Kaj je zavest? - Michael S. A. Graziano

Oglejte si celotno predavanje na: https://ed.ted.com/lessons/what-is-consciousness-michael-s-a-graziano

P. S. je utrpela možgansko kap, ki je poškodovala desno stran njenih možganov, zato se ne zaveda več ničesar, kar je na njeni levi strani. Če bi ji kdo vrgel žogo na njeno levo stran, bi se morda sklonila. Vendar se ne bi zavedala žoge ali tega, zakaj se je sklonila. Od kod prihaja zavest? Michael Graziano raziskuje vprašanje, ki si ga že stoletja postavljajo znanstveniki in filozofi.

Lekcija: Michael S. A. Graziano, režija: TED-Ed.

Tukaj sta dve sliki hiše.

Obstaja ena očitna razlika,

ampak pacientki P.S.

sta obe videti popolnoma enaki.

P. S. je utrpela možgansko kap, ki je
poškodovala desno stran njenih možganov,

zato se več ne zaveda
ničesar na svoji levi strani.

Toda čeprav med hišama
ni opazila razlike,

je, ko so jo raziskovalci vprašali,
v kateri bi raje živela,

izbrala hišo, ki ne gori -

– ne enkrat, ampak znova in znova.

Njeni možgani so še naprej
obdelovali podatke

iz celotnega vidnega polja.

Videla je obe sliki,

zaznala razliko,

vendar ni vedela, zakaj.

Če bi ji kdo vrgel žogo
na njeno levo stran,

bi se morda sklonila.

Vendar se ne bi zavedala žoge

ali tega, zakaj se je sklonila.

Stanje P.S.,

imenovano enostransko prostorsko
zanemarjanje,

razkriva pomembno razliko
med možgansko obdelavo informacije

in našo izkušnjo te obdelave.

Tej izkušnji pravimo zavest.

Zavedamo se zunanjega sveta
in samih sebe,

podobe se zavedamo na enak način,

kot se zavedamo tega,
da gledamo to podobo

ali svojih misli in čustev.

Toda od kod prihaja zavest?

Znanstveniki, teologi in filozofi

že več stoletij
poskušajo priti do dna temu vprašanju,

ne da bi dosegli kakršno koli soglasje.

Ena zadnjih teorij pravi,

da je zavest nepopolna možganska slika
lastne dejavnosti.

Da bi razumeli to teorijo,

nam je v pomoč jasna predstava
o pomembnem načinu,

kako možgani predelujejo informacije
na podlagi naših čutov.

Na osnovi čutnih zaznav

gradijo modele,
ki se nenehno posodabljajo

in so poenostavljeni opisi

predmetov in dogodkov v svetu.

Vse, kar vemo, temelji na teh modelih.

Nikoli ne zajamejo vseh podrobnosti
stvari, ki jih opisujejo,

zajamejo samo toliko,
da lahko možgani določijo ustrezne odzive.

Na primer,
model, vgrajen globoko v sistem vida,

kodira belo svetlobo
kot svetlobo brez barve.

V resnici pa bela svetloba

vključuje valovne dolžine,

ki ustrezajo vsem različnim barvam,
ki jih lahko vidimo.

Naše dojemanje bele svetlobe je napačno
in preveč poenostavljeno,

vendar dovolj dobro, da lahko delujemo.

Prav tako možganski model
fizičnega telesa

spremlja obliko naših okončin,

ne pa posameznih celic ali celo mišic,

saj ta raven informacij ni potrebna
za načrtovanje gibanja.

Če možgani ne bi imeli modela,
ki bi spremljal velikost in obliko telesa

ter kako se giblje v vsakem trenutku,

bi se hitro poškodovali.

Možgani prav tako potrebujejo
modele samih sebe.

Na primer,

možgani so zmožni biti pozorni
na določene objekte in dogodke.

Nadzirajo tudi to osredotočenost

ter jo prenašajo
z ene stvari na drugo,

notranjo in zunanjo,

glede na naše potrebe.

Brez možnosti nadzorovanja
osredotočenosti

ne bi mogli oceniti nevarnosti,
pojesti obroka ali sploh delovati.

Za natančen nadzor osredotočenosti

morajo možgani sestaviti
model svoje zbranosti.

S 86 milijardami nevronov,
ki neprestano vzajemno delujejo,

model v možganih,
ki opisuje to obdelavo informacij,

ne more biti popolnoma natančen.

Toda tako kot za model telesa

ali našo idejo bele svetlobe

ta popolnost ni potrebna.

Naše prepričanje, da imamo
metafizično subjektivno izkušnjo,

lahko izvira iz enega izmed
možganskih modelov,

kar je skrčen opis za
obdelovanje informacij

na osredotočen in globok način.

Znanstveniki že raziskujejo,

kako možgani ustvarijo lasten model.

Raziskave z uporabo magnetne resonance

so obetaven način
za natančno določanje vpletenih omrežij.

Te raziskave primerjajo vzorce
nevronskih aktivacij

ob zavedanju in nezavedanju
čutnih dražljajev, kot je slika.

Rezultati kažejo, da se območja, potrebna
za vizualno obdelavo,

aktivirajo ne glede na to,
ali se oseba zaveda slike ali ne,

vendar se celotna dodatna mreža prižge,

kadar se slike zaveda.

Bolniki z enostranskim
prostorskim zanemarjanjem,

kot je P.S., imajo ponavadi poškodbo
na določenem delu omrežja.

Večja poškodba omrežja lahko
včasih privede do vegetativnega stanja,

brez znakov zavesti.

Dokazi, kot je ta,
nam pomagajo bolje razumeti,

kako je zavest vgrajena v možgane,

vendar se moramo še veliko naučiti.

Na primer,

način, na katerega nevroni v omrežjih,
povezanih z zavestjo,

izračunajo določene informacije,

je izven dosega
današnje tehnologije.

S tem ko na vprašanja o zavesti
odgovarjamo z znanostjo,

odpiramo nove možnosti raziskovanja
človeške identitete.