Presenetljive navade izvirnih mislecev

Kako se ustvarjalni ljudje domislijo novih idej? Organizacijski psiholog Adam Grant preučuje "originale": mislece, ki se domislijo novih idej in se nato zavzamejo, da jih ponesejo v svet. V tem govoru se naučite treh nepričakovanih navad originalov - vključno s sprejetjem poraza. "Najboljši originali so tisti, ki jim je spodletelo, saj tisti največ poskušajo," pravi Grant. "Veliko slabih idej potrebuješ, da dobiš nekaj dobrih."

Pred sedmimi leti me je študent vprašal,
če bi investiral v njegovo podjetje.

Rekel je: "Delam s tremi prijatelji

in poskušali bomo pretresti industrijo
s prodajo stvari na spletu."

In rekel sem: "Ok, celo poletje
ste delali na tem, ne?"

"Ne, vsi smo si dobili pripravništva,
če se slučajno ne bi izšlo."

"V redu, ampak ko diplomirate,
se boste temu popolnoma posvetili."

"Ne čisto. Vsi imamo pripravljene
službe za vsak primer."

Mine šest mesecev in dan preden
naj bi bilo podjetje lansirano,

še vedno ni bilo delujoče spletne strani.

"Saj se zavedate, da je celotno
podjetje spletna stran.

To je vse, kar je."

Seveda sem zavrnil investicijo.

In podjetje so poimenovali Warby Parker.

(Smeh)

Na spletu prodajajo očala.

Pred kratkim so jih prepoznali
kot najbolj inovativno podjetje na svetu

in vredni so več kot milijardo dolarjev.

In sedaj?
Moja žena upravlja najine investicije.

Zakaj sem se tako motil?

Da bi to izvedel, sem preučeval ljudi,
ki jim rečem "originali."

Originali so nekonformisti,

ljudje, ki ne samo, da imajo nove ideje,

ampak jih tudi uresničijo.

So ljudje, ki izstopajo in so glasni.

Originali poganjajo ustvarjalnost
in spreminjajo svet.

So ljudje, na katere želite staviti.

In ne izgledajo tako,
kot sem si predstavljal.

Danes želim pokazati tri stvari,
ki sem se jih naučil

o prepoznavanju originalov

in kako postati bolj kot oni.

Prvi razlog, da nisem
investiral v Warbyja Parkerja,

je bil, da so začenjali izredno počasi.

Vsi poznate um odlašalca.

Nekaj vam moram priznati.
Sem ravno nasproten. Sem ne-odlašalec.

Ja, to je dejanski izraz.

Poznate tisto paniko, ki jo čutiš

nekaj ur pred pomembnim rokom,
ko nisi še ničesar naredil.

Jaz to čutim nekaj mesecev prej.

(Smeh)

S tem sem začel zelo zgodaj:
Nintendo igre sem jemal zelo resno.

Zbudil sem se ob petih zjutraj,

začel igrati in nisem odnehal,
dokler jih nisem obvladal.

Sčasoma je šlo tako daleč,
da je prišel lokalni časopis

in napisal članek o temni strani Nintenda,
z mano v glavni vlogi.

(Smeh)

(Aplavz)

Od takrat sem zamenjal lase za zobe.

(smeh)

A na fakulteti mi je to prišlo prav,

ker sem zaključil svojo diplomo
štiri mesece pred rokom.

Bil sem ponosen na to, do pred nekaj leti.

Imel sem študentko Jihae,
ki je prišla k meni in rekla:

"Najbolj kreativne ideje imam takrat,
ko odlašam."

In sem rekel: "Fino, kje so
štirje članki, ki mi jih dolguješ?"

(smeh)

Ne, bila je ena naših
najkreativnejših študentk

in kot organizacijski psiholog
je to tiste vrste ideja, ki jo testiram.

Izzval sem jo, naj pridobi nekaj podatkov.

Gre v cel kup podjetij.

Ljudje ji izpolnijo vprašalnike
o tem, kako pogosto odlašajo.

Nato pa njihovi šefi ocenijo,
kako kreativni in inovativni so.

In seveda, ne-odlašalci kot sem jaz,

ki hitijo in naredijo vse zgodaj,

so ocenjeni kot manj kreativni

kot ljudje, ki zmerno odlašajo.

Želel sem vedeti, kaj se zgodi
s kroničnimi odlašalci.

Rekla je: "Ne vem,
niso izpolnili moje ankete."

(smeh)

Ne, tu so naši rezultati.

Lahko dejansko vidite, da so ljudje,
ki odlašajo do zadnje minute,

preveč zaposleni z afnanjem,
tako da nimajo originalnih idej.

In po drugi strani, ljudje, ki hitijo,

so tako anksiozni, da tudi
oni nimajo originalnih idej.

Obstaja neka točka,
kjer živi originalnost.

Zakaj je tako?

Morda imajo originalni
ljudje samo slabe delovne navade.

Morda odlašanje
ne povzroča ustvarjalnosti.

Da bi to izvedeli, smo zasnovali
nekaj eksperimentov.

Ljudem smo rekli, naj se domislijo
novih poslovnih idej,

nato pa smo vzeli neodvisne bralce,

ki so ocenili, kako kreativne
in uporabne so.

Nekatere smo prosili,
naj to naredijo takoj.

Drugim smo naključno
določili odlašanje tako,

da smo jim dali minolovca

za pet ali 10 minut.

In zmerni odlašalci so bili

16 odstotkov bolj kreativni
kot ostali dve skupini.

Minolovec je super,
ampak ni nosilec tega efekta,

ker, če igraš to igro
preden izveš za nalogo,

ni povečanja kreativnosti.

Samo, ko so vam povedali,
da boste delali na tem problemu,

in nato začnete z odlašanjem,

ampak je naloga še vedno
nekje zadaj v možganih,

začnete inkubirati.

Odlašanje ti da čas,
da pomisliš na drugačne ideje,

da misliš na nelinearen način,
da narediš nepričakovane preskoke.

Ravno ko smo zaključevali
s temi eksperimenti,

sem začel pisati knjigo o originalih

in pomislil: "To je odličen čas,
da se naučim odlašanja,

medtem ko pišem poglavje o odlašanju."

Sem torej meta odlašal,

in kot vsak pravi ne-odlašalec,

sem naslednje jutro zgodaj vstal

in naredil seznam korakov, kako odlašati.

(Smeh)

In nato sem pridno delal

na tem, da nisem pridno delal.

Začel sem pisati poglavje o odlašanju

in nekega dne - bil sem na polovici -

sem ga odložil dobesedno sredi stavka

za več mesecev.

Bila je agonija.

A ko sem se vrnil k delu,
sem imel vse vrste novih idej.

Kot je rekel Aaron Sorkin:

"Ti rečeš odlašanje,
jaz temu pravim razmišljanje."

In medtem sem odkril,

da je bilo veliko originalov
skozi zgodovino odlašalcev.

Naprimer Leonardo da Vinci.

16 let se je ukvarjal

z Mona Liso.

Počutil se je kot zguba.

To je napisal v svoj dnevnik.

A ena izmed njegovih diverzij, optika,

je spremenila, kako je obdeloval svetlobo

in zato je postal veliko boljši slikar.

Kaj pa Martin Luther King Jr.?

Noč pred največjim govorom
v svojem življenju,

marš na Washington,

je bil pokonci ob treh zjutraj
in ga pisal na novo.

Sedi med občinstvom, čaka, da bo na vrsti,

še vedno piše in črta ven dele.

Ko gre na oder, po 11 minutah,

pusti pripravljene zapiske,

da izreče štiri besede,
ki so spremenile tok zgodovine:

"Imam sanje."
(I have a dream.)

Tega ni bilo v scenariju.

Z odlašanjem do zadnje minute
z dokončanjem govora,

je bil odprt za najbolj
širok spekter idej.

In ker besedilo ni bilo zacementirano,

je lahko improviziral.

Odlašanje je slaba stvar
pri produktivnosti,

a za kreativnost je lahko vrlina.

Kar lahko vidite
pri mnogih originalih, je,

da hitro začnejo in počasi končajo.

In to sem zgrešil pri Warbyju Parkerju.

Ko so se šest mesecev vlekli,

sem jih pogledal in rekel:

"Veliko drugih podjetij
na spletu prodaja očala."

Zamudili so prednost prvega na trgu.

A kar nisem vedel, je,
da so porabljali ta čas,

da bi ugotovili, kako narediti

naročanje očal na spletu boljše.

Izkaže se, da je prednost
prvega na trgu večinoma mit.

Poglejte to klasično študijo, v kateri
je za več kot 50 kategorij produktov

narejena primerjava
prvih na trgu, ki so trg ustvarili,

s tistimi, ki so ga izboljšali
in predstavili nekaj drugačnega in novega.

Vidite, da so prvi na trgu imeli
stopnjo neuspeha 47 odstotkov,

v primerjavi z 8 odstotki za tiste,
ki so stvar izboljšali.

Facebook, ki je počakal
z grajenjem socialnega omrežja

do Myspacea in Friendsterja.

Poglejte Google, ki je čakal leta
po Altavisti in Yahooju.

Veliko lažje je izboljšati
idejo nekoga drugega,

kot je začeti nekaj novega iz nič.

Lekcija, ki sem se je naučil, je, da ni
treba biti prvi, da bi bil originalen.

Moraš biti samo drugačen in boljši.

A to ni bil edini razlog,
da sem izpustil Warbyja Parkerja.

Bili so tudi polni dvomov.

Imele so rezervne plane

in zaradi tega sem dvomil,
da imajo pogum biti originalni,

ker sem pričakoval, da originali
izgledajo nekako takole.

(Smeh)

Na površju

veliko originalnih ljudi
izgleda samozavestno,

a v ozadju čutijo isti strah
in dvom kot ostali.

Samo obvladajo ga drugače.

Naj vam pokažem: to je prikaz,

kako kreativni proces
izgleda pri večini izmed nas.

(Smeh)

V svojem raziskovanju sem ugotovil,
da obstajata dve različni vrsti dvoma.

Dvom vase in dvom v idejo.

Dvom vase te paralizira.

Povzroči, da zmrzneš.

A dvom v idejo, ti da zagon.

Motivira te, da testiraš,
eksperimentiraš, izboljšaš

tako kot MLK.

In tako je ključ do tega, da si original,

preprosto izogibanje preskoka
od koraka tri na korak štiri.

Namesto da rečeš: "Zanič sem,"

reči: "Prvih nekaj osnutkov
je vedno zanič

in jaz pač še nisem tam."

Kako pa prideš do tja?

Obstaja namig,

v internetnem brskalniku,
ki ga uporabljate.

Lahko predvidimo uspeh
v službi in vašo predanost,

samo s tem, da vemo,
kateri brskalnik uporabljate.

Nekaterim rezultati
te študije ne bodo všeč -

(Smeh)

A obstajajo dobri dokazi,
da uporabniki Firefoxa in Chromea

delajo znatno boljše kot uporabniki
Internet Explorerja in Safarija.

Ja.

(Aplavz)

Prav tako v službi ostanejo
15 odstotkov dlje, mimogrede.

Zakaj? Ne gre za tehnološko prednost.

V povprečju imajo te štiri skupine
podobno hitrost tipkanja

in prav tako podobno raven
računalniškega znanja.

Gre za to, kako ste dobili brskalnik.

Ker če uporabljate
Internet Explorer ali Safari,

so bili ti že naloženi na računalnik

in ste sprejeli dano opcijo.

Če ste želeli Firefox ali Chrome,
ste morali dvomiti v dano opcijo

in se vprašati, je tu še druga možnost,

in nato biti iznajdljivi
in naložiti nov brskalnik.

Ljudje slišijo za to študijo in rečejo:

"Super, če želim biti uspešnejši v službi,
moram samo zamenjati brskalnik?"

(Smeh)

Ne, gre za to, če ste take vrste oseba,

ki prevzame iniciativo in dvomi v standard

in poišče boljšo možnost.

In če to počnete dobro,

se boste odprli za
nekaj nasprotnega deja vuju.

Obstaja ime za to. Imenuje se vuja de.

(Smeh)

Vuja de je, ko gledaš nekaj,
kar si videl že velikokrat,

in kar naenkrat to vidiš na nov način.

Kot pisec, ki gleda scenarij za film,

ki ne dobi zelene luči
več kot pol stoletja.

V vsaki pretekli verziji je bila
glavna junakinja zlobna kraljica.

A Jennifer Lee se začne spraševati,
če ima to sploh smisel.

Ponovno napiše prvo dejanje,

na novo izumi negativko
kot trpinčeno junakinjo,

in Frozen postane najbolj
uspešen animirani film.

Iz te zgodbe izhaja preprosto sporočilo.

Če čutite dvom, tega ne izpustite.

(Smeh)

Kaj pa strah?

Originali prav tako čutijo strah.

Bojijo se neuspeha,

a od nas se razlikujejo po tem,

da jih je še bolj strah,
da ne bi uspeli poskusiti.

Vedo, da ti lahko spodleti, če začneš
s podjetjem, ki nato bankrotira,

ali pa, da podjetja sploh ne ustanoviš.

Vedo, da dolgoročno
ne obžalujemo naših dejanj

ampak tisto, česar nismo storili.

Stvari, ki bi jih radi ponovili,
pravi znanost,

so možnosti, ki jih nismo izkoristili.

Elon Musk mi je pred kratkim povedal,
da ni mislil, da bo Tesla uspela.

Prepričan je bil, da prvih nekaj
SpaceXovih poletov

ne bo doseglo orbite,
kaj šele prišli nazaj,

a bilo je preveč pomembno,
da ne bi poskusil.

In veliko ljudi,
ko imamo pomembno idejo,

ne poskusimo.

A za vas imam nekaj dobrih novic.

Ne bodo vas sodili po vaših slabih idejah.

Veliko ljudi misli, da jih bodo.

Če pogledate po industrijah

in ljudi vprašate o njihovih največjih
idejah, najpomembnejših predlogih,

jih 85 odstotkov ostane tiho,
namesto, da bi spregovorili.

Strah jih je bilo, da se bodo osramotili,
da bodo izpadli neumni.

A veste kaj?
Originali imajo veliko slabih idej,

ogromno pravzaprav.

Poglejte tipa, ki je izumil to.

Vam je mar, da je naredil
tako grozljivo lutko,

da straši ne samo otroke,
ampak tudi odrasle?

Ne. Thomasa Edisona častite,
ker je izumil žarnico.

(Smeh)

Če pogledate preko področij,

so največji originali tisti,
ki jim največkrat spodleti,

ker so tisti, ki največkrat poskušajo.

Klasični skladatelji,
najboljši izmed najboljših.

Zakaj imajo nekateri v enciklopedijah
več strani kot drugi

in pravo tako večkrat
posnamejo njihove kompozicije?

En od najboljših pokazateljev

je sama količina kompozicij,
ki jih proizvajajo.

Več stvari proizvedeš,
več raznolikosti dobiš

in boljše možnosti imaš,
da naletiš na nekaj res originalnega.

Celo tri ikone klasične glasbe:
Bach, Beethoven in Mozart,

so morali narediti na stotine kompozicij,

da so prišli do veliko
manjšega števila mojstrovin.

Morda se sprašujete,

kako je tale postal tako dober,
brez da bi toliko ustvaril?

Ne vem, kako je Wagnerju to uspelo.

A za večino izmed nas,
če želimo biti bolj izvirni,

moram ustvariti več idej.

Ko so ustanovitelji podjetja Warby Parker
iskali ime za svoje podjetje,

so potrebovali nekaj sofisticiranega,
unikatnega, brez negativnih asociacij,

da bi zgradili prodajno znamko
in testirali so več kot 2000 možnosti,

preden so končno združili

Warby in Parker.

Ko vse to združite, vidite, da originali

niso preveč drugačni od nas.

Čutijo strah in dvom. Odlašajo.

Imajo slabe ideje.

In včasih ne uspejo kljub tem lastnostim,
ampak zaradi njih.

Ko vidite te stvari,
ne naredite enake napake kot jaz.

Ne odpišite jih.

In ko gre za vas, ne odpišite sebe.

Vedite, da lahko hiter začetek,
a počasen zaključek

poveča vašo kreativnost,

da se lahko motivirate s tem,
ko dvomite v ideje,

sprejmete strah pred neuspehom,

in da potrebujete veliko slabih idej,
da dobite nekaj dobrih.

Poglejte, biti izviren ni lahko,

a nimam nobenega dvoma:

to je najboljši način,
kako izboljšati svet okoli nas.

Hvala.

(Aplavz)