Imeti pogum, da poveš skrito zgodbo

Eman Mohammed je ena izmed redkih žensk fotografinj na območju Gaze. Čeprav jo moški kolegi odkrito zavračajo, ima dostop do območij, kamor moški ne morejo. V tem kratkem govoru, polnem slik, kritizira vloge spolov v svoji skupnosti s prikazovanjem skritih zgodb.

Ko sem dopolnila 19 let,
sem začela s kariero

prve ženske fotoreporterke

na območju Gaze, v Palestini.

Moje delo ženske fotografinje

je bilo razumljeno kot
resna žalitev lokalnih tradicij

in je ustvarilo trajno stigmo

zame in za mojo družino.

Na področju, ki mu vladajo moški,
sem bila na vse mogoče načine nezaželena.

Jasno so mi pokazali, da ženska
ne sme opravljati moškega dela.

Fotografske agencije v Gazi me zaradi
mojega spola niso želele usposabljati.

Znak "Ne" je bil precej jasen.

Trije moji kolegi so šli celo tako daleč,
da so me peljali na območje bombardiranja,

kjer so bile eksplozije edina stvar,
ki sem jo lahko slišala.

Prah je letel po zraku

in tla pod menoj so se zibala
kot gugalnica.

Da ne bomo dokumentirali dogodka,
sem spoznala šele,

ko so se vsi trije vrnili
v oklepni avtomobil

in se odpeljali stran,
se smejali in mahali

in me pustili za seboj
na območju bombardiranja.

Za trenutek sem bila prestrašena,

ponižana, smilila sem se sama sebi.

Dejanje mojih kolegov ni bila
edina grožnja s smrtjo, ki sem jo prejela,

a je bila najbolj nevarna.

V Gazi ženske vidijo kot pasivne.

Do nedavnega veliko žensk
ni smelo delati ali se izobraževati.

V časih te podvojene vojne,
ki je vključevala

tako socialne omejitve žensk

kot tudi izraelsko-palestinski konflikt,

so temne in svetle zgodbe
žensk bledele.

Moškim so se ženske zgodbe
zdele nepomembne.

Življenje žensk v Gazi
sem začela bolje opazovati.

Zaradi svojega spola sem imela dostop

do svetov, kamor je bil vstop
kolegom prepovedan.

Za očitno bolečino in težavami

je bila zdrava mera smeha in dosežkov.

Pred policijskim poslopjem
v mestu Gaza

je med prvo vojno

izraelski napad uspel uničiti poslopje

in mi zlomiti nos.

Za trenutek sem videla
samo belino, svetlo belino

kot te luči tu.

Pomislila sem, da sem oslepela

ali pa šla v nebesa.

Ko sem odprla oči,

sem uspela ujeti ta trenutek.

Mohamed Khader, delavec iz Palestine,
ki je preživel dve desetletji v Izraelu,

se je pred upokojitvijo
odločil zgraditi štirinadstropno hišo

in v prvem napadu na njegovo sosesko
so hišo zravnali s tlemi.

Ostalo ni nič, razen golobov,
ki jih je vzgojil,

in jacuzzija, kopalne kadi,
ki jo je dobil iz Tel Aviva.

Mohamed je spravil kopalno kad
na vrh ruševin

in začel otrokom vsako jutro
pripravljati penečo kopel.

Moje delo ni namenjeno
skrivanju brazgotin vojne,

ampak pokazati celoten okvir
nevidnih zgodb Gaze.

Kot fotografinjo iz Palestine

me je potovanje truda, preživetja
in vsakdanjega življenja

navdihnilo, da sem premagala
družbeni tabu

in videla drugo stran vojne
in njenih posledic.

Postala sem priča z izbiro:

da zbežim ali ostanem.

Hvala.

(Aplavz)