Dan Gilbert sprašuje, zakaj smo srečni?

Dan Gilbert, avtor uspešnice "Stumbling on Happiness", spodbija trditev, da postanemo nesrečni, ko ne dobimo željenega. Naš "psihološki imunski sistem" nas osreči tudi, ko stvari ne gredo po načrtih.

Ko imate 21 minut na voljo za predstavitev,

se dva milijona let zdi dolga doba.

Vendar sta dva milijona let evolucijsko komaj kaj.

Kljub temu se je v tem času teža človeških možganov potrojila,

s pol kilograma, kolikor so tehtali možgani našega prednika Habilisa,

na 1,3 kilogramsko gibanico, ki jo nosimo med ušesi.

Kaj je takšnega na velikih možganih, da jih je narava človeku priskrbela?

Ko se možganom potroji velikost,

ne postanejo samo trikrat večji, ampak hkrati pridobijo nove strukture.

Naši možgani so se tako povečali predvsem zato, ker so dobili nov del,

imenovan čelni reženj. Zlasti pa področje imenovano prefrontalna skorja.

Čemu sploh služi prefrontalna skorja, da lahko upraviči

celotno preobrazbo človeške lobanje v tako kratkem času?

Izkaže se, da ima prefrontalna skorja številne naloge.

Ena najpomembnejših med njmi je,

da deluje kot simulator doživljanja.

Piloti vadijo v simulatorjih,

da ne bi naredili napak med pravimi leti.

Človek je razvil to čudovito prilagoditev,

da lahko dejansko doživlja dogodke

preden jih izkusi v resničnem življenju.

To je veščina, ki je naši predniki niso imeli

in je nobena druga žival ne obvlada tako kot mi. To je čudovita prilagoditev.

Kosa se lahko s oprijemalnim palcem, pokončno držo in govorom

ter je ena tistih stvari, ki nas je z dreves spravila

v nakupovalna središča.

- (Smeh) - To veščino vsi uporabljamo.

Na primer,

ni mogoče najti sladoleda z okusom jeter in čebule.

Ne zato, ker bi ga kdo naredil, poizkusil in se zgrozil.

Ampak si lahko, ne da bi pomignili,

predstavljate ta okus in se zgrozite preden ga naredite.

Poglejmo, kako deluje vaš simulator doživljanja.

Naredimo kratek preizkus, preden nadaljujem s predstavitvijo.

Razmislite o dveh različnih življenjskih poteh,

simulirajte ju in povejte, katera pot vam je ljubša.

Prva je dobitek na loteriji. Ta je vreden 314 milijonov dolarjev.

Druga možnost je postati paraplegik.

Vzemite si trenutek za razmislek.

Verjetno se vam zdi, da ne potrebujete razmisleka.

Zanimivo je, da obstajajo podatki o teh dveh skupinah ljudi,

o tem kako srečni so.

In to je natančno, kar ste pričakovali, kaj ne?

Vendar to niso pravi podatki. Te sem si sam izmislil!

To so pravi podatki. Po petih minutah predstavitve ste že padli na preizkusu znanja.

Dejstvo je, da po enem letu od izgube sposobnosti uporabe nog

in eno leto po zmagi na lotu, so dobitniki na lotu in paraplegiki

enako srečni s svojim življenjem.

Naj vas ne skrbi preveč, ker ste padli na preizkusu,

saj vsi vedno znova padejo na vseh preizkusih.

Raziskave, ki smo jih naredili v mojem laboratoriju

in ki jih delajo ekonomisti in psihologi po celi državi,

so razkrile nekaj zelo vznemirljivega.

Nekaj, kar imenujemo vpliv nagnjenosti,

in označuje težnjo simulatorja k napakam.

Simulator vas prepriča v to, da so različni izidi

bolj različni, kot v resnici drži.

Od opazovalnih do laboratorijskih raziskav,

vse kaže, da zmaga ali poraz na volitvah, začetek ali konec romantične zveze,

uspeh ali neuspeh pri napredovanju v službi in pri opravljanju izpitov

in tako dalje, imajo veliko manjši učinek, manjšo globino in so krajši,

kot ljudje pričakujejo.

Najnovejša raziskava -- ki me zelo preseneča--

preučuje, kako velike travme vplivajo na ljudi,

je pokazala, da po treh mesecih,

s samo nekaj izjemami,

travma nima več nikakršnega vpliva na vašo srečo.

Zakaj?

Ker je srečo mogoče sintetizirati.

Sir Thomas Brown je leta 1642 napisal, "Sem najsrečnejši človek na svetu.

V meni je tisto, kar spreobrne revščino v bogastvo, nesrečo v blaginjo.

Bolj sem neranljiv od Ahila; usoda me nima kam udariti."

Kakšno izredno mašinerijo ima ta človek v glavi?

Izkaže se, da ima natanko enako izredno mašinerijo, kot jo imamo vsi ostali.

Človek ima nekaj, kar si lahko predstavljamo kot psihološki imunski sistem.

Sistem miselnih procesov, večinoma nezavednih,

ki človeku pomaga spremeniti pogled na svet,

zato, da se lahko bolje počuti v danih okoliščinah.

Kot g. Thomas imate tudi v to sposobnost.

Za razliko od g. Thomasa se je verjetno ne zavedate.

Srečo sintetiziramo, prepričani pa smo, da jo moramo iskati.

Ne potrebujete me, da bi vam pokazal veliko primerov, kako ljudje sintetizirajo srečo.

Čeprav vam bom pokazal nekaj eksperimentalnih dokazov,

jih ni potrebno iskati daleč.

Kot izziv samemu sebi, to namreč občasno rečem med predavanji,

sem vzel izvod New York Timesa in poizkusil najti primere, ko ljudje sintetizirajo srečo.

Tukaj so trije, ki so sintetitzirali srečo.

"Bolje sem fizično, finančno, emocionalno, mentalno

in na skoraj vseh ostalih področjih." "Niti malo mi ni žal.

To je bila veličastna izkušnja". "Verjamem, da se je izšlo najbolje."

Kdo so te osebe, ki so tako prekleto srečne?

Prvi je Jim Wright.

Nekateri ste dovolj stari, da se ga spomnite: bil je predsednik spodnjega doma ameriškega kongresa.

Nečastno je odstopil, ko je mlad republikanec z imenom Newt Gingrich

razkril njegove sumljive posle.

Vse je izgubil. Najvplivnejši demokrat v državi,

je izgubil vse.

Izgubil je denar, izgubil je moč.

Kaj ima za povedati po vseh teh letih?

"Toliko sem bolje fizično, finančno, mentalno

in na skoraj vseh ostalih področjih."

Na katerih področjih je sploh lahko bolje?

Zelenjavno? Mineralno? Živalno? Je kar pokrit.

Za Moreesea Bickhama še niste slišali.

Ko je bil izpuščen, je povedal naslednje.

Star je bil 78 let. 37 let je preživel

v Louisianskem zaporu za zločin, ki ga ni zagrešil.

Na koncu je bil osvobojen,

pri 78ih, zaradi DNK dokazov.

Kaj je povedal o svoji izkušnji?

"Niti malo mi ni žal. To je bila veličastna izkušnja."

Veličastna! Ni rekel:

"Spoznal sem par prijaznih ljudi. Imeli so telovadnico."

"Veličastna",

beseda, ki jo navadno uporabljamo za na primer religiozna doživetja.

Harry S. Langerman je nekdo, ki bi ga lahko poznali

ampak ga ne. Leta 1949 je prebral članek

o stojnici s hamburgerji v lasti nekih dveh bratov z imenom McDonalds.

Mislil si je, "to je kar dobro zamisel!"

Poiskal jih je. Odgovorili so mu,

"Franšizo ti lahko damo za 3000 dolarjev."

Harry se je vrnil v New York in prosil brata, ki je delal kot investicijski bankir,

naj mu posodi 3000 dolarjev.

Nesmrtne besede brata so bile:

"Ti bebec, nihče ne je hamburgerjev."

Denarja mu ni posodil in seveda šest mesecev kasneje

je imel Ray Croc povsem enako zamisel.

Izkazalo se je, da ljudje jedo hamburgerje

in Ray Croc je za nekaj časa postal najbogatejši Američan.

Na koncu --najboljša možnost--

nekateri boste prepoznali to sliko mladega Petea Besta,

ki je bil prvi bobnar Beatlesov,

dokler ga niso "poslali po opravkih" in skrivaj pobegnili

ter na turi pobrali Ringa.

Ko so imeli leta 1994 intervju s Pete Bestom

-- da, še vedno je bobnar in glasbenik v studiu--

je povedal sledeče: "Srečnejši sem, kot bi bil z Beatlesi."

Dobro. Nekaj pomembnega se lahko naučimo od teh ljudi

in to je skrivnost sreče.

Tukaj je, končno bo razkrita.

Prvo: pridobite si bogastvo, moč in ugled,

nato jih izgubite. (Smeh)

Drugo: preživite čim daljši del življenja v zaporu.

(Smeh) Tretje: Nekoga drugega naredite zelo bogatega. (Smeh)

In končno: nikoli se ne pridružite Beatlesom. (Smeh)

OK. Tako kot Ze Frank, lahko tudi jaz predvidim kaj si mislite,

to je: "Ja, seveda." Ko

ljudje sintetizirajo srečo, kakor ti gospodje,

se jim nasmehnemo, hkrati pa zavijamo z očmi in si mislimo,

"Ja, seveda, nikoli si res nisi želel te službe."

"Ja, seveda. Saj res nisi

imel dosti skupnega z njo

in to si odkril ravno, ko ti je

vrgla zaročni prstan v obraz."

Zaničljivo se nasmehnemo, ker verjamemo, da sintetizirana sreča

ni iste kakovosti kot tako imenovana naravna sreča.

Kakšni so to izrazi?

Naravna sreča je tisto, kar dobimo, ko dosežemo željeno.

Sintetizirana sreča je tisto, kar naredimo, ko ne dobimo željenega.

In v naši družbi prevladuje prepričanje,

da je sintetična sreča manjvredna.

Zakaj to verjamemo?

To je enostavno. Kakšen ekonomski sistem

bi še deloval,

če bi verjeli, da bomo enako srečni, če dobimo ali ne dobimo željenega?

Z vsem spoštovanjem do prijatelja Matthieu Ricarda,

nakupovalno središče polno Zen menihov

ne bo posebej dobičkonosno,

ker si le ti ne želijo stvari zadosti.

Skušal vam bom pokazati, da je sintetizirana sreča

povsem enako resnična in trajna

kot tista sreča, ki jo najdete,

ko dobite natanko to, kar ste si želeli.

Kot znanstvenik ne bom leporečil,

ampak vas bom namočil v nekaj podatkov.

Najprej vam bom predstavil eksperimentalno paradigmo

za prikaz sintetiziranja sreče

med starostniki. To ni moje delo.

To je 50 let stara paradigma, imenovana paradigma svobodne izbire.

Zelo je enostavna.

Prinesete recimo šest predmetov,

preiskovanec pa jih razvrsti od najbolj do najmanj zaželjenega.

V tem primeru, ker jih uporabljamo tudi v naslednjem poizkusu,

so to Monetove slike.

Vsak lahko razvrsti te Monetove slike

po vrsti, glede na to, koliko so mu všeč.

Zdaj vam damo na izbiro:

"Slučajno imamo nekaj dodatnih slik v shrambi.

Za nagrado lahko eno vzamete domov.

Slučajno imamo številko tri in štiri,"

jim povemo. To ni povsem lahko odločitev,

ker so slike preiskovancem podobno všeč,

seveda ljudje praviloma izberejo številko tri,

ker se jim bolj dopade od štirice.

Čez nekaj časa -- lahko čez 15 minut ali čez 15 dni --

se preiskovancem pokaže iste dražljaje

in oni jih ponovno razvrstijo.

"Povejte, koliko so vam zdaj všeč."

Kaj se zgodi? Glejte, kako se sreča sintetizira.

To je rezultat, ki so ga ponovili znova in znova.

Gledate, kako se sreča sintetizira.

Bi radi še enkrat videli? Sreča!

"Podarjena slika je boljša, kot sem mislil!

Tista, ki je nisem, dobil je slaba!"

(Smeh) To je sintetiziranje sreče.

Kakšen je pravilen odgovor na to? "Ja, seveda!"

Tukaj je poizkus, ki smo ga naredili

in upam, da vas prepriča, da

"Ja, seveda!" ni bil pravi odgovor.

Naredili smo poizkus s skupino bolnikov

z anterogradno amnezijo. To so bolniki v bolnišnicah.

Večina ima Korsakoffov sindrom,

ki je polinevritična psihoza -- veliko preveč so pili,

in ne morejo tvoriti novih spominov.

OK? Spomnijo se svojega otroštva, če pa stopite v sobo, se jim predstavite

in nato odidete,

ko se boste vrnili, ne bodo vedeli kdo ste.

Vzeli smo Monetove slike v bolnišnico.

In prosili smo te bolnike, naj jih razvrstijo

od tiste, ki jim je najbolj, do tiste, ki jim je najmanj všeč.

Nato so se odločili med številko tri in štiri.

Kot vsi ostali, so rekli

"O hvala dohtar! Čudovito! Prav bo prišla.

Vzel bom številko tri."

Rekli smo, da bodo dobili številko tri po pošti.

Pobrali smo vse potrebščine, odšli iz sobe

in počakali pol ure.

Spet v sobi smo rekli, "Živjo, nazaj smo."

Bolniki, bog jih varuj, so rekli, "Dohtar, žal mi je,

Imam težave s spominom, zato sem tukaj.

Če smo se srečali, se ne spominim."

"Res, Jim, se ne spomnite? Ravno sem bilo tukaj z Monetovimi slikami?"

"Žal mi je dohtar, ne bi vedel."

Nič hudega Jim. Prosil bi vas samo, da razvrstite te

slike glede na to, koliko so vam všeč."

Kaj naredijo? Najprej preverimo,

če se res ne spomnijo. Vprašamo te

pozabljive bolnike, katero so dobili,

katero so zadnjič izbrali, katera je njihova.

Opazimo lahko, da ti bolniki enostavno ugibajo.

To so zdrave kontrole, če bi to poizkusil z vami,

bi vsi vedeli, katero sliko ste si izbrali.

Če pa to naredim pri naših bolnikih,

se jim ne sanja. Med drugimi slikami ne najdejo svoje.

To naredijo zdrave kontrole: sintetizirajo srečo.

To je sprememba v oceni naklonjenosti,

sprememba od prvega do drugega ocenjevanja.

To so kontrole

-- to je čarovnija, ki sem jo pokazal,

zdaj jo kažem v obliki diagramov--

"Podarjena slika je boljša, kot sem mislil. Tista, ki je nimam,

ki sem jo pustil, ni tako dobra, kot sem mislil."

Pozabljivi bolniki naredijo povsem isto. Razmislite o teh rezultatih.

Ti ljudje imajo raje tisto, kar je njihovo,

čeprav ne vedo, da je njihovo.

"Ja, seveda" ni pravi odgovor!

Ko so ti ljudje sintetizirali srečo,

so resnično spremenili

svoj čustven, hedonističen in estetski odgovor do te slike.

Tega ne govorijo samo zato, ker je njihova,

saj ne vedo, da je njihova.

Ko vam psihologi kažejo stolpce,

veste, da vam kažejo povprečje množice ljudi.

Vendar imamo vsi ta psihološki imunski sistem,

to sposobnost sintetiziranja sreče,

čeprav nekateri to delamo bolje kot drugi.

Nekatere okoliščine dovoljujejo večjo uspešnost

od drugih okoliščin.

Svoboda

-- možnost odločanja in možnost, da si premislite --

je zaveznik naravne sreče, saj dopušča, da se odločite

med vsemi krasnimi prihodnostmi in najdete najboljšo zase.

Svoboda odločanja

-- da se odločate in si premislite -- pa je sovražnik sintetizirane sreče.

Pokazal vam bom zakaj.

Dilbert seveda že ve.

Strip berete, medtem ko govorim.

"Pasja tehnična pomoč. Kako lahko škodujem?"

"Moj tiskalnik natisne prazno stran po vsakem dokumentu."

"Zakaj bi se pritoževali, če dobivate zastonj papir?"

"Zastonj? Mi ne dajate lastnega papirja?"

"Zaboga človek! Primerjaj kvaliteto zastonj papirja

z ušivim navadnim papirjem!

Samo bedak ali lažnivec bi rekel, da sta enaka!"

"A! Ko ste tako rekli, se mi res zdi bolj nežen!"

"Kaj delaš?"

"Ljudem pomagam sprejeti stvari, ki jih ne morejo spremeniti." Res.

Psihološki imunski sistem deluje najbolje,

ko smo povsem obtičali, ko smo ujeti.

To je razlika med zmenkom in zakonom, je res?

Če greste z nekom ven

in si ta brska po nosu; ne greste na drugi zmenek.

Če ste poročeni z nekom, ki si vrta po nosu?

Ja, saj ima veliko srce;

ne dotikaj se torte. Je res? (Smeh)

Najdete način, da ste srečni.

Pokazati vam hočem, da

ljudje tega ne vedo o sebi

in to neznanje nam lahko močno škoduje.

Tukaj je naš poizkus s Harvarda.

Naredili smo fotografski tečaj, črno-beli fotografski tečaj,

in študente smo učili dela v temnici.

Dali smo jim fotografske aparate, šli so naokoli,

naredili so 12 slik svojih najljubših profesorjev, svoje sobe, svojega psa

in vseh ostalih harvardskih stvari, vrednih spomina.

Nazaj so prinesli aparate, razvili smo negative,

izbrali so dve najboljši sliki

in nato smo se 6 ur učili o temnicah,

sliki so razvili

in dobili so dve čudoviti 8x10 podobi

pomembnih stvari. Nato smo rekli

"Kateri se boste odrekli?"

"Eni se moram odreči?"

"Da. Eno potrebujemo kot dokaz projekta.

Eno mi torej morate dati. Morate se odločiti.

Vi obdržite eno in jaz obdržim eno."

V poizkusu sta bila dva primera.

V enem primeru študentom povemo, "veste,

če si premislite, bom imel drugo sliko tukaj

in v naslednjih štirih dneh, preden jo pošljem v generalni štab,

vam jo rade volje -- (Smeh)-- da, "generalni štab"--

"vam jo rade volje zamenjam. Celo

v vašo sobo bom prišel

-- kar dajte mi email. Bolje bo, če pri vas preverim.

Če si kdaj premislite, lahko zamenjamo."

Drugi polovici študentov povemo ravno obratno:

"Odločite se. Pozor,

pošto moramo poslati v Anglijo že čez dve minuti.

Vaša slika bo letela preko Atlantika.

Nikoli več je ne boste videli."

Polovico študentov v obeh primerih

prosimo, naj napovedo, kako

všeč jim bo postala slika, ki jo bodo obdržali,

in slika, ki jo bodo pustili.

Drugi študentje gredo nazaj v svoje študentske sobe

in v naslednjih treh do šestih dneh naredimo meritve

glede zadovoljstva s slikami.

Poglejte kaj smo ugotovili.

Tukaj vidite kaj študentje mislijo, da se bo zgodilo.

Mislijo, da bodo verjetno vzljubili izbrano sliko

malo bolj kot sliko, ki jo pustijo,

vendar to niso statistično pomembne razlike.

Porast je majhna in ni zelo važno,

ali so v povratnem ali nepovratnem pogoju.

Napačno. Slabi simulatorji. V resnici se zgodi sledeče.

Tako ravno pred predajo in pet dni kasneje,

tisti, ki so obtičali s sliko,

ki nimajo izbire,

ki si ne morejo premisliti, so z njo zadovoljni!

In ljudje, ki premišljujejo -- Naj jo vrnem?

Imam tisto pravo? Morda ta ni dobra?

Mogoče sem pustil dobro?" -- so se uničili.

Slike ne marajo in v resnici

tudi, ko je priložnost za zamenjavo potekla,

še vedno ne marajo slike. Zakaj?

Ker povratni pogoj ni ugoden

za sintezo sreče.

Tukaj je zadnji del poizkusa.

Dobimo povsem novo skupino naivnih harvardskih študentov

in rečemo, "Veste, vodimo tečaj fotografije,

lahko ga naredimo na dva načina.

Lahko ga naredimo tako, da vzamete dve sliki

in imate nato štiri dni za premislek.

Imamo pa tudi tečaj, v katerem vzamete dve sliki,

se takoj odločite

in si ne morete več premisliti. Kam bi šli raje?

Jasno! 66 odstotkov študentov, dve tretjini,

raje izbere tečaj kjer imajo možnost, da si premislijo.

Mislim! 66 odstotkov študentov se odloči za tečaj, v katerem bodo

na koncu globoko nezadovoljni s sliko.

Ker ne poznajo pogojev, pod katerimi uspeva sintetizirana sreča.

Veliki pesnik je seveda vse povedal najbolje in tukaj podpira moje sporočilo

vendar pretirava:

"Nič ni dobro ali slabo / to naredi razmišljanje."

Lepo se sliši, vendar ne more biti čisto res.

Res nič ni dobro ali slabo?

Je res operacija žolčnika enaka izletu v Pariz?

Odgovor se zdi preveč očiten.

To ne more biti enako.

V daljši prozi, ampak bližje resnici,

je bil oče modernega kapitalizma, Adam Smith, ki je rekel sledeče.

To je vredno razmisleka:

"Velik del bridkosti in motenj v človeškem življenju

verjetno izhaja iz precenjevanja razlik

med enim stalnim stanjem in drugim...

Nekatera od teh stanj si seveda zaslužijo, da jih imamo raje od drugih,

vendar si nobeno ne zasluži, da mu sledimo

s tisto gorečo vnemo, ki nas sili, da kršimo pravila

bodisi razumnosti bodisi pravičnosti, ali da si kvarimo spokojnost jutrišnjega dne

zaradi sramu ob spominu na lastne norosti

ali s kesanjem zaradi ostudnosti lastne nepravičnosti."

Z drugimi besedami: nekatere stvari so boljše od drugih.

Moramo imeti nagnjenost k eni prihodnosti napram drugi.

Ko pa nas ta nagnjenja silijo v prehuda in prehitra dejanja

zato, ker smo precenili razliko med tema prihodnostima,

takrat tvegamo.

Ko imajo naše želje meje, delamo z veseljem.

Ko naše želje nimajo meja, takrat lažemo, varamo, krademo, prizadanemo druge

in žrtvujemo prave vrednote. Ko imajo naši strahovi meje,

smo razumni, pazljivi in skrbni.

Ko so naši strahovi brez meja in prenaphinjeni,

smo brezobzirni in strahopetni.

Nauk teh raziskav, ki ga hočem prenesti,

je, da so naše želje in skrbi nekoliko prenapihnjene,

saj lahko v sebi ustvarimo ravno tisto

kar iščemo, ko se ženemo za doživetji.

Hvala.