Dvom, ključen za vero

Ko je Lesley Hazleton pisala Mohamedovo biografijo, jo je nekaj presenetilo: tisto noč, ko je Mohamed prvič prejel razodetje Korana, je bil, sodeč po zgodnjih zapisih, njegov prvi odziv dvom, strahospoštovanje, celo strah. A vendar je ta izkušnja postala temelj njegove vere. Hazletonova poziva k novemu spoštovanju dvoma in preizpraševanja kot osnove vere - in h koncu vseh vrst fundamentalizma.

Pisati biografijo je čudno.

To je potovanje v neznano deželo

življenja nekoga drugega,

potovanje, raziskovanje,
ki te lahko popelje tja,

kamor si nikoli nisi mislil, da boš šel,

in še vedno ne moreš verjeti,
da si bil tam,

še posebej, če si kot jaz agnostični žid,

in je življenje, ki ga raziskuješ,

Mohamedovo.

Pet let nazaj

sem se vsako jutro zbujala v meglen Seattle

z nemogočim vprašanjem:

Kaj se je dejansko zgodilo

neko noč v puščavi,

pol sveta in skoraj pol
zgodovine daleč stran?

Kaj se je zgodilo

v noči leta 610,

ko je Mohamed prejel prvo razodetje Korana

na gori nad Meko?

To je ključni mistični moment islama

in se kot tak seveda

izmika empirični analizi.

A vendar mi vprašanje ni dalo miru.

Dobro sem se zavedala, da je za nekoga
tako nevernega, kot sem sama,

že samo postaviti to vprašanje izgledalo

kot dejanje predrznosti.

(smeh)

Priznam krivdo,

saj je vsako raziskovanje,
fizično ali intelektualno,

neizogibno neke vrste prestopek,

prestopanje meja.

A vendar so nekatere meje večje od drugih.

Človek, ki se sreča z božanskim,

kot muslimani verjamejo, da se je Mohamed,

za racionalneža ni dejstvo,

temveč le pobožna želja,

in kot vsi, se imam tudi jaz
za racionalno osebo.

Kar je lahko razlog, da ko sem se
poglobila v zgodnja pričevanja,

ki jih imamo o tisti noči,

me je bolj kot kaj se je zgodilo,

presenetilo tisto, kar se ni.

Mohamed se ni vrnil z gore

plavajoč na oblaku.

Ni pritekel navzdol vpijoč: "Aleluja!"

in "Hvaljen Bog!"

Ni izžareval svetlobe in veselja.

Niso ga spremljali zbori angelov,

bilo ni nobene nebeške glasbe,
nobene vznesenosti, nobene ekstaze,

ni ga obdajal zlati sij,

ni ga preveval občutek
vzvišenosti in posvečenosti

glasnika Boga.

Naredil ni nobene od stvari,

ki bi olajšale ljudem,
da ga označijo za prevaranta

in zavržejo celotno zgodbo
kot versko pripovedko.

Nasprotno.

Po svojih lastnih besedah

je bil sprva prepričan,

da kar se je zgodilo,
ni moglo biti resnično.

V najboljšem primeru je bila halucinacija -

mogoče trik očesa ali ušesa,

ali njegov lastni um,
ki je deloval proti njemu.

V najslabšem primeru, obsedenost -

obsedel ga je zlobni duh,

duh, ki ga je želel zavesti,

iztisniti življenje iz njega.

Bil je tako prepričan, da je bil Majnun,

obseden od zlobnega duha,

da je ob spoznanju, da je še vedno živ,

najprej hotel sam dokončati delo,

se vreči z najvišje pečine

in ubežati strahotam, ki jih je doživel,

ter tako končati svoje življenje.

Moža, ki je tisto noč pritekel iz gore,

ni prevevalo veselje,

temveč globok, prvobitni strah.

Bil je preplavljen ne z odločnostjo,
temveč z dvomom.

In ta panična zmedenost,

ta razdvojenost vsega poznanega,

ta zastrašujoča zavest nečesa,

kar presega človeški razum,

je lahko le hudo strahospoštovanje.

To je morda težko razumeti,

ko danes besedo 'hudo'

uporabljamo za novo mobilno aplikacijo
ali viralni video.

Z morebitno izjemo obsežnega potresa

smo zaščiteni pred resnično hudimi stvarmi.

Zapremo vrata in se pritajimo,

prepričani, da imamo nadzor,

ali vsaj upamo na nadzor.

Po svojih najboljših močeh
ignoriramo dejstvo,

da ga vselej nimamo

in da se ne da vsega pojasniti.

A vendar ne glede na to ali ste
racionalna ali mistična oseba,

ali mislite, da so besede, ki jih je
Mohamed slišal tisto noč,

prišle iz njega ali od zunaj,

je jasno, da jih je doživel

in da jih je doživel s silo, ki je porušila

njegov občutek sebstva in razumevanje sveta

ter preoblikovala drugače skromnega moža

v radikalnega zagovornika družbene
in gospodarske pravičnosti.

Strah je bil edini razumen odziv,

edini človeški odziv.

Za nekatere celo preveč človeški,

kot na primer za konzervativne
muslimanske teologe, ki vztrajajo,

da njegova želja, da bi se ubil,

ne bi smela biti niti omenjena, kljub temu

da je zapisana v zgodnjih
muslimanskih biografijah.

Vztrajajo, da Mohamed ni dvomil

niti za trenutek, kaj šele obupal.

Zahtevajoč popolnost zavračajo

človeško nepopolnost.

In vendar, kaj natančno je
nepopolnega na dvomu?

Ko sem brala zgodnje pripovedi,
sem doumela,

da je bil prav Mohamedov dvom tisto,
kar ga je oživilo v mojih očeh,

kar mi je dovolilo,
da sem ga videla v celoti,

da sem mu priznala integriteto resničnosti.

In bolj ko sem razmišljala o tem,

bolj se mi je zdelo smiselno, da je dvomil,

saj je dvom bistvo vere.

Če se to sprva zdi presenetljiva ideja,

pomislite, da je dvom, kot je nekoč
rekel Graham Greene,

srčika stvari.

Če odpravite ves dvom, vam ne ostane vera,

temveč vzvišena, brezsrčna odločnost.

Prepričani ste, da poznate Resnico -

neizogibno ponujeno z
implicitno veliko začetnico -

in to se zagotovo prav hitro preoblikuje

v dogmatizem in pravičništvo,

s čimer mislim odkrit, aroganten ponos

absolutne pravilnosti,

na kratko, aroganco fundamentalizma.

Najbrž je ena izmed
mnogih ironij zgodovine,

da je najljubša psovka
muslimanskih fundamentalistov

enaka tisti, ki so jo nekoč uporabljali
krščanski fundamentalisti,

poznani kot križarji:

"infidel" izpeljana iz
latinske besede za "nevernika."

V tem primeru dvojno ironično,
saj je njihova vzvišenost

pravzaprav nasprotje vere.

V bistvu so oni neverniki.

Tako kot fundamentalisti
vseh religijskih barv

tudi oni nimajo nobenih vprašanj,
samo odgovore.

Našli so popoln protistrup mišljenju

in idealno zatočišče
težkih zahtev prave vere.

Ni se jim treba boriti zanjo,
kot se je Jakob,

ki se je vso noč boril z angelom,

ali kot Jezus v svojih
40 dneh in nočeh v divjini,

ali kot Mohamed, ne le tiste noči na gori,

temveč tudi vsa leta kot prerok,

ko ga je Koran nenehno pozival,
naj ne obupa,

in obsojal tiste,
ki so najglasneje vztrajali,

da vedo vse, kar se da vedeti,

in da imajo le oni prav.

In vendar smo mi, obsežna in
še vedno veliko pretiha večina,

prepustili javno prizorišče tem
ekstremističnim manjšinam.

Prepustili smo, da si judaizem prilaščajo

nasilni mesijanski prebivalci
Zahodnega brega,

krščanstvo homofobni hinavci

in šovinistični nestrpneži,

islam samomorilski napadalci.

In dovolili smo si spregledati dejstvo,

da ne glede na to ali trdijo,
da so kristjani,

judje ali muslimani,

militantni ekstremisti niso
nič od naštetega.

So svojevrsten kult, krvni bratje

prežeti s krvjo drugih.

To ni vera.

To je fanatizem in moramo ju
prenehati zamenjevati.

Moramo spoznati, da resnična vera
nima enostavnih odgovorov.

Je težavna in trmasta.

Vključuje stalen boj,

nenehno preizpraševanje tega,
kar mislimo, da vemo,

spopad z vprašanji in idejami.

Gre z roko v roki z dvomom

v neskončnem pogovoru z njim

in z občasnim zavestnim kljubovanjem dvomu.

In prav zavestno kljubovanje je razlog,
da imam kot agnostik

še vedno lahko vero.

Imam vero, denimo,
da je mir na Bližnjem vzhodu

možen, kljub čedalje
večjemu številu dokazov

o nasprotnem.

Tega ne vem zagotovo.

Komajda lahko rečem, da verjamem.

Imam lahko le vero,

to je, da se zavežem ideji miru

in to storim ravno zaradi skušnjave,

da bi dvignila roke

in se umaknila v tišino.

Kajti obup je samoizpolnjujoča prerokba.

Če nekaj označimo kot nemogoče,

delujemo tako, da to naredimo takšno.

In jaz, za začetek, nočem živeti tako.

Pravzaprav nas večina noče.

Ali ste ateisti ali teisti

ali kjerkoli vmes ali izven,
kar se tega tiče,

kar nas žene, je dejstvo,
da kljub našim dvomom

in celo zaradi njih,

zavračamo nihilizem obupa.

Vztrajamo pri veri v prihodnost

in v drug drugega.

Recite temu naivnost, če hočete.

Recite temu nemogoč idealizem,
če že morate.

A nekaj je gotovo:

recite temu človeško.

Ali bi lahko Mohamed tako radikalno
spremenil svoj svet

brez takšne vere, ne da bi zavrnil

aroganco gotovosti omejenega duha?

Mislim, da ne.

Po tem, ko sem mu delala
družbo kot pisateljica

zadnjih pet let, ne morem reči,

da bi bil karkoli drugega
kot skrajno ogorčen

nad militantnimi fundamentalisti,
ki trdijo, da danes govorijo

in delujejo v njegovem imenu
na Bližnjem vzhodu in drugod.

Bil bi zgrožen nad zatiranjem
polovice prebivalstva

zaradi njihovega spola.

Bil bi užaloščen zaradi
grenkih sporov sektaštva.

Terorizem bi označil za tisto,
kar dejansko je,

ne le kriminalno, ampak tudi
nespodobno popačenje

vsega, v kar je verjel in
za kar se je boril.

Rekel bi, kar pravi tudi Koran:
Vsakdo, ki vzame eno življenje,

vzame življenje celotnemu človeštvu.

Vsakdo, ki reši eno življenje,
reši življenje celotnemu človeštvu.

In globoko bi se zavezal

težki in trnovi poti do miru.

Hvala.

(Aplavz)

Hvala. (Aplavz)