Frans de Waal: Moralno vedenje pri živalih

Empatija, sodelovanje, poštenost in vzajemnost -- skrb za dobrobit tistih okoli sebe deluje zelo človeška lastnost. Toda Frans de Waal predstavi presenetljive posnetke vedenjskih poskusov s primati in drugimi sesalci, ki pokažejo, koliko moralnih značilnosti si pravzaprav z njimi delimo.

Rodil sem se v mestu Den Bosch

po katerem se je poimenoval slikar Hieronymus Bosch.

Zato mi je bil ta slikar, ki je živel

in deloval v 15. stoletju, zelo pri srcu.

Pri njem mi je v povezavi z moralnostjo še posebej zanimivo,

da je živel v času pojemanja vpliva vere

in se je najbrž spraševal,

kaj bi se z družbo zgodilo,

če religije ne bi bilo ali če bi je bilo manj.

Zato je naslikal znameniti "Vrt zemeljskih naslad,"

v katerem so nekateri videli

človeštvo pred Propadom

ali človeštvo brez vsakršnega Propada.

Zato se včasih zamisliš,

kaj bi se zgodilo, če tako rekoč ne bi nikoli okusili sadeža znanja,

in kakšno moralo bi potem imeli?

Mnogo kasneje sem kot študent

obiskal zelo drugačen vrt.

Bil je živalski vrt v Arnhemu,

kjer skrbimo za šimpanze.

Tukaj me lahko vidite v mladih letih skupaj z majhnim šimpanzom.

(Smeh)

Tam sem ugotovil,

da so šimpanzi zelo oblastiželjni in sem o tem tudi napisal knjigo.

Takrat so se raziskave o živalih močno osredotočale

na agresijo in tekmovalnost.

Celotna slika, ki sem si jo narisal o živalskem kraljestvu,

vključno s človeštvom,

je prikazovala, da smo globoko v sebi tekmeci.

Agresivni smo,

vedno iščemo priložnost, da bi se okoristili.

To je izdaja moje knjige.

Nisem prepričan, kako je šimpanzom šlo pri branju,

vendar izgleda, da jim je bila knjiga zelo zanimiva.

Med raziskovanjem

moči, dominance

in agresije in tako dalje,

sem opazil, da se šimpanzi po prepirih pobotajo.

Tukaj lahko vidite dva samca po prepiru.

Končala sta na drevesu in eden od njiju ima k drugemu iztegnjeno roko.

Takoj zatem, ko sem naredil posnetek, sta se srečala pri razcepu drevesa,

nakar sta se poljubila in objela.

To je zelo zanimivo,

ker se je takrat vse vrtelo okrog tekmovalnosti in agresije

in kaj takšnega ni bilo preveč smiselno.

Pomembno je le ali zmagaš ali zgubiš.

Toda zakaj bi se po prepiru zopet spoprijateljil?

To je popolnoma sprto z logiko.

Tako to počnejo bonobi, ki vse dosežejo prek seksa.

Zato se tudi spoprijateljijo s seksom.

Toda princip ostane enak.

Po principu imamo

pomembno razmerje,

ki ga poškoduje konflikt,

in moraš glede tega nekaj storiti.

Takrat se je začela moja celotna slika

živalskega kraljestva in človeštva

začela spreminjati.

Tako imamo znotraj

politologije, ekonomije, družboslovja

in filozofije to idejo,

da je človek človeku volk.

Zato je globoko v nas naša narava prav nizkotna.

Sem mnenja, da je to precej nepošteno do volka.

Volk je navsezadnje zelo

sodelovalna žival.

Zato imate tudi mnogi doma psa,

ki ima zelo podobne lastnosti.

Je pa tudi zelo nepošteno do človeštva,

ker je človeštvo veliko bolj sodelovalno in sočutno

kot želimo priznati.

Zato sem se začel zanimati za te zadeve

in sem jih začel raziskovati pri drugih živalih.

To sta stebra morale.

Če bi nekoga vprašali: "Na čem temelji morala?",

bi vedno na koncu prišli do teh dveh dejavnikov.

Eden je vzajemnost,

ki ga povezujemo z občutkom za pravico in občutkom za pravičnost.

Drugi dejavnik pa je empatija in sočutje.

Človeška moralnost je veliko več kot to.

Toda če bi ta dva stebra odstranili,

se mi zdi, da ne bi ostalo prav veliko.

Zato sta bistvenega pomena.

Naj vam dam par primerov.

To je zelo star posnetek raziskovalnega centra Yerkes Primate Center,

kjer učijo šimpanze sodelovanja.

Torej smo že pred skoraj sto leti

izvajali poskuse o sodelovanju.

Tukaj imamo dva mlada šimpanza in škatlo,

ki je pretežka, da bi jo lahko k sebi potegnil en sam šimpanz.

Seveda je na škatli hrana,

drugače se ne bi tako zelo trudila.

In tako vlečeta škatlo k sebi.

Kot lahko vidite, sta sinhronizirana.

Vidite lahko tudi, da sodelujeta in vlečeta istočasno.

Že to je velik nepredek pred drugimi živalskimi vrstami,

ki tega niso zmožne.

Zdaj pa boste videli nekaj še bolj zanimivega,

ker je eden od šimpanzov že bil nahranjen.

Enemu od njiju zato naloga

ni več tako pomembna.

(Smeh)

(Smeh)

(Smeh)

Poglejte, kaj se zgodi na koncu.

(Smeh)

Pojé enostavno vse.

(Smeh)

Ta prizor lahko razdelimo na dva dela.

Prvi je ta, da se šimpanz na desni

popolnoma zaveda, da potrebuje partnerja --

torej zavedanje potrebe po sodelovanju.

Drugi del pa je, da je partner pripravljen pomagati,

čeprav ga hrana ne zanima.

Zakaj je to tako? Najverjetneje gre za vzajemnost.

Imamo že veliko dokazov, da si primati in ostale živali

vračajo usluge.

Torej bo njemu usluga

nekoč v prihodnosti tudi povrnjena.

In tako vse to deluje.

Enako nalogo smo dali slonom.

Delo s sloni je lahko zelo nevarno.

Drug problem pri slonih pa je,

da ni možno narediti naprave,

ki bi bila za enega slona pretežka.

No, najbrž jo je možno narediti,

ampak se mi zdi, da naprava ne bi bila zelo stabilna.

Zato smo v tem primeru --

te študije opravljamo na Tajskem z Joshem Plotnikom --

sestavili smo napravo, okrog katere je navita ena sama vrv.

Če vrv potegneš na enem koncu,

bo konec na drugi strani izginil.

Zato jo morata slona zagrabiti ob istem času in jo potegniti k sebi skupaj.

Drugače se ne bi zgodilo nič

in bi vrv izginila.

Na prvem posnetku boste videli dva slona,

ki smo ju spustili istočasno

in se približata napravi.

Naprava je na levi strani in na njej je hrana.

Tako odideta skupaj, skupaj prispeta,

skupaj vrv dvigneta in jo skupaj potegneta.

To je zanju v bistvu precej enostavno.

Tukaj ju imamo.

In tako jo potegneta k sebi.

Zdaj pa bomo dvignili zahtevnost.

Celoten namen poskusa je odkriti,

do kolikšne mere sta sposobna razumevati sodelovanje.

Torej, ali sta na primer zmožna istega razumevanja kot šimpanzi?

Zato smo v naslednjem koraku

spustili prvo enega in potem drugega slona.

Prvi slon mora biti dovolj pameten,

da se bo ustavil, počakal in ne bo potegnil vrvi --

če vrv potegne, bo ta izginila in se test s tem konča.

Toda ta slon krši pravila igre,

nekaj kar ga nismo naučili.

Vendar pokaže, da se je nečesa le naučil,

saj s svojo veliko nogo stopi na vrv,

na njej stoji in počaka na drugega slona.

Tako bo drugi slon opravil vso delo namesto njega.

Tako rekoč živi na njegov račun.

(Smeh)

Vendar vseeno pokaže, kako inteligentni so sloni.

Zmožni so razviti te dodatne spretnosti,

ki jih načeloma nismo dovolili.

Zdaj že prihaja drugi slon

in bo sedaj napravo potegnil k sebi.

Zdaj pa poglejte še drugega. Seveda ne pozabi na hrano.

(Smeh)

To je bilo sodelovanje, vzajemnostni del.

Zdaj pa še empatija.

Empatija je trenutno v raziskavah glavna tema

in ima na nek način dve lastnosti.

Ena je razumevanje. To je zgolj osnovna definicija:

sposobnost razumevanja in deljenja čustev z drugimi.

Imamo pa še čustveni del.

Empatija tako deluje na dveh kanalih.

Eden je kanal telesa.

Če se pogovarjamo z žalostno osebo,

bomo prevzeli žalosten izraz in žalostno držo

in se bomo slej kot prej tudi počutili žalostno.

To je nekakšen telesni kanal čustvene empatije,

ki jo imajo mnoge živali.

Najdemo jo tudi pri psih.

Zato imajo ljudje doma rajši sesalce namesto

želv, kač ali česa podobnega,

ki niso zmožni tovrstne empatije.

Drugi kanal pa je kognitivni,

zaradi katerega smo zmožni prevzeti perspektivo nekoga drugega.

To je zelo omejeno.

Zelo malo živali -- mislim, da so tega sposobni sloni in človeku podobne opice --

toda zelo malo živali je tega sposobnih.

Torej sinhronizacija,

ki je del celotnega mehanizma empatije,

je v živalskem kraljsetvu prisotna že zelo dolgo.

Pri ljudeh lahko to proučujemo

z nalezovanjem zehanja.

Človek zazeha, ko zazehajo drugi,

kar je povezano z empatijo.

Signali prihajajo iz istih delov možganov.

Vemo tudi, da so ljudje, ki se zelo hitro nalezejo zehanja,

zelo empatični.

Ljudje, ki imajo z empatijo težave, na primer avtistični otroci,

se zehanja ne nalezejo.

Vse je torej povezano.

Pri naših šimpanzih to proučujemo tako, da jim predvajamo animirano glavo.

Torej v zgornjem levem kotu lahko vidite

animirano glavo, ki zeha.

Animacijo pa gleda šimpanz,

pravi živi šimpanz si ogleduje animacije

na računalniškem zaslonu.

(Smeh)

Nalezljivost zehanja,

ki jo najbrž vsi poznate --

mogoče boste tudi vi začeli kmalu zehati --

je nekaj, kar si delimo z ostalimi živalmi.

Povezana je tudi s celotnim telesnim kanalom sinhronizacije,

ki tvori osnovo empatije

in je praktično prisoten pri vseh sesalcih.

Proučujemo tudi nekoliko bolj zapletene izraze. To je tolažba.

Ta samec je izgubil v boju in kriči.

Do njega stopi mlajši šimpanz in ovije okrog njega roko,

da bi ga pomiril.

To je tolažba in je zelo podobna človeški tolažbi.

Tolažba je uravnavana

s strani empatije.

Pri človeških otrocih empatijo proučujemo

s pomočjo družinskih članov, ki hlinijo žalost

in potem opazujemo odziv otrok.

Zato je povezana z empatijo

in takšne odzive proučujemo.

Pred kratkim smo objavili poskus, za katerega ste morda že slišali.

Bil je poskus o nesebičnosti in šimpanzih

pri kateremu smo si postavili vprašanje, ali je

šimpanzom mar za dobrobit drugih?

Več desetletij smo predvidevali,

da so tega zmožni samo ljudje,

da bi se samo človek bal za dobrobit nekoga drugega.

Opravili smo zelo enostaven poskus.

Izvedli smo ga na šimpanzih v Lawrencevillu,

na Yerkesovi terenski postaji.

Tako živijo.

Pokličemo jih v sobo in z njimi opravljamo poskuse.

Tukaj smo imeli dva šimpanza enega ob drugem.

Eden od njiju ima vedro polno žetonov, ki imajo različne pomene.

Prva vrsta žetonov nahrani samo sodelujočega, ki izbira,

druga vrsta nahrani oba.

To je raziskava, ki smo jo opravili z Vicky Horner.

To so različno obarvani žetoni.

Imata jih polno vedro.

Izbrati morata eno od obeh barv.

Videli boste, kako to poteka.

Ta šimpanz torej sprejme sebično odločitev,

v tem primeru je to rdeč žeton,

ki ga mora dati nam.

Vzamemo ga, in ga položimo na mizo, kjer sta dve nagradi v obliki hrane,

vendar v tem primeru dobi hrano samo tisti na desni.

Tista na levi odide, ker že ve,

da ta poskus ni njej v prid.

Naslednji bo prosocialen žeton.

Torej tisti, ki izbira -- in zdaj prihaja zanimiv del --

za tistega, ki izbira,

je v bistvu vseeno.

Zdaj nam da prosocialen žeton in zato oba šimpanza dobita hrano.

Tisti, ki izbira, je torej vedno nagrajen.

Zato je povsem vseeno.

Lahko bi izbirala na slepo.

Vendar smo odkrili,

da raje izberejo prosocialne žetone.

Črta na 50 odstotkih označuje pričakovane naključne izbire.

Če bo drugi sodelujoči nase pritegoval pozornost, bo izbir več.

Če pa sodelujoči pritiska na drugega --

če bo na primer pljuval vodo ali začel z ustrahovanjem --

v tem primeru izbire upadejo.

Kot bi želel povedati:

"Če ne boš priden, potem danes ne bom prosocialen."

To pa se zgodi, če je sam,

če ni še enega udeleženca.

Tako smo odkrili, da šimpanze skrbi

za dobrobit nekoga drugega --

še posebej, če se gre za ostale člane njihove skupine.

Zadnji poskus, ki sem ga želel omeniti,

je naša raziskava poštenosti.

Ta raziskava je zelo slavna.

Danes jih je veliko več,

ker smo jo opravili pred približno desetimi leti

in je pozneje postala zelo znana.

Prvotno smo ga izvajali na kapucinkah.

Pokazal vam bom naš prvi poskus.

Do sedaj je že bil opravljen na psih, ptičih

in šimpanzih.

Toda z Sarah Brosnan smo začeli s kapucinkami.

To smo naredili tako,

da smo dve kapucinki postavili eno ob drugo.

Naj vas opomnim, da ti živali živita v skupini in se poznata.

Vzeli smo ju iz skupine in ju postavili v poskusno sobo.

Opraviti morata

zelo enostavno nalogo.

Če za to nalogo daš kumarico

obema opicama, ki sta ena ob drugi,

bosta nalogo z veseljem opravili 25-krat zaporedoma.

Torej kumarica, ki je po mojem mnenju samo voda,

je za njiju povsem v redu.

Če pa ena opica dobi grozdno jagodo --

naklonjenost do hrane mojih kapucink

ustrezajo cenam v trgovinah --

če ji torej damo grozdno jagodo -- mnogo boljšo hrano --

potem med njima ustvariš neenakost.

To je bil naš poskus.

Nedolgo nazaj smo posneli opice, ki te naloge še niso opravljale,

v upanju, da bo odziv nekoliko močnejši.

Bila je prava odločitev.

Opica na levi bo dobila kumarico.

Tista na desni pa bo dobila grozdno jagodo.

Tista, ki dobi kumarico --

videli boste, da s prvim kosom kumarice ni povsem nič narobe.

Prvi kos bo pojedla.

Bodite pozorni, kaj se zgodi, ko opazi, da druga dobi grozdno jagodo.

Prvo nam da kamen. To je naloga.

Zato ji damo kos kumarice in jo pojé.

Zdaj nam mora dati kamen še druga.

To tudi naredi.

Zato dobi jagodo in jo pojé.

Druga opica to vidi.

Da nam kamen

in zopet dobi kumarico.

(Smeh)

Sedaj preveri kamen z udarcem ob zid.

Mora nam ga dati.

In zopet dobi kumarico.

(Smeh)

V bistvu lahko tukaj vidimo protest na Wall Streetu.

(Smeh)

(Aplavz)

Naj vam povem --

ostali sta mi še dve minutki in bi vam povedal anekdoto o raziskavi.

Ta raziskava je postala zelo slavna

in smo prejeli veliko pripomb,

še posebej s strani antropologov, ekonomistov,

filozofov.

Niti najmanj jim ni bil všeč.

Zdi se mi, da so se preprosto odločili,

da je pravičnost zelo zapleten problem,

in je živali niso zmožne.

Tako nam je nek filozof napisal,

da občutek za pravičnost pri opicah preprosto ni mogoč,

ker so pravičnost izumili med francosko revolucijo.

(Smeh)

Nekdo drug nam je napisal celoten sestavek,

da bi nam verjel, da je poskus povezan s pravičnostjo le,

če bi opica, ki je dobila jagodo, jagodo zavrnila.

Smešno pa je to, da je Sarah Brosnan,

ki je ta poskus izvajala na šimpanzih,

naletela na par kombinacij šimpanzov,

pri katerih tisti, ki naj bi jagodo dobil, je ni želel pojesti

dokler je ni dobil tudi drugi.

Torej smo že zelo blizu človeškemu dojemanju pravičnosti.

Mislim, da bi filozofi morali malo razmisliti o svoji filozofiji.

Naj povzamem.

Sem mnenja, da obstaja razvita moralnost.

Mislim, da se za moralnostjo skriva veliko več kot to, o čemer smo se pogovarjali.

Vendar to bi bilo nemogoče brez sestavin,

ki jih najdemo pri ostalih primatih,

to so empatija in tolažba,

nagnjenja k prosocialnosti in vzajemnost ter smisel za pravičnost.

S temi določenimi problemi se ukvarjamo,

da lahko vidimo, če je moralnost tako rekoč možno ustvariti od začetka,

brez potrebnega vmešavanja Boga in vere.

Želimo videti, kako lahko mi dosežemo razvito moralnost.

Hvala za vašo pozornost.

(Aplavz)