Samomorilski črički, zombi ščurki in druge pripovedi o zajedavcih

Ljudje dajemo veliko težo svoji lastni svobodni volji in neodvisnosti ... pa vendar obstaja senčni vpliv, na katerega morda ne pomislimo. Kot razloži pisec znanstvenih besedil, Ed Yong, v tem zanimivem, smešnem in vznemirljivem govoru, so zajedavci izpopolnili umetnost manipulacije do neverjetne stopnje. Ali torej vplivajo na nas? Več kot verjetno.

Čreda gnujev, jata rib, jata ptic.

Mnoge živali se zbirajo
v velikih skupinah,

ki so med najčudovitejšimi
prizori naravnega sveta.

A zakaj se te skupine oblikujejo?

Običajni odgovori vključujejo stvari,
kot so iskanje varnosti v množičnosti,

ali lov v krdelih, ali zbiranje
zaradi parjenja ali razmnoževanja,

in vse te razlage, čeprav pogosto držijo,

vsebujejo veliko predpostavko
o obnašanju živali,

in sicer, da živali nadzirajo
svoja dejanja,

da imajo nadzor nad svojimi telesi.

A temu pogosto ni tako.

To je artemija, solinski rakec.

Verjetno ga bolj poznate
pod imenom morska opica.

Je majhen in navadno živi sam, a se lahko
zbira tudi v takšnih velikih rdečih rojih,

ki se raztezajo več metrov.

Ti pa se oblikujejo zaradi zajedavca.

Ti rakci so okuženi s trakuljo.

Trakulja je v bistvu dolgo, živo črevesje,

z genitalijami na enem koncu in
kljukastimi usti na drugem.

Kot samostojni novinar, sočustvujem.

(smeh)

Trakulja srka hranljive snovi
iz artemijinega telesa,

a počne tudi druge stvari.

Kastrira jih, njihovo barvo spremeni
iz prosojne v svetlo rdečo,

podaljša jim življenje,

in, kot je odkril biolog Nicolas Rode,
jih pripravi do plavanja v skupinah.

Zakaj? Zato ker ima trakulja,
tako kot mnogi drugi zajedavci,

kompliciran življenjski cikel,
ki vključuje mnogo različnih gostiteljev.

Rakci so samo en korak na njeni poti.

Njen končni cilj je ta,

veliki flamingo.

Trakulja se lahko razmnožuje
samo v flamingu,

zato, da bi prišla do njega,
zmanipulira svoje gostitelje rakce,

da oblikujejo te roje vpadljive barve,
ki jih flamingo lažje opazi in požre,

in to je skrivnost rojev artemij.

Niso družabni po lastni volji,
ampak ker jih nadzirajo.

Ni varnost v množičnosti.
Dejansko je ravno nasprotno.

Trakulja ugrabi
njihove možgane in njihova telesa

ter jih spremeni v vozilo,
s katerim pride do flaminga.

Tu pa je še en primer
zajedavske manipulacije.

To je samomorilski čriček.

Ta čriček je pogoltnil
ličinke gordijskega črva ali žive niti.

Črv je v njem zrastel
do odrasle velikosti,

vendar mora za parjenje priti do vode,

to pa naredi z izločanjem beljakovin,
ki zmedejo čričkove možgane,

da se začne obnašati neobičajno.

Ko se čriček približa vodi,
kot je ta bazen,

skoči vanjo in se utopi,

črv pa privijuga ven
iz njegovega samomorilskega trupelca.

Črički so res prostorni.
Kdo bi si mislil?

Trakulja in živa nit nista edina.

Sta del celotne kavalkade zajedavcev,
ki nadzirajo um,

glivic, virusov,
črvov in žuželk ter drugih,

ki so vsi specializirani za
spodkopavanje in nadvladovanje

volje njihovih gostiteljev.

Za ta način življenja sem prvič slišal

v "Preizkusih življenja"
Davida Attenbourgha

pred približno 20 leti,

kasneje pa še v čudoviti knjigi

"Zajedavec Reks", ki jo je napisal
moj prijatelj Carl Zimmer.

In od takrat naprej pišem o teh bitjih.

Ni veliko tem v biologiji,
ki bi me bolj očarale.

Kot da bi zajedavci sprevrgli
tudi moje možgane.

Konec koncev so vedno neustavljivo
privlačni in čudovito strašljivi.

Ko pišete o zajedavcih,
je vaše besedišče polno fraz,

kot so "živ pojeden" in
"izbruhne iz njegovega telesa."

(smeh)

A gre za več kot zgolj to.

Sem pisec in kolegi pisci v občinstvu
bodo vedeli, da imamo radi zgodbe.

Zajedavci nas vabijo,
da se upremo privlačnosti očitnih zgodb.

Njihov svet je poln zasukov v zgodbi
in nepričakovanih razlag.

Zakaj, na primer, ta gosenica

začne nasilno mlatiti naokrog,
ko se katera druga žuželka približa njej

in tistim belim kokonom,
ki jih očitno straži?

Ali morda ščiti svoje brate in sestre?

Ne.

To gosenico je napadla
zajedavska osa in vanjo izlegla jajčeca.

Mlade osice so se izlegle
in gosenico živo pojedle,

preden so izbruhnile iz njenega telesa.
Vidite, kaj mislim?

Gosenica ni umrla.

Nekaj os je očitno ostalo

in so jo nadzirale,
da je branila njihove brate in sestre,

ki gredo skozi preobrazbo
v odrasle v tistih kokonih.

Ta gosenica je z glavo udarjajoč
zombi telesni stražar,

ki brani potomce bitja, ki jo je ubilo.

(aplavz)

Veliko snovi imamo za predelat.
Imam pa samo 13 minut. (smeh)

Najbrž nekateri od vas sedaj
obupno iščete nekaj tolažbe

v ideji, da so te stvari nenavadnosti
naravnega sveta, da so osamelci,

in takšno stališče je razumljivo, saj so
zajedavci po svoji naravi precej majhni

in veliko svojega časa prebijejo
v telesih drugih stvari.

Z lahkoto jih spregledamo,
vendar to ne pomeni, da niso pomembni.

Pred nekaj leti je Kevin Lafferty

skupino znanstvenikov odpeljal
v tri kalifornijske estuarije

in stehtali, secirali
in zabeležili so vse, kar so lahko našli,

in kar so našli,
je bilo skrajno izobilje zajedavcev.

Še posebej pogosti so bili metljaji,
majhni črvi,

ki so specializirani za kastriranje svojih
gostiteljev, kot je ta nesrečni polž.

Posamezen metljaj je mikroskopsko majhen,

vendar pa so vsi skupaj tehtali toliko,
kot vse ribe v estuarijih

in tri- do devetkrat več kot vse ptice.

In se spomnite žive niti,
ki sem vam jo pokazal, tisto s čričkom?

Japonski znanstvenik, Takuya Sato,
je odkril, da v nekem potoku,

te stvari poženejo toliko
čričkov in kobilic v vodo,

da utopljene žuželke predstavljajo
60 odstotkov prehrane lokalnih postrvi.

Manipulacija ni nenavadnost.
Je ključen in običajen del sveta okoli nas

in znanstveniki so odkrili že na stotine
primerov takšnih manipulatorjev,

kar pa je še bolj razburljivo,
začenjajo razumeti,

točno kako ta bitja
nadzirajo svoje gostitelje.

In to je en od mojih najljubših primerov.

To je Ampulex compressa, smaragdna osa,
in univerzalno sprejeta resnica je,

da si smaragdna osa, ki ima
oplojena jajčeca, mora želeti ščurka.

Ko ga najde, ga zabode z želom,
ki je tudi čutni organ.

Do tega odkritja
smo prišli pred tremi tedni.

Zabode ga z želom, ki je čutni organ,

opremljen z majhnimi
zaznavnimi izboklinami,

ki ji omogočijo, da otipa
značilno teksturo ščurkovih možganov.

Tako kot oseba,
ki na slepo tipa po vreči,

najde možgane in jim vbrizga strup
v dva točno določena skupka nevronov.

Izraelska znanstvenika,
Frederic Libersat in Ram Gal,

sta odkrila, da je strup
zelo specifično kemično orožje.

Ščurka niti ne ubije, niti ga ne uspava.

Ščurek bi lahko odkorakal ali odletel
ali stekel, če bi se tako odločil,

a se ne odloči za to,
ker strup uniči njegovo motivacijo za hojo

in samo to.

Osa v bistvu odstrani kljukico iz
kvadratka pobegni-pred-nevarnostjo

v operacijskem sistemu ščurka,
kar ji omogoči, da svojo nemočno žrtev vodi

nazaj do svojega brloga s svojimi antenami
kot človek, ki sprehaja psa.

Ko sta enkrat tam,
nanj izleže jajčece,

jajčece se izleže, živega poje,
izbruhne iz telesa,

bla, bla, bla,
zdaj že veste, kako to gre.

(smeh) (aplavz)

Trdil bi, da ko ga osa enkrat piči,
ščurek ni več ščurek.

Je bolj kot podaljšek ose,
kot je bil čriček podaljšek žive niti.

Ti gostitelji ne bodo preživeli
ali se razmnoževali.

Nad svojimi usodami imajo
toliko nadzora kot moj avto.

Ko zajedavec enkrat vstopi,
gostitelji nimajo več besede.

Seveda tudi ljudem manipulacija ni tuja.

Jemljemo zdravila, da bi spremenili kemijo
v svojih možganih in svoje razpoloženje,

in kaj so argumenti
ali oglaševanje ali velike ideje,

če ne poskus vplivanja
na um nekoga drugega?

Toda naši poskusi tega
so preprosti in nedodelani v primerjavi

s fino specifičnostjo zajedavcev.

Don Draper si lahko le želi, da bi bil tako
eleganten in natančen kot smaragdna osa.

Mislim, da je to tisti del,
ki dela zajedavce

tako zlovešče in
tako neustavljivo privlačne.

Takšno težo dajemo svoji svobodni volji
in svoji neodvisnosti,

da možnost izgube teh lastnosti
zaradi nevidnih sil

naslavlja naše
najgloblje družbene strahove.

Orwellovske distopije in senčne spletke
in super zlobneži, ki nadzirajo ume -

to so stvari, ki polnijo
našo najtemnejšo fikcijo,

v naravi pa se to kar naprej dogaja.

Kar me vodi do očitnega
in zaskrbljujočega vprašanja:

Ali obstajajo temačni, zlovešči zajedavci,
ki vplivajo na naše obnašanje,

ne da bi mi za to vedeli,

poleg NSA
(nacionalni urad za varnost, op. p.)?

Če obstajajo -

(smeh) (aplavz)

Zdaj imam na čelu rdečo pikico, kajne?

(smeh)

Če obstajajo,
je to dober kandidat za njih.

To je Toxoplasma gondii,
ali na kratko, Toxo,

ker si strašljivo bitje
vedno zasluži ljubek vzdevek.

Toxo lahko okuži sesalce,
mnogo različnih vrst sesalcev,

spolno razmnožuje
pa se lahko samo v mačkah.

Znanstveniki kot Joanne Webster
so pokazali,

da če Toxo pride v podgano ali miš, tega
glodavca spremeni v raketo, ki išče mačke.

Če okužena podgana zavoha
prekrasen vonj mačjega scanja,

steče proti viru tega vonja,
namesto v bolj razumno smer, stran.

Mačka poje podgano. Toxo lahko seksa.
Klasična zgodba Jej, moli, ljubi.

(smeh) (aplavz)

Ste zelo velikodušni, radodarni ljudje.

Zdravo, Elizabeth,
tvoj govor mi je bil všeč.

Kako zajedavec svojega gostitelja
tako nadzira?

V bistvu ne vemo.
Vemo, da Toxo izloča encim,

ki tvori dopamin, snov, ki je povezana
z nagrajevanjem in motivacijo.

Vemo, da cilja določene dele
glodavčevih možganov,

v ključno s tistimi,
ki so povezani s spolno vzburjenostjo.

Toda, kako se ti koščki sestavljanke
sestavijo, ni takoj jasno.

Kar je jasno je,
da je ta stvar ena sama celica.

Nima živčnega sistema.
Nima zavesti. Celo telesa nima.

A manipulira s sesalcem?

Mi smo sesalci.

Seveda smo bolj inteligentni
od navadne podgane,

a naši možgani imajo
enako osnovno strukturo,

enake vrste celic, enake kemikalije,
ki se pretakajo skozi njih,

in enake zajedavce.

Ocene se precej razlikujejo,
a nekatere številke nakazujejo,

da ima en od treh ljudi na svetu
v svojih možganih Toxo.

Običajno to ne vodi
v nobeno očitno bolezen.

Zajedavec zelo dolgo
ostaja v mirujočem stanju.

Vendar pa je nekaj dokazov, da ljudje,

ki ga prenašajo,
dosegajo nekoliko drugačne rezultate

na vprašalnikih o osebnosti,
kot ostali ljudje,

da imajo nekoliko večje tveganje
za avtomobilske nesreče,

nekaj pa je tudi dokazov, da so ljudje
s shizofrenijo bolj verjetno okuženi.

Mislim, da ti dokazi še ne zadostujejo
in celo med raziskovalci Toxo-ja

so deljena mnenja, ali zajedavec
resnično vpliva na naše obnašanje.

Vendar glede na razširjenost
narave takšnih manipulacij

bi bilo precej neverjetno,
da bi bili ljudje edina vrsta,

na katero ne bi imele podobnega vpliva.

In mislim, da je ta zmožnost,

da nenehno spodkopavajo naš
način razmišljanja o svetu,

tista, ki dela zajedavce neverjetne.

Nenehno nas vabijo,
da naravni svet gledamo postrani,

in se sprašujemo,
ali obnašanja, ki jih vidimo,

naj bodo enostavna in očitna,
ali begajoča in zapletena,

niso rezultat posameznikov,
ki se ravnajo po lastni volji,

ampak so upognjena
zaradi nadzora nečesa drugega.

In čeprav je ta ideja lahko zaskrbljujoča

in čeprav so navade zajedavcev
lahko zelo grozne,

mislim, da jih sposobnost, da nas
presenetijo, dela čudovite in karizmatične

kot katerakoli panda
ali metulj ali delfin.

Na koncu knjige "O izvoru vrst"

Charles Darwin piše
o veličastnosti življenja

in o neskončnih oblikah
najlepšega in najčudovitejšega

in rad si mislim,
da bi z lahkoto lahko govoril

o trakulji, ki naredi rakca družabnega,
ali o osi, ki pelje ščurke na sprehod.

Morda pa to govori le zajedavec.

Hvala.

(aplavz)