stari prijatelj.

Ljubica, ali veš kaj je tole? Otrok: Zelena.

JO: Ne. Kaj misliš, da je tole? Otrok: Čebula. JO: Čebula? Ne.

Jamie Oliver: Takoj dobiš jasno predstavo o tem,

ali otroci vejo kaj o tem, od kod prihaja hrana.

Posnetek: JO: Kdo ve, kaj je to? Otrok: Um, hruška.

JO: Kaj misliš, je tole? Otrok: Ne vem.

JO: Če otroci ne vejo, kaj nekaj je,

potem tega ne bojo nikoli pojedli.

(smeh)

JO: Povsem običajno. V Angliji in Ameriki,

v Angliji in Ameriki.

Uganite, kako smo to popravili. Uganite, kaj je to popravilo.

Dvakrat po eno učno uro.

Otroke moramo v šolah začeti učiti

o hrani in pika.

(aplavz)

Rad bi vam povedal nekaj,

rad bi vam povedal nekaj, kar v bistvu

povzema, kam smo zabredli. Ja?

Nekaj čisto osnovnega, kot je mleko.

Vsak otrok v šoli ima pravico do mleka.

Vaši otroci bodo v šoli pili mleko, za zajtrk in kosilo. Je tako?

Dobili bodo dve steklenici. Ja?

In večina otrok jih popije.

Ampak mleko ni več dovolj dobro za nas.

Zato, ker je nekdo na odboru za mleko - in ne razumite me narobe,

podpiram mleko - ampak nekdo na njihovem odboru

je verjetno nekemu dedcu plačal veliko denarja,

da je ugotovil, da če v mleko dodamo veliko okusov in barvil

in sladkorja,

bo mleko pilo več otrok. Ja.

(ploskanje)

In očitno se bo to zdaj razširilo.

Odbor za jabolka bo ugotovil,

da če naredijo karamelna jabolka, bo ta jabolka jedlo več otrok.

Veste kaj mislim?

Zame ni potrebe, da mleku spreminjamo okus.

Prav? Sladkor dodajajo vsemu.

Te sestavine poznam po dolgem in po čez.

Sladkor je v vsemu. Niti mleko ni pobegnilo

temu problemu modernega časa.

To je naše mleko. To je naš tetrapak.

V tem je približno toliko sladkorja,

kot v eni vaših najljubših pijač z mehurčki.

In oni popijejo dva na dan.

Torej, naj vam samo pokažem.

Tukaj imamo enega otroka,

ki zaužije, veste, 8 žlic sladkorja na dan.

Tole, je en teden.

Tole je mesec.

In, dovolil sem si pokazati vam,

koliko sladkorja zaužijejo otroci v petih letih osnovne šole

in to samo z mlekom.

Zdaj, ne vem kako na to stvar gledate vi,

ampak glede na okoliščine, ne,

bi vsak sodnik na tem svetu

videl statistiko in dokaze

in bi vsako vlado obsodil na greh,

ki je zloraba otrok. To je moje prepričanje.

(aplavz)

No, če bi prišel sem gor in želim si, da bi bilo temu tako,

če bi stal tukaj z zdravilom za AIDS ali raka,

bi se vsi tepli in prepirali zame.

To, vse te slabe novice, to lahko preprečimo.

To je dobra novica.

To je čisto mogoče preprečiti.

Torej, samo pomislimo, da imamo tukaj problem,

ki se ga moramo lotiti od začetka.

Dobro, torej, kaj moramo narediti po mojem mišljenju?

Stvar je takšna, veste.

Tega ni mogoče rešiti samo z ene strani.

Če hočemo ponovno začeti in narediti oprijemljive spremembe,

prave spremembe zaradi katerih vam bom lahko pogledal v oči

in rekel, "V desetih letih,

se bodo življenja vaših otrok,

sreča - in, ne pozabimo, zaradi boljše hrane smo tudi pametnejši,

veste, da boste lahko živeli dalj,

vse te stvari, to bo izgledalo drugače. Ja?"

Torej, supermarketi.

Kje drugje pa še tako vdano nakupujete.

Teden za tednom.

Koliko denarja v vašem življenju zapravite v supermarketih?

Obožujemo jih. Prodajajo točno tisto kar si želimo. Dobro.

Dolžni so, da namestijo zastopnike hrane

v vsak večji supermarket.

Pomagati nam morajo pri nakupovanju. Naučiti nas morajo kako kuhati

hitre, okusne, sezonske obroke,

za ljudi, ki nimajo veliko časa.

To ni drago.

Ponekod to že delajo. V Ameriki moramo začeti z delovanjem

preko odborov in to kmalu.

Velike znamke, veste, prehrambene znamke,

morajo postaviti izobrazbo o hrani

v samo jedro njihove industrije.

Vem, lažje rečeno kot storjeno.

To je naša prihodnost. Edina možna pot.

Hitra hrana. V industriji hitre hrane, veste,

je veliko tekmovalnosti.

Podpisal sem na tisoče skrivnih papirjev in pogodb

z restvaracijami s hitro prehrano.

Vem, kak način dela imajo.

Hočem reči, navadili so nas

na ves ta sladkor, sol in maščobe, pa na x, y in z.

In vsi jih obožujejo. Imam prav?

Torej, ti ljudje morajo biti del rešitve.

Ampak, prisiliti moramo vlado, da bo sodelovala

z vsemi dobavitelji in restavracijami hitre hrane.

In v petih, šestih, sedmih letih

bi nas lahko odvadili od teh ogromnih količin

maščobe, sladkorja in vseh ostalih sestavin, ki ne spadajo v hrano.

No, če se vrnemo nazaj k velikim znamkam in etiketiranju,

kot sem rekel malo prej, je to prava farsa

in to je potrebno popraviti.

Dobro, šole.

Šolarjem dolgujemo,

da so tistih 180 dni v letu,

vse od nežne starosti štirih let,

pa do 18, 20, 24 let, karkoli,

da jim kuhamo hrano,

pravo svežo hrano,

ki je domače pridelana. Prav?

Postaviti moramo nove standarde prave sveže hrane

za naše otroke. Ja?

(aplavz)

V teh okoliščiinah je nadvse pomembno,

da vsak Američan, ki je zaključil s šolanjem

zna vsaj deset receptov,

ki mu bodo rešili življenje.

Življenjske spretnosti.

(aplavz)

To pomeni, da so lahko študentje, mladi starši,

ki se znajo znajti in delati s tem kar imajo,

poznajo osnovne veščine kuhanja,

ne glede na to kakšna recesija jih doleti. Če znaš kuhati,

denar v recesiji ni pomemben.

Če znaš kuhati, čas ni več važen.

Delovno okolje. O tem še nisem nič govoril.

Veste, zdaj je čas, da koorporacije prevzamejo odgovornost,

da raziščejo s čim hranijo

in kaj ponujajo svojim zaposlenim.

Ti- zaposleni - so mame in očetje ameriških otrok.

Marissa, njen oče ji je umrl v naročju,

mislim, da bi bila vesela,

če bi kooperativna Amerika začela primerno hraniti svoje zaposlene.

Predvsem jih ne smejo zapostaviti.

Vrnimo se nazaj k domovom..

No poglejte, če naredimo vse to in to lahko naredimo,

ker je čisto preprosto. Lahko ti je mar in hkrati služiš.

Brezdvoma.

V domovih se mora zopet začeti predajanje

znanje o kuhanju, to je gotovo.

Brezdvoma, predajati ga moramo kot filozofijo.

Zame je ta ideja kar romantična.

Gre se za to, da če en človek nauči tri ljudi

kako se skuha ena jed

in oni potem naučijo tri svoje znance,

se mora to ponoviti samo 25krat,

da zajamemo celotno prebivalstvo Amerike.

Romantično, mogoče že, ampak,

najpomembnejše je,

da ljudem pomagamo dojeti,

da šteje trud vsakega

posameznika.

Nazaj moramo dobiti to, kar je bilo izgubljeno.

Kuhinja Huntington. Huntington, kjer sem izvajal svoj program,

veste, dobili smo prostor v večernem televizijskem programu,

ki - upam - bo navdihnil ljudi, da sami začnejo s spremembami.

Trdno verjamem, da bo do tega prišlo.

Kuhinja Huntingont. Delal sem s celo skupnostjo.

Delal sem v šolah. Poiskal sem lokalne sponzorje,

da bi vse šole na tem področju

prešle od svinjarije do sveže hrane.

Šest in pol tisoč dolarjev na šolo.

(aplavz)

To je vse kar smo rabili. Šest in pol tisoč na šolo.

Nova kuhinja za 25 tisoč dolarjev na mesec. Ja?

To zaposli približno 5,000 ljudi na leto,

kar je 10% njihovega prebivalstva.

To delajo ljudje za ljudi.

To so domači kuharji, ki učijo domačine.

To so brezplačni kuharski tečaji, veste, brezplačni tečaji na Glavni cesti.

To je prava, oprijemljiva sprememba, prava, oprijemljiva sprememba.

Po celi Ameriki, če se ozremo nazaj,

se dogaja veliko čudovitih stvari.

Mnogo prečudovitih stvari se dogaja. To so angeli,

ki po celi Ameriki delajo krasne reči,

v šolah, v povezavah s kmetijami,

z vrtovi, v izobraževanju.

Obstajajo čudoviti ljudje, ki to počnejo.

Problem je, da bi svoje delo radi nadaljevali tudi drugje,

v naslednji in še naslednji šoli.

Ampak, denarja ni.

Naučiti se moramo hitro prepoznati te strokovnjake, te angele,

poiskati jih moramo in jim zagotoviti podporo,

da bodo to, kar delajo in delajo dobro,

delali še drugje.

Ameriška podjetja morajo podpreti

go.Obamo, da bo lahko izvedla stvari, ki jih hoče.

(aplavz)

Poglejte, vem, da je čudno,

da tu pred vami stoji Anglež,

ki vam govori vse to.

Rečem lahko samo, da mi ni vseeno. Sem oče.

Rad imam to državo.

In trdno verjamem, da v bistvu,

če nam sprememba uspe v tej državi,

se bodo lepe stvari zgodile po celem svetu. Če začne Amerika,

verjamem, da bodo drugi sledili.

To je izjemno pomembno.

(aplavz)

Ko sem bil v mestu Huntington, ko sem skušal popraviti stvari

pa ni šlo, sem si mislil, da če bi imel čarobno palico,

kako bi jo uporabil? Veste kaj sem si mislil?

Rad bi bil postavljen pred ene najbolj neverjetnih

vplivnih in pomembnih ljudi v Ameriki.

Mesec kasneje so me poklicali iz TED-a in mi dali tole nagrado.

Tukaj sem.

Torej, moja želja.

Disleksičen, zao sem počasnejši.

Moja želja je,

da mi pomagate zgraditi

trajno gibanje,

ki bo izobraževalo otroke

o hrani,

ki bo navdihnilo družine, da spet kuhajo

in omogočilo ljudem po vsem svetu,

da se borijo proti debelosti.

(aplavz)

Hvala vam.

(aplavz)